Pismo 71
Lucinu Betičanu
Na naslovnico

prevod Franca Ksaverja Lukmana priredil Peter Bregar,
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Sv. Hieronim (vitraž v Betlehemu)

UVOD V PISMO

Neki Lucin iz jugozahodne Španije1, bogat in izobražen kristjan, in njegova žena Teodora sta sklenila odpovedati se svetu in živeti zdržno kakor brat in sestra. Lucinus je poslal Hieronimu darilo, dva plaščka in ogrinjalo (duo palliola et amphimallum) in pismo, v katerem mu je sporočil svoj sklep in namen, priti v Palestino, ter ga povprašal glede sobotnega posta in prejemanja evharistije; prosil ga je tudi, naj da njegovim poslancem, ki mu prinesejo darilo in pismo, svoje spise, da jih prepišejo. Hieronim v svojem odgovoru hvali svojega neznanega prijatelja, ga spodbuja k stanovitnosti, vabi v Palestino, mu pojasnjuje, o čemer ga je vprašal, pravi, da je dal njegovim ljudem spise in jim zabičal, naj vestno prepisujejo, skrbno primerjajo in popravljajo, kajti sam ne more prepisov brati, ker ima mnogo opravka z romarji in je šele okreval po dolgi bolezni. Sporoča mu tudi nekaj o svojih literarnih delih. Lucinu in njegovi ženi pošilja v dar "znake uboštva in znamenja vsakdanje pokore": štiri spokorne obleke, kakršne so pač izdelovali v betlehemskih samostanih, in razlago desetih zelo nejasnih Izaijevih prikazni.
Pismo je iz zgodnjega poletja 398.

BESEDILO PISMA

1.

1. Ne da bi slutil, sem kar na lepem prejel tvoje pismo; kakor je nepričakovano prišlo, tako zelo me je razveselilo in mi zdramilo utrujenega duha, da sem takoj ljubeznivo objel pisca, ki ga osebno ne poznam, in da sem po tihem pri sebi mrmral: "Kdo mi da peruti kakor golobu, pa bi zletel in počival"(Ps 74,7), da bi našel njega, ki ga moja duša ljubi (prim. Vp 3,4.). Zares, zdaj se je nad teboj izpolnila Gospodova beseda: "Veliko jih bo prišlo od vzhoda in zahoda in bodo počivali v Abrahamovem naročju" (prim. Mt 8,11).
2. Kornelij, stotnik italske kohorte(Apd 10,1), je bil že takrat podoba vere mojega Lucina. Apostol Pavel je pisal Rimljanom: "Če bom potoval v Španijo, upam, da vas bom mimogrede videl in da me boste spremili tja" (Rim 15,24). Veliki uspehi so pokazali, česa je iskal v tej deželi. Ko je v kratkem času položil evangeliju temelje od Jeruzalema do Ilirika, je prišel uklenjen v Rim, da bi osvobodil tiste, ki so bili v okovih zmotnega praznoverja. Dve leti je prebival v najetem stanovanju, da bi nam dal večno bivališče, ki ga obetata obe zavezi. Ribič, ki lovi ljudi, je vrgel apostolsko mrežo in med neštevilnimi vrstami rib potegnil na breg tudi tebe, prelepega zlatobrova2.
3. Zapustil si grenke vode, slane vrtince, razpoke v čereh, šel z Jezusom v samoto in zavrgel leviatana, ki gospoduje v vodah, da bi mogel s prerokom prepevati: "V pusti deželi, kjer ni ne poti ne vode, tako se prikazujem v svetišču pred teboj" (Ps 62,3), in dalje: "Glej, daleč sem zbežal in ostal v puščavi. Čakal sem njega, ki me je otel iz malosrčnosti in iz silne ure" (Ps 54,8.9). 4. Rotim in opominjam te z očetovsko ljubeznijo3: ko si zapustil Sodomo in urno zbežal na gore, se nikar ne oziraj nazaj; nikoli več ne izpusti plužnega ročaja (prim. Lk 9,62), ne roba Zveličarjeve obleke (prim. Mt 9,20), ne njegovih od nočne rose vlažnih kodrov, ki si jih že prijel; ne hodi dol s strehe kreposti iskat stare obleke; ne vračaj se s polja domov (prim. Mt 24,15-18); ne izbiraj z Lotom poljan in prijetnih vrtov, katerih ne napaja nebo kakor sveto deželo, marveč divja reka Jordan, ko s svojo sladko vodo pomeša slanico Mrtvega morja (prim 1 Mz 13,11).

2.

1. Veliko jih začne, malo jih pride do kraja. "Tisti, ki v tekališču tekajo, sicer vsi tečejo, pa le eden dobi venec." O nas pa pravi: "Tako tecite, da ga dosežete."(1 Kor 9,24.) Naš agnotet4 ni zavisten in palma, ki si jo pribori eden, ne osramoti drugega. Želi, da bi vsi njegovi tekmovalci dosegli venec.
2. Moja duša se raduje in od velikega veselja trpim bridkosti, da mi besede prihajajo iz z ust med solzami. Zahej je dobil Zveličarja za gosta, ko se je bil pravkar spreobrnil. Marta in Marija sta pripravili kosilo in sprejeli Gospoda. Nečistnica s solzami umiva Gospodu noge in z mazili dobrih del pripravlja pogreb Gospodovega telesa. Gobavi Simon povabi učitelja z učenci vred in ta ga ne zavrne. Abrahamu je rečeno: "Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta in pridi v deželo, ki ti jo bom pokazal."(Gen 12,1)
3. Zapusti Kaldejo, zapusti Mezopotamijo; gre iskat, česar še ne pozna, da ne bi izgubil njega, ki ga je našel. Ni namreč mislil, da more hkrati imeti domovino in Gospoda, marveč je že takrat v dejanju izvršil Davidovo preroško besedo: "Popotnik sem pred teboj in tujec kakor vsi moji očetje"(Ps 38,13). "Hebrejec" pomeni isto, kot "perAtes", popotnik v tujini: ker ni zadovoljen s sedanjo vrlino, marveč, pozabljajoč preteklost sega v prihodnost in umeva besedo: "Hodijo od vrline do vrline."(Ps 83,8.) Zato je dobil skrivnostno pomembno ime in ti odprl pot, po kateri ne iščeš, kar je tvoje, marveč kar je od drugih, in imaš tiste za starše, brate, svake in sorodnike, kateri so v Kristusu s teboj zvezani. "Moja mati in moji bratje so ti, kateri izpolnjujejo voljo mojega Očeta"(Mt 12,50; Lk 8,21).

3.

1. Pri tebi je družica, prej po mesu, zdaj po duhu; poprej soproga, zdaj sestra, poprej ženska, zdaj moški, poprej podložna, zdaj enaka, ki s teboj vred pod istim jarmom hiti v nebeško kraljestvo. Previdnega gospodarjenja, ki računa in računa, se ne boš zlahka znebil. V plašču Jožef ne bi bil ušel Egipčanki (prim. 1 Mz 39,12). Mladenič pa, ki je ogrnjen samo v rjuho šel za Jezusom, je zavrgel zemeljsko ogrinjalo in nag ubežal, ko so ga služabniki prijeli (prim. Mr 14,51.52.). Ko je bil Elija na ognjenem vozu vzet v nebesa, je pustil plašč na zemlji. Elizej je spremenil vole in vprežno živino, ki jo je imel v prejšnjem poklicu, v zaobljubljene darove.
2. Modri pravi: "Kdor se dotakne smole, se osmoli"(Sir 13,1). Dokler živimo na tem svetu in naše srce veže upravljanje posestev in dohodkov, ne utegnemo svobodno misliti na Boga. "Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliarjem? Kakšen delež ima vernik z nevernikom?"(2 Kor 6,14.15). Gospod pravi: "Ne morete služiti Bogu in mamonu"(Mt 6,24). Zlatu se odpovejo začetniki, ne popolni.
3. To je storil Tebanec Krates, storil Antisten. Kristjanom in apostolom pa je jasno, da same sebe darujejo Bogu; ti so vrgli kakor vdova svoja dva borna novčiča v zakladnico in izročili Gospodu vse, kar so imeli, ter bili vredni, da jim je rekel: "Sedeli boste na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajtere Izraelove rodove"(Mt 19,28).

4.

1. Tudi sam pač razumeš, čemu to ponavljam: z drugimi besedami te vabim, da pridi prebivat na svete kraje. Tvoje obilno bogastvo je pomagalo mnogim v potrebah, da bo tudi bogastvo teh potešilo tvoje potrebe. Pridobil si si prijateljev s krivičnim mamonom, da te sprejmejo v večna bivališča. Hvalevredna reč in enaka vrlinam apostolskih časov, ko so verniki prodajali svoja posestva, prinašali denar in ga polagali k nogam apostolov in s tem kazalo, da je treba zatirati lakomnost (prim. Apd 4,34-35).
2. Toda Gospod bolj išče duš vernikov kakor pa zakladov. Beremo: "Človek si z lastnim bogastvom odkupi življenje."(Prg 13,8 po LXX). "Lastno bogastvo" sicer smemo razumeti tako, da ni iz tujega, ni naplenjeno, kakor pravi: "Časti Gospoda s svojimi pravičnimi pridelki"(Prg 3,9). Boljša pa je razlaga, da razumemo "lastno bogastvo" za skrite zaklade, katerih tat ne more izkopati ne nasilni ropar ugrabiti (prim. Mt 6,19).

5.

1. Praviš, da želiš moje spise - pač ne zaradi njihove vrednosti, marveč iz svoje dobrote. Dal sem jih tvojim ljudem, da jih prepišejo, in videl prepise na papirju. Pogosto sem jih opominjal, naj prav skrbno primerjajo in popravljajo. Kajti zaradi prevelikega števila prihajajočih in odhajajočih in zaradi množice romarjev nisem mogeli toliko zvezkov spet prebrati, in kakor so mogli sami videti, sem šele med štiridesetdnevnim postom, ko so oni že odhajali, začel po dolgi bolehnosti okrevati.
2. Če boš torej našel napake ali če je kaj izpuščeno, tako da moti bralca, ne smeš dolžiti mene, temveč svoje ter nevednost piscev in malomarnost prepisovalcev, ki pišejo, ne kar najdejo, marveč kakor razumejo; in ko skušajo popraviti tuje zmote, naredijo svoje. Govorica, ki je segla do tebe, da sem prevedel knjige Jožefa in svetih Papija in Polikarpa, je kriva, kajti nimam ne časa ne moči, da bi toliko reči enako gladko povedal v drugem jeziku. Iz Origenovih in Didimovih del sem prevedel le nekaj malega, ko sem hotel našim vsaj nekaj tega pokazati, kar obsega grška učenost.
3. Kanonične spise po hebrejskem izvirniku razen oktotevha5, ki ga imam zdaj v rokah, sem dal tvojim služabnikom in piscem, da jih prepišejo. Ne dvomim, da imaš tudi ti izdajo sedemdesetih prevajalcev; pred mnogimi leti sem jo prav skrbno popravil in izročil ukaželjnim. Novo zavezo sem pogledal po pravem grškem besedilu. Kakor je namreč treba preizkusiti pravilnost starih knjig po hebrejskih rokopisih, tako se morajo nove knjige primerjati z grškim besedilom, ali so pravilne6.

6.

1. Vprašuješ glede sobote, ali se je treba postiti, in glede evharistije, ali jo je treba prejemati vsak dan, kar dela, kakor pravijo, rimska Cerkev in Španija. O tem je pač pisal Hipolit7, zelo zgovoren mož, in razni pisatelji so marsikaj pobrali in izdali iz različnih avtorjev. Jaz pa menim, da te moram na kratko opomniti, da se je treba cerkvenih izročil, zlasti onih, katera veri ne nasprotujejo, tako držati, kakor so jih predniki izročili, in da navade enih ne prevrže nasprotna navada drugih.
2. O, da bi se mogli zmeraj postiti, kakor beremo v Apostolskih delih o Pavlu in vernikih, ki so bili pri njem, da so se postili za binkošti in v nedeljo! Vendar jim ne smemo očitati manihejske krive vere, ker se telesna jed ne sme ceniti nad duhovno8. O, da bi mogli tudi evharistijo zmeraj prejemati, ne da bi nas zadela obsodba(Prim. 1 Kor 11,27-29.) in pekla vest, ter poslušati psalmista, ki pravi: "Pokusite in poglejte, kako sladek je Gospod"(Ps 33,9), in z njim prepevati: "Iz srca mi vre dobra beseda."9
3. Tega pa ne pravim, kakor da mislim, da se je treba o praznikih postiti, in kakor da odpravljam petdeset zaporednih prazničnih dni10, marveč naj se vsaka pokrajina ravna po svojem prepričanju in ima zapovedi prednikov za apostolsko postavo.

7.

1. Od tvoje darežljivosti sem prejel dva plaščka in ogrinjalo, da jih sam nosim ali pa podarim svetim. Jaz pa pošiljam tebi in tvoji sestri znake uboštva in znamenja vsakdanje pokore: štiri spokorne obleke, prikladne življenju, kakršno sta sklenila živeti, in knjigo, namreč deset zelo temačnih Izaijevih prikazni11, ki sem jih nedavno razložil po zgodovinskem pomenu. Kolikorkrat boš moj spis zagledal, tolikokrat se spomni ljubega prijatelja in se pripravi na pot čez morje, ki si jo malo odložil. Ker pa pot človeka ni v njegovi moči, saj Bog naravnava človekove stopinje (prim. Jer 10,23.), te prosim - če bi prišla kaka ovira, kar Bog varuj - naj naju daljava med deželami ne loči, ko naju ljubezen veže, in naj po dopisovanju zmeraj čuitim, da je moj Lucin zmeraj pri meni.


Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.





















OPOMBE

1. Baeticus, torej iz pokrajine (Hispania) Baetica, tako imenovane po glavni reki Baetis, danes Guadalquivir.

2. Riba "chrysophris aurata".

3. V tem opominu vsak člen spominja na kako svetopisemsko besedo: od nočne rose mokre kodre omenja Vp 5,2.

4. AgnothEtes je bil vodja tekem in sodnik, ki je prisojal in razdeljeval nagrade.

5. Oktotevh sestavlja pet Mojzesovih knjig, Jozue, Sodniki in Ruta.

6. Tu imamo dragocen podatek o Hieronimovem prevajanju Svetega pisma oz. revidiranju obstoječih prevodov, saj je pismo nastalo prav sredi tega njegovega življenjskega dela. Zaradi zanimivih in značilnih izrazov, s katerimi je Hieronim označil svoje delo z bodočo Vulgato, navajam ta stavke v izvirniku: "Canonem hebraicae veritatis, excepto octateucho, quem nunc in manibus habeo, pueris tuis et notariis dedi describendum. Septuaginta interpretum editionem et te habere non dubito; et ante annos plurimos diligentissime emendatam studiosis tradidi. Novum testamentum graecae reddidi auctoritati. Ut enim veterum librorum fides de hebraeis voluminibus examinanda est, ita novorum graeci sermonis normam desiderat."

7. Hipolit je zavračal post ob sobotah in nedeljah, češ da ga Kristus ni določil, npr. v komentarju k Danielu IV, 20,3. Prim J. Schuemmer, Die altchristliche Fastenpraxis (Muenster i. W. 1933) 152.

8. Nagib njihovega posta ni bila manihejska zmota, da je materija bistveno slaba. Hieronim ima v mislih Apd 13,1-3.

9. Ps 44,2. "Dobro besedo" obrača Hieronim na evharistijo, kjer je pričujoča učlovečena božja Beseda.

10. Dnevi med veliko nočjo in binkoštmi, ko so kristjani stoje molili in se niso postili.

11. Razlaga Iz 13-23, posvečena galskemu škofu Amabilu, ki jo je kasneje uvrstil kot 5. knjigo v svojo razlago Izaijeve prerokbe.