Cirilove »pradedne časti« in združena Evropa

Uvod

Evropa se na novo oblikuje, išče lastno identiteto, pri čemer mora postaviti tudi trdne temelje in jasne cilje, v katerih se bodo mogli prepoznati vsi njeni člani kot enakopravni in priznani na temelju vsem lastnega dostojanstva. Prepričan sem, da so Cirilove »pradedne časti« pomemben prispevek k iskanju njene identitete. Mnogi so v Cirilovem »iskanju pradednih časti in bogastva« odkrili izvirni opis iskanja tiste »prapodobe«, izvirnega dostojanstva in neslutene »sorodnosti z Bogom«, ki je vse od stvarjenja človeka »po Božji podobi in podobnosti« (1 Mz 1,26) zapisana v človekovo notranjost.¹ V pradednih² časteh mnogi prepoznajo vrh in povzetek Cirilove teologije, delovanja in duhovnosti, pravzaprav ključ za razumevanje le-teh.³ V njih moremo prepoznati jedro nauka in hkrati razloge za misijonarsko delovanje slovanskih apostolov Cirila in Metoda med Slovanskimi narodi. Prepričan pa sem, da se v Cirilovem nauku o pradednih časteh nahaja neobhodno izhodišče za teološko antropologijo, pomembno sporočilo za današnji čas in prispevek k oblikovanju nove Evrope, ki nastaja pred našimi očmi. Prepričan sem tudi, da bi ponovna predstavitev in poglobitev te teme mogla prispevati pomemben delež vzhodne teologije združeni Evropi. Ne bo namreč združene Evrope, dokler se ne bodo v njej prepoznali in v njej našli svojega mesta vsi njeni prebivalci. Združena Evropa, ki bi se omejila (ogradila) le na »izbrane« članice, ki ne bi segala od Gibraltarja do Urala, od Severnega tečaja do Sredozemlja, bi bila umetna tvorba in zgolj »virtualna« zamisel.

Hermenevtika pradednih časti

Čeprav bom temeljiteje predstavil pradedne časti kasneje, je prav, da jih vsaj na kratko omenim že tukaj. Ciril (takrat še Konstantin) je odgovoril hazarskemu kanu, ko ga je ta vprašal o njegov dostojanstvu: »Deda sem imel zelo velikega in slavnega, ki je stal blizu cesarja, a je dano mu čast prostovoljno zavrgel in bil izgnan in, prišedši v tujo deželo, obubožal in tam me je rodil. Jaz pa sem iskal prejšnjo pradedovo čast in nisem druge dosegel; kajti Adamov vnuk sem«⁴ (Žitje Konstantina 9).⁵ Tako je razumljiv tudi Cirilov odgovor cesarskemu kanclerju Teoktistu, ki mu je ponujal bogato nevesto in svetne časti: »Meni ni nič nad učenje, s katerim hočem znanje zbrati ter pradedske časti in bogastva iskati« (Žitje Konstantina 4). Ciril sam nam tako poda ključ za razumevanje njegove življenjske usmerjenosti in njegovih odločitev.

Pradedne časti in bogastva predstavljajo Cirilu dostojanstvo prvih staršev pred izvirnim grehom. Teženje po popolnosti in brezgrešnosti prvih staršev pred grehom je bilo resno prizadevanje vzhodne krščanske askeze. Kristus, novi Adam, je v svoji človeški naravi obnovil Adamovo bogopodobnost pred grehom in daje kristjanu moč, da se more tako prenoviti. To je modrost, združena z odpovedjo svetnim častem in nasladam. Ta smisel je razviden iz Teoktistove izjave: »Ta mladi filozof ne ljubi tega sveta.«

Grivec je v opombi k istemu mestu v ŽK v izdaji iz leta 1951 (str. 61-62) pradedne časti označil kot čisto plemenito človečnost v pradedu Adamu pred grehom, ki je obnovljena v učlovečeni drugi Božji osebi (Kristusu). Cirilu ne gre za časti pradedov, ki se zavijajo v meglo pradavnine, marveč za čast tistega enega pradeda-Adama, ki je na začetku človeške zgodovine in za tiste časti, ki jih je ta posedoval pred svojim padcem, v stanju izvirnega prijateljstva s svojim Stvarnikom. Pradedne časti pomenijo sijaj Adamove človeške narave in bogopodobnosti⁶ pred izvirnim grehom ter odpirajo globlji pogled v Cirilovo filozofijo, teologijo in askezo.⁷

Skušajmo tukaj podati nekakšno hermenevtiko našega mesta in tako pripraviti pot za nadaljne poglabljanje v to temo. Pomembno je vedeti, kaj pomeni »iskanje«, kaj »pradedne«, kaj »časti« in kaj »bogastvo«.

- Iskanje pomeni predvsem hrepenenje in prizadevanje, celostno zavzetost, ki zahteva izbiro. Pri tem je potrebna tista znanost in filozofija, ki je rezultat božje Modrosti, modrosti, ki nam jo more podariti samo Bog in je v primeri z njo vse drugo brez vrednosti. Ta modrost nam odkrije prave vrednote in resnični cilj. Naše iskanje ni brezsmiselno zato, ker smo bili mi prej poiskani. Iskati tako pomeni: pustiti se najti. Pobuda je pri Bogu!

- Pradedne so tiste časti, ki jih je imel Adam pred izvirnim grehom, prvotno stanje božjega sinovstva in neokrnjene bogopodobnosti. To je bila »prvotna čast našega pradeda Adama, ožarjena z nadnaravnimi odlikami«.⁸ Te časti, katere je prvi Adam zapravil sebi in svojim potomcem, je drugi Adam – Jezus Kristus ponovno pridobil za vse človeštvo. Kristus je po odrešenju pradedne časti obnovil, a še je ostalo slabo nagnjenje; zato si je treba prizadevati, da se po odrešenju in krstu pridobljena pradedna čast ne omadežuje in ne zapravi.

- Časti so skupni imenovalec za tisto dostojanstvo in bogopodobnost, ki še ni ranjena in okrnjena z izvirnim grehom in za tisto dostojanstvo, ki nam je bilo vrnjeno z odrešenjem in ni zatemnjeno z osebnimi grehi. Torej dostojanstvo stvarjenjske in odrešenjske Božje milosti. To plemstvo presega vse plemstvo tega sveta. Ciril je bil odličnega rodu in član visoko kulturnega grškega naroda, toda kot globoko veren kristjan je spoznal, da ta dvojna čast ni nič v primeri s tistim plemstvom, ki ga je praded Adam imel v raju pred izvirnim grehom in ki ga je Kristus obnovil. Tega plemstva postane pri krstu deležen vsak kristjan, naj bo še tako siromašnega rodu in še tako prezirane narodnosti.⁹ Pri pridobivanju tega plemstva in dostojanstva začenjamo vsi iz istega izhodišča.

Časti imajo tako osebnostni značaj. Zanje se mora odrasel kristjan neprenehoma boriti, da jih ne omadežuje ali zapravi. Imajo pa tudi občestveni značaj, saj so v to prvotno Adamovo plemstvo mladi in manj kulturni krščanski narodi enako povzdignjeni kakor stari in izobraženi. »Cirilove pradedne časti so izvirni krščanski izraz humanitete (človečanstva), ki so jo mnogi filozofi in umetniki slavili kot svojo vodilno idejo (J.G. Herder, A. Comte, T. Masaryk itd.). Cirilove pradedne časti se po bistveni vsebini stvarno ujemajo s človečanskimi pravicami, ki so jih l. 1948 razglasili Združeni narodi«¹⁰ in jih je opeval Prešeren v svoji Zdravici. Prav želja in prizadevanje, da bi vsak človek in vsi narodi mogli prejeti in živeti iz teh časti in plemstva, je bilo tisto, kar je nagnilo sveta brata, da sta se odrekla samoti in šla oznanjati evangelij slovanskim narodom.

- Pojmu bogastvo in vsebini le-tega je v razpravah posvečeno manj pozornosti, čeprav ta izraz ni zgolj podvojitev ali razlaga pojma »časti«, temveč pomembna dopolnitev prejšnjega. Bogastva, za katera se je odločil Ciril so drugačne vrste kot tista, katera mu ponuja Teoktist in bi jih pridobil s poroko neveste plemenitega rodu. Ciril se je odločil za tisto bogastvo, katerega ne moreta uničiti ne molj ne rja, ter ga tatovi ne morejo ukrasti. Zaveda se namreč, da tam kjer je zaklad, tam je tudi človekovo srce (prim. Mt 6,19-21), hkrati pa, da je resnično Bogastvo le Bog; bogastvo, ki je za vse! ¹¹

Pradedne časti znotraj Cirilove teologije

Cirilovega nauka o pradednih časteh ne moremo razumeti, ne da bi ga umestili v širši kontekst njegove filozofije, teologije, duhovnosti in misijonarstva. Pravzaprav so pradedne časti povzetek celotnega Cirilovega učenja in izhodišče vsega njegovega delovanja.¹² V luči le-teh moremo bolje razumeti tudi Cirilovo življenje. Pojem pradedne časti je zelo posrečen za opis izvirne človekove podobe. Pod tem pojmom se skriva tista bogata antropologija, katero učijo in razvijajo vzhodni očetje, Ciril pa jo je izpostavil in konkretiziral.¹³

Za Cirila je človek bitje, ki je obdarjeno z neslutenim dostojanstvom. To dostojanstvo mu je podarjeno že od vsega začetka s stvarjenjem, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Ta bogopodobnost dela človeka vzvišenega nad vse drugo stvarstvo in ga tako približa Bogu, da vzhodni cerkveni očetje radi skupaj s svetim Pavlom poudarjajo, da smo božjega rodu. Tako bogopodobnost, iz katere izvirajo pradedne časti, ni nekaj drugotnega, temveč od vsega začetka lastnega človeku!¹⁴ Naše dostojanstvo in čast sta torej nekaj izvirnega, česar ne more preseči nikakršno drugo plemstvo ali bogastvo. Zato je zvestoba temu »božjemu plemstvu« najvišja človekova samouresničitev. Človek tako ne potrebuje »nadomestnih« časti in najvišja modrost je prav v iskanju, izbiri in odločanju za te neprecenljive dobrine.

Pradedne časti in bogastva moremo izraziti z mnogimi pojmi, kot npr.: posvečujoča milost, Kristusova milost, božje življenje, Božje otroštvo ... Čeprav jih je bil Adam prvi deležen, pa ne izvirajo od njega, ampak od Boga, njemu pa so podeljene, da bi jih posredoval vsemu človeštvu, svojim potomcem.¹⁵

Vendar pa Cirilovih pradednih časti ne moremo prav razumeti brez njihove zakoreninjenosti v Svetem pismu, brez njihove usmerjenosti k liturgiji¹⁶ in brez njihovega udejanjanja v askezi (osebna razsežnost) ter oznanjevanju (misijonska razsežnost). Ciril je iskal in odkrival pradedne časti na vseh teh področjih (ustavil se bom samo pri prvih dveh).

Božja beseda je bila Cirilu vir vsega spoznanja in oznanilo človekovega odrešenja in neizmerne časti. Iz nje je zajemal spoznanje in moč za svoje duhovno življenje, v njeni luči vse presojal, zato pa jo je hotel tudi prepričljivo oznanjati vsem, h katerim je bil poslan. Ni čudno, da je to besedo ne samo oznanjal, ampak tudi prevedel v jezik ljudstva, h kateremu je prišel kot misijonar. Prisluhnimo vznesenim besedam brez primere, ki jih je zapisal v uvodu k štirim evangelijem: »Poslušajte vsa Slovanska ljudstva, poslušajte besedo, ki prihaja od Boga, besedo, ki hrani človeške duše, besedo, ki vodi h spoznanju Boga.«

Z liturgijo človek vstopa v božje območje in vrši najvišjo službo bogočastja. V obhajanju liturgije je po gledanju Vzhoda človek največji. Tukaj že anticipira tiste časti, ki jih bo mogel v polnosti uživati šele v eshatološkem raju, ko bo opravljal službo liturga. V liturgiji ter evharistiji in ostalih zakramentih človek najgloblje vstopa v Božjo bližino in dopolnjuje svojo bogopodobnost. Cirilova želja in prizadevanje, da bi mogla vsa ljudstva (tudi najmanjša in zapostavljena) slaviti Boga v svojem jeziku, je spodbujena od prepričanja, da ni bolj in manj primernih jezikov, ampak da so vsi božji dar, s katerim naj človek slavi svojega Stvarnika.

Pradedne časti tudi ne pomenijo Cirilu neko zgolj preteklo in izgubljeno stvarnost, katero zaman iščemo in po kateri čutimo domotožje, temveč so tista dobrina, ki je sicer po prvem Adamu izgubljena, po drugem Adamu – Jezusu Kristusu pa ponovno pridobljena in obnovljena.¹⁷ Bog, ki je postal človek, je vrnil človeku njegovo dostojanstvo Božjega otroka. Pradedne časti so tako Cirilu poosebljene v Odrešeniku Jezusu Kristusu. Pridružiti se njemu v svetem krstu in postati njegovega rodu (vzhodni očetje poudarjajo, da postanemo pri krstu 'kristusi' – hristoi), to je najvišje dostojanstvo vsakega človeka. Zato Ciril zavrača vse časti in bogastva, da bi pridobil Kristusa in tako postal čim bolj verna podoba Podobe. Tudi njemu je življenjsko vodilo: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21). Stvarjenje in novo stvarjenje v odrešenju sta naravnana drug na drugega. Prvo stvarjenje je naravnano na dopolnitev v odrešenju in dovršitev v poveličanju, odrešenje pa v polnosti uveljavlja stvarjenje na začetku in ga rešuje grešnih vezi, ki zatemnjujejo tisto podobo, ki je bila vtisnjena v človeka. Bog nam v svojem Sinu pošilja prapodobo, po kateri smo bili ustvarjeni in kateri se moramo priličiti, če hočemo doseči resnično dostojanstvo. Reči smemo, da je Ciril imel pred očmi to neizmerno človekovo dostojanstvo Božjega otroka, katerega greh zatemnjuje in nam ga Kristus vrača. Uveljavljati v sebi to dostojanstvo in posredovati ga vsem ljudem, saj ni od njega nihče izvzet, je bila rdeča nit Cirilovega življenja in delovanja. S tem tudi krščanstvo, ki to dostojanstvo, oznanja, ni nekaj dodanega nekakšnemu naravnemu redu, temveč spada k izvirni antropologiji. Zato tudi drži: »Anima humana naturaliter cristiana«.

Kot je sploh značilno za vzhodno teologijo, ima Ciril pozitivni pristop k pojmovanju človeka: pokaže mu pristno, prvotno podobo o njem samem, da bi se zanjo odločil in jo v najvišji meri v sebi uresničil tako, da se priliči svojemu izvirniku Jezusu Kristusu. Samo v njem in po njem, ki je izvirna podoba Boga in prvorojenec vsega stvarstva (prim. Kol 1,15), moremo spoznati in doseči dostojanstvo ustvarjene Božje podobe. Ciril tako relativizira vse druge dobrine in časti in jih gleda samo v odnosu do tega neprecenljivega bogastva. Njegova teologija in duhovnost ne gledata v zavračanju zemeljskih dobrin in slave zatiranja in zanikanja nekih upravičenih človekovih pravic in dobrin, temveč tisto odločanje za »vse«, v primerjavi s čemer je vse drugo nič in ovira; vse, do katerega imajo vsi pravico in do katerega mora biti vsem omogočen dostop. Bolj kot v Adamu smo ukoreninjeni v Kristusu, ta je pred Adamom, saj je bilo vse ustvarjeno po njem, v njem in zanj, »on je obstajal pred vsemi« (prim. Kol 1,16–17). Tukaj ima posebno mesto filozofija ali tista modrost, brez katere ne moremo razumeti Cirilovega življenja in odločitev.

Cirilova filozofija in pradedne časti

Cirilovih pradednih časti ne moremo razumeti brez njegove ljubezni do modrosti (to namreč pomeni filozofija). To hoče tudi izraziti ime Filozof, ki ga dajejo Cirilu že od vsega začetka.¹⁸ Ime »filozof« je prejel Ciril ne samo zaradi odličnega poznanja filozofije in klasičnih filozofov, marveč zaradi svoje temeljne odločitve in ljubezni do filozofije kot življenjske modrosti. Čeprav je Ciril zelo dobro poznal modrost filozofov, je zajemal svojo modrost predvsem v poglabljanju v Sveto pismo – zapisano Božjo modrost in v oklepanju Jezusa Kristusa, Logosa – učlovečene Božje Modrosti.

Ljubezen do modrosti je kazal Ciril na vsakem koraku svojega življenja. »Neomajna ljubezen do modrosti mu je obenem pomenila tudi strastno ukaželjnost, vročo ljubezen do znanosti, posebej filozofske znanosti, ki je filozofom starega veka pomenila višek in vsoto vseh znanosti; pa tudi višek duhovne plemenitosti, kreposti in bogoljubnosti«.¹⁹ Žitja govorijo o Cirilovi življenjski izbiri ali »zaroki« z Modrostjo: »Ko je bil (Ciril) sedem let star, je mestni upravitelj zbral pred njim vse mestne deklice, da bi si izbral eno. Ciril je izbral Sofijo-Modrost.«²⁰ To je tista Modrost, ki že od vsega začetka spremlja Boga pri njegovem stvariteljskem delovanju, saj je Bog vse modro ustvaril, z modrostjo uredil in modrost položil v svoje stvari (prim. Prg 8,35; 8,22 s.). »Božja Modrost je bila nevidni prototip vseh vidnih stvari«.²¹ Modrost napravi njega, ki jo prejme razumnega, sposobnega razločevati med dobrim in hudim in jo uporabljati v svojih razsodbah in odločitvah. To lepo opiše pisatelj Prve knjige kraljev, ko spregovori o Salamonovi prošnji za modrost (1 Kr 3; prim. 2 Krn 1,1-13): »Ker si prosil zase razumnost za pravo razsojanje, glej, bom storil po tvoji besedi. Glej, dal ti bom modro in razumno srce, takó da ni bilo tebi enakega«. V semitskem jeziku pomeni beseda modrost (hokma) praktično modrost. Modrostne knjige Stare zaveze pogosto predstavijo kot nasprotje modrega človeka, bedaka. Prvemu lahko zaupaš vsak posel, drugi kot nerodnež pokvari vse.

Če ima grška beseda sofia prevedena v moderne jezike in pomen pretežno razumski odtenek, pa je ta v antični grščini označevala bolj dobro opravljeno delo kakor pa misel. Toda od Grkov-intelektualcev naprej pojem sčasoma postaja vedno bolj abstrakten. Filozof, ki dobesedno pomeni ljubitelj modrosti, vedno bolj izgublja interes za praktično žilvjenje in hoče vse poznati, čeprav se po tem spoznanju vedno manj ravna. Pavel pravilno ugotavlja, da »Grki iščejo modrost« (1 Kor 1,22); a jih za to ne hvali. Krščanstvo je v takratnem grško-rimskem svetu predstavljalo zmago preprostih, neizobraženih ljudi. »Njihova zdrava presoja, izpopolnjena z darom Svetega Duha, je bila odločilno privlačnejša od napuhnjene grške modrosti, ki jo je Bog onesposobil. 'Grško modrost' z njenim begom v svet idej je prekosila 'modrost križa'. Prvi cerkveni očetje so se kljub temu, da so bili vzgojeni v filozofskem izrazoslovju, zavestno vračali k pojmu modrosti, kakor so ga našli v Stari zavezi: umetnica, božja sodelavka, graditeljica sveta in darovalka življenja«.²² To je namreč življenjska modrost. Filozof naj posnema Boga in se mu skuša v svojem življenju kar najbolj približati. Cerkveni očetje, predvsem Gregorij Nacianški in Janez Zlatousti so pripeljali to misel do te stopnje, da so videli v svetnikih prave filozofe, saj neminljive dobrine bolj cenijo kakor minljive. Dovršitev modrosti ni učenost, temveč svetost! To misel je zelo globoko izrazil Grivec z besedami: »Svetost je sad prave življenjske modrosti«.²³ Tako je na najlepši način opisal filozofijo sv. Cirila.

V tem kontekstu moramo razumeti Cirilovo zaroko z Božjo Modrostjo. To namreč pomeni izbrati za vedno božje življenje, najti biser, za katerega človek proda vse (prim. Mt 13,46). To zavestno odločitev, ki je postala v Cirilovem življenju in učenju nadvse prepoznavna, so nadvse cenili in skupaj s krščansko vero sprejeli slovanski narodi kot svojo dragoceno dediščino. »Sofia, Božja Modrost, postane najpriljubnejša tema razmišljanja slovanskih filozofov«.²⁴ Pradedne časti in bogastva moramo razumeti kot nadaljnji razvoj in osvetlitev Sofie, božanske Modrosti.²⁵

Pradedne časti kot izhodišče Cirilovega misijonskega delovanja

Ker segajo pradedne časti na začetek in so bile namenjene vsemu človeštvu, so tudi vsi dediči tistega dostojanstva, katerega je bil prvi človek – Adam deležen pred izvirnim grehom. Prav tako je po Jezusu Kristusu vse človeštvo poklicano k odrešenju. Tukaj vsi privilegiji, ki slonijo na kasnejših osebnih, rasnih, narodnih, stanovskih in drugih temeljih, izgubijo svojo veljavnost. Na ta način je tudi razvidno in utemeljeno poslanstvo Cerkve k vsem narodom (M 2). Sveta brata sta globoko razumela, da Cerkev ne prihaja k ljudem in narodom zato, da bi jih vključila v določeno kulturno ali družbeno stvarnost, temveč da jim oznani njihovo resnično dostojanstvo, jim prinese sredstva odrešenja, jih poveže z Bogom in omogoči, da v svojem jeziku slavijo Boga vseh ljudi. Vsak človek je enkraten in vsak narod je posebna Božja lastnina, kar mora Cerkev dosledno upoštevati. Grivec pravi: »V luči pradednega človečanskega plemstva je (Ciril) bistro spoznal krivičnost in lažnost preziranja slabotnih ter nesrečnih. Z veliko vnemo je reševal sužnje in ujetnike.²⁶ K osnovnim človečanskim pravicam je štel predvsem svobodno rabo materinega jezika. Od tod njegova ljubezen do preziranih Slovanov in slovanskega jezika ter prizadevanje, da natančno zadene odtenke in duha tega jezika. Slovanom ustvari kulturo in jih kot enakopravne člane uvrsti v družino kulturnih narodov«.²⁷ Pri svojem evangelizatorskem in učiteljskem delu ga je (skupaj z Metodom) vodil apostolski ideal sv. Pavla: »Vsi ste po veri božji otroci v Kristusu Jezusu, kateri ste bili namreč v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli. Ni več Juda, tudi ne Grka; ni več sužnja, tudi ne svobodnega; ni več moškega in ženske; kajti vsi vi ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3 262-28).

Nekaj posebnega in občudovanja vrednega je, kako sta apostola Slovanov (Ciril in Metod) pri delu v vsekakor zapletenih okoliščinah razumela in upoštevala bistvo oznanjevanja evangelija novim narodom. Tem »nista poskušala vsiliti ne nedvomne superiornosti grškega jezika in bizantinske kulture, ne navad in običajev bolj napredne družbe, v kateri sta bila vzgojena in ki sta jim ostala očitno vdana in zvesta. V veliki želji, da bi v Kristusu združila nove vernike, sta slovanskemu jeziku prilagodila bogata in prefinjena besedila bizantinske liturgije ter subtilne in zapletene razprave grško-rimskega prava uskladila z miselnostjo in navadami novih ljudstev« (Janez Pavel II., okrožnica Apostola Slovanov 13; prim. 21: CD 27). Zavest temeljne enakosti in vesoljne poklicanosti vseh v Božje kraljestvo, je Cirilu omogočilo napraviti tiste korake, ki so bili v njegovem času (in pravzaprav vsakem) nekaj izrednega.²⁸ Ni ga potegnil v svoj vrtinec takratni spor in razhajanje med Vzhodom in Zahodom, katerega je predvsem sejal v tistem času Fotij in ikonoklazem. Grivec v svoji razpravi Pravovernost sv. Cirila in Metoda poudarja, da sta bila sveta brata vzorna sinova krščanskega Vzhoda, vzgojena v duhu vzhodnega meništva. In menihi so bili najznačilnejši zastopniki vzhodne Cerkve, goreči branitelji vzhodnih verskih izročil, obenem (do 11. stoletja) pa najvernejši branitelji edinstva z zapadno Cerkvijo. Zato sta pravoverna v zapadnem in vzhodnem smislu.²⁹ Cirilovo povezovalno vlogo (ki ima velik pomen tudi za današnji čas) je takole opisal kardinal H. Pellegrinetti: »Sv. Ciril je imel tisto, kar je danes redko, namreč čudovito ravnotežje med zavestjo skupnosti človeškega rodu, utemeljene v edinosti izvora in odrešenja, ter med zavestjo individualnosti plemen in narodov, ki se tudi izvaja iz narave in zato iz Boga … V (Cirilovem) pojmovanju je Kristus skupni cilj, h kateremu so poklicani vsi rodovi. Kristus daje novo plemenitost vsakemu narodu; vsak jezik je enako poklican, da slavi Kristusa in se s tem udeležuje verskega poslanstva, ki mu odvzema pečat barbarstva in ga dviga na višino skupne bistveno krščanske omike (civilizacije), kjer razlike in prednosti najdejo način vzajemnega soglasja in dopolnjevanja, ne da bi se uničevale in izenačevale.«³⁰ Cirilovo pojmovanje pradednih časti je odlična podlaga za jezikovno, kulturno, narodno in še mnoge druge edinosti v različnosti in različnosti v edinost, ali kakor danes radi rečemo: za pluralnost.

Sporočilo pradednih časti za današnji čas

Pradedne časti so bistveni prispevek k pristni podobi posameznika in družbe v na novo združeni Evropi, ker temeljijo na prvobitnem, izvirnem dostojanstvu. Tukaj izvemo, da je naša čast zakoreninjena globlje od vseh družbenih časti; da je podarjena pred vsakim zasluženjem in da ni od nje nihče izključen (razen, če se ji sam odpove). Dosega te temeljne časti, ki je podarjena vsakemu človeku in vsem ljudem, mora biti tudi vsakemu in vsem omogočena. Papež Janez Pavel II. opozarja v svoji posinodalni apostolski spodbudi Cerkev v Evropi, da mora Evropa »z ustvarjalno zvestobo priznavati in si ponovno priboriti tiste temeljne vrednote, ki si jih je pridobila z odločilnim prispevkom krščanstva,« v katerem je v prvi vrsti spoznanje in priznavanje »transcendentalnega dostojanstva človekove osebe«.³¹

Grivec zapiše v uvodu v svojo knjigo Slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, da je bila vodilna ideja slovanskih apostolov »človeška enakopravnost vseh narodov«. Kot smo videli, je ta vsebovana v njuni izvirni misli o pradednih časteh. Veliki genij obeh bratov je gradil mostove tam, kjer se je zdelo, da je to nemogoče. Nauk o pradednih časteh izžareva iz vsega njunega delovanja. Grivec je v enem od svojih prispevkov k globljemu spoznanju Cirilovih pradednih časti vzneseno zapisal: »Učitelj Slovanov Konstantin je našel v Svetem pismu in spisih očetov mnoge osnove in spodbude za njegovo vodilno idejo. Toda v moči svojih osebnih doživetij in v doslednem uveljavljanju svoje vodilne ideje, je visoko presegel vse cerkvene očete in krščanske teologe. V duhu te vodilne ideje ga je dejansko prevzela globoka zavest o edinosti vseh ljudi v krščanstvu in v človeštvu, enakopravnosti vseh ljudi in ljudstev znotraj družine narodov in še posebej v krščanstvu in pred Bogom. Živo so mu bili v zavesti neokrnjenost človečanskih pravic, enakost in bratstvo. Iz te ideje se je hranila njegova dejavna moč in prizadevanje za ustvarjenje in oblikovanje slovanske pisave in slovanske liturgije. Ta ideja je tako nenavadna in edinstvena, da ni mogoče, da bi bila (legendarna) upesnitev in izmišljeno leporečje nekega pisca legende.«³² To je tudi misel, ki je slovanska apostola vnela in usposobila, da sta milijone Slovanov rešila suženjstva in narodne smrti ter vsemu človeštvu zapustila bogato dediščino neminljivih duhovnih vrednot in vzorov.³³ V skupnosti ljudstev in narodov mora biti prostor za vse, posebne pozornosti pa morajo biti deležni šibkejši, ubogi. To je pravzaprav merilo ali »kanon«, ki je še kako potreben v današnjem času ob vstopanju Slovanskih narodov v združeno Evropo, v kateri bodo imeli isto dostojanstvo in časti in sicer ne na temelju ekonomske in politične moči, temveč na temelju enakosti pred Bogom, enakosti v časti prvega, predvsem pa drugega Adama – Jezusa Kristusa. Papež v isti spodbudi zapiše: »Evropska zveza se širi še naprej. Vsa ljudstva so poklicana, naj v njej prej ali slej sodelujejo in delijo isto dediščino. Upajmo, da bo širjenje spoštljivo do vseh. Ne samo z domišljenim izvajanjem načela subsidiarnosti in solidarnosti, ampak tudi z razvijanjem in vrednotenjem zgodovinskih in kulturnih posebnosti, narodnih identitet in bogastva, ki more priti z novimi članicami. V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju.«³⁴ Le tako bo Evropa »skupna hiša«, v kateri bo prostora za vse njene prebivalce in v kateri se bodo prav vsi počutili doma.

Iskanje pradednih časti ni v iskanju izgubljenega raja, ampak v stegovanju za obljubljenim poveličanjem v eshatološki prihodnosti v hkratnem sodelovanju pri graditvi Božjega kraljestva, v katerem želi Bog zbrati vsa ljudstva. V pradednih časteh sta zapisana tako temelj in izhodišče, kakor tudi smisel in cilj vsakega posameznika in vse družbe. V njih vidim tisto sporočilo ali vsebino, ki povzema bistvene razsežnosti krščanskega nauka o človeku in družbi. In ker se krščanstvo v temeljih sklada s pristnim in izvirnim pojmovanjem človeka in družbe, tudi razodeva neovrgljivo resnico o njima. Krščanstvo ni religija, ki daje »naknadne« podatke o človeku in družbi, temveč vsebuje osnovne podatke o obeh stvarnostih in ima moč, da ju spreminja! Zato si Cirilove pradedne časti zaslužijo, da bi bile zapisane v evropsko ustavo, predvsem pa da bi bile v nanovo oblikujoči se Evropi upoštevane in izpolnjevane!

--------------------