O knjigi
V pričujočem delu
skušam prikazati, da razodeti nauk o stvarstvu in zgodovini odkriva
tiste zakonitosti, ki usmerjajo celotno stvarstvo k dovršitvi in
odpirajo zgodovini cilj in smisel ter prebujajo »neomajno upanje«. O
tem je potrebno spregovoriti še posebej dandanes, ko se ponovno obuja
zakonitost brezdušnega evolucionizma (čisto drugače kot to pojmuje
Teilhard de Chardin) in govori o »poslednjem človeku«; in ko naznanjajo
»konec zgodovine« (Fukuyama), v kateri ni več prostora za upanje.
Trinitarična zasnova stvarstva je tista, ki more najbolje osmisliti
obstoj vsega bivajočega. Govori nam o nepogrešljivi medsebojni
naravnanosti vsega. Stvarstvo, h kateremu človek spada in ki mu je
zaupano, ni zgolj kulisa ali snov, ki mi je prepuščena v uporabo,
temveč je moje »razširjeno telo«, je »bio-top«, v katerem morem
uresničiti svoj življenjski cilj. V pravšnjem odnosu do Boga in do
stvarstva se oblikuje človek kot božja podoba in krona stvarstva. Ta
pravšnji odnos med Bogom, človekom in stvarstvom hoče upoštevati
trinitarizacija. Gre za tisto povezanost in različnost, ki ne vnaša
razdora in hkrati ne pomeša posameznih ravni bivanja. Trinitarični
pristop k obravnavanju stvarstva in zgodovine ni le eden od mnogih,
ampak je središčni pristop, ki posreduje vsem drugim pomembne »podatke«
in izhodišča.
Pomemben je tudi Ambrožičev prispevek trinitarično zasnovane zgodovine
Joahima da Fiore, saj je to prvi obširnejši prikaz tega meniha iz
Kalabrije pri nas.
Avtor
več o oddelku »Trinitas«
|