Pismo 45
Azeli
Na naslovnico


prevod Franca Ksaverja Lukmana priredil Jan Kocbek
študent patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Vitraž sv. Hieronima.

UVOD V PISMO

Hieronim je bil v avgustu leta 385 po Kristusu primoran odpotovati iz Rima. Vzrok je bil v tem, da so, ko je izgubil svojega zaščitnika papeža Damaza, postali njegovi nasprotniki vse bolj glasni in drzni, da bi ga v igri za papeževo nasledstvo spravili s poti. Tako so se takoj obregnili ob njegovo askezo, najbolj pa jim je bila sumljiva njegova vez s Pavlo in Evstohijo, še posebej v času, ko sta se ti odpravljali v Palestino. Hieronima so v tej povezavi označevali za nečastnega. On se je sicer branil in neki obrekovalec je moral svoje laži celo preklicati, vendar govorice niso in niso hotele potihniti. Zato se je Hieronim odločil za nenapovedan in hiter umik iz Rima. Pred potovanjem je začutil, da mora svoj odhod tudi razložiti in zato je napisal poslovilno pismo Azeli. Ta se mu je zdela najbolj primerna, kajti poznala je njegovo življenje in delo in je zato lahko imela neobremenjeno, pravično mnenje o dogodkih.
V pismu govori Hieronim o svojih nasprotnikih. Njihove podlosti ga vidno prizadanejo, kar se vidi iz njegovih besed. Ob tem trenutku se nasloni na svoje zaupanje v Gospoda in na poslednjo sodbo, kjer vidi svojo pravico. Vseeno poskuša sebe oprati vseh laži in obrekovanj, ki so nanj letela. Ugotovi, da ljudje obrekovanja tako radi poslušajo, da si jih pogosto tudi izmislijo, če greha ne najdejo. Poleg tega pa graja tudi nevoščljivost in poskuša dokazati nedolžnost ne le sebe, temveč tudi Pavle in Melanije.
V zadnjem odstavku pa ji Hieronim naroči, naj pozdravi tudi Pavlo in Evstohijo in obrekovalcem kljubujoč doda, da sta v Kristusu njegovi, če svet hoče ali noče. Pozdravlja tudi Albino, ki je Marcelina mati. Ni popolnoma jasno, kdo sta "sestri Marceli"; ena je gotovo vdova Marcela, druga pa utegne biti njena sorodnica. Marcelino imajo mnogi za sestro milanskega škofa Ambrozija. Nazadnje omeni še Felicito in jim vsem skupaj vlije vere v pravični Kristusov sodni stol.


BESEDILO PISMA

1.

1. Če bi si domišljal da se ti morem dovolj zahvaliti, bi ne bil pri pameti. Bog pa je mogočen, da bolj kakor jaz tvoji sveti duši povrne, kar zasluži. Kajti jaz, nevrednež, nisem nikoli mogel ne misliti ne želeti, da bi mi naklonila toliko ljubezni v Kristusu.
2. Četudi me nekateri imajo za zločinca, ki je poln vseh malopridnosti, in četudi je bila ta sodba spričo mojih grehov še premila, vendar prav ravnaš, ko imaš tudi hudobne za dobre, kakor ti naroča tvoje srce. Kajti nevarno je, če kdo sodi tujega služabnika, in kdor krivično govori o pravičnih, se mu ne bo zlahka odpustilo. Pride, da, pride tisti dan in z menoj vred boš obžalovala nemajhno število takih, ki bodo zaradi tega goreli (v peklenskem ognju).

2.

1. Jaz, da sem ostudnež; jaz, da sem prekanjen zvijačnež; jaz ,da sem lažnivec, ki s satansko premetenostjo zavaja! Kaj je bolj prekanjeno: ali da kdo kaj takega verjame ali si kaj takega o nedolžnih izmišlja, ali pa da kaj takega noče verjeti niti o krivcih? Nekateri so mi poljubljali roke, zraven me pa z gadjim jezikom obrekovali; z ustnicami so mi izražali sočutje, v srcu so se pa veselili. Gospod jih je gledal in se jim smejal in mene, svojega ubogega hlapca, z njimi vred prihranil za prihodnjo sodbo.
2. Ta mi je oponašal, kako hodim in kako se smejem; drugi je grajal, kako gledam; onale naj za mojo preprostostjo sumi vse kaj drugega. Saj sem z njimi živel domala tri leta. Često se je okrog mene zbirala velika družba devic. Sveto pismo sem nekaterim pogosto razlagal, kakor sem vedel in znal. Brali smo in se večkrat shajali, se shajali in se spoprijateljili, se spoprijateljili in drug drugemu zaupali. Naj povedo, kaj so kdaj na meni drugega opazile kot tisto, kar se kristjanu spodobi. Ali sem od koga sprejemal denar? Ali nisem odlanjal daril, malih in velikih? Ali je kdaj v moji roki zažvenketal tuj denar? Ali sem kdaj z besedami kaj namigoval ali se z očmi spogledoval? Nič drugega mi ne očitajo kot to, da sem moški, in tudi to šele zdaj, ko se Pavla odpravlja v Jeruzalem.
3. Naj bo! Verjeli so človeku, ki je lagal, zakaj mu ne verjamejo, ko preklicuje? Saj je vendar zdaj isti človek, ki je bil poprej; zdaj pravi, da sem nedolžen, ko je prej dolgo besedičil, da sem kriv.1 Gotovo pa trpljenje govori resnico bolj kot smeh. Sicer pa človek zlahka verjame praznim marnjam, ker jih rad posluša, če pa jih ni, želi, da bi si kdo kaj izmislil.

3.

1. Preden sem spoznal hišo svete Pavle, je bilo vse mesto zame enodušno vneto. Skoraj vsi so sodili, da sem vreden najvišjega duhovniškega dostojanstva.2 Damaz blaženega spomina je govoril po meni.3 Trdili so, da sem svet, trdili, da sem ponižen in izobražen. Ali sem kdaj prestopil prag kake lahkomiselne ženske? Ali so me kdaj potegnile nase svilene obleke, iskreči se dragulji, pobarvani obrazi, baharija z zlatom?
2. Ni bilo med rimskimi gospemi druge, ki bi mogla premagati moje srce, ko ta, ki je žalovala in se postila, nosila temno spokorno obleko, si skoraj izjokala oči, ki jo je pogosto zalotilo sonce, ko je vso noč prosila božje usmiljenje, ki so psalmi njena pesem, evangelij njeno kramljanje, zdržnost njeno veselje, post njeno življenje. Nobena druga ni mogla zbuditi moje pozornosti ko ona, ki je nikoli nisem videl, da bi bila jedla. Toda ko sem jo začel spoštovati, občudovati in ceniti, kakor je njena svetost zaslužila, so me na mah vse kreposti zapustile!4

4.

1. O nevoščljivost, ki najprej sama sebe ugrizneš! O zvijačnost satanova, ki zmeraj zalezuješ, kar je sveto! Nobena druga ni postala žrtev rimskih čenč razen Pavle in Melanije, ki sta vrgli premoženje od sebe, zapustili otroke in visoko dvignili Gospodov križ kot zastavo bogoljubnosti. Če bi bili hodili v Baje,5 rabili izbrana mazila, kot bogati vdovi razkošno in razuzdano živeli, bi ju bili imenovali "gospe" in "svetnici". Zdaj pa se hočeta v raševini in pepelu zdeti lepi in s postom in brez telesne nege iti v peklenski ogenj! Seveda ne smeta z množico v pogubo, četudi jima ljudstvo daje priznanje.6
2. Če bi pogani ali Judje grajali tako življenje, bi imel tolažbo, da nisem všeč ljudem, katerim Kristus ni všeč. Zdaj pa iščejo tako imenovani kristjani - sram jih bodi! - iver v tujem očesu, a puščajo vnemar skrb za svoje hiše in ne vidijo bruna v lastnem očesu (prim. Lk 6, 41.42). Mrcvarijo sveti sklep in menijo, da bo njihova kazen manjša, če ni nihče svet, če razglase vse za hudobne, če je pogubljenih velika čreda, grešnikov pa velika množica.

5.

1. Tebi ugaja, če se vsak dan skoplješ, ko drug pa ima to čistočo za umazanost; tebi se spahuje po jerebicah in se hvališ, da si se najedel jesetra,7 jaz si napolnim trebuh z bobom; tebe zabavajo črede smešnežev, mene jokajoči Pavla in Melanija; ti si želiš tujega blaga, oni zaničujeta svoje; tebi diši z medom posladkano vino, oni z večjo slastjo pijeta hladno vodo; ti meniš, da si izgubil vse, česar v sedanjem življenju ne popiješ, ne poješ, ne pogoltneš, oni pa hrepenita po prihodnjem in verujeta, da je res, kar je pisano.
2. Recimo, da ravnata nespametno in nelogično, ko sta prepričani, da bodo trupla vstala - kaj to tebi mar? Nam pa tvoje življenje ni všeč. Bodi, le bodi lepo rejen; meni ugaja, kdor je suh in bled. Ti meniš, da je tak nesrečen; mi mislimo, da si ti nesrečnejši. Tako se enako z enakim povrača: drug drugemu se zdimo norci.

6.

1. Gospa moja Azela! To pišem v naglici že na ladji, jokajoč in žalosten, in zahvaljujem se svojemu Bogu, ker sem vreden, da me svet sovraži. Moli pa, da bi se iz Babilona vrnil v Jeruzalem, da mi ne bo gospodoval Nebukadnezar, marveč Jezus/Jozue, Josedekov sin (prim. Ag 1,12-14 v alegorični razlagi; 1 Ezr 3,2). Pridi, Ezra, po naše pomočnik, in me popelji nazaj v mojo domovino!
2. Jaz neumnež, ki sem hotel peti Gospodov spev v tuji deželi (prim. Ps 136,4), jaz, ki sem zapustil goro Sinaj in prosil Egipt pomoči (prim. Jer 42,14)! Nisem se spominjal evangelija, da vsak, kdor gre iz Jeruzalema, takoj pade med razbojnike, ki ga oropajo, ranijo, ubijejo. Pa četudi gresta duhovnik in levit prezirljivo mimo mene, oni Samarijan je usmiljen (prim. Lk 10, 30-33). Ko so mu rekli: "Samarijan si in hudega duha imaš," (Jan 8,48) je očitek, da ima hudiča, zavrnil, ni pa tajil, da je Samarijan, kajti, komur mi pravimo čuvaj, pravijo Hebrejci Samarijan. 3. Nekateri klevetajo, da sem čarodej. Ta priimek priznavam kot veren služabnik (Gospodov); tudi mojemu Gospodu pravijo Judje čarovnik (prim. Mt 12,24). Tudi apostola so imeli za zapeljivca (2 Kor 6,8). Naj me ne prime druga skušnjava kot človeška (prim. 1 Kor 10,13)! Kako majhen del nadlog sem pretrpel, čeprav sem vojščak križa! Po krivem so me obdolžili grde pregrehe, toda vem, da se pri dobrem in slabem glasu pride v nebeško kraljestvo (2 Kor 10,13).

7.

Pozdravi Pavlo in Evstohijo - naj svet hoče ali noče, sta v Kristusu moji -; pozdravi mater Albino in sestri Marceli, pa tudi Marcelino in sveto Felicito, in jim reci: "Pred Kristusovim sodnim stolom bomo stali (Rim 14,10); tamkaj bo očitno, v kakem duhu je kdo živel." Spominjaj se me, vzor čistosti in ponos devištva, in pomiri s svojimi molitvami valove morja!



Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.





















OPOMBE

1. Kdo je bil ta človek, Hieronim ne pove. Azeli pa je bilo očitno vse znano.

2. Ko je bil Hieronim 382-384 v Rimu, je bil papež Damaz star skoraj 80 let (r. ok. l. 304). Zato so ugibali, kdo utegne biti njegov naslednik. Nekaj časa je bil torej Hieronim "papabilis", dokler ga niso obdelali obrekljivi jeziki.

3. Kaj to pomeni, je Hieronim sam pojasnil v pismu 123,10: papežu Damazu je pomagal pri cerkvenem dopisovanju in odgovarjal na vprašanja, ki so jih pošiljale vzhodne in zahodne sinode (... cum in chartis ecclesiasticis adiuvarem Damasum... et orientis atque occidentis synodicis consultationibus responderem).

4. Tipična Hieronimova ironija. Tako seveda sodijo njegovi nasprotniki.

5. Toplice v Kampaniji med Kumami in Puteoli, znane po veseljačenju in lahkotnem življenju.

6. Ironično. Ljudstvo jima daje priznanje zaradi njune dobrodelnosti.

7. Riba acipenser sturio, posebno priljubljena pri starih.