Pismo 24
Marceli
O Azelinem življenju
Na naslovnico


prevod Franca Ksaverja Lukmana priredila Mojca Dolinšek,
študentka patrologije III. letnika Teološke fakultete 2000/01

Assisi: Giotto, Sv. Hieronim.

UVOD V PISMO


Naslovljeno je Marceli in je polno hvale in podrobnega opisa življenja device Azele. Marcela je bila lepa, bogata, aristokratska vdova, ki je izhajala iz slavne rodovine Marcelov, veje rodu Klavdijev. Poročila se je zelo mlada in že po sedmih mesecih izgubila moža. Kljub temu, da jo je mati silila v ponovno poroko, se je odrekla takšnemu življenju in začela živeti spokorno, opravljati dela krščanske ljubezni in zbirati v svoji hiši na Aventinu enako misleče vdove in device iz odličnih rimskih družin in z njimi prebirati Sveto pismo. Poleg Pavle je tudi Marcela sodelovala s Hieronimom, saj jo je po nekaj srečanjih začel poučevati hebrejski jezik. Del Marcelinega kroga je bila tudi Azela, ki je bila v času, ko je o njej piše Hieronim, stara petdeset let. Pri desetih letih se je zaobljubila devištvu in živela zaprta v celici, kjer je delala samo z rokami in se redno postila. Po Hieronimovem mnenju je bila ideal mladih deklet. Pisal ji je v avgustu 385, ko je odhajal iz Rima, to je bilo pismo slovesa in tožb, kako z njim ravnajo nasprotniki (45. pismo). Umrla je 6. decembra v začetku 5. stoletja. V primeru tega pisma se da njegov čas nastanka ugotoviti že po uvodnih besedah: pisano je dva dni po 23. pismu o Leini smrti; Lea je umrla v oktobru 384.


BESEDILO PISMA

1.

1. Nihče mi naj ne očita, da v pismih nekatere ali hvalim ali grajam, kajti graja hudobnih naj bo svarilo drugim in pohvala vrlih naj dobre e bolj vname za čednost. Predvčeraj sem nekaj povedal o Lei blaženega spomina.1 Takoj me je v srcu zbodlo in mi prišlo na misel, da ne smem molčati o devici, ko sem bil govoril o čistosti druge vrste.2

2. Zato moram na kratko opisati življenje naše Azele. Prosim te, ne preberi tega pisma njej, kajti nadležno ji je, če jo kdo hvali, ampak ga beri tistim, ki so še v mladih letih,3 da se bodo ob njenem zgledu učile in njeno življenje imele za vzor popolnega življenja.

2.

1. Naj ne govorim, da je bila že v materinem telesu blagoslovljena, preden se je rodila, da je bila kot devica očetu v sanjah izročena v skledici iz svetlega stekla, čistejšega od slehernega zrcala; da se je, oblečena še kot otrok, ko je izpolnila komaj deset let, posvetila s častjo kasnejših blaženosti.4 Recimo, da je vse zgolj dar milosti, kar se je dogodilo, preden se je sama trudila, saj je Bog, ki pozna prihodnost, tudi Jeremija pred rojstvom posvetil in dal, da je Janez od veselja poskočil v materinem telesu, in Pavla pred stvarjenjem sveta izbral za blagovest svojega Sina (prim. Ef 1,4; Rim 1,1). Preidem k tistemu, kar je po dvanajstem letu z lastnim naporom izbrala, držala, začela in dovršila.

3.

1. Kljub temu, da je bila zaprta v tesni celici, je uživala prostranost raja. Na istih golih tleh je molila in počivala. Post ji je bil igrača, lakota okrepčilo. In ko jo je ne požrešnost, ampak človeška potreba prignala k jedi, je s kruhom, soljo in hladno vodo lakoto bolj zbujala kot tešila.

2. In skoraj sem pozabil, kar bi moral takoj na začetku povedati: ko je naredila ta sklep, je brez vednosti staršev prodala svojo zlato ogrlico, ki ji ljudje pravijo "murenula"5 ­ to je namreč verižica, spletena iz kovinske, po določenem redu spletene žice ­ in se, oblečena v temno oblačilo, kakršnega si od matere ni mogla izprositi, nenadoma Gospodu posvetila, kakor da je srečno sklenila Bogu ljubo kupčijo; vse sorodstvo je lahko spoznalo, da se ne bo dala več preusmeriti, saj je že s svojo obleko svetu za zmeraj dala slovo.

4.

1. Toda, kot sem že namignil, zmeraj se je tako umerjeno vedla in skrivala v svoji tihi sobi, da nikoli ni stopila na ulico, nikoli govorila z moškim, in kar je še bolj občudovanja vredno, da je svojo deviško sestro rajši imela, kot pa gledala.6 Delala je s svojimi rokami, kajti vedela je, da je pisano: "Kdor noče delati, naj tudi ne je." (2 Tes 3,10).

2. Z (nebeškim) ženinom se je pogovarjala v molitvi ali s petjem psalmov, k svetiščem mučencev je hodila skoraj neopažena in z veseljem nad svojim poklicem se je veselila zlasti tega, da je nihče ni spoznal. In kljub temu, da se je vse leto hranila z nenehnim postom ter bila po dva in tri dni tešč, je pa med štiridesetdnevnim postom razpenjala jadra svoje ladjice in skoraj vse tedne z veselim obrazom povezala med seboj.7

3. In kar ljudje mogoče ne bi verjeli, pa je z božjo močjo vendarle mogoče, je dočakala starost petdeset let. Ni bila bolna na želodcu, ni imela težav s prebavo in ni imela ožuljenih okončin.8 Kljub temu da leži na golih tleh, ji koža od grobega blaga ni odrgnjena, ne dehti in se ne gnoji. Zdrava na telesu in še bolj zdrava na duhu ima samoto za slast in je v hrupnem mestu9 našla samotarsko celico.

5.

1. In vse to ti bolje veš, saj sem od tebe zvedel te drobtine, saj si na lastne oči videla, da so na tistem svetem trupelcu kolena od nenehne molitve dobila otiščance kakor pri kameli.10 Pripovedujem samo, kar sem izvedel. Nič ni milejšega od njene resnobe, nič resnejšega od njene miline; nič otožnejšega kot njen nasmeh, nič ljubkejšega kot njena otožnost. Bledost na njenih licih govori o zdržnosti, ampak ne išče prazne hvale.

2. Govor molčeč in molk zgovoren, korak ne nagel ne počasen, vedno isto vedenje; za načičkanost ji ni mar, z obleko se ne šopiri, njen nakit je brez nakita.11 Samo s svojim zmeraj enakim življenjem je dosegla, da jo v mestu sijaja, lahkoživosti in uživanja,12 kjer imajo ponižnost za revščino, dobri hvalijo, hudobni pa si je ne upajo obrekovati. Vdove naj jo posnemajo in device, omožene naj jo spoštujejo, omadeževane naj se je bojijo, duhovniki naj jo hvalijo.





Na prvo stran.

K avtorju predelave in komentarja.












OPOMBE

1. Lea je bila plemenita in bogata rimska vdova, ki se je svetu odpovedala, postala "samostanska prednica " in " mati devic ". V oktobru l. 384 je nenadoma umrla. Marceli so njeno smrt naznanili, ko je poslušala Hieronimovo predavanje o naslovu 72. psalma. Novica jo je zelo pretresla; zlasti ji je bilo žal, da se ni mogla udeležiti pogreba, ker so Leo takoj prepeljali v Ostijo. Še isti večer je Hieronim napisal Marceli pismo (23.), v katerem poveličuje Leo in njeno večno srečo primerja z večno nesrečo designiranega konzula Vetija Agorija Pretekstata, zaščitnika poganstva, ki je prav takrat naglo umrl.

2. O čistosti vdov.

3. Hieronim ima v mislih tiste, ki so se šele pred kratkim odločile za deviško življenje.

4. Zaobljubila je devištvo.

5. Murena, murenula = gruj (morska riba); v ljudski govorici beseda pomeni ženski nakit, ki ga Hieronim tukaj opisuje.

6. Praktično ni imela nobenih stikov z ljudmi ­ radikalen je primer sestre.

7. Skoraj vse tedne se je nepretgoma postila.

8. Verjetno so bile takšne predstave ljudi.

9. Rim je bil metropolitansko mesto, v katerem je živelo ogromno ljudi.

10. Pretiran izraz, ki hoče le poudariti pomen molitve.

11. Hieronim jo poveličuje.

12. Rim.