na domačo stran

EVANGELIZACIJA 
NA PRAGU TRETJEGA TISOČLETJA

Krščanstvo in dandanašnji panteon

Ne domišljam si, da bom s pričujočim prispevkom "rešil" ali podal "čudežno formulo" za rešitev vprašanja, s katerim se ukvarja Cerkev že vse od začetka, še posebej pa v sedanjem času, v zavesti svojega poslanstva, da oznani evangelij vsemu stvarstvu in tako najprej v svojem času in prostoru. Vsak čas je odločilen in v vsakem času mora Cerkev preverjati svoje delovanje in tako ugotavljati razlog svojega bivanja. Vedno je Cerkev dolžna prisluhniti svetu, v katerem živi in mu posredovati tiste vrednote, oznanilo, ki je njen specifični prispevek, zaradi katerega je poslana v svet.
Včasih pa so nam le potrebni nekateri "izredni" dogodki, ki nas zbudijo iz spanja ali samozaverovanosti ter nas toliko vznemirijo, da se bolj odgovorno lotimo svojega dela. Obisk svetega očeta v naši domovini in bližanje tretjega tisočletja nam vsekakor moreta pri tem pomagati.
 Kristjani si moramo ponovno pridobiti prostor v t.im. krščanski Evropi. Krščanstvo namreč ni več samoumevna in edina ponudba na evropskih tleh. Tudi v krščanski Evropi križi niso več nedotakljivi. Laicistična demokracija postavlja vse vrednote na isto raven in jih upošteva na temelju povpraševanja in ne na temelju razlogov in vrednot. Kot krščanska vera, tudi krščanski Bog ni več sam, ampak si mora zopet izboriti svoje mesto v družbi drugih, večina "uvoženih" bogov. Tako, da si moremo po pravici postaviti vprašanje: Ali je Bog postal tujec v svoji hiši? Krščanstvo ne more več uspevati samo s sklicevanjem na prednostne pravice, ki izhajajo iz dejstva, da je najstarejši in najbolj zaslužen prebivalec stare celine, ampak mora stopiti v konkurenčni boj, v katerem more uspeti samo s svojo specifično ponudbo, s svojo drugačnostjo in mora svojo konkurenčnost na tej veliki "tržnici" dokazati. Reči smemo, da je današnji čas v mnogočem podoben tistemu času in svetu, v katerega je vstopalo mlado krščanstvo na začetku svojega obstoja. Takrat je bil panteon tisto svetišče, v katerem je bilo prostora za vse bogove in velika želja tistih, ki so takrat urejali "religiozna vprašanja" je bila, da bi tudi krščanskega Boga postavili v družbo drugih bogov (krščanstvu so pač zamerili njegovo "nespravljivost" z drugimi religijami). Tudi zanj je bil pripravljen prostor. Vladala je velika strpnost, ki je vse vključila, integrirala v smislu sožitja bogov, ki dajejo zgled za sobivanje ljudstev in ljudi samih. Panteonu v Kristusovem času odgovarja dandanes sodobni panteon, sedanja miselnost, katere izraz je tudi "new-age", integracijska religija, ki sprejema vse, kar vsebuje vsaj neko religiozno, duhovno, humano prvino. Tako je prostora tudi za krščanstvo in ga sprejema odprtih rok in marsikakšen dober kristjan se v tej družbi kar dobro počuti. Sploh je želja današnjega človeka, da ne bi poudarjali razlik, ampak da bi jih zabrisali in tako ustvarili nekakšno "univerzalno zavest in religijo", ki bi zadovoljila vse potrebe in potrebe vseh ljudi. "Demokratični čut" današnjega človeka ne prenese besed kot npr.: "V nikomer drugem ni odrešenja" (Apd 4,12). Človek tretjega tisočletja bo religiozen človek in, kakor je predvideval že Karel Rahner, celo mistik; kje pa bo zajemal snov za zadovoljitev teh svojih potreb, nam ne sme biti vseeno.

 Kristjani v svetu

 Ko sem razmišljal o načinu in pristopu k novi evangelizaciji, sem se poglobil v pismo Diognetu, napisano v 2. stoletju nekje v Grčiji ali Egiptu, katero premišljujemo v Bogoslužnem branju v sredo 5. velikonočnega tedna. Vsakdo, ki bo hotel razmišljati o poslanstvu kristjanov v tretjem tisočletju in o temeljih krščanske pastorale, bo moral to pismo temeljito prebrati in iz njega bo mogel izluščiti koristne spodbude. Vsak stavek, vsaka trditev je izredno pomembna, tako da ne bi sedaj izpostavljal ene ali druge misli, ker so med seboj neločljivo povezane. Najraje bi kar prepisal celotno besedilo, saj boljšega programa nam ne more podati noben pastoralni delavec današnjega časa. Mislim pa, da je hotel pisatelj v pričujočem tekstu podkrepiti eno dejstvo: "Kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani". Čeprav se nam zdi, da takšno govorjenje o duši in telesu ni najbolj v skladu z dognanji sodobne antropologije, vendar mislim, da nam avtor dovolj jasno prikaže prednosti, ki jih telo prejema od duše. Krščanstvo se vsekakor ne bo moglo odpovedati vlogi duše tudi v prihodnje, če bo hotelo izpolniti poslanstvo luči in soli, katerega prejema neposredno od Kristusa. Vsaka inkulturacija, posodobljenje, prilagajanje, mora biti v smislu ohranjanja identitete, večje sporočilnosti in prepričljivosti.

Nekateri poudarki v današnji evangelizaciji


 1. Oznanilo pravega Boga

  Pri vsej pastoralni vnemi, ne sme kristjan in še posebej pastoralni delavec pozabiti na temelje. Zato: nobenega krščanstva brez evangelija. Ne poznamo namreč krščanstva, ki ne bi bilo evangeljsko, ki bi ne posredovalo evnagelija, veselega oznanila. Zato ponovna evangelizacija pomeni ponovno odkriti učinkovito in neprecenljivo moč evangelija. Nobenega evangelija brez Kristusa, saj nauk brez tistega, ki nam ga je posredoval in ga pred nami živel, postane ideologija, katero moremo poljubno spreminjati. "Za resnično evangelizacijo torej ne zadostuje, da se trudimo za širjenje 'evangeljskih vrednot'... Do zares krščanske evangelizacije pridemo le tedaj, če oznanjamo osebo Jezusa Kristusa" (Katoličani v Evropi, CD 49, str. 12). Krščanstvo brez Kristusa izgine v nič. Nobenega Kristusa brez Boga, katerega imenuje Oče. Kristusa razumemo samo v njegovem odnosu do Boga, od katerega prihaja in h kateremu nas vodi. Zato tudi velja: Nobenega boga, ki ni Bog Jezusa Kristusa. "Kdor torej ne pozna živega in resničnega Boga, tudi človeka ne pozna" (p.t.). Kristjani moramo ponovno odkriti troedinega Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, Boga razodetja in na tem temelju graditi naše oznanilo, pastoralo in lastno življenje. Odnosi med božjimi osebami so namreč vzor človekovim odnosom do troedinega Boga, do stvarstva in za medčloveške odnose. Brez pravih teoloških temeljev tudi ne bo ustrezne in učinkovite pastorale.

 2. Krščanski pogled na človeka

 Ker je od pravilnega pogleda na človeka, prave antropologije, odvisen način podajanja in posredovanja evangelija, moramo ponovno premisliti mesto, ki ga ima človek v stvarjenjskem in odrešenjskem božjem načrtu. Vsekakor so poudarki, katerih krščansko oznanilo in pastorala ne sme zanemariti, če hoče nagovoriti sedanjega človeka v vsej njegovi celovitosti in kompleksnosti. Zato velja: Nobenega poudarjanja telesnosti na račun duhovnosti. Mogoče je veliko spoštovanje in vrednotenje telesnosti (ki je bila v preteklosti mogoče premalo ovrednotena) postavilo v ozadnje človekovo duhovno razsežnost, katero hočejo dandanes "osvojiti" različna duhovna in ezoterična gibanja in verstva. Ta se ne bojijo govoriti o duši kot tisti, ki mora "obvladati" telesnost. Nobene duhovnosti na račun telesnosti, saj bi bilo to v nasprotju s človekovo bogopodobnostjo, ki zajema tudi (in po gledanju cerkvenih očetov prav) njegovo telesnost. Človekovo trodimenzionalnost: telo-duša-telo, moramo harmonično upoštevati, saj ta ni razlog človekove razklanosti, temveč njegove večplastnosti, ki je v službi bogatenja človeške osebnosti. Nobenega poudarjanja individualnosti na račun občestvenosti, saj bi to pomenilo izolacijo in zanemarjanje bližnjega kot brata ali sestro, za katero sem odgovoren. Prav tako nobenega poudarjanja družbe na račun osebe, saj vemo iz naše lastne zgodovine, kako pogubne posledice lahko ima takšno gledanje na človeka. Kristjan bo odkrival v Kristusu uresničenega človeka, uresničenega prav zato, ker je v sebi na čudovit način združil božje in človeško. To dvoje določa vsakega človeka, saj je po svojem bistvu bitje, ki je poklicano v občestvo z Bogom. To, kar določa človeka ni toliko njegova "sorodnost" z ostalim stvarstvom (čeprav to ni zanemarljivo!) kot bolj njegova "sorodnost" s troedinim Bogom, njegova poklicanost v božje življenjsko območje.

 3. Krščansko vrednotenje stvarstva in zgodovine

 Pokoncilsko zanimanje za zemeljske stvarnosti je vsekakor velik prispevek k pravemu vrednotenju stvarstva, mislim pa, da smo včasih pozabljali povezovati stvarstvo s tistim, od katerega prihaja. Do zemlje in do tvarnih dobrin smo se preveč obnašali kot do neke narave, ki ni nikogaršnja last in si jo prav zato more prisvojiti kdorkoli, in premalo kot do stvarstva, ki izhaja iz Božjih rok in je naravnana na poveličanje. Zemeljske stvarnosti imajo določeno in zato omejeno vrednost. Stvarstvo je v službi človeka in ne človek v službi stvari. Gospodovanje pa ne sme biti "sovražno" naravi, ampak v smislu upravljanja, skrbništva, za katero bomo dajali odgovor. Krščanstvo bo moralo podati prave temelje za "zdravljenje" stvarstva, kajti vsi tisti, ki ne izhajajo iz stvarjenjske razsežnosti narave, tudi ne morejo podati pravega zdravila za že hudo načete odnose do nje. Mi nismo lastniki stvarstva, ampak smo skupaj z njim ustvarjeni in se bomo skupaj z njim odrešili ali pa pogubili.
 Tudi nismo kolesce v kolesju zgodovine, temveč zgodovino ustvarjajoča bitja.

 4. Krščanska duhovnost

 Ta mora upoštevati in harmonično vključiti vse človekove razsežnosti. Ni nadomestilo za "izgubljene iluzije", za neuspehe na svetnem, medčloveškem ali osebnostnem področju. Krščanska duhovnost ni svetobežna, ampak nas postavlja v nov, zrelejši odnos do sveta, ki nas obdaja in v katerem živimo; ni privatistična, ampak upošteva človekovo občestveno razsežnost in ima svoje mesto znotraj občestva Cerkve, je vseskozi cerkvenostna; ni zgolj doživljajska, kar je značilno za mnoga današnja duhovna gibanja, ampak zajema človekovo vsakdanje življenje. Seveda pa kristjan potrebuje tudi "umik" iz te vsakdanjosti, da nam ne bi postala preveč vsakdanja in da bi jo premotrili iz neke kritične oddaljenosti in v luči večnostnih meril. Kristjan, ki ne bo zmogel vsaj nekaj trenutkov posvetiti tišini, zbranosti in premišljevanju, ne bo "vzdržal" v obdobju, v katerega vstopa. Na žalost nam jemljejo iz rok to "področje" mnoge sekte, ki se hitro odzivajo na "potrebe" sedanjega človeka.

 5. Krščanska pastorala

 Predložitev krščanstva kot najvišje vrednote, ki more človeka v vsej polnosti osrečiti in izpolniti. Nikakor se ne sme pastorala ukvarjati zgolj z "mejnimi" vprašanji (čeprav so ta največji izziv zanjo), ampak morana nagovarjati in spremljati človeka na vsej poti, osmišljati njegov vsakdan in ga pripravljati za veselo krščansko življenje. Bolj kot zadovoljevanje povpraševanj naj bi bilo v ospredju vzbujanje novih in višjih potreb. Pastorala naj bi nagovorila človeka v konkretni situaciji in ga spremljala ter mu odpirala nove perspektive v luči evangelija. V krščanstvu mora človek odkriti svoje mesto kot enkratno bitje, ki pa to enkratnost uresničuje v občestvu z drugimi. Pomemben je celovit program, ki se ne izgublja v parcialnosti in v delnih ter kratkoročnih rešitvah. Dalje naj bi bila to pastorala, ki upošteva zakonitost rasti, torej potrpežljiva, vendar vztrajna, ker vé za cilj. V posameznih dejavnostih mora biti opazna celota in v celoti mora biti prostora za posameznosti; posamezne službe in darovi v Cerkvi namreč niso sami sebi namen, ampak so določen (vendar pomemben) del ali način življenja krstnega poslanstva. Kajti v nasprotnem primeru bomo imeli veliko služb, ki pa ne bodo izraz osnovne poklicanosti k služenju božjemu kraljestvu. Vedno bolj moramo prebujati zavest, da pastoralno deluje vsak kristjan, ko svojo vero veselo in odgovorno živi sredi sedanjega sveta. V Cerkvi vsi dajemo in vsi prejemamo! Usposabljanje in spodbujanje vernikov za evangelizacijo ni prelaganje bremena na druge, temveč je uveljavljanje tiste učiteljske službe in poslanstva, katero so prejeli s krstom in še posebej s sveto birmo.
 Način posredovanja krščanskih vrednot naj bo manj apologetski in bolj karizmatični; znotraj izdelanih pastoralnih načrtov naj bo veliko prostora za odprtost Svetemu Duhu, ki zahteva od pastoralnega delavca veliko prožnosti. Naše oznanjevanje ne bi smelo biti usmerjeno na prebujanje v vernikih nekakšnih obrambnih mehanizmov pred drugimi, temveč na sproščeno srečevanje z vsemi, s katerimi se ti srečujejo. Krščanstvo tudi ne gradi na strahu (tega je v naših ljudeh zelo veliko!), temveč ga odstranja in gradi na temelju zaupanja in upanja: "Vera strah prežene!" Ponovno moramo tudi ovrednotiti in še bolj vneto oznanjati krščansko upanje. Krščansko upanje ovrednoti vsa človeška upanja in jim daje novo razsežnost ter prespektivo. To upanje ni prazen optimizem, temveč utemeljen realizem, ki sloni na Kristusovem vstajenju. Za takšno upanje tudi ni brez-upnih stanj, kar mora biti razvidno v krščanski praksi.
 Cerkev mora stopiti tudi v dobrohoten dialog z "zvestimi oddaljenimi kristjani", t.j. tistimi, ki redno izvršujejo nekatere krščanske "dolžnosti". Premalo bo zgolj vabljenje "na daljavo", temveč bo potrebno tudi njim omogočiti nekakšno pot približevanja, ki bo upoštevala njihovo stanje in "kondicijo". Mislim, da bi morali razmišljati o tem ljudem prirejenem "katehumenatu", ki bi moral prav tako upoštevati različne stopnje uvajanja v vero ali prebujanja le-te.

 6. Krščanski pogled na prihodnost

 Svet bo last tistega, ki bo ponudil za prihodnost odprt življenjski program, ki bo ponudil boljše razloge za upanje. To mora biti prihodnost sedanjosti ali z drugimi besedami: v sedanjosti moramo odkrivati in biti pozorni na semena prihodnosti. Resnično krščanska je prihodnost, ki je za vse ljudi, predvsem za tiste, ki so sedaj (po človeško) brez prihodnosti. Prav v Kristusu naj bi odkrivali poslednjega, tistega, ki je v svoji velikonočni skrivnosti vzpostavil "poslednje čase" s tem, ko je zasejal seme božjega kraljestva na zemlji. Cerkev je v službi tega kraljestva in ne še njena polna uresničitev, zato je "vedno potrebna prenove".

 Veliko mora Cerkev razmišljati o svojem poslanstvu, ko se pripravlja na prestop praga tretjega tisočletja, ta Cerkev pa sva ti in jaz. Prepričan sem, da bo vzniknilo še mnogo resnično koristnih razmislekov, ki bodo dobre spodbude za pastoralo prihodnjih let. Te, ki so se meni zapisale, so le skromen prispevek k celoti in nič več kot to.
 

dr. Ciril Sorč

Domača stran