Pismo 38
Marceli
Na naslovnico


prevod Franca Ksaverja Lukmana priredila Mojca Dolinšek,
študentka patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Filippino Lipi, Sv. Hieronim.

UVOD V PISMO


V uvodnem delu pisma nam avtor poda nekaj svetopisemskih odlomkov, potem pa začne opisovati Blezilino življenje po hudi bolezni. V pismu najdemo tudi veliko očitkov na žensko nečimrnost, predvsem kar se tiče lepotičenja. Hieronim kot takšen primer navaja tudi nekdanje Blezilino življenje, ki pa se je korenito spremenilo. Avtor opozarja, da naj se prave kristjanke ne lepotičijo in naj ne lepšajo narave po sili. Ob vsej tej kritiki, ki jo Hieronim namenja lepotičenju in drugim ugodnostim, mu moram priznati eno stvar, da je bil zelo dobro seznanjen z "načini lepšanja". Blezila je bila lepa, najstarejša Pavlina hčerka, ki je kljub temu, da je bila kristjanka, rada uživala v življenju, ki ga je ponujal aristokratski Rim. Že po sedmih mesecih zakona je postala vdova, kljub temu se je rada posvečala svoji zunanjosti, kar je globoko skrbelo Hieronima. Zadela jo je huda bolezen, po kateri je sicer ozdravela, vendar se je po njej popolnoma spremenila. Posvetila se je študiju Svetega pisma, živela v molitvi in po kratkih 4 mesecih umrla oktobra ali novembra l. 384.


BESEDILO PISMA

1.

1. Abrahama je Bog preizkusil glede sina in bil mu je trdno zvest (prim. 1 Mz 22,12). Jožefa so prodali v Egipt, da je hranil očeta in brate (prim. 1 Mz 45,5-8). Ezekija je prestrašila preteča smrt, da je jokal in da se je njegovo življenje podaljšalo za petnajst let. Apostol Peter se je zaradi Gospodovega trpljenja opotekel, da se je (pozneje) bridko zjokal (prim. Mt 26,69-75; Lk 22,55-62) in slišal : "Pasi moje ovce" (Jn 21,16). Pavel, grabežljivi volk (prim. 1 Mz 49,27) in mladi Benjaminovec, je od prikazni izgubil vid, da je spregledal in nepričakovano zavit v gosto temo klical za Gospoda njega, ki ga je kot človeka dolgo preganjal (prim. Apd 9,3-5).

2.

1. Tako smo videli tudi zdaj, ljuba Marcela, kako je našo Blezilo skoraj trideset dni neprestano kuhala vročina, da bi spoznala, da je treba zavreči naslade telesa, ki ga bodo črvi kmalu razjedli. Tudi k njej je prišel Gospod Jezus in se dotaknil njene roke in glej, vstala je in mu streže (prim. Lk 4,39).

2. Dehtela je malo po mlačnosti in povezana z ovoji bogastva je ležala v grobu posvetnosti. Toda Jezus je zadrhtel, se v duhu zatožil in zaklical: "Blezila, pridi ven!" (prim. Jn 11,34.43). Poklical jo je in ona je vstala, prišla ven in je z Gospodom. Judje naj se čudijo in jezijo in skušajo vstalo umoriti; samo apostoli naj se veselijo. Ve, da je dolžnica za življenje njemu, ki ji ga je vrnil. Ve, da objema noge njemu, ki se je malo poprej bala njegove sodbe.

3. Telo je ležalo skoraj brez življenja in smrt, ki je že prihajala, je tresla onemogle ude. Kje je bila takrat pomoč sorodnikov,1 ko so bile besede bolj nevredne od dima? Tebi, neobzirno sorodstvo, ni nič dolžna, ko je svetu umrla in zaživela Kristusu.2 Kdor je kristjan, se veseli; kdor se jezi, kaže, da ni kristjan.

3.

1.Vdova, ki je prosta zakonske vezi, ne potrebuje nič drugega razen da vztraja. Toda koga draži temna obleka.3 Naj ga draži tudi Janez, ki ni bilo večjega med vsemi, kar so jih žene rodile (Mt 11,11), ki je bil imenovan glasnik (Mal 3,1; prim. Mt 11,10) in krstil samega Gospoda, pa se je oblačil v obleko iz velblodje dlake in nosil usnjen pas okoli ledij (Mt 3,4). Morda komu ni všeč preprosta hrana? Ni preprostejšega, kot so kobilice.

2. Mar naj žalijo krščansko oko tiste, ki si s škrlatom in raznimi barvili barvajo obraz in oči, katerih mavčni obrazi, prebele spake,4 so kakor maliki, katerim se solza, če se nepričakovano utrne, kar po brazdi potoči, katerih niti število let ne more prepričati, da so stare, ki si s tujimi lasmi gradijo visoke frizure in si v starih gubah gladijo ovenelo mladost, ki se pred čredo vnukov delajo kakor plahe devičice.5 Krščansko ženo naj bo sram, če naravo po sili lepša, če meso neguje, da bi spodbujala poželjivost, s katero po apostolovi besedi ne more Kristusu ugajati, kdor jo goji (prim. Rim 8,8).

4.

1. Naša vdova6 se je nekdaj skrbno lepotičila in ves dan pred ogledalom iskala, kar ji še manjka. Zdaj pa zaupno pravi: "Vsi mi, ki z odrgnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo - kakor bi odsevalo v ogledalu -, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha (2 Kor 3,18).

2. Tedaj so jo sužnje razčesavale in nedolžno teme so stiskale vezi za kodranje; zdaj pa neskodrana glava ve, da je dovolj, če jo pokrije pajčolan. Tisti čas se ji je mehka pernica zdela trda in je v visoko postlani postelji komaj mogla ležati; zdaj pa urno vstaja k molitvi in z zvenečim glasom poje pred drugimi "aleluja"7 ter prva začne hvaliti svojega Gospoda.

3. Pokleka na gola tla in potoki solza umivajo obraz, ki je bil nekdaj umazan od svinčenega belila.8 Po molitvi se oglasijo psalmi in trudni tilnik, tresoča se kolena in zaspane oči zaradi prevelike gorečnosti duha težko dobijo časa za počitek. Temna je obleka: manj jo povalja, ko na tla poklekne. Preprosti so čevlji: ceno za pozlačene čeveljčke bo darovala ubožcem.9

4. Pas ni okrašen z zlatom in dragulji,10 marveč je volnen, ves preprost, brez okraska ter obleko bolj drži ko trga.11 Če kak škorpijon z zavistjo oprezuje tako življenje in ji s priliznjeno besedo prigovarja, naj zopet je od prepovedanega drevesa, naj ga namesto pete12 zadene prekletstvo, in ko v svojem prahu poginja, naj mu reče: "Poberi se! Proč od mene, Satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško!" (Mr 8,33), kar pomeni sovražnika. Zakaj Kristusov sovražnik je in antikrist, komur Kristusove zapovedi niso všeč.

5.

1. Prosim te, ali smo kdaj kaj takega storili kakor apostoli, da bi se ljudje po pravici nad nami zgledovali? "In ona dva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim" (Mt 4,22). Cestninar vstane z mitnice in gre za Odrešenikom (Mt 9,9). Učenca, ki se hoče vrniti in se najprej od svojih domačih posloviti, Učenikova beseda zadrži (Lk 9,61-62). Ne dovoli pokopati očeta in nova vrsta ljubezni je, da zaradi Gospoda ne vršiš ljubezni (Lk 9,59-60).

2. Ker se mi ne oblačimo v svilo, nas imajo za menihe; ker nismo pijanci in se ne krohočemo na ves glas, nam pravijo postniki in pustuhi.13 Če suknja ni bela, takoj kličejo psovko s ceste: "Slepar in Grk!" Naj le še bolj strupeno zbadajo in govore o tolstih vampežih, naša Blezila se jim bo smejala in ne bo poslušala žab, kako kvakajo in nas sramote, saj so tudi njenega Gospoda imenovali Belcebuba (Mt 10, 25).



Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.












OPOMBE

1. Hieronim se je vedno čutil odgovornega zanjo.

2. Očitek sorodstvu, ki jo je nadlegovalo

3. Žalna ali spokorna obleka.

4. Napudrani obrazi so kakor iz mavca in s svojo belino posnemajo bele marmonate kipe.

5. Uporabljena je pomanjševalnica za boljši učinek.

6. Blezila.

7. Tertulijan v De oratione 21 poroča, da so kristjani svojim molitvam dostavljali ta vzklik. Pavla in Evstohija pišeta Marceli, da v Palestini orač, držeč plužno ročico, prepeva "aleluja". V 107. pismu Leti o vzgoji njene hčerke pravi Hieronim, naj se otrok starega očeta oklene in mu zapoje "aleluja".

8. Psimithium ali cerussa, svinčeno belilo se je uporabljalo za slikanje in lepotičenje.

9. Ker nosi preproste čevlje (soccus), lahko razdeli revežem denar, ki bi ga dala za dragocene, z zlatom okrašene čeveljčke

10. Običajni modni dodatek.

11. Pas, na katerem so zlati okraski, lahko obleko trga, ker se blago drgne ob našite kovinske ploščice.

12. Hieronim pravi, naj ga zadene "solea" = sandala, podplat.

13. Hieronimova tožba, kako z njim ravnajo nasprotniki.