Kraljevina Danska (krajše le Danska) je najstarejša in najmanjša nordijska država, ki se nahaja v Skandinaviji v severni Evropi na polotoku vzhodno od Baltskega morja in jugozahodno od Severnega morja. Vključuje tudi številne otoke severno od Nemčije, na katero meji tudi po kopnem, in Poljske, poleg teh pa še ozemlja na Grenlandiji in Ferskih otokih, ki so združena pod dansko krono, čeprav uživajo samoupravo. Le četrtina teh otokov je naseljena. Danska je izrazito položna dežela. Najvišji vrh je Ejer Bavnehoj s 173 metri nadmorske višine. Največja reka je Gudena.
Kraljevina je ob zadnjem popisu oktobra 2008 štela 5.505.995 prebivalcev. 91,1 % teh se je opredelilo za Dance, sledijo številčne skupnosti Azijcev, Bosancev, Arabcev, ostalih priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, Nemcev, Grkov in Turkov. Povprečna poseljenost je 129,16 prebivalcev na km2.
Za Protestante se je opredelilo 95 % vprašanih, sledijo ostali Protestanti in Katoliki. Zaradi imigracij prebiva na Danskem 2 % Muslimanov.
Danska ima okoli 470 manjših
in večjih otok ter nešteto polotokov. Ker je sama država na polotoku noben kraj
ni od morja oddaljen več kot 50 km. Danska ni dežela velikih naravnih znamenitosti
saj nima visokih hribov, velikih rek in gozdov. Bistvo dežele je ljudska kultura,
ki ima svoje korenine še iz časa Vikingov. Pokrajino so skozi tisočletja izoblikovale
ledene dobe in ledeniki, ki so v pleistocenu segalei iz Skandinavije daleč na
jug Evrope. Za umikajočim se ledom so nastali velikanski ledeniški nanosi, ki
pokrivajo Jutlandsko in otoško kamnito podlago iz vodoravnih plasti apnenca.
Predledenodobna podlaga je vidna le na nekaterih krajih, predvsem na oddaljenem
otoku Bornholm, v Limfjordu in v krednem skalovju Monu.
Ledeniške nanose sestavljajo večinoma kamnine, ki izvirajo iz severne Skandinavije
kjer so ledeniki nastajali. Polzeči led je na svoji poti proti jugu krušil skale
in jih drobno zdrobil. Ko se je led v toplem obdobju stalil so nastale morene.
Te so ledeniki mlajših ledenih dob zravnali v ravno pokrajino, ki jo je moč videti danes, izjema je le veriga gričev, ki so nastali kot posledica zadnje ledene dobe. Najvišji danski vrh je 173 m visok Yding Skovhoj. Zaradi delovanja ledenikov v preteklosti je tako celotna dežela plosko valovita in posejana z griči ter ponekod z jezeri, zemlja pa je zelo rodovitna. Zadnji ledenik se je danskem stalil pred okoli 12.000 leti. Zelo razčlenjena obala z mnogimi priobalnimi otoki pa je nastala šele z dvigom gladine morja do katerega je prišlo zaradi taljenja ledenikov. V lijakastih zalivih in prelivih Baltskega morja je mogoče prepoznati oblikovanost potopljenih pokrajin. Popolnoma nasprotno je na zahodni obali Jutlandije, ki je nenehno izpostavljena plimovanju in viharjem Severnega morja.
Na njej ni zavarovanih
zalivov in večinoma, razen na majhnem območju pribrežnih plitvin in naplavnih
nižin na jugu, prevladuje zravnana obala s sipinami plitvimi obrežnimi jezeri
in obsežnimi peščinami. Zaradi zahodnih vetrov je na zahodni obali podnebje
ostro. Na vzhodu in na otokih postopoma slabi vpliv Atlantskega oceana, vetrovi
niso tako močni in padavin je manj povečuje pa se vpliv celinskega podnebja.
Tla na danskem so večinoma peščeni nanosi, kjer prevladujejo slabo rodovitni
podzoli. Naravno rastje je listnat gozd (na vzhodu zlasti bukev, na zahodu hrast,
breza in bukev), ki so ga večino izkrčili. Gozdovi pokrivajo 11 % površine,
večinoma so to umetni nasadi. Za celotno pokrajino so značilna številna majhna
jezera in barja. Reke so kratke in imajo majhne, enakomerne pretoke.
Danska ima v lasti tudi 470 otokov, večinoma na baltski strani, 108 jih je poseljenih.
Največji danski otoki so Zelandija, Fyn, Lollland, Bornholm, Falster, Langeland
in Mon.
Lahko si ogledate zgodovino Danske
Ali podatke o Kobenhavnu.