Predlog Mihaela Peternela za Vegov spomenik

Ob dvestoletnici Vegove smrti

M. Razpet, stran je v nastajanju
Duhovnik, profesor, naravoslovec, polihistor, samouk Mihael Peternel (1808 - 1884), prvi ravnatelj (1852 - 1860) na novo ustanovljene ljubljanske realke, je v drugem letnem poročilu te šole za leto 1854 priobčil članek z dolgim naslovom in podnaslovom:

Georg Freiherr von Vega,

Ritter des militär. Maria-Teresien Ordens, Oberst-Lieutenant des 4. k. k. Feldartellerie-Regiments,
Landstand des Herzogtums Krain, Mitglied der gelehrten Gesellschaften zu Göttingen, zu Mainz,
zu Erfurt, zu Prag und zu Berlin.


Biografische Skitze.

Zum Andenken seines hundertsten Geburts- und seines zwei und fünfzigsten Sterbejahres.

Iz tega je razvidno, kaj vse je Jurij Vega (1754 - 1802) bil: baron, podpolkovnik 4. cesarsko-kraljevega topniškega poljskega polka, vitez vojaškega reda Marije Terezije, član kranjskih deželnih stanov, član učenih družb v Göttingenu, Mainzu, Erfurtu, Pragi in Berlinu.

Peternelov članek je oris življenja in dela barona Jurija Vege. Nekoč je Peternel srečal na vlaku nekega oficirja in ga pobaral, ko sta se vozila po savski dolini, če je Vega še tako čislan med topničarji. Po pritrdilnem odgovoru mu je Peternel pojasnil, da se ravno vozita pod Zagorico, kjer se je Vega rodil. Nato nadaljuje in končuje na zadnji strani:

Takšna doživetja so me pripravila do tega, da z zgornjim orisom letos, ob stoletnici rojstva, osvežim spomin na sicer umrlega, toda še zdaleč ne mrtvega Vego; na žalost je le-ta pozabljen celo pri mnogih Kranjcih, ki sami sicer zahtevajo znanstveno izobrazbo!?

Že v prej citiranem drugem letnem poročilu tukajšnjega stanovskega deželnega muzeja za leto 1838, v dodatku na strani 15, je neimenovani domoljub in Vegov oboževalec izrazil željo, da se hrabremu vojaku, odličnemu piscu in učitelju matematike v njegovi domovini postavi spodoben spomenik, ter se nadejal, da na ustrezno pobudo ne bo treba dolgo čakati.

Šestnajst let je medtem minilo in na moža, znanega po vsej Evropi, se vedno bolj pozablja.

Vegovo ime ne potrebuje našega pomnika, kajti postavil si je sam spomenike, ki bodo preživeli kamen in kost, toda mi Kranjci potrebujemo spominek, da ne bi šel kar tako v pozabo. Kajti novi dunajski konverzacijski leksikon, ki ga je leta 1834 predelala družba tako imenovanih učenjakov, pravi: Deželni stanovi Štajerske so ga imenovali za svojega člana.

Zaradi takih in podobnih oškodovanj sem prisiljen obnoviti željo po spomeniku našemu Vegi in si celo drznem, v kar pa ne silim nikogar, nakazati prostor, kjer naj bi stal, in njegovo obliko.

Blizu kolodvora v Lazah bi bil vsekakor najprimerjejši prostor. Kajti od tam se vidi čisto od blizu Vegova domačija in tukaj ob Savi je kot cesarsko-kraljevi navigacijski inženir pričel svojo življenjsko pot. S svojimi matematičnimi deli je, že v daljnji preteklosti, izdatno vplival na razvoj sodobne tehnike in s tem tudi na nastanek železnic.

Tukaj bi ga lahko tako domači kot tuji potnik videl iz obličja v obličje in mimoidoči vojščak bi spomenik svojemu nepozabnemu učitelju opazoval s prijetnimi občutki.

Impozantna kamnita piramida, sestavljena iz druga na drugo naloženih topovskih krogel, okrašena z ustreznim napisom, grbom in po možnosti tudi z doprsnim kipom zaslužnemu rojaku, bi bila gotovo za to ustrezna oblika.

Želja bi morala postati resničnost in trud bi obrodil sad, če bi vsaj eden od uglednih domoljubov prevzel izvedbo. Kajti ne le učeni profesor, izobraženi vojščak, ampak tudi učeči se mladenič, prav vsak patriotsko naravnan Kranjec bi zagotovo rad po svojih močeh prispeval v slavo našega slavnega rojaka in s tem v čast domovini.

Prevod: M. Razpet. Zadnji popravek: 22. julija 2002.

Na Peternelovo stran.

Vzdržuje: M. Razpet.