1. Brat Ambrozij,¹ ki mi je izročil tvoja darila, mi je prinesel tudi ljubeznivo pismo, ki že ob začetku najinih prijateljskih stikov daje jamstvo preizkušenega in trajnega prijateljstva. Kajti pravo in s Kristusovo vezjo povezano prijateljstvo je tisto, ki ga ne druži gospodarska korist, ne zgolj telesna pričujočnost, ne hinavsko in priliznjeno hvalisanje, marveč božji strah in preučevanje božjih pisem.²

2. V starih zgodbah beremo o marsikom, da je obiskal pokrajine, šel med neznana ljudstva, jadral čez morje, da bi na lastne oči spoznal ljudi, ki jih je že poznal iz knjig. Tako je Pitagora³ obiskal memfiške svečenike, Platon⁴ je z velikim trudom potoval v Egipt k Arhitrasu iz Tarenta⁵ in v del Indije, ki so ga nekdaj imenovali Velika Grčija; on, ki je bil v Atenah učitelj in veljak in katerega nauk so se učili v gimnazijih akademije, je šel na pot kot učenec in se rajši ponižno učil tujega, kakor da bi predrzno vsiljeval svoje.

3. Ko je bil po vsem svetu za petami znanostim, so ga ujeli gusarji in ga prodali; prišel je pod oblast krutega sicilskega trinoga Dionizija, bil ujet, zvezan in zasužnjen; toda ker je bil modrijan, je bil večji od tistega, ki ga je kupil. K Titu Liviju,⁶ ki mu beseda teče kakor studenec mleka, je prišel, tako beremo, od skrajnih mej sveta neki Gadičan;⁷ sem ga ni privabil Rim, ki bi ga bil prišel gledat, pač pa slavno ime enega moža. Takrat je doživel čudo, od vekov nezaslišano in omembe vredno, da je tujec prišel v Rim in hotel videti nekaj drugega kot Rim.⁸

4. Apolonij,⁹ ki je bil ali čarovnik, kakor govorijo mnogi, ali modrijan, kakor govorijo pitagorejci, je šel k Perzijcem, prepotoval Kavkaz, dežele Albancev,¹⁰ Skitov,¹¹, Masagetov in prišel v bogata kraljestva Indije; naposled je prebrodil široko reko Fizon¹² in prispel med brahmane,¹³ da bi poslušal Hiarka, ki je sedel na zlatem prestolu in pil iz Tantalovega studenca,¹⁴ ki je vpričo maloštevilnih učencev razpravljal o naravi, o nraveh in o kroženju zvezd. Od tam se je skozi pokrajine Elamcev,¹⁵ Babiloncev,¹⁶ Kaldejcev,¹⁷, Medov,¹⁸ Asircev,¹⁹, Partov,²⁰ Sircev,²¹ Feničanov,²² Arabcev in Palestincev²³ vrnil v Aleksandrijo, ter potoval v Etiopijo gledat gimnosofiste in slavno sončno uro na pesku. Ta mož je povsod našel kaj, česar se je učil; tako je zmeraj napredoval in se zmeraj izpopolnjeval.

2.

2. Živa beseda ima skrivnostno moč in krepkeje zveni ko teče iz učiteljevih ust v učenčeva ušesa.²⁶ To je potrdil tudi Ajshin,²⁷ ko je živel v pregnanstvu na Rodosu. Prebirali so mu Demostenov²⁸ govor proti njemu, ter ga vsi občudovali in hvalili. Tedaj je vzdihnil: "Ko bi slišali beštijo samo, kako je svoje besede rjovela!"

3.

2. Apostol Pavel se hvali, da se je pri Gamalielovih³⁰ nogah učil Mojzesove postave in prerokov in je kasneje oborožen z duhovnim orožjem zaupno rekel: "Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu. Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila" (2 Kor 10,4-6).

3. Timoteja, ki je bil od maldih nog izobražen v Svetem pismu, podučuje in opominja naj marljivo bere, da ne zanemari milosti, ki mu je bila dana s polaganjem duhovniških rok (prim. 1 Tim 4,14).

4. Titu naroča, naj si poleg drugih vrlin škofa, ki ga na kratko oriše z besedo, pristoji tudi poznanje Svetega pisma: "Trdno se mora držati zanesljive besede, ki je v skladu z naukom. Tako bo zmožen z zdravim poukom spodbujati, nasprotnike pa izpodbijati" (Tit 1,9). Sveta neizobraženost je namreč samo sebi v prid: kolikor spodbuja Kristusovo Cerkev z lepim življenjem, toliko ji škoduje, če se nasprotnikom ne ustavlja.

5. Prerok Malahija, pravzaprav Gospod po Malahiju, pravi: "Vprašaj vendar duhovnike o postavi" (Ag 2,11),³¹ tako je duhovnik dolžan odgovoriti, če ga vprašaš kaj glede postave. In v Devteronomiju³² beremo: "Vprašaj očeta in povedal ti bo, svoje starce in razložili ti bodo" (5 Mz 32,7b). V 118. psalmu je zapisano: "Pesmi so mi postali tvoji zakoni v hiši mojega popotovanja" (Ps 119,54).³³ V opisu parvičnega, ki ga David primerja drevesu življenja v raju, je med drugimi vrlinami tudi ta: "Veselí se v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči" (Ps 1,2). Na koncu svete prikazni pravi Danijel, da se pravični svetijo kakor zvezde in razumni, učeni, kakor obok neba (prim. Dan 12,3).

6. Poglej kakšen razloček med pravično neizobraženostjo in učeno pravičnostjo! Ene primerja z zvezdami, druge z nebesom. Po hebrejskem besedilu bi se lahko razumelo, da je v obeh primerih ogovora o izobraženih, kajti tam beremo: "Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost" (Dan 12,3).³⁴

7. Zakaj Pavel sebe imenuje "izvoljena posoda"? Ker je zakladnica postave in shramba Svetega pisma. Farizeji se čudijo Gospodovemu znanju in čudijo tudi Petru in Janezu, kako znata Sveto pismo, čeprav se nista učila vednosti. Kar namreč enim da vaja in vsakdanje premišljevanje postave, je njima navdahnil Sveti Duh in bila sta theodidaktoi,³⁵ kakor je zapisano. Odrešenik je dopolnil dvanajst let in je spraševal starce v templju; pravzaprav jih je učil, ko jih je razumno spraševal.

4.

2. Platon tega ni vedel, zgovornemu Demostenu to ni bilo znano. dejal je: "Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel" (Iz 29,14; 1 Kor 1,19). Prava modrost uniči lažno modrost. In čeravno je v oznanjevanju križa nespamet, Pavel govori: "... pa vendar oznanjamo modrost, in sicer med popolnimi! Toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo. Mi oznanjamo božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo" (1 Kor 2,6-7).

3. Božja modrost je Kristus, kajti Kristus je bil božja moč in božja modrost (prim. 1 Kor 1,24). Ta modrost je v tajnosti skrita; od nje dobi tudi deveti psalm naslov "Za skrivnost Sina", ki so v njem skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol 2,3). On, ki je bil v tajnosti skrit, je bil pred veki vnaprej določen, namreč vnaprej določen in upodobljen v postavi in prerokih. Zato so se preroki imenovali tudi vidci, ker so videli njega, ki ga drugi niso.

4. Abraham³⁶ je videl njegov dan in se vzradostil (prim. Jn 8,56). Ezekijelu³⁷ so se odprla nebesa, ki so bila grešnemu ljudstvu zaprta. David pravi: "Odpri mi oči, da bom gledal čudovita dela tvoje postave" (Ps 119,18). Postava je namreč duhovna in potrebno je, da se razkrije, da jo doumemo in z odgrnjenimi očmi gledamo božjo slavo.

5.

2. V Apostolskih delih je sveti evnuh, pravzaprav mož,³⁹ kakor ga Sveto pismo imenuje, ko je bral Izaija in ga je Filip vprašal: "Ali razumeš, kaj bereš?" (Apd 8,30), odgovoril: "Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?" (Apd 8,31).

Jaz, da najprej povem o sebi, nisem bolj svet od dvornika, niti marljivejši. Zapustil je kraljevi dvor, prišel iz Etiopije, to je, od skrajnih krajev sveta, v tempelj; tako je ljubil postavo in božjo vednost, da je celo na vozu bral Sveto pismo. Toda kljub temu, da je držal knjigo v rokah in z duhom sprejemal Gospodove besede, jih z jezikom oblikoval in z ustnicami izgovarjal, ni poznal tistega, ki ga je v knjigi nevede častil.

3. Prišel je Filip in mu pokazal Jezusa, ki je bil skrit v črki. Čudovita učiteljeva moč! Tisto uro je začel verovati, prejel krst, postal veren in svet, iz učenca postane učitelj.⁴⁰ Več najde v samotnem (prim. Apd 8,26⁴¹ studencu Cerkve, kakor v pozlačenem templju sinagoge.

6.

"Kar stvar je zdravnikov,

samo zdravnik ti pove, tesar pa ti bruno obteše."⁴⁴

7.

"Pesmice zlagamo vsi, če znamo jih ali ne znamo."⁴⁵

Klepetava starka, bebasti starec, gostobesedni lažni modrijan, vsi, vsi si to umetnost prisvajajo, jo maličijo in učijo, preden so se je učili. Nekateri gubančijo čelo, tehtno govore visoke besede in vpričo babnic modrujejo o Svetem pismu. Drugi, sram jih bodi, se pri ženskah uče, kar potem moške učijo in, da bo mera polna, z gladko, pravzaprav predrzno besedo dopovedujejo drugim, česar sami ne razumejo.

2. Molčim o ljudeh kakršen sem jaz,⁴⁶ ki so se ukvarjali s posvetnim slovstvom in se nato obrnili k Svetemu pismu: z umetniško sestavljenim govorom čehljajo ušesa in si domišljajo, da je božja postava, karkoli povedo; ne zdi se jim vredno dognati, kaj so mislili preroki, kaj apostoli, temveč podtikajo svoje misli izrekom, ki imajo čisto drug pomen. Menda menijo, da je to odličen, ne pa povsem napačen način poučevanja, da maličijo smisel in silijo Sveto pismo pod svojo voljo, čeprav se upira.

3. Mar nismo brali homerocentonov⁴⁷ in vergiliocentonov?⁴⁸ Mar ne bi mogli Marona⁴⁹ imenovati za kristjana kar brez Kristusa, ker je pisal:

"Vrača devica se že, Saturna se vrača kraljestvo,

zarod že nov nam nebo visoko na zemljo pošilja,"⁵⁰

in da oče sinu pravi:

"Sin moj, ti moja moč, krepost ti moja edina,"⁵¹

in nato Zveličarjeve besede na križu:

"To je poklical v spomin in vztrajal neokrenljivo."⁵²

Otročje je in podobno burkam potujočih komedijantov, če učiš česar ne veš; pravzaprav, da z nevoljo povem, če niti tega ne veš, da nič ne veš.⁵³

8.

2. Ali Četrta Mojzesova knjiga ne obsega skrivnosti ljudskega tetja, Baalamove prerokbe in dvaintirideset postaj v pučavi? Ali tudi Peta Mojzesova, druga postava in predpodoba evangelijske postave, ne obsega prejnjega tako, da je vendarle vse iz starega prenovljeno? Tako daleč sega Pentatevh.⁵⁴ Apostol se hvali, da hoče s temi petimi besedami govoriti v Cerkvi (prim. 1 Kor 14,19).⁵⁵

3. Job, zgled potrpežljivosti, kakne skrivnosti zajema s svojimi besedami! S prozo začne, v verzih nadaljuje, v nevezani besedi končuje.⁵⁶ Sleherna beseda je polna globokega pomena. Vstajenje mesa, o drugem naj ne govorim, tako napoveduje, da o njem nihče ni jasneje in določneje pisal. Pravi: "Vem, da moj odrešenik živi in da bom poslednji dan vstal iz zemlje. Znova me bo obdala moja koža in bom v svojem mesu gledal Boga. Jaz sam ga bom gledal, moje oči ga bodo zrle in ne kdo drug. To upanje hranim v svojih prsih."(Job 19,26-27).

4. Prihajam k Jezusu, Navejevemu sinu, ki je bil Gospodova predpodoba ne samo po dejanjih, ampak tudi po imenu.⁵⁷ el je čez Jordan, razdejal sovražna kraljestva, razdelil zmagovitemu ljudstvu deželo in s posameznimi mesti, trgi, gorami, rekami, potoki in mejami, daje opis duhovnega kraljestva Cerkve in nebekega Jeruzalema. Koliko knezov je v knjigi Sodnikov, toliko je predpodob. Moabka Ruta⁵⁸ izpolnjuje Izaijevo prerokbo: "Poljite jagnjeta vladarju dežele, iz Sele skozi pučavo na goro hčere sionske" (Iz 16,1).

5. Samuelovi knjigi z Élijevo smrtjo⁵⁹ in Savlovim samomorom⁶⁰ kažeta na odpravo stare postave in spričujeta v Sadoku in Davidu sveto skrivnost novega duhovnitva in novega kraljestva.⁶¹ Malahim, to je Tretja in Četrta knjiga kraljev,⁶² opisujeta judovsko in izraelsko kraljestvo od Salomona do Jehonija in od Jerobeama, Nebatovega sina⁶³ do Hošea, ki so ga odvedli v Asirijo.⁶⁴ Če pogleda zgodovino, so besede preproste. Če pa pogleda pomen, ki je v besedah skrit, se pripoveduje, kako majhna je Cerkev in kako jo krivoverci napadajo.

6. Dvanajst prerokov, zgnetenih v eno tesno knjigo, predpodablja vse kaj drugega, kakor se kaže po črkah. Ozej pogosto omenja Efraim,⁶⁵ Samarijo, Jožefa, Izraela in ženo nečistnico, otroke nečistovanja in preutnico, zaprto v moževi spalnici, ki dolgo sedi kakor vdova in v žalni obleki pričakuje moža, da bi se vrnil.

7. Joel, Batuelov sin, opisuje kako gosenica, brezkrilna in krilata kobilica in rja pustoijo deželo in kako se bo Sveti Duh razlil nad božje hlapce in dekle, ko bo prejnje ljudstvo pokončano. Razlil naj bi se namreč v dvorani na Sionu nad sto dvajset vernikov. Teh sto dvajset, do katerih se lahko pride s setevanjem tevil od ena do petnajst,⁶⁶ da število petnajstih stopenj, ki jih skrivnostno obsega Psalterij.⁶⁷

8. Amosa, pastirja in kmeta, ki trga robidnice,⁶⁸ ki je pritegnila kazni nad grenike in lakoto nad deželo, toda ne lakoto po kruhu in ne žejo po vodi, ampak po božji besedi. Abdija, kar pomeni božji hlapec, grmi proti okrvavljenemu Edomu in proti zemeljskemu človeku.⁶⁹ Njega, ki je zmeraj sovražil brata Jakoba, prebode z duhovno sulico.

10. Jona, prelepi golob, ki je bil s svojo nesrečo na morju podoba Gospodovega trpljenja, kliče svet k pokori in napoveduje zveličanje poganom pod imenom Niniv. Mihej Moračan, Kristusov sodedič, napoveduje konec razbojnikovi hčeri⁷⁰ in pripravlja obleganje zoper njo, ker je po licu udarila Izraelovega sodnika. Nahum, tolažnik sveta, opominja krvavo mesto in mu napoveduje, da bo razdejano, potem pa pravi: "Glej na gorah noge veselega oznanjevalca in oznanjevalca miru" (Nah 1,15).

11. Habakuk, hrabri in neupogljivi borilec, stoji na svoji straži in stopa na stolp, da bi videl Kristusa na križu, ter pravi: "Njegovo veličastvo pokriva nebo in njegova hvala napolnjuje zemljo. Svit postaja kakor svetloba, iz njegove roke mu izhajajo žarki, tam je skrivaliče njegovi moči" (Hab 3,3-4).

12. Sofonija, oprezujoči, ki pozna Gospodove skrivnosti, slii vpitje, ki prihaja od ribjih vrat, tuljenje z drugega konca in klanje z gričev. Napoveduje tudi prebivalcem v možnarju, da bodo tulili, ker je umolknilo vse kanaanejsko ljudstvo in so izginili vsi, kateri so bili zakopani v srebro (prim. Sof 1,10-11).⁷¹

13. Agej, praznični in veseli, ki v solzah seje, da bo v radosti žel, obnavlja razdejani tempelj in uvaja Boga Očeta, ki takole govori: "Pretresel bom vse narode, prili bodo zakladi vseh narodov in to hio bom napolnil s slavo, govori Gospod nad vojskami" (Ag 2,7).

14. Zaharija, ki se spominja svojega Gospoda, marsikaj prerokuje, gleda Jezusa, oblečenega v umazana oblačila, kamen s sedmimi očesi in zlat svečnik s prav toliko svetilkami, kolikor je bilo očes, in dve oljki na desni in levi strani oljnice (prim. Zah 3,3.9; 4.2); ko se mu prikažejo e konji, rdeči, črni, beli, pisani in razprene efraimske četveroprege ter jeruzalemski konj (prim. Zah 6,2.3; 9,10), napoveduje ubogega kralja in prerokuje, da bo sedel na žrebetu tovornega živinčeta (prim. Zah 9,9).

15. Malahija, zadnji vseh prerokov, odkrito govori, da bo Izrael zavržen in bodo poklicani pogani: "Nimam veselja z vami, govori Gospod nad vojskami, ne ugaja mi daritev iz vaih rok. Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo v mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev " (Mal 1, 10-11).

16. Kdo bi mogel doumeti ali razložiti Izaija, Jeremija, Ezekiela, in Daniela? Prvi med njimi, zdi se mi, ne tke prerokbe, marveč evangelij. Drugi govori o mandljevi ibi, zakurjenem loncu od polnočne strani in leopardu, ki zgubi svoje lise (prim. Jer 1,11.13; 13,23), in spleta iz različnih stihov četverno abecedo.⁷² Tretji, to je Ezekiel, je začetek in konec knjige zavil v tako neumljivost, da Hebrejci teh poglavij z začetkom Prve Mojzsove vred pred tridesetim letom ne berejo. Daniel, ki je zadnji med tirimi velikimi preroki, poznavalec časov in zgodovinar⁷³ vsega sveta, z jasno besedo napoveduje kamen, ki se bo brez rok odtrgal z gore in tako strl vsa kraljestva.

17. David, naš Simonid, Pindar in Alkaj,⁷⁴ tudi naš Flak, Katul in Seren⁷⁵ s svojo liro opeva Kristusa in s harfo na deset strun zbuja vstajajočega od mrtvih. Salomon, miroljuben in Gospodov ljubljenec, popravlja nravi, uči, koliko so stvari vredne, povezuje Cerkev in Kristusa ter poje sladko poročno pesem svete zakonske zveze.⁷⁶

18. Estera,⁷⁷ predpodoba Cerkve, rei ljudstvo nevarnosti in po usmrtitvi Hamana, ki pomeni krivico,⁷⁸ poznejim rodovom zapusti veliko gostijo in praznični dan za dedičino (prim. Est 7,10; 9,19). Knjiga Paralipomenon,⁷⁹ to je posnetek Stare zaveze, je tako pomembna in takna, da bi se osmeil, kdor bi se brez nje drznil trditi, da pozna Sveto pismo. Pri posameznih imenih in besednih zvezah se omenjajo dogodki, ki so jih knjige Kraljev izpustile, in se pojasnjujejo neteta vpraanja evangelija.

19. Ezdra in Nehemija, to je od Gospoda poslani pomočnik in tolažnik, sta stisnjena v eno knjigo; obnovita tempelj, pozidata mestno obzidje; in vsa tista množica ljudstva - ki se vrača domov:⁸⁰ duhovniki, leviti, Izraelci in prozeliti razdeljeni po rodovih - dela na obzidju in na stolpih. Onadva nekaj tega javno povesta, nekaj pa ohranita kot skrivnost.

9.

2. Na kratko se bom dotaknil e Nove zaveze. Matej, Marko, Luka in Janez,⁸¹ Gospodova četveroprega in pravi kerubi, to je "množina spoznanja", imajo oči po vsem telesu, žare kot iskre, švigajo kakor bliski, imajo ravne noge, kviku hodeče, na hrbtu perutnice in letijo sem in tja. Držijo se drug drugega, se medsebojno prepletajo, se vrte kakor kolo v kolesu, gredo, kamor jih vodi dih Svetega Duha.

3. Apostol Pavel pie sedmim Cerkvam - osmega pisma Hebrejcem, namreč nekateri ne tejejo - poučuje Timoteja in Tita, prosi Filemona za pobeglega sužnja.⁸² Mislim da je o njem bolje molčati kakor na kratko pisati.

4. Apostolska dela, se zdi, pripovedujejo čisto zgodovino in slikajo detinsko dobo komaj rojene Cerkve. Toda če vemo, da je njihov pisatelj Luka zdravnik, čigar hvala je v evangeliju (prim. 2 Kor 8,18), bomo takoj opazili, da je vsaka njegova beseda zdravilo za bolno dušo.

5. Jakob, Peter, Janez in Juda so napisali sedem pisem, prav tako skrivnostnih kot jedrnatih, kratkih in hkrati dolgih; kratkih po besedah, dolgih po mislih, da so redki, ki ob njihovem branju niso slepi.⁸³

6. Janezovo Razodetje ima toliko skrivnosti kolikor besed. Premalo sem povedal glede na vrednost knjige, vsaka hvala je premajhna; vsaka beseda ima več pomenov.

10.

2. Nisem tako predrzen in bedast, da bi se obetal, da bi te besede, ki imajo trdne korenine v nebesih, dojel in da bom njihov sad pobral že na zemlji, pač pa priznavam, da to hočem, in rečem, da si prizadevam. Nočem biti za učitelja, ponujam se samo za spremljevalca. Kdor prosi, se mu da, kdor trka, se mu odpre, kdor iče, najde. Učimo se na zemlji reči, ki nam bo njih spoznanje ostalo tudi v nebesih.

11.

2. Pohiti, prosim te, in vrv, s katero je ladjica privezana v pristaniču, raji presekaj kakor, da bi jo odvezal. Nihče, ki se hoče odpovedati svetu, in načrtuje, da bi kaj prodal, ne more drago prodati. Kolikorkoli svojega imetja da drugim, imej za dobiček. Star pregovor pravi: "Lakomniku primanjkuje tako tisto, kar ima, kakor tisto, česar nima."⁸⁶ - "Verni ima bogastvo vsega sveta, neverni pa nima niti pare." (prim. Prg 17,6 po LXX).

3. Živimo, kakor da bi nič ne imeli, in vendar imamo vse (prim. 2 Kor 6,10). Živež in obleka je kristjanovo bogastvo. Če je tvoje imetje zemlja, jo prodaj, če ne, oddaj.⁸⁷ Kdor ti vzame suknjo, mu pusti e plač. Seveda, če bo zmeraj odlaal na jutri in dan za dnem zavlačujoč svoje posestvo previdno prodajal kos za kosom, Kristus ne bo imel, s čimer bi hranil svoje ubožce.⁸⁸ Bogu vse da, kdor mu daruje samega sebe. Apostoli so zapustili samo čoln in mreže. Vdova je v zakladnico vrgla samo dva novčiča in dosegla večjo pohvalo, kakor če bi bila darovala Krezovo bogatijo. Kdor se zmeraj zaveda, da bo enkrat umrl, lahko vse prezira.

Na prvo stran.