Simon Gregorčič

V pepelnični noči

Polnočni zvon z visokih lin krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je violin, strunar odbrenkal je!	Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmel, to žezlo prah, prestol bo prah, vi boste prah, pepel!
Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo.	Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate - prah boste tudi vi!
Glej, božji hram tam sred poljan dviguje se v nebo, oj božji hram tako prostran in pa krasán tako!	Ti roj, ki noč in dan prežiš, da brata v past bi ujel, ti smrti v zanke se uloviš, prah bodeš in pepel!
Kot reke v mórje vanj nocoj krdela silna vro, svetišče polno je takoj - in duri se zapro.	In ti, ki z umom, cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej, preden ti odpade cvet, prah bodeš in pepel!"
Tu v bagru ino v svili vse nocoj košati se, diši ti po kadili vse in sveti v zlati se.	Prišel še mnog, še mnog je trop, mar bo se kak otel? Ne! Vsem podpisal sem pokop: "Prah boste in pepel!"
Več biserov ko v dnu morjá pred tabo se iskri, in več, ko zvezd je vrh nebá, tu jasnih je oči.	Nazadnje roj še priskakljá neskrbnih, jasnih lic, čist, kakor angeli neba, in lepši od cvetic.
Tu gibki udje, vzorna rast, tu let in lica cvet, tu zemlje slast, bogastvo, čast... o, ti presrečni svet! -	Zaplakal nad tem krasom sem, češ, tudi ta bo strt! Še te... s tresočim glasom sem zaznámoval za smrt...
A čuj!... Nek duh zakliče mi: "Kar zreš jih pred seboj, zapiši med mrliče mi s pepelom tem nocoj!"	Končano! - Ne! - Čuj, duri tam ječé zaškripljejo, in nove trume v božji hram skoz nje se usipljejo.
In stopil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz oljčnih je mladik nanj dél cerkovnik bil.	Na teh ni srébra ne zlatá, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna le sled solzá in ran.
Pepela zdaj na téme sem najprvo sebi usul, vtopil se v misli neme sem, le Bog je sam jih čul.	To pač je siromakov rod. molčé je zunaj stal in mirno čakal, da gospod prostora bi mu dal.
Pozval nato krdela sem in prišla so hrumeč, zaznámoval jim čela sem preteč in pa svareč:	Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, jaz pa spoznam trpinov trop, oh, bil je - narod moj!
"Oj grešniki maziljeni, proč krono in škrlat, saj boste vsi prisiljeni ukloniti smrti vrat.	Odložil sem tedaj pepel, v klečeče uprl okó, za blagoslov sem roke vzpel in kliknil sem krepkó:

"Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dan!"