Urša Dolinšek
Čas za poletna hrepenenja

Slikar, grafik, glasbenik, ... (in še bi lahko naštevali) Sašo Vrabič (1974) je po študiju slikarstva na ljubljanski ALU lani končal še magistrski študij grafike in videa. Na slovensko pa tudi na mednarodno likovno prizorišče ga je leta 1997 izstrelila razstava U3, danes pa je zagotovo eden najvidnješih in najbolj dejavnih predstavnikov najmlajše umetniške generacije. Poleg umetniških projektov se med drugim ukvarja še z oblikovanjem spletnih strani za nekatere slovenske galerije in ustvarjanjem glasbe za gledališke predstave.

Njegov zadnji projekt Veliko pričakovanje na jumbo plakatih so verjetno opazili tudi ljudje, ki jih umetnost ne zanima pretirano, trenutno pa razmišlja predvsem o počitku, saj so stvari v zadnjih letih tekle zanj nadvse hitro.

Zelo veliko razstavljate, tako doma kot v tujini. To je nedvomno uspeh, o katerem sanja vsak mlad umetnik. Je bilo zanj potrebnega veliko truda, ali so vas preprosto odkrili?
"Verjetno imam kar srečo, da sodelujem na toliko razstavah. Če me povabijo, ne znam reči ne (smeh). Za mojo kariero pa je bil nedvomno ključno povabilo Petra Weibla na razstavo U3 v Moderni galeriji leta 1997, ki mi je nato odprla mnoga vrata. Zelo rad sodelujem pri skupinskih projektih, od samostojnih razstav pa bi povdaril projekt Zvočne slike in lansko razstavo Nedelja za Bežigradom v Bežigrajski galeriji."
Tudi v likovni umetnosti postajata vse bolj pomembno trženje in samopromocija. Ali je podoba umetnika, ki odmaknjen od zunanjega sveta ustvarja v samoti ateljeja, že preteklost?
"S tem se ne bi strinjal, saj umetnik potrebuje za delo svoj mir. Skrb za promocijo v svobodnem poklicu ti vzame ogromno energije, to pa lahko negativno vpliva na ustvarjalno delo. V tujini za to skrbijo galerije, pri nas pa se to uvaja zelo počasi. Sam proces ustvarjanja je ustaljen in se ne bo spremenil, verjetno pa precej pomaga, če si komunikativen. Sam nisem omejen na en sam način izražanja, tako da me to mogoče ne obremenjuje v tolikšni meri, vendar menim, da se umetnost obnaša vedno bolj tržno."
Sprašujem prav zaradi vaše velike zaposlenosti - ukvarjate se z različnimi stvarmi - s slikarstvom, videom, grafiko, glasbo, oblikovanjem,...
"Res je, zanima me ogromno stvari. Pred leti me je prijatelj opozoril, da obstaja nevarnost, da sem bom kdaj zgubil. In res opažam, da je ukvarjanje z različnimi stvarmi pravzaprav lahko zelo nevarno. Ne osredotočiš se samo na en projekt, ampak potuješ in eksperimentiraš na več področjih hkrati. Veliko ljudi mi pravi, da se še iščem, jaz pa se v tem eksperimentiranju kar dobro znajdem. Največ mi pomenita slikarstvo in glasba, tako da tudi večina mojih umetniških projektov združuje zvok in sliko. Po drugi strani je bilo oblikovanje zame že od nekdaj pomemben vir preživetja. Tudi na tem področju se včasih pojavijo projekti, ki mi omogočijo izraziti določeno stališče z vizualno obliko."
Večina vaših projektov je interdisciplinarna, v njih povezujete različne medije, v središče pa postavljate vizualno podobo.
"Najbolj me fascinira prav povezovanje, čeprav to za nekatere ni več slikarstvo v klasičnem pomenu besede. Najpomembnejši se mi zdi koncept oziroma vsebina projekta, izvedba pa je odvisna od tega, kateri inštrument uporabiš. Včasih je to morda videti naivno, a zame je tak način edini in najbolj sprejemljiv. Sicer pa me že od nekdaj zanima drugačen pogled na vizualno podobo. Lepa, fotorealistična podoba, ki jo preslikavam iz medijev, gledalca pritegne, obenem pa ga vzpodbudi k razmišljanju. Zaradi velike moči množičnih medijev smo danes s podobami že popolnoma zasičeni, tako da je moje delo komentar medijske podobe oziroma sodobne družbe."
V vašem zadnjem projektu Veliko pričakovanje ste si sposodili strategijo, ki jo uporabljajo oglaševalci.
"Projekt na jumbo plakatih po Sloveniji je nastal na povabilo MGLC, ki od lani vsako leto pripravi en projekt vezan na javni prostor. Zdi se mi zelo posrečeno in pomembno, da se umetnost iz galerij lahko preseli tudi v javni prostor. Podoba psa s komentarjem, ki je pravzaprav dnevniški vizualni zapis iz serije fotografij Snap, se mi je zdela zaradi pristnosti in všečnosti najprimernejša za čas počitnic, saj odseva čisto moje osebno hrepenenje. ki je lahko tudi gledalčevo. Plakati so hkrati komentar vse bolj pogostih reklamnih sporočil v nadaljevanjih: gledalec vidi podobo, ki mu zaradi nedokončanosti vzbudi zanimanje in pričakovanje nadaljevanja zgodbe. To je zelo učinkovit način podajanja podob, oglaševalska strategija, ki sem jo želel preizkusiti tudi sam."
Bo jumbo plakatom sledilo kakšno nadaljevanje?
"V načrtu imam video film in razstavo slik ali fotografij. Film bo nadaljevanje videa Drive-in izpred dveh let, pripovedoval pa bo zgodbo velikega pričakovanja na različnih človekovih področjih. Od prejšnjih se bo nekoliko razlikoval, saj bo bolj filmski, potovalni. Glasba bo temelj za sliko, navezoval pa se bo na lokacije, kjer so stali bili plakati s kužkom."
Pogosto izpostavljate odnos med zasebnim in javnim - tudi na vaši spletni strani se pojavlja neke vrste osebni vizualni dnevnik, ki obiskovalce seznanja z vašim življenjem.
"Bolj kot izpostavljanje zasebnosti je v ospredju problematiziranje določene vsebine, lastne fotografije in video posnetke pa uporabljam, ker je to najbolj dostopno. Projekt Predmet meseca na spletni strani, ki je trenutno v zatišju, je posledica mojega osebnega dnevniškega zapisa. Izpostavim tisto, kar se mi zdi pomembno, gre pravzaprav za neke vrste samoanalizo oziroma za raziskovanje samega sebe. Eden prvih takšnih psiholoških projektov je bil video Odkrivanje mikrokozmosa, kjer sem prijatelje in sorodnike spraševal, kaj si mislijo o meni. V galeriji je video nato pravzaprav nagovarjal obiskovalca - Ti si... Zgodba je bila obrnjena, ni bila več osebna, temveč obrnjena v javnost. Poanta je bila, da si ljudje niti ne vzamejo časa, da bi raziskali nek mikrokozmos, ampak nanj gledajo skozi lastne oči."
Pripadate generaciji, ki je zelo dejavna, med seboj tudi veliko sodelujete in pripravljate skupne projekte.
"S sošolci z akademije smo precej povezani. Veliko sodelujem z Žigo Karižem in Miho Štrukljem, pa tudi z drugimi, saj razmišljamo na podoben način. Zdi se mi, da smo vzpostavili nekoliko drugačen pogled, način razmišljanja in izraza. Smo generacija, ki je odrasla ob računalnikih in televiziji, zato je v našem delu navzoč komentar medijev in sodobne družbe."
Na spletni strani ste zapisali, da je bil povod za projekt Veliko pričakovanje želja neznanca, ki je hotel kupiti vse slike z razstave v Bežigrajski galeriji. Kako je sicer s prodajo del, ali je mogoče živeti samo od tega?
"Srečanja in prodaje vseh del na koncu ni bilo, verjetno sva oba preveč zaposlena. Ves čas govorimo, da v Sloveniji ni trga, potem pa se pojavi neznanec, ki hoče kupiti vse slike. Nekaj stvari sem že prodal, lepo pa bi bilo, če bi enkrat v prihodnosti lahko živel samo od umetnosti. Po mojem mnenju je to izvedljivo. Idealno za umetnika bi bilo, če bi trg usmerjala kakovost, a žal je položaj včasih tudi drugačen. Mislim, da sta za nezanimanje ljudi in s tem povezano slabo prodajo krivi nerazumljivost in hermetičnost velikega dela sodobne umetnosti. Zakaj bi moral gledalec prebrati deset knjig, da bi lahko razumel določeno umetniško delo? Sodobna vizualna kultura je zelo neposredna, dokaz za to so prav reklame in jumbo plakati. Na tak način lahko privabiš veliko gledalcev in jih nato skozi podobo uvedeš v teorijo in poglobitev v določeno zgodbo oz. koncept. V tujini je s prodajo verjetno laže, saj obstajajo zasebni zbiratelji in velike korporacije, ki imajo ogromno kapitala. Prodaja je pogoj, da umetnik lahko preživi, saj ne more biti vse življenje odvisen od ministrstva za kulturo. Sem sem trenutno lahko vesel, da sem za polovični delovni čas zaposlen v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu."

Dnevnik št.233, petek 30.8.2002, str.16,17.