Ciril Sorč

Duhovnikova identiteta

»Nato je šel (Jezus) na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone« (Mr 3,13-15).

1. Duhovnik je poklican in poslan

Ta poklicanost po imenu in poslanost se vključuje v tisto prvobitno poklicanost in poslanost, ki nas zaznamuje vse od prvih trenutkov našega bivanja. Bog nas je (po naših starših) priklical v življenje ter vsakemu od nas zaupal posebno poslanstvo. To da smo poklicani, pomeni, da smo tudi odgovorni, da je vse naše življenje en sam odgovor na ta temeljni poklic. Zato je naše bivanje v svojem bistvu dialoško, naravnano na Boga in bližnjega. Moje življenje je »na prehodu« ali »na stičišču«.

Duhovnik je tisti, ki je v sebi jasno zaslišal osebni klic Jezusa Kristusa – učlovečene Božje Besede, naj hodi za njim po poti duhovništva ali apostolstva in na ta klic s svojim življenjem pogumno odgovarja. Če kdo, je duhovnik tisti, ki je poklican in poslan: »Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva …« (Mr 6,7). »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16). To pošiljanje se vključuje v odrešenjsko pošiljanje, ki se začne v Sveti Trojici in se nadaljuje do konca časov: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam … 'Prejmite Svetega Duha!' …« (Jn 20, 21b-23). Duhovniški poklic ni nekaj dodanega človeškemu ali krščanskemu poslanstvu, temveč je konkretizacija tega poklica. Če zavrnem ta klic, se izneverim osebnemu poklicu. Odgovoriti na klic, pomeni poistovetiti se z Njim, ki me je poklical. Ne odgovarjati na (po)klic, ne pomeni ne odgovarjati nekim pravilom, ampak Nekomu, ki si želi mojega osebnega sodelovanja v njegovem odrešenjskem projektu. »In odšli so k njemu« – odgovoriti Jezusu pomeni tudi priti k njemu, da nas pošlje tja, kamor hoče on sam priti!

V duhovnikovem življenju prepoznavamo štiri osnovne razsežnosti, ki so podlaga ali temelj njegovega bivanja in vsebujejo rdečo nit njegovega poslanstva. Dokument Duhovnik, pastir in voditelj župnijskega občestva sicer govori o tridimenzionalni istovetnosti: pnevmatološki, kristološki in ekleziološki (prim. CD 99,5), sam pa bi dodal trinitarično, ki se v prejšnjih prepoznava. Končno prihaja do izraza tudi v novejših cerkvenih izjavah, predvsem v papeževih dokumentih in v teologiji duhovništva. Duhovnikovo življenje in poslanstvo do zadnjega vlakna opredeljujejo troedini Bog, Jezus Kristus, Sveti Duh in Cerkev, ter samo v tem »kontekstu« ga moremo razumeti. Duhovnik je poslan, da vabi, vključuje in ohranja ljudi v občestvo troedinega Boga po pooblastilu in vzoru druge osebe – učlovečenega Božjega Sina, po opolnomočenju Svetega Duha in v trinitaričnem občestvu, ki je Cerkev. To ni samo načrt njegovega delovanja, ampak najprej njegovega življenja. Naj vstopimo na katerikoli točki v ta »projekt«, vedno bomo postavljeni v odnos do vseh štirih realnosti. Vsaka od teh dimenzij bi bila vredna, da se jo temeljiteje in bolj obširno predstavi (predvsem pa ozavesti), vendar naj jih tukaj samo predstavim in spodbudim k nadaljnjemu poglabljanju. Ko odkrivamo te temelje, dobivamo neizčrpne spodbude za apostolsko delovanje!

2. Duhovnik je »trinitarična oseba«

»Vsak poklic nosi v sebi značilne poteze Osebe skupnosti presvete Trojice. Božje Osebe so vir in vzor vsake poklicanosti. Celo Trojica sama v sebi je skrivnostno prepletanje poklicanosti in odgovora. Samo tu, znotraj neprekinjenega razgovora, najde vsako živo bitje svoje korenine in tudi svojo usodo ter svojo prihodnost« (Novi duhovni poklici za novo Evropo 15). Biti duhovnik pomeni stremeti po samouresničenju, ki se lahko izpolni le v tem prepletanju poklicanosti in odgovora ter v pravilni darovanjskosti samega sebe. Kot smo videli, je vzor za to Bog sam kot Trojica, kot skupnost oseb. Bog kot ljubeče občestvo Božjih oseb pa tudi ustvarja v sebi »prostor« za bitja, ki so ustvarjena po njegovi podobi in jih vabi v svoje življenjsko območje. Duhovnik je tisti, ki izkuša bogastvo tega trinitaričnega občestva, hkrati pa je postavljen za pričevalca in voditelja v to občestvo. Čeprav so mu zaupana sredstva, ki niso odvisna od njegove osebne prevzetosti, bo mogel svoje poslanstvo izvrševati prepričljivo in v skladu s svojo identiteto le, če bo njegovo poslanstvo potrjevalo osebno izkustvo in če bo on sam postal nekakšen »prag«, preko katerega bodo mogli vstopati ljudje v »bivališče živega Boga«. V duhovniku se želi na poseben način izraziti in konkretizirati božja daritvena naravnanost in proeksistenca. Zato je duhovnik po svoji bogopodobnosti in predvsem po svoji poklicanost bitje »za« druge, postavljeno, da postane »dar«.

3. Duhovnik je »alter Christus«

Resnični »prag« preko katerega prihaja Bog k človeku in ima človek dostop do Boga, je učlovečeni Božji Sin Jezus Kristus. Duhovnikovo posebno priličenje (tudi po službi) velikemu Duhovniku tudi njega napravlja za služabnika, ki v ta svet prinaša sadove odrešenja, pred Boga pa vso mizerijo, pa tudi sadove svetosti človeštva. »Duhovništvo nam je dano, da bi nenehno služili drugim, kakor jim je služil Kristus« (Janez Pavel II., Služiti, Ljubljana 1988, 10). V tem kakor se uresničuje duhovnikova kristološka identiteta! Duhovnikova podobnost Kristusu se izraža v načinu služenja, v katerem bodo ljudje prepoznali Kristusov način! Duhovniška osebnost mora biti za druge jasno in prosojno znamenje in pričevanje za Kristusa. Tako, da bodo ljudje prepoznali v njem njega, ki jim je poslan, Kristusovega namestnika, hkrati pa ga bodo priznali za svojega predstavnika pred Bogom. »Ne skrbite za to, kako bi pritegnili množice: če boste hodili za Jezusom, bodo ljudje šli za vami!« (F.N. van Thuân, Pričevalci upanja, Ljubljana 2001, 56). To priličenje Jezusu pomeni, pridobiti si tudi Kristusovo misel(nost), mišljenje, pogled. Ko Božja beseda stopi v nas, nas uvaja v nov življenjski slog, ki ga je uvedel Kristus. Kdor živi evangelij, more s Pavlom doseči, da ima to »Kristusovo misel« (1 Kor 2,16), postane sposoben brati znamenja časa s Kristusovim pogledom.

4. Duhovnik je pnevmatološki človek, »prežet s Svetim Duhom«

Duhovnik je tudi služabnik Svetega Duha. »V moči« njega more izvrševati svoje poslanstvo. Vstali Kristus je poslal od nebeškega Očeta Duha Tolažnika, da bi nadaljeval njegovo delo, zato je poslanstvo in delovanje duhovnika uspešno samo v zvestem soglasju s Svetim Duhom. V poslušnosti njemu more duhovnik odkrivati svoje mesto v Cerkvi, času primeren način služenja ter brati znamenja časa. Pri njem se bo učil in prejemal moč za izvrševanje svoje povezovalne službe, za oblikovanje občestva, v katerem bo vsakdo prepoznaven in vsaka skupnost živ organizem, katerega oživlja Duh ljubezni. Verniki bi morali v duhovniku odkrivati dejavno navzočnost Duha. Njegov naziv: duhovnik je programski, saj naj bi kot Kristusov namestnik in poslanec deloval v moči in pod vodstvom Svetega Duha. Kakor apostolom na velikonočno jutro, tako tudi duhovnikom dahne, podeli svojega Duha, da bi mogli izvrševati svoje poslanstvo oznanjevanja vstalega Kristusa. Kot pnevmatološki človek bo duhovnik imel tudi čut za prepoznavanje znamenj časov in izvrševanje nalog, ki mu jih je zaupal škof.

5. Duhovnik je po svojem bistvu »eklezialno bitje«

Jezus ga je poklical znotraj cerkvenega občestva za služenje temu občestvu. Do njega čuti vso odgovornost in pripadnost. Poklican je, da upošteva in vzdržuje to trinitarično strukturo Cerkve. Cerkev sama ima značaj poklicanosti in poslanstva, da postane, kot poudarja koncil, »v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (C 1). Cerkev kot stvarjenje troedinega Boga je pritegnjena v večjo – trinitarično obliko bivanja: je Očetovo božje ljudstvo, ki si ga ustvarja po Sinu v Svetem Duhu. Prav zaradi tega nosi to ljudstvo različne in vendar med seboj se dopolnjujoče poteze. Duhovnikova identiteta je razumljiva samo v teh trinitarično-eklezialnih koordinatah.

Mogoče še misel, ki jo je izrekel kot nekakšen »testament« svojim duhovnikom kardinal Joseph Ratzinger ob svojem odhodu iz Münchna: »Duhovništvo je služba, katero moremo izvrševati samo v skupnosti (znotraj duhovniškega občestva). Smo 'cooperatores Veritatis (evangelii)'... Samo toliko, kolikor vstopimo v veliko občestvo poklicanih in sestavljamo »mi« nekega škofijskega in dekanijskega presbiteriuma, se moremo kot posamezniki vljučiti v službo vsem in za vse. Iz vsega srca vas prosim: držimo skupaj! Držimo skupaj v dekanijah. Imejmo oči drug za drugega, predvsem če kdo med nami postane utrujen. Pojdimo drug do drugega. Pogovarjajmo se. Sprejemajmo drug drugega. Pomagajmo si. Izmenjujmo si darove (karizme) in tako lajšajmo delo drug drugemu. Ostanimo skupaj in ne pustimo se razgnati od raznih zunanjih interesih pripadnosti… Prav kot posamezniki, ki imajo različne karizme, ostanimo skupaj, ne prelomimo temeljnega zaupanja drug do drugega, da bomo živeli iz skupne vere, iz skupnega poslanstva, da bomo pri vsej zunanji različnosti mislili in delovali v zvestobi temu enemu temelju in tako tudi pripadali drug drugemu ter drug drugega bogatili. Držimo skupaj – to zmoremo kljub vsem različnostim, če ostanemo zvesti temu, kar nas vse skupaj združuje, če ostanemo pri Jezusu Kristusu. Ljubimo ga in prihajajmo vedno znova k njemu. Da, ostajajmo v njem!«