EVANGELIZACIJA |
Krščanstvo in dandanašnji panteon |
Ne
domišljam si, da bom s pričujočim prispevkom "rešil"
ali podal "čudežno formulo" za rešitev vprašanja,
s katerim se ukvarja Cerkev že vse od začetka, še posebej
pa v sedanjem času, v zavesti svojega poslanstva, da oznani
evangelij vsemu stvarstvu in tako najprej v svojem času in
prostoru. Vsak čas je odločilen in v vsakem času mora Cerkev
preverjati svoje delovanje in tako ugotavljati razlog svojega
bivanja. Vedno je Cerkev dolžna prisluhniti svetu, v katerem živi
in mu posredovati tiste vrednote, oznanilo, ki je njen specifični
prispevek, zaradi katerega je poslana v svet.
|
Kristjani v svetu |
Ko sem razmišljal o načinu in pristopu k novi evangelizaciji, sem se poglobil v pismo Diognetu, napisano v 2. stoletju nekje v Grčiji ali Egiptu, katero premišljujemo v Bogoslužnem branju v sredo 5. velikonočnega tedna. Vsakdo, ki bo hotel razmišljati o poslanstvu kristjanov v tretjem tisočletju in o temeljih krščanske pastorale, bo moral to pismo temeljito prebrati in iz njega bo mogel izluščiti koristne spodbude. Vsak stavek, vsaka trditev je izredno pomembna, tako da ne bi sedaj izpostavljal ene ali druge misli, ker so med seboj neločljivo povezane. Najraje bi kar prepisal celotno besedilo, saj boljšega programa nam ne more podati noben pastoralni delavec današnjega časa. Mislim pa, da je hotel pisatelj v pričujočem tekstu podkrepiti eno dejstvo: "Kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani". Čeprav se nam zdi, da takšno govorjenje o duši in telesu ni najbolj v skladu z dognanji sodobne antropologije, vendar mislim, da nam avtor dovolj jasno prikaže prednosti, ki jih telo prejema od duše. Krščanstvo se vsekakor ne bo moglo odpovedati vlogi duše tudi v prihodnje, če bo hotelo izpolniti poslanstvo luči in soli, katerega prejema neposredno od Kristusa. Vsaka inkulturacija, posodobljenje, prilagajanje, mora biti v smislu ohranjanja identitete, večje sporočilnosti in prepričljivosti. |
Nekateri poudarki v današnji evangelizaciji |
Pri vsej pastoralni vnemi, ne sme kristjan in še posebej pastoralni delavec pozabiti na temelje. Zato: nobenega krščanstva brez evangelija. Ne poznamo namreč krščanstva, ki ne bi bilo evangeljsko, ki bi ne posredovalo evnagelija, veselega oznanila. Zato ponovna evangelizacija pomeni ponovno odkriti učinkovito in neprecenljivo moč evangelija. Nobenega evangelija brez Kristusa, saj nauk brez tistega, ki nam ga je posredoval in ga pred nami živel, postane ideologija, katero moremo poljubno spreminjati. "Za resnično evangelizacijo torej ne zadostuje, da se trudimo za širjenje 'evangeljskih vrednot'... Do zares krščanske evangelizacije pridemo le tedaj, če oznanjamo osebo Jezusa Kristusa" (Katoličani v Evropi, CD 49, str. 12). Krščanstvo brez Kristusa izgine v nič. Nobenega Kristusa brez Boga, katerega imenuje Oče. Kristusa razumemo samo v njegovem odnosu do Boga, od katerega prihaja in h kateremu nas vodi. Zato tudi velja: Nobenega boga, ki ni Bog Jezusa Kristusa. "Kdor torej ne pozna živega in resničnega Boga, tudi človeka ne pozna" (p.t.). Kristjani moramo ponovno odkriti troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, Boga razodetja in na tem temelju graditi naše oznanilo, pastoralo in lastno življenje. Odnosi med božjimi osebami so namreč vzor človekovim odnosom do troedinega Boga, do stvarstva in za medčloveške odnose. Brez pravih teoloških temeljev tudi ne bo ustrezne in učinkovite pastorale. 2. Krščanski pogled na človeka Ker je od pravilnega pogleda na človeka, prave antropologije, odvisen način podajanja in posredovanja evangelija, moramo ponovno premisliti mesto, ki ga ima človek v stvarjenjskem in odrešenjskem božjem načrtu. Vsekakor so poudarki, katerih krščansko oznanilo in pastorala ne sme zanemariti, če hoče nagovoriti sedanjega človeka v vsej njegovi celovitosti in kompleksnosti. Zato velja: Nobenega poudarjanja telesnosti na račun duhovnosti. Mogoče je veliko spoštovanje in vrednotenje telesnosti (ki je bila v preteklosti mogoče premalo ovrednotena) postavilo v ozadnje človekovo duhovno razsežnost, katero hočejo dandanes "osvojiti" različna duhovna in ezoterična gibanja in verstva. Ta se ne bojijo govoriti o duši kot tisti, ki mora "obvladati" telesnost. Nobene duhovnosti na račun telesnosti, saj bi bilo to v nasprotju s človekovo bogopodobnostjo, ki zajema tudi (in po gledanju cerkvenih očetov prav) njegovo telesnost. Človekovo trodimenzionalnost: telo-duša-telo, moramo harmonično upoštevati, saj ta ni razlog človekove razklanosti, temveč njegove večplastnosti, ki je v službi bogatenja človeške osebnosti. Nobenega poudarjanja individualnosti na račun občestvenosti, saj bi to pomenilo izolacijo in zanemarjanje bližnjega kot brata ali sestro, za katero sem odgovoren. Prav tako nobenega poudarjanja družbe na račun osebe, saj vemo iz naše lastne zgodovine, kako pogubne posledice lahko ima takšno gledanje na človeka. Kristjan bo odkrival v Kristusu uresničenega človeka, uresničenega prav zato, ker je v sebi na čudovit način združil božje in človeško. To dvoje določa vsakega človeka, saj je po svojem bistvu bitje, ki je poklicano v občestvo z Bogom. To, kar določa človeka ni toliko njegova "sorodnost" z ostalim stvarstvom (čeprav to ni zanemarljivo!) kot bolj njegova "sorodnost" s troedinim Bogom, njegova poklicanost v božje življenjsko območje. 3. Krščansko vrednotenje stvarstva in zgodovine Pokoncilsko
zanimanje za zemeljske stvarnosti je vsekakor velik prispevek k
pravemu vrednotenju stvarstva, mislim pa, da smo včasih pozabljali
povezovati stvarstvo s tistim, od katerega prihaja. Do zemlje in
do tvarnih dobrin smo se preveč obnašali kot do neke
narave, ki ni nikogaršnja last in si jo prav zato more
prisvojiti kdorkoli, in premalo kot do stvarstva, ki izhaja iz
Božjih rok in je naravnana na poveličanje. Zemeljske stvarnosti
imajo določeno in zato omejeno vrednost. Stvarstvo je v službi
človeka in ne človek v službi stvari. Gospodovanje pa ne sme biti
"sovražno" naravi, ampak v smislu upravljanja,
skrbništva, za katero bomo dajali odgovor. Krščanstvo
bo moralo podati prave temelje za "zdravljenje"
stvarstva, kajti vsi tisti, ki ne izhajajo iz stvarjenjske
razsežnosti narave, tudi ne morejo podati pravega zdravila za že
hudo načete odnose do nje. Mi nismo lastniki stvarstva, ampak smo
skupaj z njim ustvarjeni in se bomo skupaj z njim odrešili
ali pa pogubili. 4. Krščanska duhovnost Ta mora upoštevati in harmonično vključiti vse človekove razsežnosti. Ni nadomestilo za "izgubljene iluzije", za neuspehe na svetnem, medčloveškem ali osebnostnem področju. Krščanska duhovnost ni svetobežna, ampak nas postavlja v nov, zrelejši odnos do sveta, ki nas obdaja in v katerem živimo; ni privatistična, ampak upošteva človekovo občestveno razsežnost in ima svoje mesto znotraj občestva Cerkve, je vseskozi cerkvenostna; ni zgolj doživljajska, kar je značilno za mnoga današnja duhovna gibanja, ampak zajema človekovo vsakdanje življenje. Seveda pa kristjan potrebuje tudi "umik" iz te vsakdanjosti, da nam ne bi postala preveč vsakdanja in da bi jo premotrili iz neke kritične oddaljenosti in v luči večnostnih meril. Kristjan, ki ne bo zmogel vsaj nekaj trenutkov posvetiti tišini, zbranosti in premišljevanju, ne bo "vzdržal" v obdobju, v katerega vstopa. Na žalost nam jemljejo iz rok to "področje" mnoge sekte, ki se hitro odzivajo na "potrebe" sedanjega človeka. 5. Krščanska pastorala Predložitev
krščanstva kot najvišje vrednote, ki more človeka v
vsej polnosti osrečiti in izpolniti. Nikakor se ne sme pastorala
ukvarjati zgolj z "mejnimi" vprašanji (čeprav so
ta največji izziv zanjo), ampak morana nagovarjati in spremljati
človeka na vsej poti, osmišljati njegov vsakdan in ga
pripravljati za veselo krščansko življenje. Bolj kot
zadovoljevanje povpraševanj naj bi bilo v ospredju
vzbujanje novih in višjih potreb. Pastorala naj bi
nagovorila človeka v konkretni situaciji in ga spremljala ter mu
odpirala nove perspektive v luči evangelija. V krščanstvu
mora človek odkriti svoje mesto kot enkratno bitje, ki pa to
enkratnost uresničuje v občestvu z drugimi. Pomemben je celovit
program, ki se ne izgublja v parcialnosti in v delnih ter
kratkoročnih rešitvah. Dalje naj bi bila to pastorala, ki
upošteva zakonitost rasti, torej potrpežljiva, vendar
vztrajna, ker vé za cilj. V posameznih dejavnostih mora
biti opazna celota in v celoti mora biti prostora za posameznosti;
posamezne službe in darovi v Cerkvi namreč niso sami sebi namen,
ampak so določen (vendar pomemben) del ali način življenja
krstnega poslanstva. Kajti v nasprotnem primeru bomo imeli veliko
služb, ki pa ne bodo izraz osnovne poklicanosti k služenju božjemu
kraljestvu. Vedno bolj moramo prebujati zavest, da pastoralno
deluje vsak kristjan, ko svojo vero veselo in odgovorno živi sredi
sedanjega sveta. V Cerkvi vsi dajemo in vsi prejemamo!
Usposabljanje in spodbujanje vernikov za evangelizacijo ni
prelaganje bremena na druge, temveč je uveljavljanje tiste
učiteljske službe in poslanstva, katero so prejeli s krstom in še
posebej s sveto birmo. 6. Krščanski pogled na prihodnost Svet bo last tistega, ki bo ponudil za prihodnost odprt življenjski program, ki bo ponudil boljše razloge za upanje. To mora biti prihodnost sedanjosti ali z drugimi besedami: v sedanjosti moramo odkrivati in biti pozorni na semena prihodnosti. Resnično krščanska je prihodnost, ki je za vse ljudi, predvsem za tiste, ki so sedaj (po človeško) brez prihodnosti. Prav v Kristusu naj bi odkrivali poslednjega, tistega, ki je v svoji velikonočni skrivnosti vzpostavil "poslednje čase" s tem, ko je zasejal seme božjega kraljestva na zemlji. Cerkev je v službi tega kraljestva in ne še njena polna uresničitev, zato je "vedno potrebna prenove". Veliko
mora Cerkev razmišljati o svojem poslanstvu, ko se
pripravlja na prestop praga tretjega tisočletja, ta Cerkev pa sva
ti in jaz. Prepričan sem, da bo vzniknilo še mnogo resnično
koristnih razmislekov, ki bodo dobre spodbude za pastoralo
prihodnjih let. Te, ki so se meni zapisale, so le skromen
prispevek k celoti in nič več kot to. |
dr. Ciril Sorč |