|
|
Missing (Screens)
5.7.07
- 11.8.07
Gallery Ganes Pratt, Ljubljana
"Project
Missing (Screens) was solo project in Gallery
Ganes Pratt. Layered site specific installation
inside and outside gallery space, explores
fasciation with childhood and children and
points toward to unstable meaning of images."
See
installation view
See
projected video work
See
video document |
|

Missing (screens), detail
oil on canvas, ink on paper, fish boxes,
2007
installation view
more info at Gallery
Ganes Pratt
Missing (screens)
Petja
Grafenauer Krnc
Pogrešani
(ekrani) so režijski prvenec Saše Vrabiča.
V beli kocki Galerije Ganes Pratt se ne
predstavlja film temveč prostorska instalacija,
ki izkorišča prvine režije, da bi zavzela
vse čute obiskovalca. Podobe, predmeti,
vonji in zvoki v popolnosti prevzamejo
percepcijo tistega, ki vstopi vanj. Instalacija
izrablja nekatere elementov ustvarjanja
filmske pripovedi, ki je v projektu realizirana
v treh dimenzijah in mnogih medijih. Totalnost
doživetja poteka v dvodelnem okviru, ki
ni linearna pripoved in ne podoba hollywoodskega
spektakla, ampak refleksija reprezentacij,
kakršne ponujajo oglaševalci in režiserji
visokoproračunskih filmov.
Naslov namiguje na vir nastanka prostorske
inštalacije. Pogrešani (ekrani) izvirajo
iz medijsko posredovanih obvestil o ugrabitvi
štiriletne deklice Madeleine McCann, ki
se je zgodila 3. maja v hotelskem letovišču
na Portugalskem. Velika medijska kampanja,
ki je sledila dogodku, je umetnika spodbudila
k raziskovanju polja ugrabitev otrok.
Spekter človeške fascinacije z otroštvom
in otroci, ki je na eni strani pogojen
s stereotipno medijsko posredovano simboliko
otroštva kot lepote, ljubkosti, čistosti,
nebogljenosti in sreče, ustvarja povrhnjico,
pod katero se skriva druga, mnogo bolj
temačna in grozljiva plat.
Projekt Saše Vrabiča raziskuje nestabilnost
pomenov podob in drugih sporočilnih elementov,
ki tvorijo inštalacijo. Podobe so umeščene
v sistem, ki je pogojen z medsebojnimi
razmerji med deli inštalacije in režiran
s strani umetnika. Iztrgane iz prvotnih
kontekstov podobe ponujajo popolnoma nova
branja. V ljubkem se razkrije grozljivo
in popačeno, običajno postane znak nedolžnega
in ljubkega. Podoba je prazen znak, ki
v ustvarjenem sistemu ne zmore ohraniti
prvotnega pomena. Tudi ona sama je ugrabljena.
Režiser dogodka - umetnik jo izrablja,
ljubkuje in izkorišča, da bi pokazal na
njeno pomensko nestalnost.
|
|