Pismo 79
Salvini
Na naslovnico

prevod Franca Ksaverja Lukmana priredila Romana Snoj,
študentka patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Sv. Hieronim, Francesco Benaglio, ok.1450

UVOD V PISMO

Najbolj zanimivo od Hieronimovih tolažilnih pisem je naslovljeno Salvini, hčeri grofa Gilda, guvernerja Afrike, ki se je leta 397 uprl in bil naslednje leto ubit. Njen pred kratkim umrli mož Nebridij je bil nečak prve žene cesarja Teodozija. Vzgojen je bil skupaj s prestolonaslednikoma Arkadijem in Honorijem.

Pismo je zelo značilno za Hieronima - slavospev mlademu Nebridiju za njegovo neverjetno čistost, preziranje bogastva ter radodarnost do revnih, za njegovo pomanjkanje napuha, čeprav je bil princ … Čeprav se Hieronim zaveda, da Nebridij počiva v postelji z Gospodom, se njegove vrline odražajo v njegovih čudovitih otrocih. Salvino na dolgo svari, naj časti njegov spomin z dobro vzgojo njunih otrok, živi naj strogi asketizem in predvsem naj bo čista vdova ter naj ne pomisli na drugi zakon. Ker pa je ta nasvet lahko narobe razumeti, je Hieronim nerodno vmes natresel opravičilo, da pismo ni napad na njeno osebnost. Vprašamo se, kako je Hieronim prišel na idejo, da bi nepovabljen svetoval ženi kraljevega porekla, ki je povrhu vsega še popolna tujka. Ko je navedel nekaj brezpredmetnih opravičil, je krivdo za to pismo zvalil na carigrajskega meniha Avita, ki ga je bojda prosil naj vdovi svetuje. Očitno je Avit bil eden vplivnih mož in je gojil stike z Nebridijem na dvoru v Konstantinoplu. Po vsej verjetnosti je prav on obvestil Hieronima o Nebridijevi pripravljenosti za stike s cesarjem. Hieronim pa, ki se je zavedal svojega vpliva nad aristokratsko gospodo, predvsem nad ženami te družbe, seveda prošnje ni mogel zavrniti.

BESEDILO PISMA

1.

1. Bojim se, da se bo izpolnitev dolžnosti imela za častilakomnost in da se bo trdilo, da to, kar delam po zgledu njega, ki je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen,« (Mt 11,29) delam iz slavohlepja in da ne govorim vdovi, ki je v stiski, marveč se vsiljujem cesarskemu dvoru, in da s pretvezo spodbudne besede iščem naklonjenosti mogočnikov. Tako seveda ne bo mislil, kdor pozna zapoved: »Ne glej na osebo ubogega, ko sodiš,« (3 Mz 19,15) da ne bomo s pretvezo usmiljenja krivično sodili.
2. Slehernega človeka je namreč treba soditi ne po njegovem ugledu, marveč po teži dejstev. Bogatašu ne škodi premoženje, če ga prav uporablja, niti revežu siromaštvo ni v posebno korist, če se v zanemarjenosti in pomanjkanjkanju ne varuje grehov. Primere za oboje nam dajejo očak Abraham in vsakdanji dogodki. Ta je bil božji prijatelj, čeprav je bil zelo bogat, drugi pa trpijo kazni, ki jih nalagajo postave, ker jih dan na dan zasačijo pri hudodelstvih.
3. Govorimo torej ženi - ubožni ali bogati, sama ve, koliko ima; ne razpravljamo namreč o njeni denarnici, temveč o čisti vesti - govorimo ženi, ki je niti ne poznamo, njene kreposti pa poznamo; priporoča jo njen ugled, njena čistost je zaradi njene mladosti vredna toliko večjega spoštovanja; smrt svojega mladega moža je tako objokovala, da je dajala zgled zakonske ljubezni, tako prenašala, da ga je imela ne za izgubljenega, marveč za odsotnega. Ob težki izgubi se je pokazala njena vernost. Svojega Nebridija tako išče, da ve, da je Kristus pričujoč.
4. Zakaj ji torej pišemo, če je ne poznamo? Vzroki so trije. Prvič, ker sem kot duhovnik dolžan vse kristjane ljubiti kakor otroke; njihov napredek je moja slava. Drugič, ker me je z očetom pokojnega vezalo prisrčno prijateljstvo. Naposled - in to je najvažnejše - ker svojemu sinu Avitu nisem mogel odbiti nobene prošnje. S pogostimi pismi je bil hujši kot vdova, ki je trdosrčnega sodnika prosila (prim. Lk 18,2-5); našteval mi jih je veliko, ki sem jim že prej pisal o isti stvari; s tem me je, ko sem se ustavljal, tako osramotil, da sem bolj upošteval, kar je on želel, kakor kar bi se spodobilo zame.

2.

1. Morda bi kdo Nebridija hvalil, ker je bila njegova mati cesaričina sestra, ker je bil vzgojen v tetinem naročju in ga je imel nepremagljivi cesar tako rad, da mu je poiskal prekrasno ženo, ki je bila nekakšna talka, da je Afriko, ki se je odcepila v državljanskih vojskah, spet priklenil nase. Jaz pa moram takoj na začetku povedati, kako je, v nekaki slutnji na bližnjo smrt sredi sijaja cesarske palače in najvišjih časti, ki so njegova leta kar prehitevale, živel v prepričanju, da pojde kmalu h Kristusu.
2. Sveta zgodovina poroča, da je bil Kornelij, stotnik italske kohorte, Bogu tako všeč, da je poslal k njemu angela in mu razodel, da je skrivnostno prikazen, zaradi katere je Peter prešel od ozkega kroga obrezanih k širokemu krogu neobrezanih, zaslužil on, ki je bil od apostolov prvi krščen in je med pogani stopil na pot zveličanja. O njem je pisano: »Živel je v Cezareji neki mož, po imenu Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala italska. Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo hišo; delil je ljudem obilno miloščino in vedno k Bogu molil.« (Apd 10,1-2)
3. Vse, kar je o njem rečeno, lahko pripišem, tako da zamenjam ime, mojemu Nebridiju. Bil je tako pobožen in je tako ljubil čistost, da je bil deviški, ko se je oženil; tako bogaboječ z vso svojo hišo, da ni gledal na svoje dostojanstvo, temveč zmeraj občeval z menihi in kleriki in delil ljudem toliko miloščine, da so roji ubožcev in bolnikov oblegali njegova vrata. Da, tako je zmeraj molil k Bogu, da je prejel, kar je najboljše: »Vzel ga je, da hudobija ne bi popačila njegove pameti, zakaj njegova duša je Gospodu po volji« (Mdr 4,11.14).
4. Zato smem tudi jaz v polnem pomenu zanj porabiti apostolovo besedo: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna« (Apd 10,34-35). Ko je bil vojak, mu ni škodoval častniški plašč ne orožni prepas ne krdela uradnih slug, ker je v svetni obleki služil drugemu. Prav tako pa drugim ne koristi raskav plašč, temna tunika, umazano telo in hlinjeno uboštvo, če s svojimi deli izpodkopavajo ugled imena.1
5. V evangeliju tudi beremo Gospodovo besedo o drugem stotniku: »Toliko vere nisem našel niti v Izraelu« (Mt 8,10). Toda vrnimo se k prejšnjemu! Ali ni bil Jožef, ki je v pomanjkanju in bogastvu dajal zgled kreposti, ki je kot suženj in gospod učil duševno svobodo, ki je bil prvi za faraonom, odlikovan s kraljevskimi znamenji, - ali ga ni imel Bog tako rad, da je pred vsemi očaki postal oče dveh rodov?2 Daniel in trije mladeniči so tako vodili javna dela v Babiloniji in tako živeli med velikaši države, da so po obleki služili Nebukadnezarju, s srcem pa Bogu.3 Mardohej in Estera sta v škrlatu in svili in draguljih premagovala napuh s ponižnostjo in si nabrala toliko zaslug, da sta zapovedovala svojim zmagovalcem, četudi sta bila ujetnika.4

3.

1. Te moje besede merijo na to, da bi pokazal, kako je bila krvna vez s cesarsko hišo,5 obilica bogastva ter vplivnost in moč mojemu mlademu možu samo priložnost in možnost, da je opravljal krepostna dela, kako pravi Pridigar: »Kakor varuje modrost, tako varuje denar.« (Prd 7,13) ne mislimo takoj, da onim besedam nasprotujejo tele: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo« (Mt 19,23-24) in naprej: »Povem vam: Laže je velblodu iti skoz šivankino uho kakor bogatinu v božje kraljestvo« (Mr 10,25). Sicer bi se zdelo, da se je Zahej, ki ga Sveto pismo omenja kotl zelo bogatega, proti tej besedi rešil.
2. Toda, kako je pri Bogu mogoče, kar pri ljudeh ni, nas uči apostol, ki v pismu Timoteju svetuje: »Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in naj se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabrali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost. Tako bodo dosegli resnično življenje« (1 Tim 6,17-19). Zvedeli smo, kako more velblod iti skoz šivankino uho, kako more grbava žival odložiti težko breme, dobiti golobje peruti (prim. Ps 54,7) in počivati na vejah drevesa, ki je zraslo iz gorčičnega zrna (prim. Mt 13,32).
3. Pri Izaiju beremo, da velblodi iz Midjana, Efe in Sabe nesejo zlato in kadilo v Gospodovo mesto (Iz 60,6). Kot podoba teh velblodov nesejo izmaelski trgovc6 miro in kadilo in smolo, ki se pridobiva v Gileadu in celi rane, v Egipt in so tako srečni, da kupijo in prodajo Jožefa in da je njihovo blago podoba zveličanja sveta. Tudi Ezopova basen pripoveduje, da miška s polnim trebuhom ne pride skozi tesno luknjo.7

4.

1. Moj Nebridij je torej vsak dan premišljeval besede: »Kateri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in hudičevo zanko in v mnoge želje« (1 Tim 6,9). Kar so mu prinašale cesarjeve naklonitve8 in častne službe, je obračal revežem v prid. Vedel je namreč, da je Gospod zapovedal: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim; potem pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). In ker tega povelja ni mogel izpolniti, ko je imel ženo in otroke in veliko družino, si je pridobival prijatelje s krivičnim mamonom, da bi ga sprejeli v večna bivališča (prim. Lk 16,9).
2. Ni naenkrat vrgel od sebe bremena kakor apostoli, ki so zapustili očeta, mreže in ladjico (prim. Mt 4,20), marveč je, da bi bila enakost, od svoje obilice polagoma delil pomanjkanju drugih, da bi pozneje bogastvo teh podpiralo njegovo pomanjkanje.9 Ona, ki ji to pismo pišem, ve, da ne pripovedujem, kar sem sam videl, marveč, kar sem slišal, in da ne vračam z jezikom hvale za kako dobroto, kakor je navada pri grških pisateljih. Kristjan naj kaj takega nikar ne sumi!
3. »Če imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni!« (1 Tim 6,8). Kjer je zelenjava in črn kruh10 in zmernost v jedi in pijači, tam je bogastvo odveč; tam ni prilizovanja, ki gleda predvsem na korist. Iz tega pa sledi, da gre vera pričevanju, ki nima vzroka, da bi lagalo.

5.

1. Da pa ne bo kdo mislil, da na Nebridiju hvalim samo njegovo radodarnost do ubogih - čeprav je že to nekaj velikega, ker je o miloščini pisano: »Kakor voda pogasi goreči ogenj, tako pogasi miloščina greh« (Sir 3,33) - pridem torej k drugim njegovim krepostim, ki jih najdemo le pri redkih ljudeh. Kdo je bil vržen v peč babilonskega kralja, pa ni zgorel? Kje je mladenič, ki ga egipčanska gospodarica ni ujela za plašč? Katera evnuhova žena ne spočne otrok, ko se je vdala sli? Komu ne bi vzela poguma beseda: »Vidim v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih?« (Rim 7,23).
2. Čudno! V cesarski palači vzgojen, tovariš in součenec cesarjevičev,11 ki jima ves svet streže pri mizi in jima jo zalagajo dežele in morja, v obilici vsega, kar srce poželi, je bil v prvem cvetu svoje mladosti tako sramežljiv, da je prekašal čistost devic in ni dal niti najmanjše prilike za kako nečedno govorjenje. Dasi je bil z nosilcema škrlata12 v sorodu, njun prijatelj in bratranec, deležen z njima iste izobrazbe - kar celo tuja srca med seboj zbliža - se ni napihnil in prevzel in ni nikogar naduto preziral, marveč je bil do vseh ljubezniv, ljubil cesarja kakor brata, spoštoval kakor gospoda in zatrjeval, da se mu dobro godi, če se njima dobro godi. Njune služabnike in vse dvorjane, ki jih je veliko v cesarski palači, pa je tako ljubeznivo nase navezal, da so se tisti, ki so bili sami po sebi nižji, zaradi njegovega ravnanja čutili enake.
3. Težko je s krepostjo tako premagovati čast in slavo, da te ljubijo tisti, ki so za teboj. Katere vdove ni njegova pomoč podprla? Katera sirota ni v njem našla očeta? Škofje vsega Vzhoda so k njemu znašali prošnje nesrečnežev in želje trpinov. Kar je cesarja prosil, je bilo miloščina ubožcem, odkupnina za ujetnike, pomoč v stiski. Zato so mu vladarji radi ustregali, ker so videli, da izkazujejo milost ne enemu, marveč mnogim.

6.

1. Kaj se še naprej obotavljamo? »Vse meso je seno in vsa njegova slava kakor cvetica na polju« (Iz 40,6). Zemlja se je vrnila v svojo zemljo: zaspal je v Gospodu in položili so ga k njegovim očetom, ko je bil poln dni in luči in doživel lepo starost, kajti sivi lasje človeka so njegova modrost.13 V kratkem času je izpolnil mnogo let.
2. Namesto njega imamo njegova preljubka otroka. Žena dedinja je nagrada njegovega čistega življenja.14 Mali Nebridij je kakor oče, kdor ga želi videti.

»Takšno oko in takšne roke in takšno obličje.«(15)

Iskrica očetove duševne moči se svetlika v sinčku in podobne nravi se kažejo na njem kakor v zrcalu.

»Silnega duha oklepajo tesne mu prsi.«(16)

Ob njem je njegova sestrica, košarica rož in lilij, zmes slonovine in škrlata. V obraz je očetu tako podobna, da utegne biti še lepša, in tako posnema materino podobo, da vidiš oba v enem telesu. Tako ljubka in kot med je sladka, da so nanjo ponosni vsi sorodniki. Cesarju se ne zdi za malo, da jo vodi za roko, in cesarica17 je vesela, če jo objema. Vsi se kar tepejo za njo. Vsakemu se obesi za vrat, vsakega prime za roko. Žlobudra in brblja, in ko se ji jeziček zapleta, je še ljubkejša.

7.

1. Salvina, imaš torej otroka, ki ju vzgajaj, in misli, da imaš v njiju svojega odsotnega moža. »Glej, delež Gospodov so otroci, plačilo je telesni sad« (Ps 126,3). Namesto enega moža si dobila dva otroka: tvoji ljubezni se je podvojilo število. Kar bi bila dolžna možu, izkazuj otrokoma. Z ljubeznijo do navzočih teši hrepenenje po odsotnem. Ni brez vrednosti pred Gospodom, če lepo vzgajaš otroke.
2. Poslušaj apostola, ki opominja: »Izvoli naj se vdova ne izpod šestdesetih let, ki je bila žena enega moža in je na glasu po dobrih delih: če je otroke vzgajala, če je popotnike sprejemala, če je svetim noge umivala, če je stiskanim obilno pomagala, če si je za vse dobro prizadevala« (1 Tim 5,9-10). Tu si brala seznam svojih kreposti, kaj si jih dolžna sama sebi, in s katerimi zaslužnimi deli si lahko pridobiš drugo stopnjo čistosti.
3. Naj te ne moti, da se za vdovo izvoli šestdesetletna, in ne misli, da apostol odklanja mlajše in da so mu ljubša leta kakor zdržnost, saj je svojemu učencu dejal: »Nihče naj tvoje mladosti ne prezira!«18 Sicer bi se morale po tej postavi vse, ki pred šestdesetim ovdove, pomožiti. Ker pa je poučeval še neizkušeno Kristusovo Cerkev in skrbel za vse stanove, zlasti za ubožce, za katere mu je bilo z Barnabom vred naročeno skrbeti, je hotel, naj cerkvena blagajna skrbi za tiste, ki ne morejo delati s svojimi rokami, ki so res vdove, ki jih priporoča starost in življenje.
4. Duhovnik Heli je Boga užalil zaradi grehov svojih otrok. Nasprotno pa Boga potolažijo njihove kreposti, »če ostanejo v veri in ljubezni in svetosti s čistostjo« (1 Tim 2,15). »O Timotej, samega sebe ohrani čistega« (1 Tim 5,2). Bog ne daj, da bi smel o tebi kaj slabega sumiti; toda ljubezen naroča, vneto opominjati nerodna leta.19 Kar bom zdaj povedal, vedi, da ni rečeno tebi, marveč dekliškim letom: vdova, »ki živi nasladno, sicer živi, pa je mrtva« (1 Tim 5,6).
5. Tako govori izvoljeno orodje in zajema iz tistega zaklada, o katerem samozavestno pravi: »Ali iščete dokaza, da govori v meni Kristus?« (2 Kor 13,3). Tako trdi on, ki je zase prostodušno priznal, da je človeško telo podvrženo slabemu. »Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem« (Rim 7,19). In zato »trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim evangelij« (1 Kor 9,27). Če se on boji, kdo izmed nas bo brez skrbi? Če sta bila David, božji prijatelj, in Salomon, božji ljubljenec, premagana, ker sta bila pač človeka, da bi nam bil njun padec svarilo, njuna pokora pa zveličaven zgled, kdo se ne bo bal, da ne bo na spolzki poti padel?
6. Na tvoji mizi naj ne bo fazanov, pitanih grlic, jonskih jerebic in nobenih ptic, po katerih odfrči tudi največje bogastvo,20 in ne misli, da ne ješ mesa, če ne ješ mesa svinj, zajcev, jelenov in drugih četveronožcev. Kajti to se ne presoja po številu nog, ampak po slastnosti. Vemo, da je apostol dejal: »Vsaka božja stvar je dobra in nobena se ne sme zametati, če se s hvaležnostjo uživa« (1 Tim 4,4). Prav tisti pa pravi: »Dobro je, vina ne piti in mesa ne jesti« (Rim 14,21), in drugje: »Ne opijajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost« (Ef 5,18).
7. Vsaka božja stvar je dobra. To naj poslušajo žene, ki jih skrbi, kako bi bile všeč možem. Tiste naj jedo meso, katere mesu služijo, ki hrepenijo po telesni združitvi, ki so navezane na može in rade rojevajo otroke. Te, ki nosijo v sebi telesni sad, naj se do sitega najedo mesa. Tebi pa, ki si v možev grob pokopala vse naslade, ki si oprala s solzami svoj s škrlatom in belilom pobarvani obraz ob njegovem mrtvaškem odru, ki si odložila belo obleko in pozlačene čevlje ter oblekla žalno tuniko in črne čeveljčke, tebi ni treba drugega kot vztrajati. Post, bledo obličje in žalna obleka naj bodo tvoji dragulji. Mehke pernice naj ne mehkužijo tvojega mladostnega telesa; tople kopeli naj ne poganjajo mlade krvi v deroč tek.
8. Poslušaj, kaj je poganski pesnik zdržni vdovi položil na jezik:

»On, ki mi dal je prvi roko, on mojo ljubezen vzel je s seboj,

on naj jo ima, naj jo v grobu hrani!«(21)

Če je najnavadnejše steklo toliko vredno, koliko šele najdragocenejši biser? Če poganska vdova po splošni naravni postavi obsoja vse naslade, kaj lahko pričakujemo od krščanske vdove, ki je svojo čistost dolžna ne samo tistemu, ki je umrl, ampak tudi tistemu, s katerim bo kraljevala?

8.

1. Prosim te, naj ti ta splošna svarila in dekletom primerne besede ne zbujajo sumnje, da ti delam krivico, in ne misli, da to pišem zato, da bi te grajal, ne pa iz skrbi, ker iz srca želim, da bi ti bilo neznano, česar se bojim. Dober glas poštenja je pri ženskah nežna stvar; kakor očarljiv cvet ovene od lahkega vetrčka in odleti od lahkega pihljaja, zlasti, kjer se mladost ujema s pregreškom in kjer ni moževega ugleda, ki že njegova senca daje ženi varstvo. Kaj naj počne vdova med množico služinčadi, med čredo slug, katerih naj sicer ne zaničuje, čeprav so ji podrejeni, pač pa naj pred njimi zardeva, ker so moški.
2. Če ugled hiše terja vse te službe, naj da služabnikom za predstojnika poštenega strejšega moža, da bo njegov ugled varoval dostojanstvo gospodarice. Poznam jih veliko, ki so na zunaj zapirale vrata, pa se jih je vendar prijel slab glas zaradi njihovih služabnikov, ki so bili sumljivi, ker so se prelepo oblačili ali pa bili preveč rejeni ali bili v letih, ko se zbuja sla, ali se iz zavesti skrivne ljubezni vedli ošabno; taka ošabnost, čeprav se skrbno skriva, bruhne pogosto na dan in gleda na sohlapce kakor na hlapce. To sem povedal, ker mi je polno srce, da prav skrbno čuvaš svoje srce in se varuješ vsega, kar bi se dalo o tebi izmisliti.

9.

1. S teboj naj ne hodi skodran oskrbnik ne poženščeni glumač ne hudičev pevec z zastrupljenimi spevi, ne načičkan in naličkan gizdalin. Nič gledališkega, nič mehkužnega ne sme biti v tvojem spremstvu, imej pri sebi zbore vdov in devic, pri svojem spolu išči tolažbe. Tudi po tem, kako se služabnice vedejo, se sodi gospodarice. Ko je pri tebi tvoja sveta mati in kot ti je ob strani tvoja teta, ki je zaobljubila večno devištvo, ne išči nevarne družbe s tujimi, saj si varna med svojimi.
2. Zmeraj imej v rokah Sveto pismo in tako pogosto moli, da bodo vse puščice slabih misli, ki zlahka zadenejo mlado srce, ob tem ščitu odletele. Težko, da, celo nemogoče je, da bi bil kdo brez tistih prvih zdraženosti, ki jim Grki značilneje pravijo propatheiai - če dobesedno prevedemo, bi jim po latinsko lahko rekli antepassiones22 - ker grešne skušnjave trkajo na vsako srce in naša svobodna volja odloča. Ali misli zavrne ali sprejme.
3. Zato je tudi Gospod narave v evangeliju rekel: »Iz srca prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanje, tatvine, kriva pričevanja, bogokletstva« (Mt 15,19). Jasno je torej, kakor druga knjiga pričuje, da je človeško srce nagnjeno k hudemu od njegove mladosti (prim. 1 Mz 8,21) in da človekova duša omahuje med deli mesa in duha, ki jih našteva apostol (Gal 5,19-22), in poželi zdaj te zdaj ona.

4. Saj brez napak se nihče ne rodi, najboljši je tisti,

ki jih najmanj ima,(23)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - kot da grajal pegice bi,

ki lepo telo jih je polno.(24)

Prav to je, kar je prerok z drugimi besedami povedal: »Zbegal sem se, pa nisem govoril« (Ps 76,5), in v isti knjigi: »Jezite se, pa ne grešite« (Ps 4,5), in kar je Arhitas iz Tarenta rekel lenemu oskrbniku: »Do smrti bi te bil pretepel, pa sem jezen.« - »Kajti človekova jeza ne vrši božje pravice« (Jak 1,20).
5. Kar je o eni zdraženosti rečeno, prinesimo na druge. Kakor je človeško, da od jeze vzkipiš, krščansko pa, da jeze ne storiš,25 tako vsako meso poželi, kar je meseno, in z raznimi vabami vleče dušo v smrtonosne naslade, toda naša dolžnost je, da ogenj naslade s toliko večjo ljubeznijo do Kristusa dušimo in brcajočega osla krotimo z uzdo posta, da ne bo želel in iskal naslade, marveč hrano in bo nosil Svetega Duha kakor jezdeca z usmerjenim in mirnim korakom.

10.

1. Čemu vse to? Da bi se zavedala, da si človek in podležeš človeškim strastem, če nisi previdna. Vsi smo upodobljeni iz iste prsti in sestavljeni iz istih prvin. Pod svileno obleko in raskavim suknom gospodari ista huda poželjivost; ne boji se kraljevega škrlata in ne prezira beraških cunj. Bolje je, če te boli želodec kakor duša, bolje, da gospoduješ nad telesom, kot da mu hlapčuješ, bolje je, da se ti opoteka korak kot pa čistost. Nikar se takoj ne tolažimo s pokoro, ki je pomoč in rešitev nesrečnih. Varujmo se rane, ki boli, ko se zdravi.
2. Nekaj drugega je, da z nepokvarjeno ladjo in vsem blagom prijadraš v rešilno pristanišče, nekaj drugega, če se nag oklepaš deske in te divji valovi zaganjajo ob ostre čeri. Vdova ne upoštevaj, da je drugi zakon dovoljen, ne upoštevaj, da je apostol rekel: »Boljše je v zakon stopiti ko goreti« (1 Kor 7,9). Odpravi, kar je slabše, namreč »goreti«, potem ti »v zakon stopiti« samo po sebi ne bo prav. Proč zvijanje krivovercev: »Vemo, da je zakon častit in postelja neomadeževana.«26 Iz raja izgnani Adam je imel samo eno ženo.
3. Lameh, prekleti krvoločnež, potomec Kajnovega rodu, je prvi razdelil eno rebro na dvoje,27 toda kazen potopa je kmalu iztrebila zarod dvoženstva. Zato je strah pred nečistovanjem Pavla prisilil k popustljivosti, da je Timoteju pisal: »Hočem torej, naj se mlajše vdove omožijo. Naj rodijo otroke, gospodinjijo naj, da nasprotniku ne bodo dale prav nobenega povoda za obrekovanje« (1 Tim 5,14). In takoj je dodal, zakaj je popustil: »Nekatere so namreč že iztirile in šle za Satanom« (1 Tim 5,15).
4. Iz tega vidimo, da ne ponuja stanovitnim venca, ampak padlim roko. Poglej, kakšni so drugi zakoni, ki so zato boljši ko nečistovanje, ker so se nekatere obrnile za Satanom. Zato naj mlada vdova, ki ne more ali noče biti zdržna, rajši vzame moža kakor hudiča.

11.

1. Pač lepa in poželenja vredna reč, ki se pokaže kot boljša, če se primerja s hudičem! Tudi sionska hči je nekdaj nečistovala in se ponujala vsakemu, kdor je šel mimo.28 V Egiptu je najprej zapravila svoje devištvo in tam so usahnile njene prsi. Ko pa je prišla v puščavo in ni mogla prenesti, da je bil njen vodnik Mojzes dolgo odsoten, ter je blazna od neugnane sle govorila: »To so tvoji bogovi, Izrael, ki so te izpeljali iz egiptovske dežele« (2 Mz 32,4), je prejela zapovedi, ki niso bile blage,29 in zelo huda pokorila, ki naj ji ne bi bila v življenje, marveč za kazen.
2. Zakaj je torej čudno, če je apostol lahkoživim vdovam, o katerih drugje pravi: »Kadar jih počutnost odvrne od Kristusa, se hočejo možiti in si nakopavajo obsodbo, ker so zavrgle prvo zvestobo« (1 Tim 5,11), dal nemilo zapoved drugega zakona in zelo huda pokorila? Dovolil jim je drugega moža in še tretjega in - naj bo tudi dvajsetega, da bi spoznale, da jim ni dal mož, marveč le odvzel prešuštnike.30
3. To ti, predraga hči v Kristusu, zabičujem in zmeraj znova ponavljam: pozabi, kar je bilo, in glej predse, kaj pride. Imaš zglede svojega stanu, ki jih posnemaj: Judito v hebrejski zgodovini in Ano, Fanuelovo hčer, v evangelijski luči, ki je bila podnevi in ponoči v templju in z molitvami in postom pazila zaklad čistosti. Zato je prva kot predpodoba Cerkve obglavila hudiča, druga pa, spoznavajoč prihodnje skrivnosti, prva sprejela Zveličarja sveta.
4. Na koncu svojega nagovora pa te prosim, bodi prepričana, da je knjižica kratka ne zato, ker mi manjka besed ali ker se o predmetu ne da kaj prida povedati, marveč zato, ker sem skromen in plah: ne maram dolgo govoriti neznanim ušesom na silo,31 bojim pa se tudi tihe sodbe bralcev.

Na prvo stran.

OPOMBE

1. Tukaj gre očitno za kritiko menihov, ki s hlinjenjim uboštvom izpodkopavajo ugled spokorniškega in meniškega imena.

2. Efraim in Manase. O Jožefu beremo v Prvi Mojzesovi knjigi 37-48. Hieronim tukaj želi pokazati zlasti na vzporednost z Jožefovo usodo v Egiptu, kamor je bil prodan. Od sužnja prek zapornika se je povzpel do prvega za faraonom in rešitelja dežele.

3. Kot izraelski talci so bili vzeti v kraljevo službo, kjer so se še posebej odlikovali. Kljub prepovedi so ohranili vero v Boga in bili pripravljeni zanjo tudi umreti, a so bili čudežno rešeni. Njihova zgodba je popisana v Danielovi knjigi.

4. Po modrem posredovanju Mardoheja in pogumnem nastopu Estere so bili Izraelci rešeni pred genocidom v času babilonske sužnosti. prim. Esterino knjigo

5. Nebridij je bil nečak žene cesarja Teodozija Flakcile.

6. Prim. 1 Mz 37, 25. Hieronim zahaja v alegorično razlaganje.

7. Prim. Horacij, Epist. I, 7,30.31

8. Imperatoris largito: cesarjeva blagajna, iz katere je dajal za splošne namene (largitiones sacrae) ali za posebne in zasebne (largitiones privatae).

9. Prim. 2 Kor 8,13-15. Nebridij je delil telesne dobrote, da bi mu reveži vračali duhovne.

10. Cabarius panis, kruh iz ječmenove ali druge slabše moke; nasprotno je panis candidus iz najboljše pšenične moke.

11. Teodozijeva sinova Arkadij in Honorij. Ko je Hieronim pisal to pismo, sta bila že na cesarskem prestolu, Arkadij na vzhodu (395-408), Honorij na zahodu (395-432).

12. Nosilca škrlata sta Arkadij in Honorij.

13. Mdr 4,8. Naslednji stavek je povzet po Mdr 4,13.

14. Žena dedinja, ki je vdovstvo Bogu posvetila in bo otroka lepo vzgajala, je Nebridiju nagrada za čisto življenje.

15. Vergilij, Eneida III,490

16. Vergilij, Georgike IV,83

17. Arkadijeva žena Evdoksija.

18. 1 Tim 4,12. S temi besedami je apostol po Hieronimovem mnenju povedal, da mu ne gre za število let, marveč za stanovito zdržnost.

19. Za Hieronimov izraz lubrica aetas sem oporabil Vodnikova nerodna leta.

20. Ta perutnina je namreč redka in draga.

21. Vergilij, Enida IV,28-29. Poganska vdova je katražanska kraljica Didona.

22. Propatheiai v moralki imenujemo actus primo primi.

23. Horacij, Sature I,3,68-69

24. Horacij, Sature I,6,66-67

25. Nekaj podobnega je Hieronim zapisal v pismu 12 (menihu Antoniju): »Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost…« in v pismu 130, 13 (Demertiadi): »…kajti jeziti se je človeško in jezi konec storiti krščansko.«

26. Heb 13,4. Krivoverci rabijo te besede v pogubo.

27. Prim. 1 Mz 4,19. Lameh je imel dve ženi, Ado in Cilo.

28. Prim. Ezk 16,15. Namesto Jeruzalema, ki je v izvirniku, sem v prevodu postavil sionska hči, ker mora biti v tem in naslednjih stavkih osebek ženskega spola. Jerzualem (sionska hči) pomeni izraelsko ljudstvo, ki se je Bogu mnogokrat izneverilo.

29. Zapovedi niso bile blage, mile, marveč stroge, trde.

30. Hieronim pretirano strogo sodi drugi zakon. V teoriji sicer odločno odklanja podobne strogosti montanistov in novacijancev, praktično pa se jim zelo približuje. Tudi razlaga Pavlovih besed ni nepristranska.

31. Hieronim Salvine osebno ni poznal.