1. Abrahama je Bog preizkusil glede sina in bil mu je trdno zvest (prim. 1 Mz 22,12). Jožefa so prodali v Egipt, da je hranil očeta in brate (prim. 1 Mz 45,5-8). Ezekija je prestrašila preteča smrt, da je jokal in da se je njegovo življenje podaljšalo za petnajst let. Apostol Peter se je zaradi Gospodovega trpljenja opotekel, da se je (pozneje) bridko zjokal (prim. Mt 26,69-75; Lk 22,55-62) in slišal : "Pasi moje ovce" (Jn 21,16). Pavel, grabežljivi volk (prim. 1 Mz 49,27) in mladi Benjaminovec, je od prikazni izgubil vid, da je spregledal in nepričakovano zavit v gosto temo klical za Gospoda njega, ki ga je kot človeka dolgo preganjal (prim. Apd 9,3-5).

2.

1. "Kdo bo dal moji glavi vode in mojim očem studenec solz in bom objokoval"; ne, kakor pravi Jeremija, "ranjenec svojega ljudstva" (Jer 9,1), tudi ne kakor Jezus nesrečni Jeruzalem (Lk 19,41), marveč objokoval bom svetost, milosrčnost, nedolžnost, čistost, objokoval vse čednosti, ki so s smrtjo ene ugasnile, ne zato, ker bi bilo treba obžalovati njo, ki je šla od nas, marveč ker moramo neutešljivo žalovati mi, ker je ne vidimo več.

2. Kdo bi se namreč s suhimi očmi spominjal, kako je mladenka dvajsetih let s  tako gorečo vero dvignila zastavo križa, da je bolj žalovala zarad izgube devištva ko zaradi moževe smrti? Kdo ne bi zdihoval, če pomisli, kako goreče je molila, kako lepo govorila, kako dober spomin kako bister um je imela? Če si jo slišal po grško govoriti, bi bil prisegel, da po latinsko ne zna; če pa je jezik po rimsko zavil, ni bilo v besedi nič tujega.

3. Kar pa vsa Grčija celo na Origenu občuduje, - ona je v malo, ne rečem mesecih, marveč dneh tako premagala težave hebrejskega jezika, da se je z materjo kosala, ko se je psalmov učila in jih prepevala. Revna obleka ni bila spričevalo prevzetnega duha, kar se rado zgodi, marveč je bila v svojem srcu tako ponižna, da med navadnimi deklami in gospodarico ni bilo glede obleke drugega razločka, kakor da si jo lahko spoznal po tem, da je skromneje nastopala. Od bolezni se je optekala, tenki vrat je komaj nosil bledo in tresoče se lice in vendar je zmeraj imela v rokah preroke ali evangelij.

4. Solze mi močijo obraz, ihtenje mi duši glas in notranja ganjenost ne more razgibati otrplega jezika. Ko je pekoča vročina kuhala sveto trupelce in je krog sorodnikov stal okoli postelje, je umirajoča z zadnjimi besedami naročila: "Prosite Gospoda Jezusa, naj mi odpusti, ker nisem utegnila spolniti, kar sem hotela."

5. Bodi mirna, moja Blezila!¹ Mi trdno zaupamo. Sama preskušaš resničnost besed: Spreobrnitev nikdar ni prepozna. Te besede so bile najprej razglašene nad razbojnikom: "Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju" (Lk 23,43). Ko pa je duša odložila breme mesa in zletela nazaj k svojemu Stvarniku in po dolgem popotovanju šla v svojo prvotno lastnino, so pripravili pogreb, kakor je navada; vrsta plemenitih oseb je stopala naprej in na nosilnice so pogrnili z zlatom prešito pregrinjalo. Zdelo se mi je, da je takrat iz nebes klicala: "Ne priznam te obleke; to ogrinjalo ni moje; ta lepi plašč je tuj!"

2.

1. Toda kaj počenjamo? Hoteč materi ustaviti solze, sami jokamo. Priznam, da sem močno ganjen, in jokajoč pišem to pismo od konca do kraja. Tudi Jezus je  objokoval Lazarja, ker ga je ljubil. Ni pa najuspešnejši tolažnik, kogar lastno vzdihovanje premaga, komur se med solzami iz mehkega srca trgajo grenke besede.

2. Za pričo kličem, moja Pavla, Jezusa, za katerim zdaj hodi Blezila, kličem svete angele, katerih družbe se veseli, da trpim isto bolečino in muko kakor ti, da sem po duhu oče, po ljubezni rednik, in da včasih pravim: "Preklet bodi dan, ko sem se rodil" (Jer 20,14), in: "Gorje meni! Mati moja, zakaj si rodila mene, moža, s katerim ima vsak razprtije po vsej deželi?" (Jer 15,10), in zopet: "Pravičen si, Gospod, vendar bom o pravici s teboj govoril: Zakaj je pot hudobnih srečna?" (Jer 12,1), in: "Moje noge pa so se skoraj spotaknile, skoraj bi bile spodrsnile moje stopinje, ker sem se vnel zoper hudobne, ko sem videl mir grešnikov. In sem rekel: Kako Bog ve? Ali je znano Najvišjemu? Glej, grešniki so, pa imajo obilno in pridobili so si bogastvo" (Ps 72, 2-3.12-13).

3. In zopet mi pride na misel: "Tako bom govoril: Glej, zavrgel sem zarod tvojih otrok" (Ps 72,15). Mar se v mojega duha ne zaganja pogosto ta val? Zakaj uživajo brezbožni starci svetno bogastvo? Zakaj se rani mladosti in nedolžnemu detinstvu utrga cvet, preden se je odprl? Kaj je vzrok, da dve in triletne otroke in dojenčke napade hudobni duh, okuži gobavost, pogoltne zlatenica, da pa brezbožni, prešuštniki, morilci, bogokletniki krepki in v trdnem zdravju sramote Boga, zlasti ko očetova hudobija ne sega na sina in bo duša, ki greši, umrla (Ezk 18,4.20)?

4. Če pa velja tista stara sodba, da se krivice očetov povračajo sinovom (2 Mz 43,7), bi bilo krivično, če bi se neštevilni grehi dolgo živečega očeta maščevali nad nedolžnim otrokom. "In sem rekel: Ali sem tedaj zastonj opravičeval svoje srce in med nedolžnimi umival svoje roke in bil tepen vsak dan" (Ps 72, 13-14)?

5. Ko pa sem tako mislil, sem takoj s prerokom vred zvedel: "Premišljeval sem, da bi to spoznal, pa bilo mi je težavno, dokler nisem v svetišče božje stopil in spoznal njih konca" (Ps 72,16-17). Kajti božje sodbe so globoko brezno (Ps 35,7). In: "O globočina bogastva modrosti  in vednosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota" (Rim 11,33)

6. Dober je Bog in vse, kar je dobri naredil, je nujno dobro. Zadene me, da mi umrje mož; objokujem, kar se je zgodilo, toda, ker je Bogu tako všeč, prenašam ravnodušno. Edini sin mi je bil vzet; trdo je sicer, toda da  se pretrpeti, ker ga je vzel on, ki ga je dal. Če oslepim, me bo prijateljevo branje tolažilo. Če mi še oglušela ušesa odpovedo, vsaj grešil ne bom; ne bom na nič drugega mislil kot na Gospoda. Po vrhu mi bo prikrito kruto uboštvo, mraz, bolezen in nagota; čakal bom, da pride naposled smrt in hudo. za katerim pride boljši konec, se mi bo zdelo kratko. Premislimo, kaj pravi tisti poučni psalm: "Pravičen si, Gospod, in prava je tvoja sodba" (Ps 118,137).

7. Tako more govoriti samo človek, ki v vsakem trpljenju poveličuje Gospoda in se v zoprnostih, ki jih pripisuje svoji krivdi, hvali z njegovim usmiljenjem. Hčere Judove se radujejo zaradi vseh Gospodovih sodb (Ps 96,8). Če Judeja pomeni slavljenje in če vsaka verna duša (Boga) slavi, se mora vsak, kdor pravi, da v Kristusa veruje, veseliti vseh Kristusovih sodb.

8. Zdrav sem: zahvaljujem se Stvarniku. Bolan sem: tudi v tem hvalim Gospodovo voljo. Kajti, ko sem slab, sem močan in moč duha se v slabosti mesa spopolnjuje (prim. 2 Kor 12,10.9). Tudi apostol trpi nekaj, kar mu ni po volji, zaradi česar trikrat Gospoda prosi. Ta pa mu pravi: "Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spolnjuje." Da se zaradi razodetij ne bi prevzel, mu je dan opominjevalec, da ga spominja človeške slabosti, kakor triumfatorjem, ki jim je na vozu za hrbtom stal spremljevalec in jim, ko so jim ljudje klicali, govoril: "Pomni, da si človek!"²

3.

1. Zakaj pa je trdo, da je treba včasi trpeti? In zakaj objokujemo umrlega? Smo mar zato rojeni, da bi tu ostali vekomaj? Abraham, Mojzes, Izaija, Peter, Jakob, Pavel, izbrano orodje, in celo Božji Sin umre, in mi smo nejevoljni, če se kdo loči od telesa nekdo, ki je bil morda pobran prav zato, "da ne bi hudobija popačila njegovega uma; zakaj njegova duša je bila Bogu všeč, zato je hitel, da jo je vzel izmed hudobij" (Mdr 4,11.14), da ne bi na dolgi življenski poti zašel vstran na ovinke.

2. Žalujmo za mrtvim, toda za takim, ki ga sprejme pekel in požre brezno, ki mu za kazen gori večni ogenj. Mi, ki nas ob ločitvi spremlja krdelo angelov, ki nam Kristus prihiti naproti, se čutimo obtežene, če še dalje prebivamo v tem smrtnem šotoru! Kajti, dokler se mudimo tukaj, smo ločeni od Gospoda (2 Kor 5,6).

3. Naj nas prevzema tole hrepenenje: "Gorje meni, da se je zategnilo moje bivanje v tujini; prebivam med Kedarjani, dolgo bivam v tujini" (Ps 119,5-6). Če pomeni Kedar temo in je ta svet tema - ker luč v temi sveti in tema je ni sprejela (Jn 1,5) -, čestitajmo naši Blezili, ki se je iz teme preselila v luč in v prvi verski gorečnosti prejela venec popolnega življenja. Zares, če bi jo bila v svetem hrepenenju in - česar Bog ne daj - v mislih na naslade tega življenja ugrabila prezgodnja smrt, bi bilo treba za njo žalovati in jo s potoki solza objokovati.

4. Zdaj pa, ko se je po Kristusovi milosti nekako pred štirimi meseci okopala - dejal bi z drugim krstom svoje zaobljube in od takrat tako živela, da je teptala svet in zmeraj mislila na samostan: ali se me bojiš, da bi ti Zveličar rekel: "Ali si nejevoljna, Pavla, ker je tvoja hči postala moja hči? Ali si nejevoljna nad mojo sodbo in z upornimi solzami žališ mene, ki jo zdaj imam?

5. Saj veš kako mislim o tebi, kako o drugih tvojih sorodnikih. Hrane si ne privoščiš ne iz ljubezni do posta, marveč iz žalosti. Take zadržnosti ne maram. Tak post mi je zoprn. Nobene duše ne sprejmem, ki se proti moji volji loči od telesa.³ Take mučence naj ima bedasta filozofija: Zenona, Kleombrota ali Katona.⁴ Nad nikomer drugim me počiva moj Duh kakor nad ponižnim in mirnim in trepetajočim pred mojimi besedami (prim. Iz 66,29).

6. Ali je to sad samostanskega življenja, ki si mi ga obljubila? Ali si se imela za pobožnejšo, ker si se po obleki razločevala od drugih gospa? Duh, ki se tako žalosti, je iz svilenih oblek. Ugonabljaš se in uničuješ in bežiš pred menoj kakor pred krutim sodnikom, kot da mi ne prideš v roke. Tudi Jona, pogumni prerok, je nekdaj bežal, toda tudi v morski globočini je bil moj.

7. Če bi verovala, da tvoja hči živi, bi nikoli ne jokala, ker se je preselila na boljše. To je, kar sem po svojem apostolu zapovedal, da za umrlimi ne žalujte kakor pogani (prim. 1 Tes 4,13). Sram te bodi. Poganka⁵ te prekaša v žalovanju. Hudičeva dekla je boljša od moje. Ona si domišljuje, da je njen neverni mož šel v nebo, ti pa, ali ne veruješ ali nočeš, da tvoja hči pri meni prebiva."

4.

1. Toda ugovarjaš: "Kako mi braniš žalovati? Saj je tudi Jakob Jožefa v raševini objokoval, zbral pri sebi vse sorodnike, se ni hotel potolažiti in rekel: Žalosten pojdem k svojemu sinu pod zemljo (1 Mz 37,35). In saj si je David zakril glavo ter jokal za Absalomom ponavljajoč: 'Moj sin, Absalom, Absalom, moj sin? Kdo mi da, da jaz umrjem mesto tebe, moj sin Absalom?' (2 Sam 18,33). Saj so tudi Mojzesa in Arona in druge svete po stari šegi objokovali."

2. Odgovor na to je prav lahek. Jakob je objokoval sina, ki ga je imel za ubitega, h kateremu bi tudi sam šel pod zemljo, kakor je dejal: "Žalosten pojdem k svojemu sinu pod zemljo," ker Kristus še ni zmagovito odprl rajskih vrat, ker njegova kri še ni ugasnila ognjenega plapolajočega meča kerubov, stoječih na straži. Zategadelj je pisano, da je bil Abraham z Lazarjem sicer na kraju utehe, vendar pod zemljo (Lk 16,23). Tudi David je po pravici objokoval sina, ki je stregel očetu po življenju, dasi drugega sinčka, kateremu ni mogel izprositi, da bi bil ostal pri življenju, ni objokoval, vedoč, da še ni storil greha (2 Sam 12,16-23).

3. Da pa so za Mojzesom in Aronom po stari navadi priredili žalovanje, ni čudno, saj so tudi v Apostolskih delih, ko je že sijala luč evangelija, bratje v Jeruzalemu priredili za Štefanom veliko žalovanje (Apd 8,2). Veliko žalovanje pa moramo razumeti ne tako, da so žalujoči do nezavesti žalovali, marveč tako, da so ga slovesno pokopali in v velikem številu spremili.

4. O Jakobu pa Sveto pismo tole pripoveduje: "In šel je Jožef pokopavat svojega očeta in spremili so ga vsi faraonovi služabniki in starešine njegove hiše in starešine egiptovske dežele in vsa hiša Jožefova in njegovi bratje." In malo pozneje: "In šli so z njim vozovi in konjeniki in bilo jih je mogočno taboršče." In nato: "In imeli so veliko in zelo slovesno žalovanje" (1 Mz 50, 7.9-10). To slovesno žalovanje Egipčanom ne veleva, naj se dolgo solze, marveč pomeni veličastno pogrebščino. Jasno je da, so tudi Mojzesa in Arona tako objokovali.

5. Ne morem dovolj hvaliti skrivnosti Svetega pisma in občudovati božjo misel sicer preprostih besed, kaj pomeni žalovanje nad Mojzesom, in poročilo, da so Jezusa,⁶ Navejevega sina, svetega moža, pokopali, vendar pa ne poroča, da so jokali. Pomeni namreč, da je v Mojzesu, to je, v stari zavezi, vse vezala obsodba in so vse, ki so šli pod zemljo, spremljale solze po apostolovih besedah: "Kraljevala pa je smrt od Adama do Mojzesa tudi nad tistimi, ki niso grešili" (Rim 5,14). V Jezusu, to je v evangeliju, ki nam je odprl raj, pa smrt spremlja veselje.

6. Do danes se jočejo Judje in se bosi valjajo v prahu in leže na raševini. Da pa ne bi manjkalo prazne vere, jedo najpoprej lečo po abotni farizejsiki šegi: kažejo pač, za kakšno jed so izgubili prvorojenstvo. Jokajo po pravici, ker ne verujejo v Gospodovo vstajenje in so zato določeni za antikristov prihod. Mi pa, ki smo si nadeli Kristusa in smo po apostolovi besedi postali kraljevski in duhovniški rod (prim. 1 Pt 2,9), ne smemo žalovati za umrlimi.

7. "In Mojzes je rekel Aronu in njegovima sinovoma Eleazarju in Itamarju, ki sta ostala: Ne odkrivajte svojih glav in ne trgajte svojih oblačil, da ne umrjete in da se ne vname srd nad vso množico" (3 Mz 10,6). Ne trgajte svojih oblačil, pravi in ne žalujte kakor pogani, da ne umrjete. Naša smrt je greh. V isti levitski knjigi je tudi pisano, kar se utegne komu zdeti kruto, pa je treba verovati, da je velikemu duhovniku prepovedano, pristopiti k mrtvemu očetu, materi in bratom ali otrokom, da bi duše, ki opravlja božje daritve in se ukvarja z božjimi skrivnostmi, ne motilo nobeno drugo čustvo.

8. Ali ni prav isto z drugimi besedami zapovedano v evangeliju, naj se učenec ne hodi domov poslavljat in naj umrlega očeta ne pokoplje (prim. Lk 9,59-62)? "S svetega mesta naj ne hodi, da ne oskruni Gospodovega svetišča, zato ker je olje svetega maziljenja njegovega Boga na njem" (3 Mz 21,12). Da, res! Ko smo sprejeli vero v Kristusa in njegovo maziljenje in nosimo njega v sebi, ne smemo iz svetišča, to je, iz krščanskega poklica, ki smo si ga izbrali; ne smemo iti ven in se družiti z nevernimi pogani, marveč moramo ostati zmeraj notri, to je, služiti Gospodovi volji.

5.

1. To ti zategadelj pravim, da se v svoji žalosti ne boš iz nevednosti skrivala za Sveto pismo in se vdajala zmoti misleč, da ravnaš pametno. Doslej sem tako govoril, kakor da bi imeli opraviti s kristjanko iz množice. Zdaj pa, ko vem, da si se svetu popolnoma odpovedala, da si zavrgla in poteptala svetne naslade in vsak dan moliš, se postiš in bereš: ko se želiš izseliti iz svoje dežele in od svojega sorodstva kakor Abraham, da prideš, ko si zapustila Kaldejce in Mezapotamijo, v  obljubljeno deželo; ko si vse svoje imetje ali razdala ubožcem ali pred smrtjo, ko si svetu umrla, razdelila otrokom: se čudim, da tako počenjaš, da bi druge žene zaslužile grajo, če bi tako počenjale?

2. Na misel ti hodi, kako si z njo kramljala, kako prijazna je bila, lepo govorila, se vljudno vedla, in ne moreš prenesti, zakaj tega več ni. Ne očitamo materi, da se solzi, marveč terjamo, da ne žaluje čez mero. Če mislim, da si mati, te ne grajam, da jokaš; če pa pomislim, da si kristjanka in krščanska redovnica - ti imeni izključujeta mater.⁷ Rana je nova, in če se je tudi nežno dotakneš, se ne zaceli, marveč še bolj zaboli. Toda, kar naj čas omili, zakaj ne bi tega premagala razsodnost?

3. Zakaj tudi Noema je bežeč pred lakoto v moabski deželi izgubila moža in otroke. Toda ko ni imela pomoči svojih ljudi, se tujka Ruta ni ganila od nje (Rut 1,5.14-19). Glej, kako zaslužno delo je, da je zapuščeno tolažila: iz njenega rodu je Kristus. Poglej, koliko je Job pretrpel, pa boš videla, da si preveč občutljiva; on pa je upirajoč pogled v nebo ohranil nepremagljivo potrpežljivost, ko se mu je podrla hiša, ko ga je mučila gobavost, ko je prišel ob otroke, ko ga je naposled žena zaničevala.

4. Vem, kaj mi boš odgovorila: "To je prišlo nadenj za preskušnjo, ker je bil pravičen." Tudi ti izberi, kar hočeš: ali si sveta in te Bog preskuša; ali si grešnica, in po krivici tožiš, ker manj trpiš, kot zaslužiš. Kaj ponavljam stare zgodbe? Ravnaj se po zgledih sedanjosti! Sveta Melanija,⁸ med sedanjimi kristjani prava plemkinja - tebi in meni daj Gospod na sodni dan delež z njo! -, je izgubila kar dva sina, ko je bilo truplo njenega moža še gorko in ne pokopano. Kar bom povedal, je neverjetno, toda - Kriistus mi je priča - ni izmišljeno.

5. Kdo ne bi mislil, da se bo tedaj kakor iz sebe z razmršenimi lasmi, raztrgano obleko tolkla po ranjenih prsih? Ni pritekla niti kapljica solze; bila je negibna, privila se Kristusu k nogam in se nasmehnila, kakor da bi ga bila objela. "Laže," je dejala, "bom služila tebi, Gospod, ker si mi vzel tako breme." Pa morda se da  v drugih rečeh premagati? Nikakor ne. S kakšno odločnostjo se jim je odrekla, je nato pokazala, ko je edinemu sinu izročila vse svoje imetje in se še na zimo peljala čez morje v Jeruzalem.

6.

1. Prosim te, prizanesi sebi, prizanesi hčeri, ki že s Kristusom kraljuje, prizanesi vsaj svoji hčerki Evstohiji, nežni mladenki in skoraj neizkušenemu detetu, ki jo učiš in vodiš. Hudič zdaj besni, in ker vidi, da se ena tvojih hčera že raduje zmage, ga boli, da je strt, in si skuša v še živeči priboriti zmago, ki jo je v umrli izgubil. Kdor svojce preveč ljubi, Boga ne ljubi.

2. Abraham vesel daruje edinega sina, ti pa tožiš, da je ena izmed mnogih hčera prejela venec? Ne morem brez bridkega zdiha izgovoriti, kar hočem povedati. Ko si med pogrebom omedlela in so te nesli domov, so ljudje med seboj godrnjali: "Ali ni tako, kakor smo tolikokrat trdili? Žaluje po hčeri, ki jo je glad umoril, da ni vsaj iz njenega drugega zakona dobila vnukov. Kako dolgo še ne bodo pregnali iz mesta teh prekletih menihov; jih zasuli s kamenjem, jih pometali v vodo? Ubogo gospo so preslepili. Najboljši dokaz, da ni iz svoje volje nuna, je to, da še nikoli nobena poganka ni tako žalovala po svojih otrocih."

3. Kaj meniš, kako žalosten je bil Kristus, ko so tako govorili! Kako se je radoval Satan, ki ti skuša zdaj vzeti življenje, ti za vabo nastavlja materinsko žalovanje, ko ti je podoba tvoje hčerke zmeraj pred očmi, ter namerava materi zmagovalke vzeti življenje in napasti osamelost zapuščene sestre.

4. Ne govorim, da bi te strašil; toda - Gospod mi je priča - kakor da stojim pred njegovim sodnim stolom, te takole obtožujem: Te solze so najhujše graje vredne, polne krivice do Boga in še bolj polne nejevernosti, ker ne poznajo mere in te spravljajo v nevarnost za življenje. Tuliš in vpiješ in kakor da te z baklami žgo, ubijaš, kolikor je na tebi, samo sebe. Ko pa tako žaluješ, pride k tebi usmiljeni Jezus in ti pravi: "Kaj se jokaš? Deklica ni urmrla, ampak spi" (Lk 8,52).

5. Naj se navzoči posmehujejo! Nevera Judov je to. Če se boš hotela od bolesti zvijati na hčerkinem grobu, te bodo angeli pokarali: "Kaj iščeš živo med mrtvimi?" (Lk 24,5). Tako se je vedla Marija Magdalena. Ko pa se je, spoznavši glas Gospoda, ki jo je poklical, vrgla k njegovim nogam, je zaslišala besedo: "Ne dotikaj se me, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu" (Jn 20,17), to je, nisi vredna, da bi se dotaknila vstalega, ker meniš, da leži mrtev v grobu.

7.

1. Kaj meniš, kakšne muke zdaj trpi naša Blezila, kako jo boli, ko vidi, da se Kristus nad teboj jezi! Ko žaluješ, ti zdaj kliče: "Če si me kdaj ljubila, mati, če sem pila mleko na tvojih prsih, če sem poslušala tvoje nauke in opomine, mi ne zavidaj zaradi moje slave! Ne počenjaj kaj takega, da bi se vekomaj ločili! Meniš, da sem sama? Namesto tebe imam Marijo, Gospodovo mater. Mnogo jih vidim tukaj, ki jih poprej nisem poznala.

2. O, koliko boljša je ta družba! Imam Ano, ki je nekdaj prerokovala v evangeliju, in - da se boš bolj veselila - sem v treh mesecih dosegla, za kar se je ona toliko let trudila. Enako palmo čistosti sva prejeli. Pomiluješ me, ker sem zapustila svet? Jaz pa obžalujem vas in vašo usodo, ki ste še zaprti na svetu kakor v ječi, ki se še vsak dan bojujete in vas zdaj jeza, zdaj lakomnost, zdaj sla, zdaj netivo mnogoterih pregreh vleče v pogubo.

3. Če hočeš, da boš moja mati, skrbi, da boš Kristusu všeč! Matere, ki bi mojemu Gospodu ne ugajala, ne poznam." Še marsikaj drugega ti pravi, česar ne omenjam, in prosi Gospoda zate, pa tudi zame prosi, kakor od nje zagotovo pričakujem, odpušanja grehov, ker sem jo opominjal, jo spodbujal in sovraštvo sorodnikov nase vzel, da se je rešila.

8.

1. Zarekam se torej, obetam in zagotavljam: Dokler bo duh tele ude vodil, dokler bo to življenje v meni, jo bo moj jezik slavil, ji bodo posvečeni moji trudi, ji bo služil moj um. Nobene strani ne bom napisal, ne da bi Blezilo imenoval. Kamorkoli bodo šli moji rokopisi z mojimi besedami, bo ona z mojimi spisi vred potovala.

2. Device, vdove, menihi in duhovniki bodo brali, da jo nosim v srcu. Kratko ped življenja bo nadomestil večen spomin. Ona, ki živi v nebesih s Kristusom, bo živela tudi na jeziku ljudi. Prešel bo sedanji čas, prišla bodo pozna stoletja, ki bodo sodila brez pristranske ljubezni in brez sovraštva. Njeno ime bo zapisano med imenoma Pavle in Evstohije. Nikoli ne bo umrla v mojih knjigah. Zmeraj bo slišala, da se s sestro in z materjo menim o njej.

Na prvo stran.