Ciril Sorč

Duhovnik evharistično bitje

Z vso gotovostjo smemo trditi: Preživela bo evharistična Cerkev! Zato velja: Cerkev prihodnosti bo evharistična Cerkev: »V evharistiji je zaklad Cerkve, srce sveta, poroštvo cilja, po katerem, čeprav nevede hrepeni vsak človek« (Cerkev iz evharistije, 59)! Zato Cerkev ni toliko organizirana skupnost, ampak skupnost, ki je zbrana ob evharistični mizi. In duhovnik je strežnik pri tej mizi. Gostitelj evharističnega občestva. Omogoča srečanje, katerega sad bo sreča! Vabi na gostijo božjega preobilja. Duhovnik je prepoznaven prav v obhajanju evharistije – mašnik: »Evharistična daritev je središče in korenina duhovnikovega življenja« (D 14). Kakor je evharistija središče Cerkve, tako je tudi središče duhovnikovega življenja in delovanja. Kot služabnik evharistije je duhovnik v »epicentru«, v središču dogajanja: »Drugi zakramenti, kakor tudi vsa druga cerkvena opravila in dela apostolata, so v tesni zvezi s sv. evharistijo in so nanjo naravnana. Presveta evharistija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve... Tako je shod za obhajanje evharistije središče verskega občestva, katero vodi duhovnik« (D 5; prim. KKC 1324-1327). Ko duhovnik obhaja evharistijo, opravlja najodličnejšo službo. Zato ni čudno, da duhovnika naše verno ljudstvo imenuje kar mašnika. On je potreben, da se realizira Kristusova daritev na križu v določenem času, in on je potreben, da darovi vernikov »dosežejo« nebeškega Očeta.

Duhovnik se posvečuje po evharistiji

Novost Jezusove zaveze, pashe je v tem, da je On sam Jagnje! Tako je duhovnik poklican, da se identificira z njegovim Gospodarjem! Vse to spodbuja duhovnika, da iz evharistije in za evharistijo živi. Duhovnik mora biti torej v prvi vrsti evharistični človek. Obhajanje evharistične daritve je tako zanj najbolj dostojanstveno in osrečujoče dejanje. Obhajanje maše tako daje močan pečat tudi vsemu njegovemu življenju. Zato je duhovnikova duhovnost evharistična duhovnost. Duhovnikov čas bi smeli šteti kot čas pred mašo in čas po maši, čas, ki je naravnan na evharistijo.

Duhovnik živi za evharistijo

Kakor je bilo celotno Jezusovo življenje priprava na daritev na križu, analogno naj bi bilo duhovnikovo življenje in delovanje naravnano na obhajanja evharistične daritve, ko sme v Jezusovem imenu, in persona Christi izgovarjati besede: »To je moje telo... To je moja kri.« Kakor je bila Kristusova daritev na križu povzetek njegove življenjske daritve, tako naj bi v vsakokratnem evharističnem obhajanju bilo povzeto tudi duhovnikovo življenjsko darovanje. Posvetilne besede naj bi na določen način izražale tudi duhovnikovo žrtev, saj kot alter Christus na tem mestu ne more biti zgolj kot neosebno orodje, temveč kot zavzeti darovalec. Duhovnikova osebna priprava: »Snov« za evharistično daritev je celoten čas, ki ga preživimo pred tem dogodkom. Duhovnik, ki vse svoje življenje in delo gleda in usmerja v luči evharistije, mu daje posebno težo in vrednost. Tako naj bi bila maša povzetek vseh daritev, ki smo jih darovali v tem času. Pri maši bodo posvečene, oplemenitene in osmišljene.

Duhovnikova priprava vernikov: Končno mora biti tudi celotno pastoralno delovanje priprava vernikov na polno, zavzeto in poglobljeno obhajanje evharistije, še posebej nedeljske. Kajti kdor ni začutil udeležbe pri maši kot nepogrešljivi način uključevanja v Cerkev, ta ima napačno predstavo o krščanski veri ter o vključevanju vanjo. Seveda bo duhovnik v pripravi na ta dogodek vključil vse prvine, ki so za polno doživetje maše potrebne. Tukaj je potrebna duhovna priprava samega sebe in vernikov, še posebej vseh sodelavcev; potrebna je »strokovna« priprava oblikovalcev bogoslužja, pa vse do priprave okolja, prostora in liturgičnih predmetov. Če kaj, bi si moral duhovnik pridržati katehezo o evharistiji, saj naj bi on evharistijo najbolj od znotraj poznal in doživljal.

Duhovnik obhaja evharistijo

Doživeto obhajanje evharistije je najgloblji vir milosti za duhovnika. Mesto, ki ga ima duhovnik v obhajanju mašne daritve mu ne dovoli, da bi jo samo opravil, temveč ga nagiba, da se vanjo uživi, poglobi. Duhovnik ni samo tisti, ki vernike zbira v Kristusovem imenu, marveč mora to poslanstvo izvrševati kot tisti, ki se popolnoma poistoveti z dogajanjem, se pridruži vernikom pri obžalovanju grehov, slavljenju Boga, poslušanju božje besede, izpovedovanju vere, molitvi, darovanju in zauživanju sv. Rešnjega telesa in krvi, hkrati pa se poistoveti s Kristusom Velikim duhovnikom pri zbiranju in pozdravu vernikov, pri oznanjevanju božje besede, pri spremenjenju, molitvi za vernike in nad verniki, podeljevanju obhajila in pri blagoslovu. Ta bogata in mnogovrstna služba ne napravlja iz duhovnika »razcepljene osebnosti«, ampak za »vezni člen« med božjim in človeškim, med Kristusovo in našo daritvijo.

Za daritveno naravnanost duhovnika »poskrbi« njegovo obhajanje evharistične daritve. Po maši naj ne bi bilo potrebno vprašati duhovnika od kod prihaja, saj bi moralo njegovo obličje razodevati kraj, kjer se je pravkar zadrževal. Če velja za vse vernike, da brez svetih skrivnosti ne morejo živeti, potem to velja toliko bolj (ali vsaj toliko) za duhovnika. Toda to življenje iz evharistije ni v smislu zasanjanosti in odtrganosti od življenja, temveč v smislu nove zavzetosti za vzpostavljanje meril, ki se jih naučimo v evharistiji. Communio, agape in caritas so tisto, kar mora v vsakdanjem življenju prejeti konkretne oblike. V evharistiji duhovnik zajema moč za svoje lastno posvečenje in za izvrševanje svojega poslanstva.

Duhovnik pred tabernakljem

Češčenje je vztrajati, muditi se pri ljubljenem! Češčenje postane zedinjenje. Jezus ni več pred nami samo kot popolnoma Drugi. Je v nas in mi smo v njem. Češčenje ni duhovna vaja (duhovni »fitnis – razgibalne vaje«), ampak je globok osebni stik z Bogom, ki je Oče, Sin in Sveti Duh. Pri češčenju ni potrebnih mnogo besed: Jaz gledam njega, On gleda mene! Kristjana spravi na kolena samo ljubezen (zato mu je klečeplazenje tuje)! Zelo me nagovarja Rupnikov tabernakelj v Zavodu sv. Stanislava, na katerem je zapis: ὁ ών. Tisti, ki je. To je najprimernejša definicija Boga (ki ne izključuje tiste: Bog je ljubezen), s katero se predstavi Jahve (Jaz sem, ki sem; Jaz sem tukaj zate) Mojzesu v gorečem grmu. Tabernakelj je »goreči grm«, v katerem se nam razodeva Jezus Kristus in ostaja z nami! Pred Najsvetejše prihajamo tudi zato, da se ponovno zavemo in napijemo Jezusove bližine.