Ciril Sorč

Evropa tudi danes potrebuje duha svetih slovanskih bratov

V čem je veličina slovanskih bratov?

Njuno neizmerno veličino moremo na začetku tretjega tisočletja občudovati. S svojim misijonarskim delom med slovanskimi narodi sta »prehitevala« pojmovanje in napredovanje oznanjevanja evangelija. Ni čudno, da so mnogi njuno delovanje obsojali in ju preganjali. Njuna daljnovidnost in velikopoteznost je bila potrjena šele na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem z uveljavitvijo liturgije v domačem jeziku. Njun posebni pomen za vesoljno Cerkev je pokazal papež Janez Pavel II. z njuno razglasitvijo za sozavetnika Evrope. Kot prvi papež slovanskega porekla je leta 1985 v okrožnici Apostola Slovanov znova opozoril na njun neprecenljivi delež pri oznanjevanju evangelija med slovanskimi narodi. K temu, da more vesoljna Cerkev dihati z »obema kriloma pljuč«, misel, ki je bila Janezu Pavlu II. tako ljuba, sta prispevala prav naša brata.

Kakšen je njun prispevek v zgodovini slovanskih narodov?

V devetem stoletju, tik pred začetkom odločilnega razhajanja med Vzhodom in Zahodom, sta v katoliškem duhu oznanila med Slovani krščansko vero in jih dvignila med kulturne narode. Čeprav so nekateri hoteli zatreti njun vpliv, se je njuno delo močno zakoreninilo med Slovani in postalo vzor za vsakršno misijonarjenje in ukoreninjenje evangelija. Dejansko šele današnji čas odkriva njun izvirni prispevek k širjenju evangelija. Njun genij je v nekaj besedah povzel papežev odposlanec Agostino Casaroli pri slovesni maši v džakovski katedrali 5. julija 1985, ob obhajanju 1100. obletnice Metodove smrti: »Ta dva učitelja, ‘sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, po narodnosti Grka, po poslanstvu Rimljana, a po plodovih svojega apostolata Slovana’, sta dala slovanskim narodom nov verski pomnik in nov kulturni obraz.« Ko smo pred kratkim obhajali binkoštni praznik, moremo primerjati delovanje apostolov binkoštim slovanskih narodov.

Od kdaj ju častimo kot svetnika?

Češčenje sv. Cirila se je začelo v Rimu takoj po njegovi smrti. Tako je bilo tudi v Panoniji, kjer je bila zbrana večina učencev pod Metodovim, potem pod Kocljevim vodstvom. Tu so bila sestavljena prva besedila bogoslužnih molitev, pesmi in beril v čast sv. Cirilu. Leta 874 je bilo slovensko bogoslužje v Panoniji zatrto, a spomin sv. Cirila in Metoda ni bil popolnoma pozabljen. Tako da je Valvazor leta 1689 imenoval sv. Cirila in Metoda med svetniki, ki jih na Kranjskem še posebno častijo. Poseben pomen svetih bratov za Slovence je prikazal škof Anton Martin Slomšek. Leta 1851 je ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda ter jo širil tudi med drugimi slovanskimi narodi. Veliko je pripomogel k spoznavanju lika in dela svetih bratov teološki profesor Franc Grivec, še posebej po svojem odkrivanju in poglabljanju v Cirilove »pradedne časti«. Njegova prva knjiga (1927) »Slovanska apostola sv. Ciril in Metod« je izšla tudi v češkem, nemškem in poljskem prevodu. Pomenljivo je, da se je češčenje sv. Cirila in Metoda še posebej naselilo med zamejskimi Slovenci, predvsem v času fašističnega zatiranja, kar vidimo recimo na Kraljevih freskah na Premu in drugod.

Zakaj jima pravimo »učitelja za vsa ljudstva«?

Sv. Ciril in Metod sta most med Vzhodom in Zahodom ter tako odličen zgled graditve edinosti in katoliškosti. Janez Pavel II. ju predstavi v okrožnici Apostola Slovanov kot člen edinosti ali nekak duhovni most med vzhodnim in zahodnim izročilom, saj se obe stekata v eno samo veliko izročilo vesoljne Cerkve. Sta borca in hkrati zaščitnika ekumenskega prizadevanja sestrskih Cerkva Vzhoda in Zahoda, da bi prišli do edinosti, ki ni preprosto zlitje. Sveta brata zbujata veliko »domotožje po edinosti«. Za polno katolištvo mora vsak narod in vsaka kultura odigrati v vesoljnem odrešenjskem načrtu svojo posebno vlogo (prim. Apostola Slovanov 27).

Kaj razumemo pod »Cirilovimi pradednimi častmi«?

V »pradednih časteh« se razodeva najvišje dostojanstvo vsakega človeka in vsakršne družbe. V le-te se je Ciril poglabljal in jih uporabljal v svojem misijonarskem in kulturnem delovanju.

Grivec je pradedne časti označil kot čisto plemenito človečnost v pradedu Adamu pred grehom, ki je obnovljena v učlovečeni drugi Božji osebi, Kristusu. Pradedne časti pomenijo sijaj Adamove človeške narave in bogopodobnosti pred izvirnim grehom ter odpirajo globlji pogled v Cirilovo filozofijo, teologijo, askezo in misijonsko delovanje.

To plemstvo presega vse plemstvo tega sveta. Ciril je bil odličnega rodu in član visoko kulturnega grškega naroda, toda kot globoko veren kristjan je spoznal, da ta dvojna čast ni nič v primeri s tistim plemstvom, ki ga je praded Adam imel v raju pred izvirnim grehom in ki ga je Kristus obnovil. Tega plemstva postane pri krstu deležen vsak kristjan, naj bo še tako siromašnega rodu in še tako prezirane narodnosti. Pri pridobivanju tega plemstva in dostojanstva začenjamo vsi iz istega izhodišča.

Pradedne časti kot nekakšne človečanske pravice?

Po bistveni vsebini se stvarno ujemajo s človečanskimi pravicami, ki so jih l. 1948 razglasili Združeni narodi in jih je opeval Prešeren v svoji Zdravljici. Prav želja in prizadevanje, da bi vsak človek in vsi narodi mogli prejeti in živeti iz teh časti in plemstva, je nagnilo sveta brata, da sta se odrekla samoti in šla oznanjat evangelij slovanskim narodom. Pojem pradedne časti je zelo posrečen za opis izvirne človekove podobe. Pod tem pojmom se skriva tista bogata antropologija, ki jo učijo in razvijajo vzhodni očetje, Ciril pa jo je izpostavil in konkretiziral. Prepričan pa sem, da je v Cirilovem nauku o pradednih časteh neobhodno izhodišče za teološko antropologijo, za medsebojno zbliževanje Cerkva, za medverski dialog, pomembno sporočilo za današnji čas in prispevek k oblikovanju nove Evrope in sveta, ki nastajata pred našimi očmi. Tukaj vidim pomemben prispevek vzhodne teologije združeni Evropi. Ta danes, mogoče bolj kot kdaj prej, potrebuje sv. brata Cirila in Metoda.

Zakaj Cirila imenujejo tudi filozof?

Cirilovih pradednih časti ne moremo razumeti brez njegove ljubezni do modrosti, to namreč pomeni filozofija. To hoče tudi izraziti ime Filozof, ki ga dajejo Cirilu že od vsega začetka. Imena »filozof« Ciril ni prejel samo zaradi odličnega poznanja filozofije in klasičnih filozofov, marveč zaradi svoje temeljne odločitve in ljubezni do filozofije kot življenjske modrosti. Čeprav je Ciril zelo dobro poznal modrost filozofov, je zajemal svojo modrost predvsem v poglabljanju v Sveto pismo – zapisano Božjo modrost – in v oklepanju Jezusa Kristusa – učlovečene Božje Modrosti, Logosa.

Ljubezen do modrosti je kazal Ciril na vsakem koraku svojega življenja. Grivec poudarja: »Neomajna ljubezen do modrosti mu je obenem pomenila tudi strastno ukaželjnost, vročo ljubezen do znanosti, posebej filozofske znanosti, ki je filozofom starega veka pomenila višek in vsoto vseh znanosti; pa tudi višek duhovne plemenitosti, kreposti in bogoljubnosti«. Žitja govorijo o Cirilovi življenjski izbiri ali »zaroki« z Modrostjo: »Ko je bil Ciril sedem let star, je mestni upravitelj zbral pred njim vse mestne deklice, da bi si izbral eno. Ciril je izbral Sofijo-Modrost.« To je tista Modrost, ki že od vsega začetka spremlja Boga pri njegovem stvariteljskem delovanju , saj je Bog vse modro ustvaril, z modrostjo uredil in modrost položil v svoje stvari. Kot pravi Tomaš Špidlík, je Božja Modrost nevidni prototip vseh vidnih stvari.

Med častmi sta tudi Božja beseda in liturgija.

Božja beseda je bila Cirilu vir vsega spoznanja in oznanilo človekovega odrešenja in neizmerne časti. Iz nje je zajemal spoznanje in moč za svoje duhovno življenje, zato pa jo je hotel prepričljivo oznanjati vsem, h katerim je bil poslan. Ni čudno, da te besede ni samo oznanjal, ampak jo je tudi prevedel v jezik ljudstva, h kateremu je prišel kot misijonar. Vznesene besede brez primere je zapisal v uvodu k štirim evangelijem: »Poslušajte vsa slovanska ljudstva, poslušajte besedo, ki prihaja od Boga, besedo, ki hrani človeške duše, besedo, ki vodi k spoznanju Boga.«

Z liturgijo vstopa človek v božje območje in opravlja najvišjo službo bogočastja. V obhajanju liturgije je po gledanju Vzhoda človek največji. Tukaj že anticipira tiste časti, ki jih bo mogel v polnosti uživati šele v eshatološkem raju, ko bo opravljal službo liturga. V liturgiji ter evharistiji in drugih zakramentih človek najgloblje vstopa v Božjo bližino in dopolnjuje svojo bogopodobnost. Cirilovo željo in prizadevanje, da bi mogla vsa ljudstva, tudi najmanjša in zapostavljena, slaviti Boga v svojem jeziku, spodbuja prepričanje, da ni bolj in manj primernih jezikov, ampak da so vsi božji dar, s katerim naj človek slavi svojega Stvarnika.

Kakšen je njun pomen za današnji čas?

Nekaj posebnega in občudovanja vrednega je, kako sta apostola Slovanov pri delu v vsekakor zapletenih okoliščinah razumela in upoštevala bistvo oznanjevanja evangelija novim narodom. Tem »nista poskušala vsiliti ne nedvomne superiornosti grškega jezika in bizantinske kulture, ne navad in običajev bolj napredne družbe, v kateri sta bila vzgojena in ki sta jim ostala očitno vdana in zvesta. V veliki želji, da bi v Kristusu združila nove vernike, sta slovanskemu jeziku prilagodila bogata in prefinjena besedila bizantinske liturgije ter subtilne in zapletene razprave grško-rimskega prava uskladila z miselnostjo in navadami novih ljudstev« (Janez Pavel II., okrožnica Apostola Slovanov 13). Zavest temeljne enakosti in vesoljne poklicanosti vseh v Božje kraljestvo je bratoma omogočila napraviti tiste korake, ki so bili v njunem času (in pravzaprav vsakem) nekaj izrednega. Ni ju potegnil v svoj vrtinec takratni spor in razhajanje med Vzhodom in Zahodom, ki ga je predvsem sejal v tistem času Fotij in ikonoklazem. Grivec v svoji razpravi Pravovernost sv. Cirila in Metoda poudarja, da sta bila sveta brata vzorna sinova krščanskega Vzhoda, vzgojena v duhu vzhodnega meništva. In menihi so bili najznačilnejši zastopniki vzhodne Cerkve, goreči branitelji vzhodnih verskih izročil, obenem, do 11. stoletja, pa najvernejši branitelji edinstva z zahodno Cerkvijo. Zato sta pravoverna v zahodnem in vzhodnem smislu.

Cirilove časti kot podlaga za današnjo pluralnost?

Cirilovo povezovalno vlogo, ki ima velik pomen tudi za današnji čas, je kardinal H. Pellegrinetti (nuncij v kraljevini Jugoslaviji) takole opisal: »Sv. Ciril je imel tisto, kar je danes redko, namreč čudovito ravnotežje med zavestjo skupnosti človeškega rodu, utemeljene v edinosti izvora in odrešenja, ter med zavestjo individualnosti plemen in narodov, ki se tudi izvaja iz narave in zato iz Boga … V Cirilovem pojmovanju je Kristus skupni cilj, h kateremu so poklicani vsi rodovi. Kristus daje novo plemenitost vsakemu narodu; vsak jezik je enako poklican, da slavi Kristusa in se s tem udeležuje verskega poslanstva, ki mu odvzema pečat barbarstva in ga dviga na višino skupne bistveno krščanske omike (civilizacije), kjer razlike in prednosti najdejo način vzajemnega soglasja in dopolnjevanja, ne da bi se uničevale in izenačevale.« Cirilovo pojmovanje pradednih časti je odlična podlaga za jezikovno, kulturno, narodno in še mnoge druge edinosti v različnosti in različnosti v edinost, ali kakor danes radi rečemo: za pluralnost.

Kako sta gradila mostove med ljudmi?

Veliki genij obeh bratov je gradil mostove tam, kjer se je zdelo, da je to nemogoče. Nauk o pradednih časteh izžareva iz vsega njunega delovanja. V duhu te vodilne ideje ju je dejansko prevzela globoka zavest o edinosti vseh ljudi v krščanstvu in v človeštvu, enakopravnosti vseh ljudi in ljudstev znotraj družine narodov in še posebej v krščanstvu in pred Bogom. Živo so mu bili v zavesti neokrnjenost človečanskih pravic, enakost in bratstvo. Iz te ideje se je hranila njuna dejavna moč in prizadevanje za ustvarjenje in oblikovanje slovanske pisave in slovanske liturgije. V skupnosti ljudstev in narodov mora biti prostor za vse, posebne pozornosti pa morajo biti deležni šibkejši, ubogi. To je pravzaprav merilo ali »kanon«, ki je tako zelo potreben v današnjem času ob vstopanju slovanskih narodov v združeno Evropo, v kateri bodo imeli isto dostojanstvo in časti, in sicer ne na temelju ekonomske in politične moči, temveč na temelju enakosti pred Bogom, enakosti v časti prvega, predvsem pa drugega Adama – Jezusa Kristusa.

Si Cirilove pradedne časti zaslužijo, da bi bile zapisane v evropsko ustavo?

Iskanje pradednih časti ni v iskanju izgubljenega raja, ampak v stegovanju za obljubljenim poveličanjem v eshatološki prihodnosti v hkratnem sodelovanju pri graditvi Božjega kraljestva, v katerem želi Bog zbrati vsa ljudstva. V pradednih časteh sta zapisana tako temelj in izhodišče kakor tudi smisel in cilj vsakega posameznika in vse družbe. V njih vidim tisto sporočilo ali vsebino, ki povzema bistvene razsežnosti krščanskega nauka o človeku in družbi. In ker se krščanstvo v temeljih sklada s pristnim in izvirnim pojmovanjem človeka in družbe, tudi razodeva neovrgljivo resnico o njima. Krščanstvo ni religija, ki daje »naknadne« podatke o človeku in družbi, temveč vsebuje osnovne podatke o obeh stvarnostih! Zato si Cirilove pradedne časti zaslužijo, da bi bile zapisane v evropsko ustavo, predvsem pa da bi bile v na novo oblikujoči se Evropi upoštevane in izpolnjevane!

Družina, št. 21, 26. maja 2013, 16-17.