HTML verzija originalnega dokumenta.

mag. Danilo F. Križman
Jocova 36
2000 Maribor

tel.: 062/102 462
fax: na željo
e-pošta: danilo.krizman@volja.net
WWW: come.to/krizman

 

dr. Adolf Šostar, dekan
Fakulteta za strojništvo
2000 Maribor

 

Datum: 20.01.1999

 

 

Lažne izjave v dnevniku Večer

 

V včerajšnji izdaji omenjenega dnevnika sem na 22. strani zasledil intervju z vami.

V odgovoru na zadnje vprašanje je povzetek vašega odgovora poln zlonamernih laži, ki segajo globoko v področje kaznivih dejanj blatenja v javnih medijih.

Bistvene točke odgovora v omenjenem delu sem tukaj povzel in navedel, zakaj so problematične. Zahtevam, da jih skrbno preučite in jih (če se seveda strinjate z menoj) takoj, najkasneje pa v osmih dneh od objave v časniku, demantirate.

 

1. Imel bi naj enake možnosti kot drugi doktorandi (če ne celo boljših), sistem sem hotel izkoristiti za določene prednosti in nekaj doseči mimo regulative sistema, zaradi česar je prišlo do konflikta Križman-Križman.

Po dobrih štirih letih šikaniranja, ki mu ni para v bližnji in daljni okolici, je trditev, da sem imel enake možnosti kot drugi doktorandi, milo rečeno, nesramno lažna. Dejstva so, da je g. Alojz Križman zadnjih nekaj let (najmanj 5) zanemarjal svoje pedagoške, raziskovalne in vodstvene obveznosti. To trdim na osnovi lastnih izkušenj, verodostojnih prič in pisnih dokazov. O tem sem vam na široko pisal, pa še vedno ponavljate, zadnje čase celo v javnih medijih, da je z njegovim delom vse v najlepšem redu, z mojim pa prav nič.

Do konflikta med menoj in Alojzom Križmanom je prišlo na tiho že ob spremembi moje prve teme za doktorat. To je bilo leta 1991. Tema oz. izbira področja za iskanje le-te, mi je spremenil tako, da so se predračuni za poskuse podražili za tri do štirikrat, obseg drugega dela pa za vsaj dvakrat. Tako sem delal tri leta na tej novi temi, na raziskovalno-razvojnih nalogah in iskal (predvsem) finančno pomoč, kjer se je dalo.

Da ne bom pravočasno gotov, se je vedelo že na začetku, kar lahko razberete tudi iz poročila Ministrstvu za znanost in tehnologijo (njihova oznaka dokumenta je 6675-795-013, pisano septembra 1994). To ni problem, saj velika večina ne konča doktorata v roku. Sam bi naj v teku izvajanja doktorata zbral dovolj denarja za drago dodatno opremo v laboratoriju, jo nakupil, organiziral namestitev in meritve ter poskuse, medtem še spremljal dogajanja predvsem v mednarodni sferi z odgovarjajočega področja, naredil ob tem še t.i. originalni prispevek k znanosti in vse skupaj še obranil kot doktorat.

V začetku tega desetletja so začele prihajati v javnost informacije o aferah Alojza Križmana (čezmerno popivanje s posledicami, afera "Barga" ipd). Sam sem hujše stvari doživljal od blizu – včasih celo z naježenimi lasmi. V laboratoriju so bili to zame pravzaprav najtežji časi, saj sem lahko v glavnem samo opazoval, kako mi delo noče steči oz. celo propada.

Vse skupaj se je potem končalo s prvo zahtevo za odpust septembra 1994.

Vljudno prosim, da mi v tem kontekstu odgovorite, kdo od ostalih trideset do štirideset doktorandov iz moje (ali kakšne druge) generacije je imel takšne ali hujše pogoje za delo. Če ga slučajno najdete, pa naj na kratko še enkrat povzamem, kako se je nadaljevalo po septembru 1994, ko ste fakultetno "barko" že upravljali vi.

Najprej je bil sam postopek odpusta v tajnosti ukinjen. Potisnjen sem bil v stran kot razpadli klavir in lahko samo opazoval, kako, in predvsem na kakšen način, se je vodja laboratorija (ne inštituta – A. Križman ga ni nikoli formalno vodil) "užupanil", kako se mi sesuva še preostanek načrtov in rezultatov, kako je Alojz Križman prenehal z menoj komunicirati v celoti, ob tem pa opravljal krepko manj dela kot bi ga glede na tretjinsko profesuro moral , kako je "dvigoval" ugled univerze in mesta kot župan in kako se mu nihče ni upal povedati, kar mu gre. Moje pobude o tem, da bi mu odvzeli naziv v skladu s stautom univerze, ste krepko pometli pod preprogo – brez argumentov in kakršnekoli resne obravnave.

V tem času so bili najhujši udarci zame onemogočanje sodelovanja z zunanjimi sodelavci, nagajanje pri vseh mojih malo večjih delih (npr. objavah oz. že pri pripravah nanje) in ignoriranje problematike s strani vodstva fakultete. Odvzem telefona iz moje pisarne me je dokončno dotolkel – predvsem, ker je bil narejen brez najave in ostal do danes nepojasnjen. Prisilno delo doma s posledično izolacijo od najožjih sodelavcev, kupovanje literature in celo pisarniške opreme ob protizakonito zmanjšani plači, je bilo samo za "na vrh".

Kje ste zasledili, da sem želel izkoristiti sistem v lastno korist, mi ni jasno. Zahteval sem normalne pogoje zase in opravljanje delovnih dolžnosti v smislu dobrega gospodarjenja – zase in za druge.

Izjave so torej popolnoma lažne.

 

 2. Fakulteta mi je ponudila druge mentorje.

Trditev je čista laž. Mentor po pogodbi je Alojz Križman, druge, prave mentorje in seveda temo, sem si iskal sam.

 

3. Postavljal sem previsoke pogoje za doktoriranje, med njimi tudi 500.000 mark.

Trditev je čista laž. Nikoli nisem nič zahteval, ampak kvečejmu predlagal. Pisni predlog, ki sem ga dal od sebe leta 1993, je bil slabih 23.000 DEM - za dodatno opremljanje laboratorijske naprave, ki bi ostala tam za vedno in samo omogočila moje nadaljne delo, delo ostalih pa bistveno izboljšala.

Številka v tolarjih (50 milijonov) pa mi je znana iz odprtega pisma vodstvu univerze (5.11.1998). Predstavlja mojo oceno finančne škode zaradi dolgoletnega šikaniranja in ignoriranja mojih predlogov za izboljšanje razmer.

 

4. Konflikt z Alojzom Križmanom je nastal (tudi) pri projektu za Impol, ki bi ga naj jaz opravil popolnoma zanič.

Za IMPOL nisem do danes delal niti minute. Trditev je zlonamerna laž.

 

5. Zaradi neuspeha z Impolom bi naj ne dobil projektov.

Leta 1991 in 1992 sem zaslužil t.i. dva FTE na vsako leto. Tudi 1993 sem še sodeloval v projektu s štirimi največjimi podjetji s področja metalurške industrije v Sloveniji (eden je bil res Impol). Danes sodeluje, sedaj že razširjena ekipa, z istim vodjem, še naprej z njimi. In še z eno drugo domačo in nekaj tujimi firmami. Objav po merilih za znanstveno uspešnost imajo skoraj preveč, finančnih težav, vsaj večjih, nisem opazil.

Od sodelovanja s to ekipo, ki je izšla iz Inštituta Jožef Stefan, danes pa dela še na nekaj fakultetah v Ljubljani in v privatnih podjetjih, sem bil nesramno odrezan, ko Alojz Križman ni privolil v dvoletno nadaljevanje sodelovanja. To je bilo leta 1995.

Sami ste mi en projekt uničili v jeseni 1997, ko ste pokazali, da za vas nisem vreden toliko, da bi imel v pisarni telefon. Z njegovim odvzemom in ignoriranjem mojih opozoril, sem bil prisiljen zaustaviti takrat že dogovorjeni projekt, ki bi mi omogočil financiranje še za mnoga leta.

Trditev, da nisem dobil projektov zaradi nemarnega sodelovanja s podjetjem IMPOL, je torej laž. Dobil jih nisem zaradi šikaniranja g. Alojza Križmana in vas.

 

6. Z menoj bi naj normalno komunicirali.

G. Alojz Križman praktično ni bil prisoten na sestanku "svojega" laboratorija ali inštituta od jeseni 1994 do decembra 1998. Zadnjih nekaj let me niti ne pogleda.

Vi mi smiselno niste odgovorili niti na eno pisanje. Edini omembe vreden sestanek z vami od začetka dekanovanja je bil 5.5.1997, pa še tam je bilo vse skupaj narejeno v smislu navideznega reševanja problemov.

Rektorju se ni zdelo vredno niti odpisati, da je pomembne dokumente prejel.

Po moji evidenci vam pravkar pišem trideseti dopis - od marca 1996. Večina jih je objavljenih na mojih spletnih straneh. Do danes ni še nihče od bralcev omenil, da je bilo komuniciranje normalno.

Očitno smo na različnih bregovih. Na vašem jih vidim zelo malo, zato popravite izjavo, saj je lažna.

 

7. Ves denar, ki ga je vložila država vame, sem porabil za plačo, inštitut me je nato plačeval, da bi mi ponudil zadnjo priložnost

Tudi to je lažno v celoti. Zgoraj sem omenil, da sem imel v letih 1991 in 1992 projekt, ki je bil finančno soliden. Kasneje se je zadeva začela, dokažem lahko, da ne po lastni krivdi, sesuvati. Ko sem potreboval vsak tolar za opremo laboratorija, so šli skoraj vsi iz njega s kombijem (pomlad 1994) na sejem v Nemčijo. Nazadnje so na sumljiv način kupili mikroskop, ki je bil zelo slabo izkoriščen – časovno manj kot 10%. Samo z delom njegove vrednosti (6,6 milijonov SIT oz. takrat, leta 1996, okoli 70.000 DEM), bi jaz lahko nadaljeval delo na mojem doktoratu. Oprema bi bila vsaj nekaj let praktično stalno v uporabi.

Zakaj inštitut oz. laboratorij še do danes ni poravnal honorarja mojega sopredavatelja na seminarju iz jeseni 1994, mi ni jasno. Dobro pripravljeni seminarji so finančno zelo zanesljiv vir, sam pa bi jih lahko organiziral in vodil brez večjih težav.

Zakaj niste upoštevali mojih predlogov za vitrine sponzorjev (okoli 600.000 SIT na leto bi se natekalo brez večjega dela), boste morali tudi še kdaj pojasniti.

Če dodamo še zgoraj omenjeni dogovor oz. njegov propad z odvzemom telefona konec 1997. leta, potem lahko samo upam, da ste upoštevali mojo zahtevo o zaščiti podatkov o poslovanju laboratorija z dne 24.11.1996. Slej ali prej bo potrebno vse delo v laboratoriju g. A. Križmana (in vašega z njim v zvezi), temeljito pregledati.

Kaj ste mislili s tem, da mi je inštitut dajal priložnost? Da bi naredil neko zadevo iz tretjega področja, brez sodelovanja z laboratorijem? Če je to kdo mislil, je ostalo samo pri tem. Jaz sem stalno poslušal, da se dela na tem, da me odpustijo. Ničesar o nadaljevanju dela ali čem podobnem. Preberite si zapisnike tistih redkih sestankov inštituta (izkllučno laboratorijskih praktično ni bilo), pa boste videli, kaj se je dogajalo.

 

8. Kdor po magisteriju ne doktorira, je zgubljeni strokovnjak, država je z njim vrgla proč več milijonov.

S tem mnenjem se ne morem strinjati, saj doktorat ni sinonim za strokovnost. Nekaterim celo škodi, saj se začnejo precej čudno vesti. Predvsem tisti, ki so "zlezli skozi" na kakšen poseben način.

Sam sem naredil del prvega, žalostno propadlega doktorata do 15%, drugega do tričetrt. Če računam še na ostalo delo in sodelovanje, je "doktorata" dovolj. Problem je seveda, da za to nimam papirjev oz. da nisem delal "pravih" stvari.

Seveda nisem rekel še zadnje besede, saj sta mi znanje in strokovno znanstva ostala – navkljub dolgoletnemu šikaniranju na vaši fakulteti.

Ste imeli z njo mogoče v mislih tudi doktorande, ki so to tudi že predolgo, ob tem pa jih nihče ne šikanira? Po moji evidenci jih je najmanj 25 (vsi niso več pri vas), od skupnega sestanka aprila 1997 pa jih doktoriralo le 11 ali 12.

 

9. Kot mladi raziskovalec sem tri leta dobival podporo in je nisem izkoristil, ker v tem času nisem doktoriral.

Doktorirati nisem mogel, ker (sedaj vejo to že naključni bralci tega pisanja) fakulteta ni opravila svojega dela pri tem.

V času, ko sem bil mladi raziskovalec, nisem bil v tujini na nobenem izpopolnjevanju, čeprav je to jasno določeno v kolektivni pogodbi.

Pogodba, ki sem podpisal in na račun katere bi naj vračal državi finačna sredstva, je bila kršena preveč očitno, saj mi ni bil določen (pravi) mentor, po letu 1995 mi ni bilo omogočeno delo na raziskovalnih nalogah, v katerih bi pridobival znanje in usposobljenost raziskovalca, po letu 1994 ni nihče redno spremljal mojega dela in skrbel za mojo strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje.

Izjava je namerno zavajujoča, zato jo dopolnite.

 

10. Zna se zgoditi, da bo država zdaj terjala vračilo denarja iz zgornjega naslova

Dolg je zastaral in ga ni mogoče izterjati. Na to sem vas opozarjal že nekaj let, izjavljanje o tem pa je zlonamerno zavajujoče. Prekličite jo.

 

11. Odšel sem na zavod za zaposlovanje, z odpravnino.

To drži kot dejstvo.

Da sem končal tam, ste krivi vi. Če bi imeli čiste namene in vsaj nekaj poštenja, bi lahko zaključili odpovedni rok, ko zanj ni bilo več potrebe. Ker sem pričakoval, da bo prišlo do predaje mojega dela, sem bil v pripravljenosti kot je za to potrebno, potem pa odrezan od osebnih stvari (z nenapovedano zamenjavo ključavnice pisarne). Danes vidim, da sem izgubil 6 mesecev, saj me niste poklicali nazaj niti za eno uro in da ste to vedeli že na samem začetku . Če bi v tem času delal kot sedaj, na zavod ne bi rabil iti.

Poleg tega ste z nenapovedanim blokiranjem uporabe univerzitetnega računalnika naredili še nesramno in škodoželjno dejanje, ki mi je preprečilo normalno dokončanje in ureditev zadev na njem. Da ni urejeno prepošiljanje elektronskih pisem in da so spletne strani nedosegljive, je malenkost samo za nepoznavalce nove komunikacijske tehnike.

Mimogrede naj vas spomnim, da je odpravnina sicer izplačana, žal dobrega pol meseca prepozno in na osnovi nezakonito znižane plače.

 

12. Za fakulteto je postopek zaključen.

To je bolj želja kot dejstvo.

Zaradi škode, ki sem jo utrpel, sem bil in bom primoran zahtevati pravno varstvo.

V teku so tožbe zaradi neizvolitve v asistenta, ki traja že peto leto. Pogoje zanj sem izpolnil že takoj, ko sem naredil diplomo na drugi stopnji, to je leta 1982.

V teku je tožba zaradi protipravnega postopka in sumljive zavrnitve pri izvolitvi v višjega predavatelja. Da ste me zavrnili z enostavčnim sporočilom, kot kakšnega nebodigatreba, je bilo pričakovano, pravno gledano pa ne zdrži prav nobene kritike.

V kratkem bo prva obravnava zaradi suma, da je moj odpust protipraven.

Okoli meseca maja letos bo obravnava zaradi protizakonito znižane plače.

V kratkem boste dobili še zahtevo za poravnavo materialne škode zaradi dolgoletnega šikaniranja in kršenja pravnih aktov. Prva obravnava bo predvidoma čez dve leti.

Če ne boste demantirali lažnih izjav v dnevniku Večer in tedniku Nedelo, se boste morali za povzročeno škodo zagovarjati še osebno. Tega ne boste mogli prenesti, tako kot zgornje zadeve, na vaše naslednike. Razmislite in ukrepajte, kot sem zahteval v uvodu in pri vsaki navedeni točki.

 

S spoštovanjem,

 

Co.:

- dnevnik Večer, uredništvo
- moje spletne strani
Podpisal in oddal priporočeno s povratnico dan kasneje od datuma v glavi.

Na začetek