Ciril Sorč

PREBIVATI
V
»RAJU POD TRIGLAVOM«

»Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je vdahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša. Gospod Bog je zasadil vrt proti vzhodu v Edenu in je tja postavil človeka, katerega je bil izoblikoval«
(1 Mz 1,7-8).

»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: ‘Tod bodo živeli veseli ljudje!’ (...) Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi«
(Ivan Cankar, Kurent).

Pred seboj imamo dve »zgodbi ali videnji« (v njunem različnem sobesedilu in okolju!) o stvarjenju sveta in človeka, obe sta konkretizacija Božjega podarjanja »navzven«. V svetopisemskem primeru je raj, ta neokrnjeni prostor bivanja človeka, zasajen na vzhodu v Edenu, v Cankarjevem videnju pa pod Triglavom. Božje stvarstvo (tudi tisto, ki še nosi rajske ali pa vsebuje že poveličanjske poteze) je postavljeno v konkretne koordinate in je prepoznavno na prav določenem koščku zemlje. Zato niti svetopisemski pisatelj niti Cankar ne ôžita, omejujeta Božjega raja-stvarstva, temveč ga konkretizirata. In prav v ta »konkretni raj« je postavljen človek, ki tako prejema prav posebne poteze in prepoznavnost.

1. Biti oseba v "Raju pod Triglavom"

Ko stopim iz svoje samozavarovanosti in vasezagledanosti, ter se začnem razgledovati okrog sebe, si najprej postavim vprašanje: "Kdo sem?" Vprašanje ni prav nič akademsko ali postransko, temveč se mi vsiljuje kot bivanjsko, nekako v smislu: biti ali ne biti. Začnem se primerjati z vsem, kar me obdaja in tukaj, s primerjanjem, odkriti svojo vrednost in svoje mesto. Ni vseeno, ali sem "nihče" ali "nekaj" ali pa "nekdo". Vprašanje osebnega preživetja je vprašanje osebe! Tudi kot Slovenec, kot prebivalec "Raja pod Triglavom" bom preživel samo, če sem oseba, če se smem veseliti svoje lastne veličine in če drugi to mojo enkratnost priznavajo ter spoštujejo. V tem majhnem narodu se tudi ne morem skrivati za množico, moja drugačnost in s tem tudi odgovornost je toliko večja.

Kot oseba imam neko "os", ne vrtim se v neznano, ampak sem zasidran v samem sebi, tu je moje središče in sem se vedno znova vračam. Če nimam te osi ali hrbtenice, potem kaj lahko postanem plen vetra, ki me prenaša in vrtinči, oropan sem lastne trdnosti in samobitnosti, sem zgolj zob v kolesju brezosebne družbe. Samo zvest tej osi bom ostal jaz jaz tudi takrat, ko se bom podal čez prag svoje hiše in navezoval stike s svetom, ki me obdaja, predvsem pa z drugimi osebami. Najprej moram biti prepričan o svoji lastni vrednosti in enkratnosti in šele tako bom neovirano in sproščeno sprejemal druge kot druge, kot tiste, ki me ne ovirajo v lastnem razvoju, marveč so obogatitev moje izvirnosti. (Sem pač posebna prst, zaradi katere bo nosilo v sebi svoj prepoznaven okus vse, kar bo zraslo v njej.) Ne tako, da se jim podrejam ali da jih papagajsko posnemam ali prevzemam njihove lastnosti, marveč tako, da ob njih postajam jaz vedno bolj jaz. Oseba ni nikoli plagiat, ponaredek, temveč je izvirnik, ki se ne more ponoviti, reproducirati v nikomer drugem!

To, da imam svojo os, ki zagotavlja mojo enkratnost, pa ne pomeni, da se vrtim okrog sebe v blaženi osami in v samozagledanosti. To mi šele omogoča, da se svobodno sprehajam po koordinatah mojega prostora ne da bi tako izgubil lastno identiteto. Nasprotno, človek, ki bi se vrtel samo okrog sebe, bi zanemaril svoje planetarične razsežnosti, (p)ostal bi majhen, malenkosten in nezaupljiv. Oseba je le človek, ki se neobremenjeno odpira naproti svetu in drugim osebam. Sobivanje je tisto, ki nas rešuje individualizma na eni in pomasovljenja na drugi strani. To seveda zahteva od mene veliko spoštovanje drugega kot drugega. K drugemu se namreč ne podajam zato, da bi ga usužnjil ali pa da bi se mu udinjal, podajam se k njemu zato, da bi drug ob drugem, oba gradila svojo lastno osebnost v vsej njeni enkratnosti. Vsaka samozadostnost je samomor osebe. Ali morejo takšni "originali" sestavljati družbo, morejo biti uporaben material za gradnjo družbe, ali pa so bolj v službi podiranja lete? Ali drugače: "Ni brezoblična masa bolj primerna za oblikovanje družbe?" Družba, katero sestavljajo zrele osebe je neprimerno bolj pestra, bogata kot je lahko gruča tistih, ki se slepo podrejajo javnemu mnenju ali se prepuščajo toku velikih idej ali mode. Osebe sestavljajo družbo, kateri podarjajo svojo enkratnost kot dragocen prispevek, tej družbi so zavezani s svojo dano besedo, zanjo so odgovorni. Takšna družba je oseba oseb. Torej nobena enolična družba, tudi ne lahko obvladljiva za liderje, tu ni prostora za nekakšno naddružbo, saj je v takšni družbi deležen največje pozornosti tisti del, ki je najbolj ogrožen.

Osebe se ne bodo nikoli dale preslepiti eni sami, za vse veljavni in zveličavni ideji v smislu komunizma; ne bodo tako relativizirale svoje samobitnosti, da bi jo prodale na tržnici kapitalizma; ne bodo pa se tudi dale preslepiti nekakšni neideološkosti, družbi kot tistem skupnem prostoru, na katerem je opazen in dovoljen samo skupni imenovalec, nekakšna "aseptična", "čista družba" in tako aseptična in neizrazita bitja. To je največji napad na osebo in to je največje osiromašenje družbe!

"Raj pod Triglavom" naj bi bil naseljen z osebami! Enkratnost našega prostora zahteva tudi ljudi, ki bi se zavedali svoje neponovljivosti, ki pa ne sme postati rezervat obdan z bodečo žico sredi Evrope, marveč odprto stičišče mnogih poti. Toda na tem prepišnem področju bomo obstali samo, če bomo imeli globoke korenike. Samo tako se bomo radoživo oplajali s semeni, ki jih prinašajo različni vetrovi ne da bi izgubili svoje lastne samobitnosti.

Ko iščem okrog sebe najbolj primerno okolje za razrast takšne osebnosti, ne morem mimo krščanstva.

2. Biti kristjan v "Raju pod Triglavom"

Ko povprašujem po lastni ceni na tržnici življenja, se moram ustaviti pri stojnici, na kateri je napis "Krščanstvo". Tu zraste moja cena v vrtoglave, božanske višine. Tu zvem, da sem Božjega rodu, da je Bog moj stvarnik in odrešenik, da je on moj Oče. Samo Bog ve, koliko sem vreden, in če je "cena" mojega bivanja samopodaritev Boga, če je bil ta Bog pripravljen plačati zadolžnico zame ubežnika, s svojo krvjo, potem me mora navdajati velika hvaležnost in ponos.

Oseba sem toliko, kolikor se vidim v Božjih koordinatah, te me nepreklicno določajo, ali bolje: odpirajo naproti neslutenim perspektivam. Bog, ki je neskončno bogastvo življenja in izvirnosti, noče monotonosti, enoumja, ampak je priklical v življenje bitja, katerim želi podariti delček svoje izvirnosti. Njegova božanskost je prav v tem, da se nikoli ne ponavlja in še najmanj pri človeku. Kot bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi (in to tako, da je nekdo drug kot Bog), človek ne more biti sam, temveč se navzame Božje sle po sobivanju, po podarjanju in prejemanju. Neprestano preverja svojo izvirnost v odnosu do drugih, še posebej v odnosu do Boga. Od Boga je prejel to lastnost, da je perihoretično bitje, bitje, ki živi v drugih, z drugimi in za druge, predvsem pa v, z, in za tistega Drugega, ki osmišlja njegovo osebno bit. Šele ob tistem, katerega dih polje v mojih nosnicah (prim. 1 Mz 2,7b), tistem, ki me je napisal na svoje dlani (prim. Iz 49,16), tistem, ki je pribil svoje dlani na les križa in prelil svojo kri, da bi me oprala, šele ob njem zaživim kot enkratno bitje. Moje ime mu nekaj pomeni (prim. Iz 43,1; 45,3.4).

Najvišja uresničitev človekove osebnosti pa je svetost, saj je konkretizacija, uresničenje ljubezni. Papež Janez Pavel II. je zaklical v Mariboru: »Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.« Svetost je odprtost za presežno in za prihodnje, saj je človekova veličina prav v preseganju samega sebe. Svetnik torej živi sedanjost v luči prihodnosti in zato bolje spoznava sedanji trenutek ter ve, kaj je v resnici potrebno. Svetost je vsekakor inkarnirana in slovensko obarvana. Jacques Maritain se v svojem delu, ki nosi pomenljiv naslov "Celoviti humanizem", sprašuje: "Ali ni že čas, da svetost sestopi z vzvišenega neba, kjer ji je bilo odmerjeno mesto štiri stoletja baročnega obdobja, da se spusti na področje profanega sveta in kulture, da tako dejavno sodeluje pri preobrazbi človekovega zemeljskega bivanja ter da poseže v družbeno in politično dogajanje?" In sam avtor odgovarja: "Da, vsekakor, vendar pod pogojem, da ostane svetost ter ne krene na stranpot. Ves problem je v tem". Svetost ni prav nič "papirnatega", marveč je vseskozi življenjska stvarnost, zato pa tudi svetniki niso nikakršni "čudaki", temveč so največji dobrotniki družbe, v kateri živijo. Vsakdo ubira svojo pot svetosti, uresničuje svoj poklic svetosti, ki je čisto njegov, saj ima vsakdo od nas svojo posebno poklicanost, da ustvari v sebi podobnost s Kristusom na način, ki ni čisto tak kot kogarkoli drugega. Svetost je pravzaprav doslednost v hoji za Kristusom v vsakodnevnem življenju, ki se na zunaj prav nič ne razlikuje od življenja drugih ljudi, saj kristjani ne zahtevajo posebnih, drugačnih pogojev življenja. Vendar v teh istih razmerah živijo drugače. To resničnost je neprekosljivo opisal pisec pisma Diognetu, ki pride do naslednje ugotovitve: "Kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani".

Živeti sveto, pomeni tudi živeti odgovorno. "Uvideti moramo preprosto resnico, da je 'sveto življenje' hkrati tudi najbolj ekološko prijazno, ekonomsko učinkovito (ne v smislu porabniške, temveč gospodarne ekonomije), kulturno razvito, umetniško globoko, politično sporazumno. Samo svetnik je svetu zares domač in prijazen - svetnež pa je v osnovi antiekološki pojav, ki zmanjšuje življenjske resurse prihodnosti."

Če si smemo drzniti iskati svetost za obdobje ob prehodu v tretje tisočletje, bi ta morala biti: cerkvenostno in družbeno naravnana ter zavzeta, v službi človeškega dostojanstva in v ljubezni do življenja, odprta za drugačnost, pozorna do zapostavljenih in izkoriščanih, kritična do vodilnih in odgovornih za družbeno, socialno in gospodarsko življenje, ekološko naravnana, prinašalka upanja in duhovne vedrine, gojiteljica lepote.

Ali naj bo "slovenska svetost" kaj drugačna? Vsekakor mora biti slovensko obarvana, saj ima svoje lastne, od drugih različne danosti, v katerih se mora razrasti. Mogoče bo to svetost, ki je v pozornosti do tega, kar je majhnega, ne da bi postala malenkostna; z velikim čutom za sedanji čas, ki pa se ne bi odpovedala preteklosti (koreninam) in prihodnosti; z veliko odgovornostjo do Cerkve, kar bo pomenilo večje angažiranje pri oblikovanju njene podobe v sedanjem času, ki nas postavlja pred čisto nove izzive (zaradi majhnosti si ne moremo privoščiti nedejavnosti); z upoštevanjem "slovenske duše" pri oblikovanju in posredovanju verskega življenja, kar pa ne pomeni zgolj ohranjanje izročila brez vsebine, ampak ponovno inkulturacijo evangelija, novo evangelizacijo našega naroda ... Samo poglobimo se v svetost blaženega Antona Martina Slomška. Ali se ni le-ta v njem razcvetela v vsej slovenski neponovljivosti, enkratnosti ter hkrati v ekumenski in katoliški širini?!

3. Biti Slovenec v "Raju pod Triglavom"

Bogu sem neizmerno hvaležen, da me je priklical v življenje kot Slovenca. Ni lahko biti član malega naroda, saj lahko to človeka sili v nekakšno resignacijo, manjvrednost ali pa živčno napadalnost, ki je lastna malim in šibkim bitjem, ki vidijo v vsakem drugem potencialnega napadalca ali sovražnika. Kot Slovenec se kaj lahko vživim v kožo malega, nepomembnega ljudstva, katerega je Bog izbral za svoje posebno poslanstvo. Majhen ne pomeni tudi nedorasel in nepomemben: prav ta majhnost more biti tista predispozicija, ki je potrebna za odprtost, za sprejemanje, iz nje moremo ustvariti nesluten profit. Večkrat se namreč dogaja, da so veliki (narodi) malenkostno usmerjeni in mali svetovljansko široki in odprti. Kot Slovenec se bom oplajal ob drugih, ne bom pa se jim udinjal; učil se bom njihovih jezikov, da bom znal bolj spoštovati svojega, oziral se bom po njihovi umetnosti in kulturi, da bi znal ceniti Cankarja, Kocbeka, Balantiča; ceniti naše zlate oltarje, panjske končnice in Plečnika; njihovo znanost, da bi odkril našo izvirnost, njihovo gospodarstvo, da bi se naučil gospodariti z lastnim. Bolj kot zatočišče mi bo domovina izhodišče.

Vsekakor pa ne mislim sramežljivo postavljati v kot stojnico z napisom "Narejeno v Sloveniji". Marsikaj imam ponuditi drugim. Če drži "Smal is beauty", potem bom v veličini malega našel mnogo stvari, katere morem brez sramu in čuta manjvrednosti ponuditi tistim, ki zaradi svoje ogromnosti pozabljajo na detalje. Zato naša majhnost ni razlog za malenkostnost ali zagrenjenost, temveč spodbuda za neobremenjenost in sproščenost, tisto »veselost« (katera je Cankarjevemu Kurentu bolj vizija kot pa realnost), ki izvira iz notranjega bogastva, merjenega z drugačnimi merili kot druge razdalje in vrednosti.

Vsekakor se ne bom bal pestrosti in različnosti tudi v svojem naravnem okolju, v domovini. Še več to domovino bom razširil preko meja v zamejstvo in zdomstvo, saj je domovina veliko bolj širok pojem kot zgolj dežela, ki je obdana z napisi: "Država Slovenija". Zakaj ne bi uveljavili kot svojo lastno značilnost: "Trije slovenci, pevski zbor". Naš čut za večglasno petje naj se uveljavi na vseh področjih: Ne bojmo se različnosti, če se ta lahko zlije v čudovito harmonijo, sozvočje, polnost akorda. Ali ni Božji dar, da smejo bivati skupaj "brbravi Primorc, mehki Dolenjc, preračunlivi Gorenjc in veseli Štajerc?!" Največja nesreča za nas je uvajanje kakršnegakoli enoumja in zavračanje tistega, kar rase pod različnimi "vremenskimi" pogoji na naših tleh in v našem ljudstvu. Zakonitost globalizacije (gospodarske ali katere druge) je neusmiljena in drugačnosti nenaklonjena.

Največja nesreča pa je pozabljanje in zavračanje krščanstva, ki je tako vraščeno v našo dušo, pa čeprav pronica skozenj prvobitnost vil rojenic, kurentov, škratov in božanstva Triglava. Ali ni znalo slovensko ljudstvo izpovedovati in praznovati svojo vero na njemu lasten način?! Kar priznajmo: krščanstvo je v zgodovini slovenskega naroda odigralo vlogo ohranjanja lastne razpoznavnosti in trdoživosti, ki ni klonila tudi pod še tako velikimi pritiski potujčevanja. Ne razumem velikega strahu pred uvajanjem verskega pouka v šole, češ da bi to pomenilo vsiljevanje nečesa, kar bi bilo v nasprotju s človekovo svobodo. Ko smo se odpovedali najvišjim vrednotam, ki jih prinaša krščanstvo, smo se odpovedali resnični svobodi, resnični osebni zrelosti.

4. Biti Evropejec v "Raju pod Triglavom"

Slovenija je geografsko in kulturno postavljena v evropski prostor. in mislim, da delim mnenje mnogih, da ima pomembno povezovalno lego in vlogo. Je stičišče in sečišče poti, ki peljejo z vzhoda na zahod in s severa na jug. Narobe bi bilo, če bi zaprli pot tem silnicam, če bi se postavili v ris, v katerem bi gojili svojo odmaknjenost in zavarovanost; še bolj narobe pa bi bilo, če bi bili zgolj križišče, na katerem bi opravljali uslužnostne posle in kjer bi ostajali odpadki, ki bi zastrupljali našo deželo in našega človeka. Ni toliko pomembno, ali smo potomci Slovanov ali Venetov, pomembno je, da ohranimo ponos naroda, ki je bil (hote ali ne hote: prav zaradi svoje lege) priča (in ne zgolj nema) velikih vrenj in pretakanj evropskega dogajanja. Zato Slovenci spadamo v združeno Evropo in to ne kot »dežela na obrobju«, temveč kot »dežela v osrčju Evrope«. Seveda nam ne bo nihče tega mesta rezerviral; sami si ga moramo zaslužiti. »Mostovi«, ki so upodobljeni na bankovcih nove Evropske valute, so dobra upodobitev tega, kar naj bi Evropa v prihodnosti postala: prostor povezovanja in srečanja. Seveda ne bo dobro, če bo povezoval samo in predvsem denar; treba bo uveljavljati predvsem druge vrednote: kulturne, humane in duhovne. Evropa tako postaja izziv in poziv krščanstvu! Bivši nemški kancler Helmut Kohl je zapisal: »Kristjani ne spadajo za obzidje trdnjave, njihov prostor je v svetu.«

Evrope pa ne moremo razumeti brez njene prežetosti s krščanstvom, čeprav tudi drži, da je postala »edina resnično sekularizirana celina na svetu«. Škofje so na konferenci o Evropi leta 1991 poudarili, da je »krščanska religija dala Evropi njeno svojsko podobo s tem, da je v njeno skupno zavest vcepila nekatera temeljna načela človečnosti: zlasti pojem transcendentnega in na najvišji način svobodnega Boga, ki je iz ljubezni za vekomaj vstopil v življenje ljudi po učlovečenju in velikonočni (pashalni) skrivnosti svojega Sina; dalje je nov in središčno pomembni pojem osebe in človeškega dostojanstva; končno praprvotno temeljno človeško bratstvo kot počelo solidarnega sožitja ob različnosti ljudi in ljudstev.« Cerkev ima v sedanjem času neodložljivo nalogo znova prinesti ljudem Evrope osvobajajoče oznanilo evangelija. Nova evangelizacija Evrope nam ne sme ostati tuje prizadevanje. Poživiti korenine krščanstva v Evropi pomeni tudi okrepitev korenin krščanstva pri nas doma. »Evropa in svet vas potrebujeta!«, je vzkliknil papež slovenskim duhovnikom in vsemu slovenskemu ljudstvu.

5. Biti Zemljan v "Raju pod Triglavom"

"Raj pod Triglavom" je tisti košček zemlje, ki je zaupan nam - Slovencem. Od nas je odvisno, ali bo mogel po vsej resnici nositi to ime ali pa bomo razdejali ta vrt in iz njega naredili smetišče. Za ta vrt smo odgovorni našim prednikom, našim zanamcem in končno njegovemu Stvarniku, ki nam ga je zaupal.

Slikovitost, raznovrstnost tega majhnega koščka zemlje je na poseben način odraz bogastva in izvirnosti tistega, ki ga je ustvaril. Tu ni prostora za naveličanost, oko ti more skoro hkrati objeti vršace naših gora, sinje morje, mehko zelenilo dolenjskih gričev in pomirjujočo ravnino panonskega polja. Reke se kot žile pretakajo in vežejo nase naselja ter mesta, da jim zagotovijo življenjsko svežino. Tudi ko se spustijo v podzemlje, se spustijo zato, da tam izrazijo svoj umetniški čut.

Biti oskrbnik tega raja pomeni najprej poznati njegove notranje zakonitosti, ravnati z njim kot s stvarnostjo, ki živi svoje lastno življenje že milijone let zato, da bi jih preživela še toliko ali več. Približati se mu moram z velikim spoštovanjem, da mi odpre svoja nedra ter me pogosti. Resnično, mi smo njegovi gostje in on je velikodušni gostitelj. Ne gostitelj lenuhov, ki bi v njem samo obirali sadove, ampak gostitelj marljivih ljudi, ki s svojo pridnostjo nekako izvabijo in spodbudijo njegovo darežljivost. Noben poseg ali načrt, ki je narejen za mizo, brez "poslušanja" (ne da bi »naslonili na zemljo uho«), ne more uspeti in se lahko bridko maščuje. Zemlja nas bo hranila in nas bo sprejela samo če bomo ravnali z njo z ljubeznijo! Slovenija je enkratni biotop, življenjski prostor, na katerem sobivajo tako različne in vendar med seboj dopolnjujoče se bio-kulture. Naš košček zemlje nam ne dovoljuje in ne prenese velikih monokultur ali tovarniških mastodontov. To odpira rane, ki so težko ozdravljive. Zato je za ta košček zemlje še kako pomembna ekološka zavest. Ta ne bi smela biti v zakupu nekega gibanja, še manj neke stranke, temveč bi morala biti vkoreninjena v srcu vsakega Slovenca, ljubezni do narave naj bi se hodili učiti evropejci prav v ta Raj pod Triglavom. Kot "vstopnico" pa zahtevajmo od njih spoštovanje do slovenskih tal, zahtevajmo, da jih zapustijo prav tako čista, kot so jih našli. To pa bomo smeli zahtevati šele takrat, ko bomo sami "prizanašali" našemu življenjskemu prostoru z odpatki pridobitev civilizacije porabništva. Pa ne samo doma, tudi takrat, ko se bomo podali k sosedom, da se obogatimo z novimi spoznanji in lepotami, da se vrnemo domov s še večjo ljubeznijo do doma.

Naš "Raj pod Triglavom" ni le odsev prvega raja (katerega moremo slutiti tudi v pravljici o Zlatorogu), ampak je tudi določen, da postane del dokončnega raja, v katerem se bosta mogla, brez skrivanja, sprehajati in pogovarjati Bog in Slovenec. Celo to: »Slovenskemu kristjanu ni prepovedano vključiti v svoje eshatološko upanje še drugotno upanje: da bo na Novi zemlji našel tudi - novo Slovenijo.«

6. Biti na razpotju časov

Podarjen nam ni samo ta koščen zemlje, na katerem prebivamo, podarjen nam je tudi čas, v katerem živimo. Čas, v katerem se zdi, da se je zgodilo veliko dogodkov, katerim smemo dati oznako »zgodovinski«. Kako smo prepoznali »znamenja tega časa« in nanja odgovorili, to bodo presojali naši nasledniki, vsekakor pa imamo neponovljivo priložnost, da v njem izpolnimo svoje poslanstvo. Ali je to najboljši čas ali pa smo stopili vanj v neprimernem trenutku in na napačni postaji, to je jalovo spekuliranje, ki nam ne prinese rešitve. Prav ta čas je za nas najboljši, je milostni čas - kairos.

Težko je vedeti, kdaj so bili bolj odločilni časi za slovenski narod, vsekakor današnji je med najodločilnejšimi in biti vredni tega izziva, je velikega pomena. On, ki je "Gospodar časov" nam je zaupal prav ta čas, da bi mu odtisnili svoj pečat. Nismo sužnji časa, ni čas tisti, ki bi nas določal, marveč smo mi gospodarji časa in mi ga oblikujemo. Prepustiti se "teku časa" je zelo nevarno (ta te lahko "odnese") in neodgovorno. Vsebino določa času človek, on ga napolni ali pa ga pusti, da prazen spolzi skozi prste. Ali je naključje, da živimo prav na prelomu stoletij in tisočletij? Naključja ni, je pa Božja previdnost, ki nam nalaga dolžnost, da na novo premislimo dragocenost časa, njegovo prelomno, predvsem pa eshatološko vrednost. Temu prehodu kristjani ne bomo pisali milenarističnih scenarijev, polnih nestrpnosti in spektakularnosti, temveč ga bomo napolnili z neuničljivim upanjem, da je gospodar časov Jezus Kristus, ki je vstopil v čas, da bi ga posvetil in napravil iz njega odrešenjski čas, ki se bo v prihodnosti (ki pa se začenja že sedaj) dovršil v poveličanjskem času.

7. Planetarni in večnostni način bivanja

Včasih mi pride pod roke katera od zgodovinskih kart sveta. Kakšne spremembe: nekaterih narodov in držav, ki so še pred nekaj stoletji krojili usodo zgodovine, ni več, drugje zopet nastane država, o kateri prej ni bilo sledu... Nehote se človek vpraša: Ali ni mogoče, da Slovenija ali pa slovenski narod tako, kot sta se pojavila, tudi izgineta? Narodnostni čut se temu upira. Toda trezno razmišljanje, ki se ozira po zgodovini, mora dopuščati tudi to možnost. Toda ta možnost ne sme predstavljati za nas nikakršne zavore; to ne pomeni, da nas je zgodovinski trenutek postavil za hip na oder zgodovine, da se je pač nekdo z nami poigral in nas tudi odstranil s tega odra. Takšno razmišljanje res da relativizira naše bivanje, ne more pa ga zanikati. Za vedno bo ta vloga, ki je bila zaupana nam in smo jo odigrali, enkratna in ne bo izbrisana iz zgodovinske karte Sveta. Slovenski narod in naša vloga ne bo nikoli postal zgodovina, preteklost, ampak bo ostal zgodovinski. Ni mu določeno (kot nobenemu narodu), da se preseli v v muzej ali da ostane preteklost, marveč mu je zaupano mesto v večnosti, v eshatološki spopolnitvi. Smemo reči: eshatološki prihodnji zemljevid našega planeta bo šele tisti pravi in nepresegljivi kartografski dosežek, v katerem se bo mogel prepoznati in spoznati svojo vlogo prav vsak, še tako majhen narod. Ne "ne-bo", ampak "nebo" je cilj vsake zgodovine in bivanja človeka ter obstoja nekega naroda.

Živeti sedanji trenutek je lahko nevarna krilatica, ki človeka priklepa na sedaj, tako da se ta ni pripravjen učiti ter sprejemati iz preteklosti in ne odpirati, usmerjati v prihodnost. Prav ta pa daje vsakemu bivanju in obstoju vrednost. Nekako takole: Povej, v kaj nalagaš svojo prihodnost in povem ti, koliko si vreden. Moremo jo zapisati v sipki pesek, v zvezdnato nebo ali pa jo zaupati Bogu, da nas zapiše v svoje dlani. Prihodnosti brez tistega, ki je Začetek preprosto ni. Našemu narodu so potrebni zgodovinarji, umni gospodarji, predvsem pa Božji preroki - tisti, ki narodu odpirajo večnostne perspektive.

Ciril Sorč

Domača stran