Zbornik občine Grosuplje VII, 1975 stran233

Rojen na Vačah

Orožniške družine se selijo iz kraja v kraj in tako se tudi moje življenje cepi na tri kraje. Prvo leto sem moral prebiti na litijskih Vačah, kolikor se ni mati ob takratnem požaru začasno umaknila z menoj v bližnji Hotič, potem pa so bili starši premeščeni v Dobrepolje. Ne vem, ali sta se dobrepoljski učenjak Luka na Dunaju in vaški Matija Hvale iz XV. stoletja mogla poznati ali ne, vem le, da je temu tedanji pesnik iz Celovca v zvezi z onim, ki ga časte v st. Galenu, kot svojemu profesorju na dunajski univerzi posvetil posebno pesnitev. Sicer se pa Vače ponašajo predvsem z izkopaninami še iz prazgodovine naših predhodnikov, z vaško situlo, pa seveda tudi z Matevžem Ravnikarjem, tržaškim škofom in slavistom, Franom Celestinom, ki je Kersniku pokazal pot v realizem, in ne nazadnje tudi z modernim skladateljem Antonom Lajovicem, ki je še mlad prepeval v družbi z mojim očetom in bil sorodnik moje botre Franjice, ki je meni izbrala ime po pisatelju Kristanu in nam še dolgo potem pisarila v verzih.

Drugovala je — kot mi je pisala v lepi pisavi že v devetdesetletni starosti — s takratnim vaškim kaplanom pesnikom in dramatikom Antonom Medvedom. Skupno so proslavljali našega prvaka Prešerna ...

Tega svojega zgodovinskega rojstnega kraja bi niti ne poznal, če bi ga kasneje ne obiskal najprej v družbi staršev kot petleten deček. Ko so me seznanili z Osoletovo Francko, ki me je menda imela poleg botre že tedaj posebno rada, smo se peljali na koleslju navzdol proti Kolovratu. Med vožnjo sem se ves čas bal, da bodo konji zdaj zdaj zavozili v drevesa, ki so plesala pred nami ob ozki poti, a so se vedno spretno zaokrenili in jo pravilno ubrali med drevjem, ki se je nekam zgoščevalo.. Čudil sem se, kako da se nikdar nismo zadeli ob katero izmed dreves, ki so si podajala veje in rajala, kot da se vesele našega prihoda. V Kolovratu smo obiskali veliko hišo, kjer so imeli kar precejšen ribnik. Zvedavo sem opazoval ribice, vendar so me starši kmalu odpoklicali, da jih ne bi morda preblizu opazoval. V neki tamkajšnji trgovinici sem v izložbenem oknu zagledal belokoščen mikaven nožič, prav tak, kakor smo jih občudovali in poželeli otroci že v cenikih. Prijokal sem si ga in prisitnaril, toda že pri prvem stiku z njim sem doživel razočaranje. Ko sem ga namreč odprl in potem prenaglo zaprl, me je s svojo vzmetjo globoko urezal v konec sredinca, da se mi raza še danes po šestdesetih letih pozna. Rano so mi takoj izprali in prst obvezali. Ker sem bil zaradi bolečega kljuvanja siten in nisem imel teka pri dobrem kosilu, ki nam ga je priredil gostilničar, mi je dobrodušni gospodar ponudil srebrno krono, če izpraznim krožnik. Res sem se potrudil, saj je bila kronica zame tedaj veselje, ki je bolečino in razočaranje nad nožičem dokaj odtehtalo. — Drugi dan sem se zbudil v botričini hiši spet na Vačah. Zunaj je na vso moč deževalo; to me ni motilo, saj so bili vsi prijazni z. menoj, kot da mi hočejo olajšati bolečino v prstu.

Drugič sem prišel z bratom na Vače na počitniškem potovanju, tretjič pa že s svojo ženo. Botrica se nas je zelo vzveselila. Prav tako uslužni mož Rado, ki ji je izdatno pomagal. Na starost sta hišico prodala in v domu za onemogle v Ljubljani dočakala skoraj stoletno starost.