Petja Grafenauer Krnc (za Tečaj za kritično pisanje, 2004)
E-pogovor s Sašom Vrabičem

****

 Ok, da ti najprej razložim...tale intervju ne bo nikoli v objavljen
ampak bo le meni služil za pisanje daljšega teksta na tečaju za
"kritično pisanje" - upam pa, da bo iz vsega tega (mojega razmišljanja -
tudi ob pomoči vaših odgovorov) članek, ki bo primeren tudi za
objavo...tako, da svobodno uporabljaj kakršnekoli besede, ne si delat
problemov s slovnico, samo povej mi tako, da bom čim bolje razumela.
OK

Pa kar začnem z vprašanji
Jaz pa z odgovori

Kaj tebi pomeni slovenski modernizem v slikarstvu, pa tudi drugje?

Slovenski modernizem je obdobje, ki opisuje obdobje umetnostne zgodovine in zame pomeni zanimivo obdobje, ki je vsekakor pomenil premike in odprtost različnih pogledov. Vaško vzdušje v Sloveniji se takrat ni moralo kosati z velemestnimi pariškimi in dunajskimi mesti in ta sloves se majhne Slovenije drži še zdaj. Vse to je kar vredu in romantično, če na to pogledamo z distanco, seveda pa imajo v takšnem okolju umetniki probleme z dialogom z ostalo družbo in svojim statusom in v času modernizma je bilo to očitno. Redki so bili, ki so svoje delo lahko vpeljali v širše družbeno razumevanje. Modernizem v svetovnem merilu je vsekakor bil večplasten in dogajale so se različne fronte v družbenih, političnih in umetniških področjih. Čas modernizma je verjetno bilo zanimivo obdobje, ki še zdaj pomeni iztočnico za prenekatero nastalo delo v 21.stoletju. Živeči modernizem, ki je trenutno dejaven v Sloveniji je dosegel status nedotakljivosti in elitnosti. Danes sem od Liljane Stepančič zvedel, da je Bernik ostro protestiral in skoraj doživel srčni infarkt, ko je videl razstavo Grafitov. Pravzaprav ugotavljam, da je Janez Bernik, kot mogočen predstavnik živečega modernizma v tem trenutku dosegel tisto po čem so hrepeneli modernisti pred 100 leti. Imeti status, razstavni prostor, kakšen katalog. Danes je tega očitno preveč. Nedotakljivost sodobnih "modernistov" je strašljiva in omejena, saj po eni strani izhajajo iz osnove modernizma (prvinskost, organskost, primitivnost - tudi Bernik baje prakticira slikanje z levo roko), po drugi strani pa so tako blazno zaprti v svojem mišljenju in zahtevni za galeriste. Je pa kruto kako gledajo na drugačne poglede in postavitve in že malo bolj drugačen pogled starejše generacije umetnikov pri nas in verjetno tudi kje drugje bi pomenil bolj sproščen dialog z sodobnimi "modernisti". Avantgarda se pa itak ne dogaja več nikjer.. mogoče v TV oglasih?!

Kakšen je tvoj odnos do umetnosti, ali mora ta nositi nek globlji, metafizičen pomen,
je lahko le okras, mora biti njeno sporočilo globoko...?

Moj odnos do umetnosti je zelo praktičen. Mislim, da mi je že moja babica, ko je gnetla testo za njeno dobro jabolčno pito in iz njega delala različne skulpture, ponavadi razne obraze, povedala, da se da na vse stvari gledati z več perspektiv. Če nosijo moje zadnje slike, fotografije, glasba in video v sebi nek nostalgičen pridih, ki je globji samo zame osebno, mi je to dovolj. Še več pa mi pomeni, ko drugi ljudje, ko vidijo moja dela s podobnim pogledom opazijo trenutke iz svojega življenja in je to za njih spomin, trenutek, ki ga nosijo v sebi. Recimo Dejana (Habichta) sem prosil, da mi fotografira sliko Katra, na kateri je upodobljena avto Katrca (Ranault 4) pred kamnito hišo, ki zgleda, kot da bi bila posneta nekje na krasu. Ko je fotografijo zagledal je bil navdušen in se čez nekaj časa spomnil, da je to prizor iz njegovega življenja, ki ga nikoli ni fotografiral, čeprav je fotograf. Baje je imel oranžno katro in njegova družina vikend v Istri. Pravzaprav je prizor pričaral kombinacijo prav teh zanimivih elementov (ki jim pravimo naključje) in prav gledalcu (tokrat Dejanu) na nek čisto oseben pomen podal informacijo, ki jo je nosil v podzavesti. Lahko rečeš, da je bil čisti slučaj, da sem vzel fotografijo francoskega izvora, ki je preko mene nekomu vsaj olepšal dan, lahko mu rečeš čista metafizika, lahko mu rečeš lepa slika, lahko je le dekoracija in spomin. Umetnost zame je izraz za vse kar nekdo naredi nekaj kar jaz ne znam in to z žarom v očeh. Umetnost je ljubezen in vztrajanje na tistem kar ljubiš. Umetnost je biti sproščen in jemati življenje kot naraven proces. Likovna umetnost pa je nekaj zelo specifičnega in nekateri se jo bojijo ker je tako hermetična in zaprta v muzeje, nekdo ljubi ravno ta odmik, nekdo pa likovno umetnost gleda zgolj kot dekoracijo ali pa mu je recimo pri sliki všeč samo podpis, ki je na njej, kot trofejo. No, zame je umetnost odprto polje raznih disciplin, največja umetnost pa je ohraniti mir in spokojnost, ampak to ni v človeški naravi.
Ponavadi zmeraj iščem prvi vtis. Tisto kar me takoj nagovori s svojo vizualno kompozicijo ne potrebujem zgodbe, torej jo gledam čisto likovno in tudi dekorativno (dekorativa je zame del likovnosti), drugače vedno iščem zgodbo. Če me zgodba ne prepriča jo zelo težko vzamem kot presežek. Če ima delo dobro zgodbo, popolen vizualni učinek in kontakt z gledalcem, če je na začetek lahko dojemljiv a se v njem skiva nešteto plasti, potem temu rečem umetnina.

Kaj meniš o trgu umetnin...spet gre za odnos...Vidiš problem v prodaji svojih del (mogoče umetniškem trgu nasploh)...imaš rad če jih dobijo drugi v last ali misliš, da se bolje počutijo v galeriji, ali pa jih imaš najraje pri sebi - da so kakor ena deca.

Življenje je itak sam trg in trgovina je stara veda, ki temelji na povpraševanju in prodaji željenega blaga. Poglej samo borzo kako virtualno je prodajat vrednostne paprije, delnice, ko pravzaprav sploh ne prodajaš za življenje koristih stvari. Pravzaprav prodajaš denar naprej in tisti papirčki so lahko naslednji dan vredni več ali manj. V tem je štos. Pri umetnosti je tako, da je v glavnem fama okoli umetnikov takšna, da cena dela raste sorazmerno z leti avtorja. Ko avtorja ni več cene dobijo še žlahtnejšo cifro. Na trgu so najbolj cenjeni impresionisti, torej stvari, ki so nastale približno 100 let nazaj. V tujini je podobno, čeprav se v to vmešavajo zmeraj mlajši avtorji. Seveda pa je za nekoga ime najbolj poglavitno, da stvar kupi in s tem vloži v del notranje opreme svojega stanovanja, pisarne ali celo sefa. Premičnina, kot so likovna dela so zanimiva, saj jim cena skoraj nikoli ne pada, ampak raste, je pa zanimivo tudi to, da je težko prodati sliko nekomu, ki se na umetnost ne spozna. Če mu rečeš pa, da je ta slika vredna miljon, pa na stvar gleda v trenutku popolnoma drugače. Seveda je vse narejeno umetno. Vredost t.i. objekta lepote, lepega in nedotakljivega bo vedno imelo veliko ceno.
V trgu ne vidim nobenega problema. Stvar je na galerijah in na trgovcih, meneđerjih z odnosom do umetnosti, drugače se bomo umetniki sami prodajali še naprej preko interneta itd. Če so moje stvari pri drugih se zelo dobro počutim in trpim, ker vem, da se v mojem hladnem in dolgo neuporabljanem ateljeju v Slovenj Gradcu stvari, ki nimajo pomena, nimajo gledalcev in pravzaprav nimajo nobenega statusa, zato bi jih najrajši vrgel stran. Je pa tudi druga varianta, da vse pofotografiram in naredim spletno prodajo, preden se preselim. Do nakaterih slik imam poseben odnos, a sem si rekel, da mi je dovolj sken ali reprodukcija, da se jih spomnim. Grozno se mi zdi, ker so moje stvari že v nekaterih muzejskih in galerijskih zbirkah, ker se mi zdi, da jih nočem videti in se mi s časoma ne zdijo dobre, a tako je življenje. Mogoče sem prevelik perfekcionist. No, najraje imam, da so moje stvari razprodane. Zadnje dve sliki je šla v Grčijo in Italijo. Cene imam sprejemljive in ljudske.

Kakšna je zate razlika med (visoko)umetnostjo in (pop)kulturo? A ta razlika še obstaja?

Razlika je v glavah. Ja, razlika obstaja tudi v moji glavi. Visoka umetnost je pojem modernistov in pomeni nedotakljivost in neko kvaliteto, ki jo določa neka teoretska vodilna elita. Pop kultura ruši koncept nedotakljivost in hkrati v svoj krog združuje underground alternative, kič in napredne (ponavadi mlade) umetnike. V glavnem je razlika tudi v estetiki. Sploh pa se mi zdi, da je v trikotni egiptčanski strukturi videti ravno to. Visoka umetnost - faraon, pop kultura - delavci. Zdej se mi zdi, da so ustvarjalci v pop kulturi dosegli tisti nivo družbene angažiranosti, ko dosegajo boljše tržne rezultate (tudi v vizualni umetnosti), torej z metodami pop industrije se prebijejo na položaj pomembnega pop zveznika in dosežejo tudi ljudi, ki niso specialisti. No, pop kultura je bolj sproščena in posega po izrazih, ki so znani veliko ljudem in velikokrat sem omenil izraz visoka kultura in večina ljudi se mi je samo nasmehnilo, ker jih to sploh ne zanima, najboljši pa se mi zdi odgovor Boštjana Sokliča iz MGLC, na vprašanje kaj misli o visoki umetnosti. Odgovoril mi je: "Visoka umetnost? A misliš Eiffelov stolp?" Razlika je očitna, tudi pop kultura izlušči včasih produkte, ki jih lahko označimo z boljšim izrazom kot visoka umetnost - genijalnost.

Komu so namenjene stvari ki jih delaš? Misliš, da jih najbolje razumejo tisti, ki se z umetnostjo ukvarjajo
ali jih delaš za širše kroge? Ti je pomembno kdo je prejemnik tvojega dela?

Pred kratkim sem razmišljal o tem, da sem raje folk umetnik, kot umetnik elite!? Whatever!!! Jaz delam dela za folk, čeprav jih lahko berejo tudi specialisti, likovni teoretiki in zgodovinarji. Bolj pomembno mi je kaj reče folk, navaden folk. Če pa je še kakšna dobra krtitika s strani tistih, ki jim je to življenje, potem pa toliko boljše. Če bi bile samo galerije in specialisti, potem bi že zdavnaj nehal razstavljati, ker bi bilo dolgočasno. Profesionalci so preveč obremenjeni s tistim kar počnejo. Jaz se zmeraj lotim od začetka. Nič ne vem, nič ne znam in delam za nekoga, ki bo to enako gledal. Če naredim na tak način dobro stvar se znova in znova presenečam in krepim svojo ustvarjalno moč. Če bi moral delati eno stvar celo življenje bi zelo hitro obupal. Če ni odziva ljudi neham delati.

Tvoj odnos do medijev, študiral si slikarstvo, grafiko...danes razstavljaš tudi videe, celo ene vrste inštalacije...
kako se odločiš za medij in zakaj, je to važno?

Medij izbiram dokaj projektno in zmeraj bolj načrtovano. To govorim sploh o solo zadevah. Drugače vse skupaj poteka zelo spontano. Recimo danes sem imel ravno sestanek za grafično mapo več avtorjev. Delal bom v sitotisku. Ker vem kakšen je postopek pač pripravim skice za sitotsik, čeprav je motiv recimo iz video igrice. Ja, mediji imajo svojo naravo in včasih v kakšnem mediju dosežem že kar nek nivo, ampak ga nočem raziskovati do skrajnosti, ker vem da pretiravanja škodijo. Moj glavno vodilo je, da se v življenju vse spreminja in nič ni večno, zato ne delam stvari, ki bi visele v muzejih in bi bile večne. V delih opažam včasih tudi velike razlike v stilu in vsebinah, kar me dela za ne čisto razpoznavnega avtorja, nekateri pa pravijo, da sem čisto razpoznaven in da imajo vsa dela neko povezavo med seboj. Biti vedno drugačen se mi zdi zabavno.
Izbira medijev v danih okoliščinah je zelo pomembna že zaradi lahkote transporta recimo videa (Zaradi lahkote transporta in reproduktibilnosti trenutno isti video predstavljam v Berlinu, Turčiji in v Sloveniji hkrati). Pri slikah, fotografijah in prostorskih postavitvah je to že malo bolj zakomplicirano. Če imam prostor se večkrat odločim za kombinacijo več medijev.

Zakaj misliš, da so tvoja dela (pa tudi od Mihe in Žige) ljudem, predvsem mlajši generaciji všeč?
A ima umetnost vezo s tem s čimer odraščaš, kaj živiš, kaj gledaš, kaj poslušaš...

A so jim všeč? Super, nisem vedel :) Ja, seveda je to generacijski duha časa, to je pač utrip tega trenutka in če se bomo ponavljali in pri 80-ih delali iste stvari in ne bojo pomenile kaj posebnega v tistem času, nas lopni po glavi. No, sej mogoče bomo prej šli kam drugam. Vse stvari so odraz tega kar živim, s čimer sem odraščal in živim naprej, s tem kar vidim, berem in poslušam, seveda. najbolj abstraktna slika, ki sameva je bil odraz tistega časa, ko sem bral Uroša Zupana. Kasneje sva se celo spoznala, a ne preko knjig ampak glasbe.

V zadnjih letih si se umaknil iz širših tem v bolj intimne zadeve.
Zakaj? A ima to vezo s tvojim pogledom na svet? Se je ta spremenil?

Ja, ta premik sem naredil v času ko se mi je zdelo, da delam preveč stvari hkrati in ne uspevam doživljati delo, ki ga imam rad v polnem zamahu ampak zelo površinsko in hitro. Temu se reče v tujki "multitasking" in dokazano je, da smo moški pri tem manj sposobni kot ženske! Veliko dela, ki ga opravljam praktično vsak dan je povezano s tehnčnim urejanjem, oblikovanjem, organizacijo, sestanki, potovanji, osveževanjem spletnih strani, odnosi z javnostjo in instant umetnostjo. Tempo se samo še stopnjuje, sploh zaradi pričakovanja otroka in dolgotrajne obnove stanovanja. Eskapizem oz. pobeg se v teoretskih krogih pojmuje in primerja s prihodom produktov informacijske dobe, sploh računalnikov, saj so prinesle mnogo pomagal pri katerih si lahko pomagaš pobegniti od resničnosti. Pravzapraj je že knjiga dovolj, ampak tudi teme, ki so me zanimale recimo pred desetimi leti so bile povezane predvsem s tehnologijo in vplivov tehnologije na človeka. Pravzaprav sem jo objel in ker sem svoj prosti čas velikokrat preživel pred TV-jem in sanjal o oddaljenih TV postajah, se je to kar naenkrat manifestiralo v obliki kabelske TV in interneta. Tudi tehnično me je zanimala multimedija, saj je ponujala zanimive interakcije z gledalcem, animacijo, zvok in sliko. Tehnologija je ustvarjena za to, da bi človeku pomagala, sedaj pa sem pred tem, da imam ogromno dela ravno zaradi nje. No, odmik v privatnost oz. teme je bil nameren, saj sem s tem hotel povedati, da se avantgardne ideje dogajajo doma za štirimi stenami in ne v galerijah, da je pravzaprav pobeg v privatno alternativa sodobnega pogleda, čeprav se zdi dokaj konzervativna. Skratka delati črnobele slike, igrati na akustične inštrumente in uporabljati svoj glas je nakakšna alternativa, nakakšen eskapizem in aktivni komentar na dokaj pasivno zx generacijo, ki svojo energijo vlaga v presnemavanje cd-jev, gledanje tv-ja in igranje video igric.

Slikaš hitro?

Ja, tudi pred leti sem svoj način slikanja oz. ustvarjanja poimenoval hitri realizem. Zdaj je želja ustvarjati eno sliko dolgo časa. Tudi video in fotografije snamam na način snap shota.

Si se že v času šolanja seznanil s tistim, kar je bilo v Sloveniji od približkov pop-artu,
si vedel kdo je npr. Berko že preden ga je razstavil Tadej?

Berkove slike sem mislim prvič videl na Tadejevi razstavi Intermedijsko v Celju. Takoj so mi bile dobre in Berko je bil tudi na moji razstavi v P74 in mi podaril svoj katalog. Izrazil je zadovoljstvo, da se je v Sloveniji pojavila generacija, ki ima podobna izhodišča kot njegova. Veliko ljudi ne mara Berka in verjetno je bil s strani tistih, ki so bili in so še vedno na ALU, pritisk velik. Najhujše je ko se likovniki spravijo na druge likovnike oz. ustvrajalci na druge ustvarjalce. Mislim, da je to zelo podlo in umazano. Ustvarjalnost ne bi smela poznati pozicij in ko pač prideš na neko pozicijo bi moral ostati skromen in radoveden, da ostaneš objektiven.

Zanima me še tvoj odnos do pitture immedie...se pravi slike, ki slika nekaj kar je bilo že naslikano...tudi ti velikokrat upodabljaš takšne "motive"...zakaj?

Ja, izhajal sem iz realizma in ker sem velikokrat risal po objektih iz narave, so ti objekti iz narave z leti postali objekti druge narave. Te motive izbiram zato, ker so tukaj že nekaj časa. Pripadajo moji generaciji. Seveda pa je motiv zanimirati gledalca, kot sem že prej omenjal in hkrati ohraniti neko notranjo, kompleksnejšo zgodbo. Tako recimo ponovitev motiva v sliki pomeni kompleksno postmodernistično idejo semplanja in postavitev nečesa starejšega v ponoven časovno sodobnejši kontekst. Slike včasih govorijo o poplavi in možnosti izbire pogleda, včasih o kombinacij več motivov in možnosti različnih intetpretacij s kombinacijo pogledov, nenazadnje pa je užitek sllikanja, užitek (po)ustvarjanja že videnega popoln užitek in meditacija. Nenazadnje so motivi izpraševanje - kot se je Julia Roberts v filmu Mona Lisa Smile spraševala, kaj je umetnost, kaj nam ta predmet, ki ga vsak dan vidimo to pomeni, kaj je sploh to?

Najljubši ustvarjalci s kateregakoli področja in kolikor se jih spomniš.

Ah, super vprašanje, tako kot si ga pošiljajo dopisovalci med seboj... 5 najljubših igralcev, najboljše serije, filmi, najljubša hrana. Sej takšen stvrai so mi zelo všeč in pred leti sem začel spletni projekt "Objekt meseca" s katerim sem vsak mesec izbral stvar ali dogodek, ki se mi je zgodil in ga na kratko opisal. Sej ga morem nadaljevati, nujno za dobro samopodobo!
Najljubši ustvarjalci:

1. Neil Young - legendarni glasbenik, pesnik, režiser, založnik, producent, rejec bizonov in še kaj. Človek je naredil velike premike v glasbi v 60-ih let s skupino Buffalo Springfield, sodeloval na Woodstocku s Crosby, Stills, Nash and Young, preigral ves svet s skupino Crazy Horse, dosegel vrhunec z albumom Harvest, nekje v začetku 70-ih, kar pa je je sledilo pa je še bolj zanimivo. Mislim, da je posnel že 4 celovečerne filme in zamenjal že nekaj stilov, ker ni bil zadovoljen s komercijalno založbo Geffen. Zato je iz folk, rocka šel v punk, rock'a'billy acappella du ba du, noise, tehno, do hard rocka in do sodelovanja z Pearl Jam, ki so ga postavili za botra Grungea, zvrsti glasbe rojene v Seattlu. Zadnji album je konceptualno delo z zanimivo zgodbo (tudi narisano) in priloženim DVD-jem s posnetkom njegovega koncerta na katerem pipoveduje zgodbo. Všeč mi je tudi, ker ima svojo veliko farmo bizonov nekje v Kaliforniji, sploh pa ker je zelo preprost in ker se ne omejuje. Legenda!
Pred leti sem bil celo aktiven član Fan-kluba iz Anglije.

2. Joni Mitchell - glasbenica, po izobrazbi slikarka. No, kombinacija glasbe in slikarstva, ki ji noben ni kos. Zelo vplivna glasbenica, ki je začela nekje v 60-ih in še zmeraj aktivno nastopa in slika. Zanimiv so njeni albumi, ker so tudi večkrat opremljeni z njenimi slikami.

3. Jean-Michel Basquiat - slikar. Ustvarjalec, ki je slikal tisto, kar je je slišal in videl in to uformatil v danem okvirju napetega platna. Annina Nosei v NYC je naredila veliko potezo, da mu je dala material in prostor v kleti galerije. Čista energija. Škoda, da ga ni več.

4. Andy Warhol - ker je ustanovil Factory.

5. Nina Schmidt - moja žena. Všeč mi je ker ima velik talent za slikanje in je prava konceptualna umetnica, a z namenom noče ustvarjati, ker misli, da je smetenje s t.i. umetnostjo nepotrebno. Njena strast so knjige, pošiljanje kartic. Njeni koncepti se večkrat manifestirajo v mojih delih in razmišljanjih, kar je za pričakovat. No, morem naredit tiste velike slike z bagri. Te bi bile čisto njena ideja.

6. U2 - ker so kljub različnim verskih prepričanjem svojih očetov ostali skupaj in vztajali z muziko, ki je vplivala na mnoge.

7. Nuška Drašček - pevka, ker z glasom pove vse kar je v življenju pomembno.
itd.... stvar dnevov.

nazaj