TOREK, 19. JANUARJA 1999 ZNANOST IN UNIVERZA

Industrija ne potrebuje samo specialistov za tihe avtobuse

Dr. Adolf Šostar, dekan mariborske Fakultete za strojništvo, pojasnjuje, kakšno je trenutno zanimanje za tehniški študij in kako ga skušajo povečati, primer Danila Križmana ter še nekatere aktualnosti
- Za redni študij v prihodnjem študijskem letu razpisujete ponovno nekoliko manj mest kot zadnjo jesen, enako za za izredni. Od uvedbe visokošolskega strokovnega študija se zmanjšuje vpis v univerzitetne na račun krajših visokošolskih strokovnih programov. Kako pojasnjujete te vpisne navade tukajšnjih dijakov?
"Razlika med vpisom v univerzitetne in visokošolske strokovne študijske programe izhaja iz zakona o maturi in zaključnem izpitu. Imamo dokaze, da na nekaterih srednjih strokovnih šolah učitelji dijake odvračajo od mature in jih usmerjajo v zaključni izpit. Vendar si mora Slovenija ustvariti tehniško inteligenco, ki bo sposobna z lastnimi proizvodi konkurirati svetu. Do leta 2010 bomo po naših predvidevanjih potrebovali najmanj šest tisoč strojnih inženirjev, da se bomo lahko primerjali z razvitimi deželami. Ministrstvo za šolstvo je lani sicer promoviralo tehniko in naravoslovje, vendar je odzivnost še vedno premajhna. Tudi maturo bi bilo treba zastaviti globalno: ponuditi več izbirnih predmetov, da bi jo lahko opravljali tudi dijaki srednjih strokovnih šol.
Fakulteta za strojništvo je tudi zaradi majhnega vpisa v zadnjih letih veliko naredila za promocijo svojih programov. Vendar pa gospodarstvo še vedno ne sledi fakulteti in njenim ambicijam. V novem študijskem letu bomo prvič omogočili prehod z višje strokovne šole v drugi letnik visokošolskega strokovnega študija, z možnostjo poznejšega prehoda na univerzitetni študij. Koncept ministra Gabra je višješolce omejil. Študij končajo s pridobljenim poklicem inženirja in nič več. Mi pa želimo imeti čim več študentov s čim višjo izobrazbo, hkrati pa tudi čim več diplomiranim univerzitetnim inženirjem ponuditi podiplomski študij. Naša industrija (še) ne zna uporabiti magistrov in doktorjev, kot da bi se bala njihovega znanja. V Avstriji gre doktorand v tovarno in dobi projekt, ker ga zna izpeljati. Tega pri nas še ni."
- Včasih so bile predvsem tehniške fakulteta znane po velikem osipu. Zdaj menda ni več tako drastičen. Tudi zaradi mentorskega načina dela?
"Na vsak način. Zaradi tutorstva zdaj poznamo vsakega študenta. Dialog med profesorji, asistenti in študenti je sproščen. V prvem letniku gre bolj za prilagoditvene težave študentov, ki jih rešujemo s pogovori z mentorjem, po drugem pa študent že natančneje ve, kakšne so njegove ambicije, zakaj študira, in takrat prične iskati ožje strokovno področje, pri tem pa potrebuje tutorja. Pogovori med študentom in mentorjem so takrat že reševanje konkretnih problemov."
- Prejšnji teden smo doživeli študentski poziv k promociji gospodarskega inženirstva, češ da delodajalci ne vedo, kaj naj počnejo z diplomanti tega interdisciplinarnega študija. V vašem propagandnem materialu o tem programu so izjave študentov, po katerih je videti, kot da podjetja samo čakajo, kdaj bodo dobila gospodarskega inženirja. Lahko pojasnite to neskladje?
"Vse skupaj izhaja iz dejstva, da se je šola prej prilagajala prestrukturiranju gospodarstva kot podjetja, ki so bila v tranziciji pogosto na robu životarjenja. Razpuščali so raziskovalne ekipe, odpuščali inženirje, zmanjševalo se je število visokokvalificiranih ljudi. Zdaj je nastopil čas, ko podjetja te ljudi spet iščejo. Šola je šla korak naprej in jim ponudila inženirja, ki bo sposoben njihove proizvode ustvarjati, proizvajati in tudi prodajati, torej univerzalnega inženirja, ki lahko dela tako v majhnem zasebnem podjetju kot v veliki tovarni. Tak tip inženirja se je v svetu obnesel. Ni ozek specialist, ki bi recimo razvil tip tihega avtobusa, ampak ve, kako do proizvoda, kakšne so potrebe trga, kako tak proizvod narediti, in zna to tudi posredovati kupcu."
- Je potem strah študentov neutemeljen?
"Gre za neučakanost. Polemiko so sprožili predvsem absolventi gospodarskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo, ki niso vključeni v pridobitev licence za projektiranje. Ne vem, ali jim je fakulteta to obljubila, vendar so gospodarski inženirji interdisciplinarni. Niso se odločili za projektivo. Drži pa, da se morajo uveljaviti. Industrija in gospodarstvo jih seveda bosta sprejela, vendar se bodo morali izkazati, in kar se strojništva tiče, ne bi smeli imeti težav."
- Diplomanti Fakultete za strojništvo dobijo naziv evropskega inženirja. Kakšna je njegova vrednost?  
"Po dveh letih prakse lahko kandidirajo za ta naziv in FEANI, združenje evropskih inženirjev, jim izda certifikat. Z njim imajo v Evropi, ko se potegujejo za službo, določeno prednost, ker je delodajalec seznanjen s tem, da je njihovo znanje mednarodno primerljivo."
- Na fakulteti imate nove smeri strojništva in tekstilstva. Kako so nastale in ali razširjajo zaposlitvene možnosti diplomantov?
"Inženirsko oblikovanje, okoljevarstveno inženirstvo in podjetniško inženirstvo so nove smeri strojništva. Na tekstilstvu so novi ekotekstilno inženirstvo, oblačilno inženirstvo in inženirski menedžment. Danes se mora tehnika prilagajati okolju in inženir mora imeti temu ustrezno znanje, tudi zato, ker se spreminja struktura podjetij. Inženir mora obvladati dogajanja v podjetjih. Delo mora znati bolje organizirati, narediti boljši proizvod in ga tudi prodati. Nove smeri zdaj tečejo drugo leto in so pritegnile zanimanje maturantov. In to je naš cilj: pridobiti maturante in srednješolce usmeriti v opravljanje mature.
Počasi se bo tudi pri nas zgodilo, kar se že dogaja v Nemčiji, da nenadoma ni inženirjev. V Nemčiji je povpraševanje po strojnih inženirjih v enem letu naraslo za 170 odstotkov. Ti poklici so torej spet izredno aktualni, ker pa prejšnja leta ni bilo dovolj študentov, se je zdaj pojavil manko. Na fakulteti si prizadevamo diplomantom ponuditi taka znanja, da se bodo lahko hitro, brez dolgega pripravništva, vključili v delo v podjetju. Študent se mora že na fakulteti naučiti tistega, kar bo delal, ne da bi ga morali v podjetju posebej pripravljati na to. Zato mora že med študijem teorijo realizirati v praktičnih projektih."
- Senat mariborske univerze je letošnji 1. januar določil kot datum, ko naj bi kreditni sistem postal realnost. Vi ste se tega očitno lotili najbolj konkretno. Ste v tem študijskem letu kreditni sistem poskusno uvedli v četrte letnike univerzitetnih programov strojništva, tekstilstva in gospodarskega inženirstva, kot ste načrtovali?
"Rekli smo čim prej, tem bolje. V kreditni sistem smo bili prisiljeni, pa če bi to univerzitetni senat sprejel ali ne. Ko smo se odločili za nove smeri, smo študentom morali dati na izbiro klasične, konvencionalne vsebine, in nove. Nove študijske smeri temeljijo na uporabi kreditnega sistema, ker je s tem paleta izbirnih predmetov oziroma znanj bistveno večja. Ponuja interno možnost izbire predmetov, obenem pa bo študent lahko predmete izbiral tudi znotraj univerze. Odločitev senata pa bo v kreditni sistem prisilila tudi tiste fakultete, ki se do zdaj zanj še niso odločile. Sami se zanj nismo odločili, ker ga ima tujina, ampak predvsem zaradi študentov. Po drugi strani pa bomo na ta način prišli do mednarodne izmenjave, tujim študentom bo omogočeno priznavanje pri nas opravljenih študijskih obveznosti."
- Za prvo leto sodelovanja v Erasmusu ste prijavili študente in profesorje. Vendar pa to ne bodo prve mednarodne izmenjave na Fakulteti za strojništvo?
"Izmenjavo smo imeli vsa leta, vendar je šlo predvsem za poletne prakse oziroma šole. To zdaj pa je študij in študij je obveznost. Pomeni predavanja v tujem jeziku, ker slovenščine, razen nekaj besed, ne bo znal nihče od tujcev, prav tako programe, eksperimentalne vaje, pripraviti je treba ogromno literature, in to na fakulteti že delamo. Napisane so vsebine, pripravljajo se skripta, nabavlja literatura. Pripravljeni so trije strojniški programi in tekstilni program. Večina tujih študentov bo prišla v četrti letnik, ker radi zaključijo študij drugje, da lažje primerjajo študijsko ponudbo v različnih državah.
Do zdaj smo imeli predvsem močno izmenjavo podiplomcev. Sam imam izkušnje z Erasmusovimi študenti v Gradcu. To so izredno zahtevni študenti, ki bodo zelo obremenili naše profesorje, čeprav si ti tega sploh ne predstavljajo. Ti študentje hočejo imeti stalne pogovore s profesorji, posvetovanja, ker enostavno morajo opraviti obveznosti, da jim ob vrnitvi domov ne bi očitali, da so bili na počitnicah. V tujino gredo študirat ambiciozni študentje. Kdor misli, da pridejo turisti, se moti."
- Zakaj ste na fakulteti ukinili Inštitut za tehnologijo materialov?
"Inštitut za tehnologijo materialov je najprej vodil dr. Alojz Križman, ki se je potem užupanil, za njim je inštitut prevzel profesor Peter Leš, a se je upokojil. Vodi pa ga lahko samo redni profesor. Dr. Križman je naredil močan inštitut, ki ga docent ne more voditi. Inštituta nismo ukinili, samo priključili smo ga k Inštitutu za proizvodno strojništvo. Če pride Križman nazaj, in kaže, da bo, ga bo takoj spet dobil, to je samo stvar organizacije."
- Po nekaterih podatkih je z zaprtjem oziroma, kot pravite, pripojitvijo inštituta delo izgubilo devet delavcev. Ali pa ste jih zgolj premestili?
"Kdor je imel delovno mesto, je ostal na njem, kar je logično, ker se projekti morajo nadaljevati. Nekatere smo prerazporedili, vendar brez kakšnih velikih posegov, ker je to preveč homogen inštitut, problem materiala pa problem jutrišnjega dne."
- S tem inštitutom je povezan tudi primer Križman. Danilo Križman je zaradi sklepa o prenehanju delovnega razmerja v Inštitutu za tehnologijo materialov pred časom predlagal celo razrešitev rektorja pa odgovornost dr. Alojza Križmana in vašo odgovornost. Inšpektorat za delo ob poznejšem nadzorstvu kršitev ni ugotovil. Zakaj je Danilo Križman postal tehnološki višek? Ker ni pravočasno doktoriral?
"Danilo Križman je želel sistem izkoristiti za določene prednosti, ki jih doseže na takem mestu. Imel je enake možnosti kot 30 ali 40 drugih doktorandov, mogoče celo boljše, ker je bil njegov stric vodja inštituta. Problem je nastal, ko je Danilo Križman hotel svoje doseči z določenimi bonitetami ali mimo regulative. Takrat je prišlo do konflikta Križman-Križman. Fakulteta je šla mimo tega in Danilu Križmanu ponudila druge mentorje, vendar je postavljal previsoke pogoje: da bo pripravil doktorat, a da za to potrebuje 500 tisoč mark. Drugi doktorandi so sodelovali pri pridobivanju projektov, iz katerih so se nato financirali njihovi doktorati. Konflikt s Križmanom je nastal pri projektu, ki ga je pod vodstvom dr. Alojza Križmana izvajal za Impol. Bil je tako slabo narejen, da je škodil fakulteti oziroma inštitutu. Namesto da bi bil Danilo Križman tedaj popustil oziroma napako popravil, je konflikt naraščal. Spor je morala nato razčistiti fakulteta in priznati napako, da bi ohranila dobro ime. Danilo Križman pa ni odnehal. Dejstvo pa je, da zaradi tega neuspeha ni več dobil projektov.
Če boste pogledali zapisnike, pa boste videli, da smo kljub temu še naprej komunicirali z Danilom Križmanom, čeprav je že ves denar, ki ga je vanj vložila država, porabil za plačo in ga je nato plačeval inštitut, da bi mu ponudil še zadnjo priložnost, da vendarle pride do doktorata. Kdor po magisteriju ne doktorira, je zame zgubljeni strokovnjak in država je z njim proč vrgla več milijonov. Kot mladi raziskovalec je tri leta dobival državno podporo, vendar je ni izkoristil, ker v tem času ni doktoriral. Zna se zgoditi, da bo država zdaj terjala vračilo tega denarja.Tako, kot je delal, Danilo Križman delovnega mesta na fakulteti ni mogel ohraniti, zato je kot tehnološki višek odšel na zavod za zaposlovanje, zdaj pa je dobil odpravnino. Za fakulteto je s tem ta postopek zaključen."
Vanessa Čokl