Jürgen Moltmann

DOVOLJ DOBRIN ZA VSE

»In ko so odmolili, se je potresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so oznanjali Božjo besedo brez strahu. Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor enega srca in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval« (Apd 4,31-35).

Dovolj je dobrin za vse: To je neverjetno sporočilo te pripovedi. To ni nikakršno zgodovinsko poročilo o »zlati dobi« prvih kristjanov, marveč opozorilo na realne možnosti življenja za nas danes. Mi sami moremo postati deležni tega izkustva: izkustva občestva v Svetem Duhu.

Dovolj je dobrin za vse: - toda 10 % ljudi v naši deželi živi pod najnižjo človeško ravnijo. To je revščina v Zvezni republiki. Kako se to dejstvo ujema z gornjo trditvijo?

Dovolj je dobrin za vse: toda na milijone ljudi je brezposelnih. Surovin je vedno manj. Energetski viri usihajo. Cene se dvigajo. Dolgovi rastejo. Pomanjkanje se širi na vsa področja. Kakšno protislovje!

Kako more potem biti »dovolj dobrin za vse«, če človeštvo že od vsega začetka živi v pomanjkanju, z lačnim želodcem in žejnim grlom, s skrbmi v srcu in strahom v tilniku, in bo gotovo moralo tako živeti tudi v prihodnje? Saj nikoli ni bilo, ni in ne bo dovolj dobrin. Ali imamo mi prav? So prvi kristjani pretiravali? Kaj je res?

Binkoštni dogodek ni nekakšen nov socialni nauk, marveč govori o izkustvu Boga. To je izkustvo Duha, ki pride nad ljudi, jih duševno in telesno prešine ter jih zedini v novo občestvo. V tem izkustvu se čutijo ljudje napolnjene z novimi, neslutenimi močmi in opogumljene za nov slog življenja.

Pozornosti je vredno naslednje: Kadarkoli v Novi zavezi ljudje govorijo o tem izkustvu Boga v Duhu življenja, ki oživlja, jih vselej prevzame radosten zanos in govorijo v superlativih o »polnosti Duha«, o »preobilju milosti« in o brezmejnem »bogastvu življenja«. Vsakdo ima dovolj, več kot dovolj, in ni več pomanjkanja v nobenem oziru. To je soglasno izkustvo življenja v Duhu, v stvariteljskem, v oživljajočem, v Božjem Duhu.

Ali je to realistično ali pač le religiozno? Ali je to le možnost, ki je dostopna izkustvu, ali le lepo hrepenenje?

V našem dogodku naletimo na tri dejavnike za polnost življenja in za zmago nad vsakršnim pomanjkanjem:

1. »Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.« To je prvo, kajti s tem se vse začenja: Po vstajenju križanega Jezusa se je odprla polnost življenja, večno-živega življenja. Smrti je odvzeta moč. Grožnje smrti niso več učinkovite. Že sta tukaj neminljivo življenje in neuničljivo življenjsko veselje.

Trpeti pomanjkanje, namreč pomeni biti prikrajšan za uživanje življenja. Trpeti pomanjkanje, to pomeni biti brez potrebne hrane in pijače; trpeti pomanjkanje, to pomeni zboleti in biti osamljen; trpeti pomanjkanje, to končno pomeni izgubiti življenje samo. Največje pomanjkanje, absolutno pomanjkanje je: smrt. Vsako drugo pomanjkanje, ki ga v življenju čutimo in trpimo, je povezano s smrtjo, ki človeka oropa življenja. Ker vemo, da moramo umreti, ne moremo nikoli dovolj prejeti od življenja.

Če pa je Kristus vstal, potem se širi upanje na življenje, na takšno življenje, ki ga ne more usmrtiti nobena smrt; življenje, katerega je vedno dovolj, ne samo za tiste, ki sedaj živijo, marveč tudi za mrtve.

2. »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša.« To je drugi dejavnik in z njim se stvar nadaljuje: iz neznane množice ljudi nastane občestvo in to je naenkrat »kakor eno srce in ena duša«. To je izkustvo občestvenega Duha. Ta občestveni Duh je Bog med nami. V njem se izvrši zmaga nad ločitvijo človeka od človeka. Zatiranje človeka po človeku preneha. Konča se poniževanje človeka po človeku. Odstranjena je odtujitev človeka od človeka. Iz gospodarjev in sužnjev nastanejo bratje. Iz mož in žena nastanejo prijatelji. Prednosti in zapostavljanja izginejo iz človeške družbe. Ljudje postanemo »eno srce in ena duša«.

Kjer se zgodi kaj takšnega, tam nastopi nič manj kakor izkustvo Boga samega. Katerega Boga? Boga med nami, občestvenega Boga, Svetega Duha. Tako stopimo iz svoje osamelosti v skupno življenje. Naši strahovi pred drugimi in naše agresije, napadalnosti, postanejo smešne, saj je dovolj vsega za vse. Bog sam je tu za vse. Tu med nami živi in nas vabi po svojem skupnem, občestvenem Duhu, da »postanemo eno srce in ena duša«.

3. »Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.« To je tretji dejavnik in vanj se vse steka: V duhu vstajenjskega upanja in v izkustvu občestvenega duha, se ni nikomur potrebno oklepati lastnih dobrin. Kdor je našel gotovost glede večnega življenja, ne potrebuje več dvosmiselnih zavarovanosti, kakršne mu ponujajo njegove dobrine. Torej so njegove dobrine določene za uporabo tistemu, ki jih potrebuje. Zato so imeli prvi kristjani »vse skupno« in zato ni nihče med njimi »trpel kakršnegakoli pomanjkanja«. Kar so imeli v posesti, so prinašali apostolom in ti so dajali vsakomur »kar je potreboval«.

Mnogi pametni ljudje poreko kritično k tej pripovedi: Da, da, to je bil »komunizem prvih kristjanov«, vendar se ni ohranil. Človek ostane od mladih nog hudoben, potrebuje lastnino, kajti človek je po svojem bistvu egoist. Torej ostanímo pri »zdravem egoizmu«. Ti ljudje niti ne opazijo, kako brez »duha« v dobesednem pomenu besede je ta kritika.

Če pogledamo v naš svet, tudi v združeno Nemčijo, potem seveda odkrijemo, kako obvaduje naše življenje, naše početje, naše gospodarstvo, našo politiko natančno nasprotno načelo: Nikoli dovolj! se glasi na vseh področjih. Naše gospodarstvo je gospodarstvo pomanjkanja. Izhajamo iz predpostavke, da vsepovsod vlada pomanjkanje, ki ga je mogoče odpraviti samo z delom in s še pomnoženim delom, samo s porastom proizvodnje in z vedno večjo množično proizvodnjo. In kdor mora gospodariti, navsezadnje vé, da mora pičle dobrine porazdeliti na rastoče zahtevke. In tudi ve, da v tem tekmovalnem boju med rastočimi zahtevami in pičlimi dobrinami ne more zmagati.

Torej ni nikoli dovolj za vse: Zato boj za nafto, zato boj za surovine, zato boj za svetovna tržišča, zato boj za možnosti izobraževanja in delovna mesta, zato neprenehno hlastanje za denarjem in užitkom.

Seveda obstajajo osnovne naravne potrebe, ki morajo biti izpolnjene, če ljudje hočejo živeti in če hočejo živeti po človeško. Toda naše gospodarstvo je šlo daleč onkraj teh osnovnih potreb. Življenja ne obvladujejo in gospodarstva ne ženejo naprej te osnovne potrebe, marveč razvnete in umetno stopnjevane zahteve in želje. Te dodatne želje so načelno brezmejne. Mogoče jih je stopnjevati onkraj sleherne izpolnitve. Zakaj? Človek današnje družbe je očitno postal pohlepna zverina (Unmensch). Muči ga nepotešljiva žeja po življenju. Obseden je od nenasitne lakote po moči: »Čim več ima, tem več hoče, nikoli njegove želje ne utihnejo«.

Zakaj so državjani današnjega sveta tako izmaličeni? Ker jih zavestno in nezavestno obvladuje strah pred smrtjo. Saj je njihova sla po življenju njihov strah pred smrtjo, in njihov strah pred smrtjo se uveljavlja v neomejeni lakoti po moči. »Človek živi samo enkrat«, pravijo. In: »Saj bi se mu moglo kaj izmakniti!« Ta lakota po uživanju, po posesti in moči, ta žeja po priznanju, ki ga prinaša uspeh in občudovanje - to je sprevrženost modernega človeka. To je njegova brezbožnost. Kdor izgubi Boga, napravi samega sebe za boga. Tako postane človek nesrečen in ponosen mini bog (Minigott).

Nikdar ni dovolj dobrin za vse. Zato zagrabi, sedaj zagrabi: to nam pravi smrt, ki nas golta, če smo vse pogoltnili. Moderno gospodarstvo pomanjkanja, moderna ideologija rasti in siljenje k ekspanziji - to so zavezništva s smrtjo. To so smrtonosne igre s človekovim strahom. To so umazane špekulantske igre s slo po življenju in izsesavajo ljudi.

Ni dovolj dobrin za vse: to geslo razbije sleherno človeško skupnost in draži ljudstvo zoper ljudstvo, razred zoper razred, spol zoper spol, končno vsakogar zoper vsakogar in vsakogar zoper samega sebe. To geslo strahu osamlja ljudi in jih vodi v načelno sovražen svet. »Vsakdo mora gledati sam zase«, pravijo. Kdor se ne sili v ospredje, kdor ostaja v ozadju, je sam kriv. Vsakdo je samemu sebi najbližji. To je dejansko svet »brez srca in brez duše«. »Komolčarska družba«.

Končno nastane iz te smrtne sle po življenju in iz boja vseh zoper vse takšno stanje, v katerem 10 % našega ljudstva živi v revščini, 700 milijonov ljudi na svetu strada in zadolženost narodov Tretjega sveta tira v bankrot. To ni čudež, tudi ne naravna katastrofa. Ta ljudstva so »nerazvita« zato, ker so jih bogati narodi pritirali v nerazvitost. Zato stradajo, ker so jih drugi izstradali. Zato so obubožali, ker so bili pahnjeni v zadolženost. Ni pomanjkljivost narave tista, ki jih spravlja v trpljenje, temveč krivičnost drugih ljudi, neenaka porazdelitev dobrin, krivične cene, neenake možnosti življenja.

Zelo res je, da more človek živeti v uboštvu, živeti more tudi z uboštvom. Če človek skupno deli uboštvo, je uboštvo znosno. Šele krivičnost je tista, ki pomanjkanje naredi za muko, in brezpravnost je tista, ki stori, da uboštvo postane pekel.

Če hočemo najti resnično življenje in se izogniti vesoljni smrti sveta, če hočemo pridobiti resnično bogastvo življenja in priti ven iz pomanjkanja ter revščine, potem se moramo preokreniti in začeti tam, kjer je nastopila najhujša izguba: pri Bogu. Iz brezboštva nastane občutje zapuščenosti od Boga. Iz zapuščenosti od Boga se dviga v nas strah pred smrtjo in sla po življenju, in tako ni dobrin »nikoli dovolj«. Če pa Bog ni daleč, temveč blizu, če je v dobesednem pomenu v Duhu navzoč (geistesgegenwärtig) med nami, tedaj nastane nepopisna življenjska sreča: Človek je zavarovan, je doma, mu drugi zaupajo in more zaupati samemu sebi in drugim. Njegovo najgloblje pomanjkanje, pomanjkanje Boga, je odpravljeno. Njegovo hrepenenje po sreči je izpolnjeno.

Bog je navzoč, v Duhu navzoč - to moramo razumeti tudi takole: Bog je v našem življenju navzoč kot Žívi - živi Bog. Naše omejeno, ranljivo in umrljivo življenje je nošeno in prešinjeno z njegovim neomejenim, veličastnim, večnim življenjem. Skupaj z vsemi svojimi duhovnimi spoznanji, z vsemi duševnimi vzgibi in vsemi potrebami in težnjami telesa smo privzeti v večno Božje življenje in imamo delež pri njem. V svojem bivanju čutimo bivanje Boga, v svojem trpljenju zaznavamo njegovo bolečino, v svoji sreči nam pritrjuje njegova blaženost. Bog je v Duhu navzoč: »V njem živimo, se gibljemo in smo«. Kdor to izkusi in se tega zaveda, ta zazna, kako postaja sproščen, ker ga strah zapušča in prihaja nadenj velik mir.

Če nas zapusti strah pred smrtjo, izgine tudi uničujoča sla po življenju: potem moremo svoje želje in terjatve omejiti na svoje naravne potrebe. Sanje o moči in sreči, o »vonju vélikega, prostranega sveta«, s katerim se poraja v nas umetno pomanjkanje, nas nič več ne privabljajo.

Torej bomo porabili samo tiste dobrine, ki jih resnično potrebujemo, in ne bomo več sodelovali pri blaznosti »vélikega razsipanja«. Pri tem niti ne potrebujemo resnih pozivov k varčnosti in zmernosti, kajti življenje samo je sijajno in veselje nad bivanjem obstaja tukaj zastonj.

Kaj naj storimo? Predlagam naslednje: Najbolje je oblikovati pregledna občestva in krepiti smisel za skupno življenje, za življenje z drugimi in za druge. Prepričanje, da ni »nikoli dovolj dobrin za vse« ljudi osamlja in razceplja, jih napravlja za bitja brez povezav. Nasprotje od revščine ni lastništvo. Nasprotje od uboštva in lastništva je skupnost, občestvo. V skupnosti pa postanemo bogati, bogati prijateljev, sosedov, kolegov, tovarišev, bratov in sester. V skupnosti si moremo pomagati skoraj v vseh težavah sami. Saj je tu dovolj ljudi, zamisli, moči in energij. Vse to je samo neizkoriščeno, zakrnelo, potlačeno. Odkrijmo torej svoje bogastvo, odkrijmo svojo solidarnost, oblikujmo skupnost, vzemimo svoje življenje sami v roke, vzemimo ga končno iz rok tistih, ki hočejo gospodovati nad nami in nas izrabljati.

Vse resnično koristne akcije niso odrejene od zgoraj, marveč nastanejo v spontanih skupnostih, nastalih v bazi, od spodaj: otroški vrtci, pomoč med sosedi, pomoč revnim, skrb za bolne, akcija pomoč v življenjski stiski in mnogotere pobude državljanov. Skupine za samopomoč bolnih in žalujočih se čutijo blizu Jezusu, ne pa vedno tudi Cerkvi. Mirovne in ekološke skupine ter skupine za Tretji svet, se čutijo blizu Božjemu kraljestvu, ne pa vedno tudi Cerkvi. Ali naj jih ne bi Cerkev sprejela kot »meso od njenega mesa« in »kost od njenih kosti«, da bi mi sami mogli tako najti pot k Jezusu in Božjemu kraljestvu. V velikih birokratskih organizacijah družbe, države, strank, Cerkva in univerz, vlada vedno pomanjkanje. V prostovoljnih združenjih ljudi pri bazi pa so ljudje deležni resničnega bogastva življenja. Če si ljudstva izbojujejo svobodo, da bi oskrbovala najprej sama sebe, preden proizvajajo za svetovni trg, tedaj postanejo vsi siti.

Tedaj je dovolj dobrin za vse, če se, seveda »če«, se pridruži k polnosti življenja, življenjskih moči in sredstev za življenje pravičnost. Pravičnost naredi, da »sleherni dobi, kar mu je potrebno«, nič več, nič manj.

Polnost Božjega življenja pa napravi nas vse v drugem oziru lačne, nenasitno lačne. Duh življenja nas napravlja v drugem oziru žejne, nepotešljivo žejne: »Blagor lačnim in žejnim pravice« (Mt 5,6). Na tem področju so pred nami naloge prihodnosti: v širjenju socialne pravičnosti v našem narodu, v vzpostavitvi pravičnosti v našem ljudstvu ter v vzpostavitvi pravičnosti med ubogimi in bogatimi ljudstvi na zemlji. Po pravičnosti vpijejo ubogi najprej, ne po blaginji. S krivičnostjo, katero dopuščamo, se izpridimo mi sami, tudi če živimo prijetno. Lakota po pravici je sveta lakota, žeja po pravičnosti je sveta žeja. To je lakota in žeja Svetega Duha samega. On naj nas napolni v vsej celoti.

Besedilo se nahaja v knjigi:
Ciril Sorč, Sveti Duh polnost ljubezni in življenja, Ognjišče, Koper 1994, 7-12.