Med skandinavskimi državami, ki imajo številne skupne kulture in zgodovinske značilnosti ima kraljevina Danska posebno mesto. Zaradi naravnega prehoda z evropskega kopnega na Skandinavski polotok je pomemben most med državami srednje in severne Evrope. Hkrati je tudi most med Severnim in Baltskim morjem in s tem med Atlantskim oceanom in Baltskim morjem, ki odpira pot daleč v celinsko vzhodno Evropo. Čeprav je Danska majhna in je vedno imela malo prebivalcev, je občasno bila središče politične tvorbe, ki je segala od Nordkapa do Elbe, od Grenlandije do Estonije in je vrh tega imela kot kolonialna država trgovska oporišča na Karibskem otočju, v zahodni Afriki in Indiji.
Odnosi Danske z njenimi sosedami na severu in jugu niso bili nikoli tako dobri
kot zdaj. V preteklosti se je namreč kar pogosto vojskovala z njimi. Pred danskimi
Vikingi so od 9. stoletja do sredine 11. stoletja trepetali na vseh zehodnoevropskih
obalah. Zaradi roparskih pohodov je trpelo zlasti prebivalstvo na Britanskem
otočju pa tudi v Franciji, Portugalski in celo Italiji.
V domovini so začeli Danci v 9. stoletju pod kraljem Godfredom, prvim iz zgodovinskih
virov znanim vikinškim kraljem, graditi obmejni nasip v obrambo pred Franki,
ki so z juga prodirali v Jutlandijo. Kralj Gorm Stari je v 10. stoletju združil
danska majhna kraljestva v skupno državo. Harold Modrozobi pa je pa je izpeljal
pokristjanjenje. Tako so začeli Danci osvajati druge dežele. Pod Knutom Velikim
so začasno osvojili Anglijo in Norveško, v 13. stoletju pa so bili pod njihovo
Holstein, Hamburg in Lübeck, Mecklenbe, Pomorjanska, Rügen in Estonija. 
Margareta
I. (1353-1412) je s kalmarsko zvezo leta 1397 združila Dansko, Švedsko in Norveško.
Švedska je leta 1523 izstopila iz zveze in takrat se je začelo dolgo spopadanje
za politično vodstvo na baltskem območju, Švedska si je pridobila prevlado,
moč Danske pa je zmeraj bolj plahnela. Sredi 17. stoletja je izgubila južne
švedske pokrajine, leta 1814 oblast na Norveškem, 50 let pozneje pa vojvodine:
Schleswig, Holstein in Lauenburg. Leta 1920 je dosegla na podlagi določil v
versajski mirovni pogodbi plebiscit, po katerem je bila zaradi odločitve večine
prebivalstva v severnem Schleswigu meja spremenjena v njeno korist.
Med drugo svetovno vojno, ko so nemške čete kljub danski izjavi o nevtralnosti,
napadle Dansko in jo zasedle, se je osamosvojila Islandija, po vojni pa sta
dobila Grenlandija in Ferersko otočje obsežno avtonomijo. Dancem ni ostalo veliko
od nekdanjega velikanskega kraljestva, toda to ni zmanjšalo njihove narodne
zavesti. Po danskem se povsod bleščijo narodne barve in na vsakem koraku je
mogoče občutiti močno povezanost prebivalcev z njihovo narodno državo. Velika
priljubljenost kraljice Margarete II. (rojene 1940), ki je leta 1972 prevzel
kraljevino po smrti svojega očeta, odlično prispeva k temu, da večina prebivalcev
podpira sistem parlamentarne monarhije. Politična moč vladarja je že leta 1849
omejila liberalna ustava, ki je izročila najvišjo oblast parlamentu (Folketing,
ljudski zbor).
Dansko povojno politiko izoblikovali socialno demokrati ki so začeli delovati v sedemdesetih letih 19. stoletja. Socialni demokrati so morali več volilnih obdobij deliti deliti politično oblast z ostalimi strankami. Njihovo nasprotje predstavlja konzervativna Ljudska stranka. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja so se na danskem lotili socialnih reform. Tako da ima država danes eno izmed najbolje urejenih socialnih varstev v Evropski uniji. To omogoča visok dohodek na prebivalca. Visoki davki pokrivajo drago socialno ureditev in hkrati izravnavajo prevelike razlike v prejemkih prebivalcev. WORD še en dokument excel pdf
nazaj