V velikonočni skrivnosti Kristusove smrti,
vstajenja in poslanja Svetega Duha stoji pred
nami triptih, odrešenjska umetnina, ki je sestavljena
iz treh med seboj nerazdružljivih delov,
ki vsak na svoj način, nikakor pa ne eden
brez drugega, izražajo resnico o človeku. Da pa
spoznamo resnico o človeku, moramo spoznati
resnico o Bogu. To spoznanje pa je spoznanje
vere, katero Jacques Loew mojstrsko opiše kot
»črno svetlobo«. Ta svetloba ne odpravi skrivnosti,
ampak jo presvetli do takšne mere, da v
njej odkrivamo (ne da bi kdaj dokončno odkrili)
neslutene globine. Zato moramo vzklikniti
tudi pred poglabljanjem v velikonočno skrivnost,
ki je »povzetek in vrhunec« božjega zavzemanja
za nas in tako najvišje razodetje Boga
samega: »Skrivnost vere!«
Tukaj imamo opraviti z Bogom, katerega ne
moremo dojeti z našim razumom, se mu ne
moremo prikupiti z dejanji, približati se mu
moremo le s srcem, le tako, da ga vzljubimo, da
njemu, ki je ljubezen odgovorimo z ljubeznijo.
Bogu, ki ima veliko srce, odgovorimo tako, da
mu na stežaj odpremo naše srce. Kako reven je
bog .lozofov ali bog za »vsak slučaj«, bog kot
»mašilec lukenj« … Ti bogovi se niti ne dotaknejo
mojega središča, srce se ob njih ne zgane.
Vse drugačen je Bog Jezusa Kristusa.
Bog, ki je polnost življenja in v katerem polje
bogastvo ljubezni, Bog, v katerem je eno
samo podarjanje Očeta in Sina in Svetega
Duha, nam po velikonočni skrivnosti na stežaj
odpira svoje srce in nas vabi k tej Božji gostiji
ljubezni. Kako si želim, da bi tudi pričujoča
razmišljanja koga »opogumila« za odločnejši
vstop v Božje območje, kajti za človeka je pripravljeno
mesto v srcu Boga.