Kromaciju, Jovinu in Evzebiju
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01
UVOD V PISMO
To pismo skupaj s 6. pismom predstavlja Hieronimovo dopisovanje z oglejskimi
prijatelji. Naslovljeno je na brata Kromacija in Jovina ter njunega prijatelja Evzebija.
Poudarja, kako jih prijateljstvo dela eno z njim, veliki razdalji navkljub. Zato se
njihovega pisma zelo veseli. Graja pa prijatelje, ker so mu pisali tako na kratko. V
pismu se spominja tudi prijatelja iz otroških let Bonoza in hvali njegovo svetost. Kot
se za antiko spodobi, tudi malce pretirava. Kar že ganljiva je njegova skrb za sestro. V
tem pismu se nam bolje razjasni, kaj se je z njo sploh zgodilo; očitno jo je v
krivoverstvo zapeljal duhovnik Lupicin. Pismo zaključi s pozdravi družini Kromacija
in Jovina. Za današnji okus je pismo kar prenasičeno s svetopisemskimi referencami
in metaforiko. Hieronim piše to pismo med svojim bivanjem v halkiški puščavi.1
BESEDILO PISMA 1. Tistih, ki jih je ljubezen povezala, pismo ne sme ločiti. Ne smem vas ločeno
ogovarjati, saj se med seboj tako ljubite, da vas treh ljubezen nič manj ne spaja, kot je
narava dva združila.2 Dá, če bi se dalo, bi imena zapisal nedeljena, z eno samo črkico,
saj me tudi vaše pismo poziva, naj imam enega za tri in tri za enega.
1.
2. Kajti, ko je po posredovanju svetega Evagrija3 prišlo k meni pismo v tisti del puščave,
ki dela široko mejo med Sirci in Saraceni, sem se tako razveselil, da sem prekosil
veselje tistega srečnega rimskega dneva, ko je po bitki pri Kanah Marcel v boju pri Noli
prvič premagal ohole Hanibalove čete. In čeprav me imenovani brat4 pogosto obišče
in me neguje kakor svoje srce v Kristusu, mi je vendar pri slovesu, ker je šel daleč proč
od mene, zapustil hrepenenje, nič manjše, kot je bilo veselje, ki ga je s prihodom
prinesel.
2.
1. Zdaj kramljam z vašim pismom, ga objemam, ono pa z menoj govori; samo ono zna
tukaj latinsko. Tukaj se moraš namreč naučiti barbarskega na pol jezika5 ali pa
molčati. Kolikorkrat mi poteze znane roke prikličejo v spomin predrage obraze,
tolikokrat ali mene ni tukaj ali ste vi tukaj. Verujte ljubezni, ki govori resnico: tudi ko
tole pišem, ste mi vi pred očmi.
2. Naprej se pritožujem nad tem, da ste mi, četudi so med nami take daljave morja in
zemlje, poslali tako kratko pismo, razen če sem si to zaslužil, ker vam nisem prej pisal,
kakor pišete. Papirja vam, mislim, ni manjkalo, saj ga prinaša kupčija z Egiptom. In če
bi bil Ptolomej zaprl morje, bi kralj Atal poslal kožice iz Pergama, da bi pomanjkanje
papirja odtehtale kožice; zato se je v izročilu do danes ohranilo ime pergament.
3. Kaj torej? Ali naj torej mislim, da se je slu mudilo? Toda ena noč je dovolj za dolgo pismo.
Ali da vas je zadrževalo kako delo? Toda ni večje nuje od one, ki jo nalaga ljubezen.
Ostane dvoje: ali se vam ni ljubilo ali jaz nisem vreden. Izmed teh dveh možnosti raje
vas obtožim, da ste bili malomarni, kot pa sebe, da nisem vreden; kajti laže je,
popraviti malomarnost kot vneti ljubezen.
3.
1. Bonoz6 je, pišete, kot sin Ichthyos7 šel v vodnate kraje, mi pa, ki se nas drži staro
blato, lazimo kakor kače in škorpijoni po suhem. On že tepta kači8 glavo, mi pa smo
še za hrano kači, ki po božji sodbi žre prst. On se zmore povzpeti že do najvišjega
psalma na stopnicah,9 za nas pa, ki jokamo še na prvi stopnici, ne vem, če bo kdaj
mogoče reči: »Svoje oči dvigam h goram, od koder mi pride rešitev. On biva kakor
Janez med pretečimi valovi sveta na varmem otoku, namreč v naročju cerkve, in
morda že jé knjigo,10 jaz pa ležeč v grobu svojih hudobij in povezan z vezmi grehov
pričakujem Gospodov klic iz evangelija: »Hieronim, pridi ven!« (prim. Jan 11, 43.44)
2. Ker je po prerokovih besedah vsa moč hudiča v njegovih ledjih (prim. Job 40,11), je
Bonoz nesel svoj pas, ki ga je imel okoli ledij, nesel čez Jordan in ga tam v razpoki skale
skril, pozneje pa našel strohnjenega (prim. Jer 13,4-7) in zapel: »Gospod, ti imaš v
oblasti moja ledvica; (prim. Ps 138,13) raztrgal si moje vezi, tebi bom daroval hvalno
daritev (Ps 115,7)," mene pa je pravi Nebukadnezar v verigah odvedel v Babilon, v
potrtost mojega duha; tam mi je nadel jarem sužnosti, tam me je vkoval v železje in mi
ukazal peti sionske pesmi (prim. Ps 136,3), jaz pa sem mu odgovoril: »Gospod odklepa
jetnike, Gospod razsvetljuje slepe« (Ps 145, 7-8). In da začeto razliko na kratko
končam: jaz prosim odpuščanja, on pričakuje venec.
4.
1. Moja sestra je v Kristusu sad svetega Julijana: on je sadil, vi zalivajte, Gospod bo dal
rast (prim. 1Kor 3,6). Jezus mi jo je dal za rano, ki jo je hudič vsekal; potem mi jo je
vrnil živo namesto mrtve. Glede nje se, kakor pravi poganski pesnik, vsega bojim,
čeprav je varno.11 Sami veste, kako spolzka je pot mladosti, na kateri je tudi meni
spodrsnilo in po kateri tudi vi niste brez strahu hodili.
2. Zlasti zdaj, ko je na tej poti, jo morajo vsi podpirati z nauki, ji vsi dajati poguma s
spodbudnimi besedami, to je, vaša svetost jo mora pogosto krepiti s pismi. In ker
ljubezen vse prenese, vas rotim, da prosite tudi škofa Valerijana,12 naj jo ohrabri s
pismom. Saj veste, da dekliška srca utrdi predvsem to, da starejši skrbijo za njih.
5.
V mojem rojstnem mestu namreč, kjer je zarobljenost doma, je bog trebuh in se živi
tja v dan: svetejši je, kdor je bogatejši. In na ta lonec je prišel, kakor pravi znani ljudski
pregovor, primeren pokrov,13 duhovnik Lupicin. Zanj velja še drug rek, ki je, kakor
pravi Lucilij,14 edini, ki se mu je Kras kdaj v življenju nasmejal: »Za oslovski gobec je
osat prava solata.« Tako torej krmari nevešč krmar prevotljeno ladjo in vodi slepec
slepce v jamo (prim. Mt 15,14) ter je predstojnik tak, kakršni so tisti, katerim je predstojnik.15
6.
1. Skupno mater,16 ki je glede svetosti vajina družica, a vaju s tem prekaša, ker vaju je
taka rodila, da se njeno telo res lahko imenuje zlato, pozdravljamo z iskrenim
spoštovanjem, prav tako tudi od vseh cenjene sestre, ki so premagale spol in svet, ki
so za svetilke pripravile obilo olja in čakajo ženinovega prihoda (prim. Mt 25,1-4).
2. Blagor hiši, kjer prebivajo vdova Ana (prim. Lk 2,36), hčere prerokinje (prim. Apd 21,9) in dva
Samuela,17 v templju vzgojena! Srečna streha, kjer vidimo mater mučenico, ki jo venča
venec makabejskih mučencev.18 Četudi vsak dan izpovedujete Kristusa, ko spolnjujete
njegove zapovedi, se je vendar tej zasebni odliki pridružila še javna, vsem znana hvala,
da ste vi nekdaj iz svojega rojstnega mesta izključili strup arijanskega nauka.
3. Pa se morda čudite, da sem na koncu svojega pisma zopet od kraja začel. Kaj naj
storim? Ne morem srcu prepovedati, da govori. Kratkost pisma pravi: molči;
hrepenenje po vas sili: govôri. Beseda prehiteva besedo; govor je ves zmeden: ljubezen ne pozna reda.
1. Hieronim se je po dolgem preudarjanju v Antiohiji l. 376 odločil za anahoretsko življenje in šel v halkiško puščavo, tako imenovano po mestu Halkis, ki leži jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Hereb). Tam se je pokoril in pridno študiral.
2. Kromacij in Evzebij sta bila rodna brata, Jovin njun prijatelj.
3. Evagrij iz ugledne antiohijske družine je prišel v Italijo z vercelskim škofom Evzebijem, ko se je ta l. 363 vrnil iz pregnanstva na Vzhodu. V Italiji je ostal celo desetletje in se kot duhovnik vrnil v Antiohijo. Po smrti Pavlina, škofa Evstatijevih pristašev, je postal njegov naslednik (388/89 - 393?). Hieronim se tam je z njim spoprijateljil. Evagrij je posredoval nekatera njegova pisma.
4. Evagrij.
5. Lekciji barbarus semisermo discendus, v rokopisih dobro izpričani, dajem prednost pred Hilbergovo konjekturo barbarus seni sermo discendus.
6. Bonoz je bil sin uglednih in premožnih staršev, s Hieronimom sta skupaj odraščala in študirala ter se celo skupaj odpravila v Galijo. V pismu Rufinu (Pismo 3,4) izvemo, da je zapustil svet in odšel za puščavnika na samoten otok, verjetno nekje v Kvarnerskem zalivu.
7. Ichthys (riba) - kriptogram za Jezusa Kristusa, ker je beseda sestavljena iz začetnih črk tehle grških besed: I[esus] Ch[ristosj th[eu] [h]y[ios] s[oter] = Jezus Kristus, božji Sin, Zveličar.
8. Gre seveda za kačo - hudiča iz 1Mz 3,1.
9. Ps 119 - 133 so »pesmi stopnic« (gradualni psalmi). Hieronim hoče ponazoriti razliko v duhovni stopnji. Prvi izmed teh psalmov, iz katerega navaja Hieronim 1. vrsto, je pesem upanja in zaupanja v božjo pomoč, zadnji, ki ga sme Bonoz prepevati, pa je hvalospev božji vsemogočnosti.
10. Prim. Raz 10,10. Bonoz, ki biva na otoku kakor apostol Janez, prejema morda tudi božja razsvetljenja razodetja. Prim. pismo 3, 4 (na koncu).
11. Vergilij, Eneida IV, 298: »omnia tuta timens«
12. Valerijan, škof v Ogleju 369-388?, ki je okoli sebe zbral nekakšno meniško skupino asketov (prezbiter Kromacij, Evzebij, Jovin, menih Krizogon, diakon Julijan, subdiakon Niceas ...).
13. Ta pregovor navaja Hieronim tudi v pismu 127,9.
14. Satirik Gaj Lucilij (180-102)
15. Ta Lupicin je domnevno kriv zablode Hieronimove sestre. Hieronim sploh ne skriva svojih antipatij do njega.
16. gl. op. k 1,1
17. Brata Kromacij in Evzebij. Samuel je bil velik prerok Stare zaveze. Mazilil je kralja Savla in Davida. Rojen je bil nerodovitni materi po čudežu, zato je bil darovan v templju. Tam je doživel zelo znano poklicanje (1Sam 3). Tu Hieronim pač hoče polaskati naslovnikom.
18. Makabejci so bili slavna judovska družina, ki je v času grške okupacije
Palestine stopila na čelo odpora in v njem izgubila svoje življenje (1 Mkb 3 ...).