1. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro in drevo se po sadu spozna (Lk 6, 45.44). Meriš nas po svojih krepostih in poveličuješ male, ker si sam velik, in sediš pri gostiji na zadnjem mestu, da te vabilo hišnega očeta pomakne više. Kaj in koliko je pač na meni, da sem vreden pohvale tvoje učene besede, da mene, ponižnega in majhnega, hvalijo usta, ki branijo bogoljubnega cesarja?¹

2. Nikar nas torej, predragi brat, ne ceni po številu let in ne imej sive glave za modrost, marveč modrost za sivo glavo, kakor pričuje Salomon: »Pri ljudeh razumnost velja za sive lase« (Mdr 4,9). Tudi Mojzes je prejel povelje, naj izbere sedemdeset starešin, ki jih je poznal, da so starešine, kajpada ne po starosti, ampak po modrosti (prim. 4 Mz 11,16), in Daniel, četudi mladenič, sodi priletna moža in nesramna starca obsodi razpašna mladost (prim. Dan 13,45-62).

3. Nikar, pravim, ne tehtaj vere z leti in ne imej me zaradi tega za boljšega, ker sem prej stopil v Kristusovo vojsko. Apostol Pavel, izbrano orodje, spreobrnjeni preganjalec, je po času zadnji, po zasluženju prvi: čeprav je bil zadnji, je več delal kakor drugi vsi. Judu je nekdaj veljala beseda: »Ti pa, človek z menoj ene misli, ki je z menoj užival sladke jedi, moj vodnik in moj znanec, v božji hiši sva v edinosti hodila« (Ps 54,14-15). Zveličarjeva beseda pa mu dokaže, da je izdal prijatelja in učitelja; in na drevo zavozla si zadrgo smrti ogabne (Vergilij, Eneida XII, 603).

4. Nasprotno pa razbojnik zamenja križ za raj in kazen za umor ga naredi za mučenca. Koliko jih je danes, ki dolgo žive, a hodijo okrog kot živi mrliči in so kakor pobeljeni grobovi, polni mrtvaških kosti! Nagla gorečnost je več vredna kakor dolga mlačnost.

2.

1. Ko si slišal Odrešenikovo besedo: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim in pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21), tudi ti spreminjaš besede v dejanja, hodiš ubog za ubogim križanim in plezaš brez ovir in lahko po Jakobovi lestvi. Ti si spremenil obleko z mišljenjem vred in nočeš hvale, da se spokorno oblačiš, četudi imaš poln mošnjiček, marveč se ponašaš, da si s čistimi rokami in iskrenim srcem ubog v duhu in brez bogastva.

2. Nič velikega ni, če z žalostnim in upadlim obrazom hliniš post ali se z njim bahaš, če imaš obilne dohodke od posestev, pa se šopiriš v raskavem plašču. Ko je Tebanec Krates, prej bogat mož, prišel v Atene ukvarjat se s filozofijo, je vrgel od sebe težko breme zlata, misleč, da ne more biti hkrati kreposten in bogat. Mi pa hodimo za ubogim Kristusom z zlatom obloženi in čuvamo prejšnje bogastvo s pretvezo, da bi lahko dajali vbogajme. Kako bomo tuje blago pošteno delili, če svoje boječe čuvamo? Poln želodec lahko o postu modruje.

3. Hvalo zasluži, ne kdor je bil v Jeruzalemu, marveč, kdor je v Jeruzalemu lepo živel. V tisto mesto hitimo, tisto mesto hvalimo, ne ki je morilo preroke in prelilo Kristusovo kri, marveč, ki ga razveseljujejo valovi reke, ki je sezidano na gori in se ne da skriti, ki mu apostol pravi mati svetih, in se veseli, da ima v njem s pravičnimi domovinsko pravico.

3.

1. Ko pa ti to pravim, ne očitam sebi nedoslednosti in ne obsojam, kar delam, da bi se zdelo, da sem zastonj zapustil svoje in svojo domovino kakor Abraham; samo ne upam si ukleniti božje vsemogočnosti v tesne meje in njega, ki ga nebesa ne obsežejo, omejiti na majhen kraj na zemlji. Verniki se tehtajo ne po kraju, kjer prebivajo, marveč po zasluženju vere, in pravi častilci ne molijo Očeta ne v Jeruzalemu ne na gori Garizimu, kajti Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici (prim. Jn 4,24). Duh pa veje, kjer hoče.

2. Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje (Jn 3,8; Ps 23,1). Ko se je judejsko runo posušilo in se je nebeška rosa izlila na vesoljni svet (prim. Sod 6,39-40) ter so mnogi od vzhoda in zahoda prišli počivat v Abrahamovo naročje (prim. Mt 8,11), je konec temu, da bi bil Bog znan samo v Judeji in bi bilo njegovo ime veliko samo v Izraelu (prim. Ps 75, 2), marveč glas apostolov je šel po vsej zemlji in njihova beseda do krajev sveta (prim. Ps 18, 5). Ko je bil Zveličar s svojimi učenci v templju, jim je rekel: »Vstanite, pojdimo od tod« (Jn 14, 31),² Judom pa: »Zapuščena vam bo vaša hiša« (Mt 23,38). Če bosta nebo in zemlja prešla, bo seveda prešlo vse, karkoli je zemeljsko.

3. Kraj križa in vstajenja³ koristi torej tistim, ki nosijo svoj križ in s Kristusom vred vsak dan vstanejo, ki se takega bivališča kažejo vredne. Tisti pa, ki govore: »Gospodov tempelj, Gospodov tempelj« (Jer 7,14), naj poslušajo apostolovo besedo: »Vi ste tempelj Gospodov in Sveti Duh prebiva v vas« (1 Kor 3,16). Iz Jeruzalema so nebesa prav tako odprta kakor iz Britanije: Božje kraljestvo je v vas. (Lk 17,31).

4. Anton in vsa krdela menihov v Egiptu, Mezopotamiji, Pontu, Kapadokiji in Armeniji niso videla Jeruzalema, pa so jim brez tega mesta nebeška vrata na stežaj odprta. Blaženi Hilarion, ki je bil Palestinec⁴ in je živel v Palestini, je Jeruzalem obiskal samo za en dan, da se ne bi zdelo, da spričo bližine prezira svete kraje, pa zopet, da Gospoda omejuje na en kraj. Od Hadrijanovih časov pa do Konstantinove vlade, domala sto sedemdeset let, so častili na kraju vstajenja Jupitrov kip in na pečini križanja marmorno Venerino podobo, ki so ju postavili pogani; začetniki preganjanj so namreč menili, da nam bodo spodnesli vero v vstajenje in križ, če svete kraje oskrunijo z maliki. Tale naš Betlehem, najvzvišenejši kraj zemlje, o katerem psalmist poje: »Resnica je iz zemlje pognala« (Ps 84,12), je osenčeval Tamuzov, to je Adonisov gaj in v votlini, kjer je nekdaj jokalo dete Kristus, so objokovali Venerinega ljubimca.

4.

1. Čemu, porečeš, znašaš od daleč te stare reči? Zaradi tega, da ne boš menil, da tvoji veri kaj manjka, ker še nisi bil v Jeruzalemu, in da nas ne boš imel za boljše zato, ker prebivamo na tem kraju, marveč vedi, da boš bodisi tu ali drugje dobil od našega Gospoda enako plačilo za svoja dela.

2. Seveda - naravnost bom povedal, kakor mislim - če upoštevam tvoj sklep in gorečnost, s katero si dal svetu slovo, se mi zdi vendarle razloček, ali pustiš mesto in mestni trušč, prebivaš na deželi, iščeš v samoti Kristusa, moliš sam z Jezusom na gori, imaš v soseščini le svete kraje: to pomeni, da mesto zapustiš in se meniškemu življenju ne izneveriš.

3. Kar pravim, ne pravim o škofih, duhovnikih in klerikih, ki imajo drugačne dolžnosti, marveč o menihu, in sicer o menihu, ki je nekdaj med svetom užival ugled, ki je zaradi tega položil ceno svojih posestev apostolom pred noge, učeč, da je treba denar zaničevati, da bi ponižno in skrito živel in zmeraj zaničeval, čemur se je enkrat odrekel.

4. Če bi kraji križanja in vstajenja ne bili v zelo obljudenem mestu, kjer je zbornica, kjer je vojaška posadka, kjer so vlačuge, igralci, komedijanti in vse, kar je v drugih mestih, ali če bi jih obiskovale samo množice menihov, bi si morali kajpada vsi menihi tako bivališče srčno želeti. Zdaj pa je skrajno bedasto odreči se svetu, ločiti se od domovine, zapustiti mesta, zaobljubiti meniško življenje, pa živeti v tujini v večjem vrvežu ljudstev, kakor bi živel v domovini. Z vsega sveta se sem stekajo; mesto je polno vseh vrst ljudi in takšna je gneča obeh spolov, da moraš tukaj vse potrpeti, čemur se drugje vsaj deloma umakneš.

5.

1. Ker me torej po bratovsko sprašuješ, po kateri poti naj hodiš, bom s teboj odkrito govoril. Če hočeš vršiti duhovniško službo, če te nemara mika delo in čast škofovstva, živi v mestih in trgih in iz reševanja drugih delaj dobiček za svojo dušo. Če pa hočeš biti, kar pravi ime »monachus«, namreč sam - kaj še počenjaš v mestih, ki seveda niso bivališča samotarjev, marveč množice?

2. Vsak način življenja ima svoje vzornike. Rimski vojskovodje naj posnemajo Kamile, Fabricije, Regule, Scipione; filozofi naj si jemljejo za zgled Pitagora, Sokrata, Platona, Aristotela; pesniki naj tekmujejo s Homerjem, Vergilijem, Menandrom, Terencijem, zgodovinarji s Tukididom, Salustijem, Herodotom, Livijem, govorniki z Lizijem, Grakhi, Demostenom, Ciceronom. Da pridemo do naših reči - škofje in duhovniki naj imajo za zgled apostole in apostolske može; če imajo njihovo dostojanstvo, naj si prizadevajo, da si pridobe tudi njihove zasluge.

3. Mi pa imamo za vzornike svojega poklica Pavle in Antone, Julijane, Hilarione in Makarije. In da sežem nazaj po veljavnih zgledih Svetega pisma - naš vzornik je Elija, naš je Elizej, naši voditelji so preroški sinovi, ki so prebivali po poljanah in samotah in postavljali šotore ob reki Jordanu. Izmed teh so tudi tisti sinovi Rehabovi, ki vina in opojnih pijač niso pili in so prebivali v šotorih, ki jih je božja beseda po Jeremiju pohvalila in jim obljubila, da ne bo zmanjkalo moža iz njihovega rodu, ki bi vselej ne stal pred Gospodom (prim. Jer 35,19).

4. To, mislim, pomeni tudi naslov 70. psalma: Jonadabovih sinov in onih, ki so bili prvi odpeljani v ujetništvo (Ps 70,1). To je Jonadab, Rehabov sin, ki o njem pišejo Knjige kraljev, da je z Jehujem stopil na voz (prim. 2 Kr 10,16). In njegovi sinovi, ki so zmeraj prebivali v šotorih, so morali naposled pred navalom kaldejske vojske bežati v Jeruzalem. To je bilo njihovo prvo ujetništvo, ker so bili po svobodi, ki so jo uživali v pustinji, v mestu kakor v ječi.

6.

1. Rotim te torej, ker si navezan na svojo sveto sestro⁵ in se ne moreš povsem svobodno gibati, ogibaj se tu ali tam ljudskih množic, družabnih dolžnosti, obiskov in pojedin kakor verig nasladja. Tvoja preprosta hrana, ki jo užiješ šele zvečer, bodi zelenjava in sočivje; ribice, ki jih včasih zaužiješ, imej za najbolj izbrano jed. Kdor po Kristusu hrepeni in njega uživa za hrano, se ne briga, iz kako dragocenih jedi dela gnoj.

2. Česar več ne okusiš, ko ti zdrkne skoz grlo, ti bodi prav toliko vredno kakor kruh in zelenjava. Imaš knjigi Zoper Joviniana, ki obširneje govorita, kako je treba premagovati požrešnost in sladkosnednost. Zmeraj imej v roki sveto berilo. Pogosto moraš moliti in molče povzdigovati duha h Gospodu. Pogosto bodi buden in često zaspi s praznim želodcem. Govorjenja v prazno, prazne hvale in božajočih prilizovalcev se ogibaj kakor sovražnikov. Ubožcem in bratom z lastno roko deli okrepčil iz svojega. Redka je med ljudmi zvestoba (prim. Ps 11,2).

3. Ne verjameš, da resnico govorim? Spomni se Judove denarnice! Ponižne obleke ne želi z ošabnim srcem. Varuj se družbe z posvetnjaki, zlasti z mogotci. Kaj ti je treba pogosto gledati, čemur si dal slovo, da si postal menih? Zlasti naj se tvoja sestra ogiblje kramljanja z matronami in naj ji med svilenimi oblekami in dragulji žensk okoli nje ne bo žal njenega spokornega oblačila, niti naj ga ne občuduje: ono bi pomenilo obžalovanje nad dobrim sklepom, iz tega pa bi vzklila samohvala. Nekdaj si zvesto in slavno razdal svoje imetje; varuj se in ne sprejemaj tujega denarja, da bi ga razdeljeval.

4. Saj veš, kaj pravim, kajti Gospod ti je dal razumnost v vsem. Bodi preprost kakor golob, da nikogar ne boš zvijačno zalezoval, in previden kakor kača, da se ne ujameš v zanke drugih. Ni velike razlike, če kristjan vara ali se da varati; oboje je napak. Če slišiš, da ti kdo zmeraj ali pogosto govori o denarju - izvzamem tisto miloščino, ki jo prejemajo vsi brez razločka - ga rajši imej za kramarja kot za meniha. Poleg živeža, obleke in očitnih potreb nikomur nič ne daj, da ne bodo psi otrokom kruha požrli.

7.

1. Pravi Kristusov tempelj je duša vernega človeka; njo okrasi, njo obleci, njej daj darila, v njej sprejmi Kristusa. Kaj koristi, če se stene lesketajo od draguljev, Kristus pa v uboštvu od lakote umira? Ni več tvoje, kar imaš, samo oskrbovanje ti je izročeno. Spominjaj se Ananija in Safire (prim. Apd 5,1-5)! Ona sta svoje skrbno skrila, ti pa glej, da ne boš Kristusovega imetja nespametno razsipal, to je, da ne boš brez premisleka imetja ubožcev delil neubogim in da ne bo po besedi modrega moža radodarnost radodarnosti ugonobila (Cicero, De officiis II, 52.).

2. Nikar

dragih okrasov ne glej, ne prazne slave Katonov (Perzij, Satire 3, 30).
Od znotraj in od zunaj te poznam (Lukan, Farsalia I, 313).

Biti kristjan je nekaj velikega, samo zdeti se pa ni. Ne vem, kako da je svetu bolj všeč, kar Kristusu ni všeč. Teh opominov ti nisem napisal kakor svinja, ki Minervo uči, marveč kot prijatelj prijatelju, ki se odpravlja na pot,⁶ da boš z varnim korakom stopal, kjer sem se jaz spotaknil. Ljubše mi bo, če boš pogrešal mojo sposobnost, kakor da bi pogrešal mojo dobro voljo.

8.

1. Tvojo knjigo, ki si jo za cesarja Teodozija modro in okusno napisal, sem z veseljem prebral. Zlasti mi je v njej ugajala razdelitev. V prvih poglavjih druge prekašaš, v zadnjih samega sebe presegaš. Pa tudi jezik in izraz je jedrnat in izran; blesti se v tulijski čistosti in je bogat z mislimi.

2. Kajti govor je, kakor je nekdo dejal, bolan, če gre, hvala samo besedam (prim. Kvintilijan, Instit. orat. VIII, proem. 31). Poleg tega je v njem lepa doslednost in drugo je odvisno od drugega. Kar pogledaš, je ali konec prejšnjega ali začetek naslednjega. Srečni Teodozij, ki ga tak krščanski govornik brani! Proslavil si njegov cesarski škrlat in njegove koristne nasvete si slovesno izročil prihodnjim stoletjem. Blagor ti, ki si tako začel! Kakšen boš, ko boš izurjen vojščak! O da bi mogel takega duha voditi ne po aonskih gorah in helikonskih vrhovih, kakor pevci pojo, marveč po Sionu in Itabiriju⁷ in po sinajskih višinah! Ko bi se mi posrečilo, da bi te učil, česar sem se naučil, in da bi z rokami podajal skrivni smisel, prerokov! Zraslo bi pri nas nekaj, česar učena Grčija ne bi imela.

9.

1. Poslušaj torej, moj sohlapec, prijatelj, brat; poslušaj malo, po kateri stezi hodi v Svetem pismu. Vse, kar beremo v božjih knjigah, se sicer sveti in žari že od zunaj, toda slajše je v jedru. Kdor hoče jedro jesti, mora oreh streti. »Odgrni mi,« pravi David, »oči, da vidim čuda v tvoji postavi« (Ps 118,18). Če tak prerok priznava temno nevednost, kaj meniš, kakšna noč nevednosti zagrinja nas male, skoraj dojenčke? To zagrinjalo pa ne pokriva samo Mojzesovega obličja, marveč tudi evangeliste in apostole.

2. Množicam je Odrešenik govoril v prilikah in zatrjujoč, da imajo njegove besede skrivnosten pomen, rekel: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mt 13,9). Če ne bi vsega, kar je pisano, odprl on, ki ima Davidov ključ, ki odpre, in nihče ne zapre, zapre in nihče ne odpre« (Raz 3,7), bi nam nihče drug ne odklenil in odprl. Če bi se ti na ta temelj postavil, pravzaprav, če bi on s svojo roko izgladil tvoje delo, bi ne imeli nič lepšega, nič bolj učenega, nič prijetnejšega, nič bolj latinskega od tvojih knjig.

10.

1. Tertulijan je poln misli, toda v besedi težak. Blaženi Ciprijan teče prijetno in mirno kakor čist čist studenček; ker pa je njegov edini namen, spodbujati h krepostim, in ker ga skrbe stiske in preganjanje, ne razlaga Svetega pisma. Viktorin,⁸ ovenčan s slavnim mučeništvom, ne zna povedati, kar ve.

2. Laktancij je kakor reka tulijske⁹ zgovornosti; da bi bil le mogel naš nauk tako podati, kakor je tuje nauke z lahkoto podrl! Arnobij svoji nalogi ni kos, sega predaleč in je zmeden, ker v svojem delu nima razdelitve. Sveti Hilarij hodi na visokem galskem koturnu;¹⁰ ker se krasi s cvetkami grške zgovornosti, se včasih zapleta v dolge zložene stavke in ni primeren, da bi ga preprostejši bratje brali. O drugih, ki so že pomrli ali še žive, molčim; o njih bodo drugi za nami sodili tako ali drugače.

11.

1. Prihajam k tebi, svojemu soduhovniku, tovarišu in prijatelju, svojemu prijatelju, pravim, preden te poznam, in te prosim, da zaupljivosti ne imej za prilizovanje; da, rajši misli, da se motim ali da iz ljubezni delam napake, kakor da prijatelja z laskanjem varam. Velik dar imaš in neizčrpen besedni zaklad; govoriš lahko in čisto, lahkota in čistost pa se družita s preudarnostjo. Če je glava zdrava, so vsi čuti čili.

2. Če bi se tej preudarnosti in zgovornosti pridružilo še preučevanje in umevanje Svetega pisma, bi te kmalu videl, da si na najvišjem vrhu med našimi in da stojiš z Joabom na strehi sionskega gradu (1 Krn 11,6) in oznanjaš na strehah, česar si se naučil v hiši. Na delo torej, na delo!

Življenje ne daje umrljivim ljudem prav nič brez muke in truda.
(Horacij, Sature I, 9, 59.60)

Bodi zdaj odličnik v Cerkvi, kakor si bil prej v senatu. Nabiraj si bogastva, ki ga boš vsak dan razdajal in ki naj ti ga nikoli ne zmanjka, dokler si v najlepših letih, dokler ti glava še ne sivi, preden se prikradejo bolezni in žalostna starost in tegobe in te ugrabi nemila kruta smrt (prim. Vergilij, Georgike III, 67.68).

3. Pri tebi nisem zadovoljen z nikakršnim povprečnim delom, želim, naj bo vse na višku, vse popolno. Kako prisrčno sem sprejel svetega duhovnika Vigilancija, je boljše, da izveš iz njegovih besed kot pa iz mojega pisma. Zakaj je tako naglo šel od nas in nas zapustil, ne morem povedati, da ne bi morda koga užalil. Vendar sem ga malo zadržal, ko je šel mimo in hitel, in mu dal okusiti svoje prijateljstvo, da ti bo povedal, kaj lahko pričakuješ od nas. Tvojo sveto družico, ki s teboj vred služi Gospodu in se bori, po tebi pozdravljam.

Na prvo stran.