Peter Weibel, Igor Zabel
Mediji, stroji, slike

Stroji in mediji so docela spremenili naše dojemanje sveta. Mediji so predvsem telemediji. Stroji za gledanje, od televizije do teleskopa, poudarjajo predvsem občutek oddaljenosti. Slikovni stroji, od fotografskega aparata do računalnika, so ustvarili nove vrste slik. Tabelna, oljna slika ni več edini tip slike. Fotografija, film, video, računalnik so novi, tehnični nosilni mediji slike; slika je torej prešla od svojega historičnega nosilca do ekrana. Prišlo je do eksplozije vizualnega. Danes imajo slikovni umetniki na voljo na stotine oblik in na stotine tehnik. Ta eksplozija vizualnega, ta poplava podob, bi lahko pripeljala do razvrednotenja slike. Proces proizvodnje slik postaja pomembnejši od samega proizvoda, slike. Tehnične preobrazbe in širitve so spremenile tudi tradicionalno slikarstvo. To zdaj uporablja tudi stroje in tehnične medije, kot sta fotografija in televizija. To mediatizirano slikarstvo z novimi produkcijskimi in kompozicijskimi postopki poudarja strojno pogojene spremembe našega gledanja.

V slikarstvu Bogoslava Kalaša se slikarska tradicija srečuje s sodobnim produkcijskim postopkom. Izhodišče njegovih del je fotografija (ki je po njegovem mnenju pravi medij sedanjosti); fotografski posnetek pa, s pomočjo stroja za slikanje (ki ga je skonstruiral že leta 1971), transformira v sliko. Nastalo delo je torej produkt večkratne transpozicije "realnega" pogleda skozi tehnična sredstva. Njegove slike se motivno (npr. z rabo klasičnih žanrov, tihožitja, krajine portreta in akta) in kompozicijsko povezujejo s slikarsko tradicijo (navsezadnje je tudi ta pogosto uporabljala stroje in podobne pripomočke), toda hkrati se s posameznimi motivnimi in oblikovnimi elementi nedvomno izkazujejo za podobo sodobnosti.

Žiga Kariž in Sašo Vrabič oba izhajata iz intenzivnega, spremenljivega in fragmentarnega podobja, s katerim nas preplavljajo množični mediji. In če smo v svetu medijev navajeni na razmerje knjiga - film (ali narobe), omenjena avtorja širita to razmerje še s sliko: film-knjiga-slika. Vrabičeve slike (razstavljena so dela Izbrani ekrani, 1997, Sanje diamanta, 1997, in Nočna vožnja, 1997) izhajajo iz fragmentov, posnetih s televizijskega zaslona, in zavestno evocirajo tradicijo rabe heterogenega polja in podobja množičnih medijev v slikarstvu (Rosenquist, Salle, Rauschenberg). Kariž se v delu Sivo mesto (1997) ukvarja z dislocirano, medijsko podobo realnega kraja, v tem primeru New Yorka; s podobami, ki so produkt večkratne transformacije (od filma prek televizije, fotografije, oljne slike, spet fotografije do barvne reprodukcije) gradi imaginarno topografijo "sivega mesta". To topografijo umešča v modernistično mrežo (Mondrian); z analogijo med to mrežo in kletkastim načrtom Manhattna je modernistična abstraktna forma spet konkretizirana kot ideja racionalnega mestnega načrtovanja in s tem implicitno tudi kot izraz logike kapitala v prostoru.

(excerpt from the text for U3- 2nd Triennale of Contemporary Slovene Art)

go to s-elected topic