Ciril Sorč

Binkošti
Božje srce odprto za vsa ljudstva

Kdo je torej Sveti Duh? On je božji "ekonom", ki zajema iz zakladov Jezusovega srca in jih podarja naprej. Po pravici ga imenujemo "véliki darežljivec", saj kot oskrbnik božjih darov, v veliki skrbi za vse človeštvo, po zakonih ljubezni posreduje sredstva odrešenja in zveličanja vsemu svetu. Ne samo, da podarja, on sam je Dar, največji dar, katerega nam je "izprosil" in "posredoval" Jezus Kristus. Dar izvira iz ljubezni, je pravzaprav ljubezen sama, ki postane tako dejavna in oprijemljiva. Tako se nam Sveti Duh predstavlja kot ljubezen, v kateri se srečujeta Oče in Sin, ljubezen, v kateri se Bog sklanja k nam ljudem, ter ljubezen, v kateri se moremo mi bližati Bogu. Ker je Sveti Duh ljubezen, je povezan s srcem: Izhaja iz Božjega srca in prevzema človekovo srce. Sveti Duh, ki odpira Božje srce za nas ljudi, tudi odpira naša srca za Boga. To se razodeva v mnogovrstnih darovih, ki izhajajo iz enega Daru, ki je Sveti Duh sam. Darovi Svetega Duha so kot posamezni žarki enega in istega bogatega vira svetlobe, ki je Sveti Duh. Po pravici moramo govoriti o mnogih darovih, saj vsak na svoj način izraža polnost enega in istega Daru, polnost, katere ne more izčrpati noben od njih pa tudi ne vsi skupaj. Sveti Duh nas ne preneha obsipati s svojimi darovi in nas po njih oblikovati v "duhovne ljudi", v ljudi, ki so napolnjeni s Svetim Duhom in so tako "nosilci Svetega Duha". Zato iz njih izhaja duh svežine, ki je nasprotje okostenelosti, novost, ki odganja vsako zdolgočasenost. Sedmeri darovi Svetega Duha, katere mogoče znamo na pamet, so tiste poteze, ki jih kleše Sveti Duh v naša srca, da tudi ona postajajo vedno bolj dar za druge.

Guardini lepo pravi: "Kristus nam je poslal Njega, ki je v Bogu 'bližina' med Očetom in Sinom: Svetega Duha. On je sveta notranjščina Boga samega. Skrivnostna beseda ljubezni ga imenuje 'vez' in 'poljub'. V njem je prišel k nam Bog kot Tisti, ki tolaži" (V srcu Boga, 81). On je drugi Tolažnik, Zagovornik, ki Jezusovo sredniško vlogo nadaljuje do konca časov. Prav ta Duh poskrbi, da Kristusovo srce ostane odprto za vse čase, saj ne bo Duh nikoli prenehal iz njega zajemati in posredovati naprej.

Zato je Sveti Duh tudi edini poklicani Razlagalec Jezusovih besed, evangelija. On je duh Jezusovega nauka, ki postane tako beseda življenja, kajti zgolj črka ubija. Zato božje besede brez poslušnosti Svetemu Duhu ne moremo razumeti v vsej njeni globini in širini. To besedo bomo v svoji človeški omejenosti merili in tehtali, zanemarjali pa bomo njeno osvobajajoče sporočilo. [li se bomo nekakšno "črkarsko pravdo", življenjsko moč besede pa bomo spregledali in zanemarili. Zato razumejo božjo besedo bolj pričevalci kot razlagalci. Pričevalci namreč izkazujejo moč in učinkovitost evangelija na njihovem lastnem življenju ter zagotavljajo, da so vsi poklicani k življenju po evangeliju, da je to življenje življenje v odprtosti in sprejemljivosti, da je to življenje za druge. Božjo besedo razumejo tisti, ki so si jo postavili za luč na svoji poti in ne tisti, ki se z njo ukvarjajo za pisalno mizo!

Sveti Duh, ki iz božjega odprtega srca zajema in nam daje, nas tudi v to srce vodi. On je najboljši "pedagog", vzgojitelj. Vzgaja nas za življenje božjih otrok in vzgaja nas za svobodo, za katero nas je osvobodil Kristus. Pavel to resnico takole povzame: "Zakaj vsi, ki se dajo voditi božjemu Duhu, so božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!' Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo božji otroci" (Rim 8,14–16).

2. Ali ni tu na mestu vprašanje: Kako je z našo krščansko duhovnostjo? Ali gledamo v Svetem Duhu tistega, ki nas napravlja tako "duhovne", da se "dvignemo" nad vse, tako, da postanemo "neopazni", odsotni? Ali ni večkrat naše geslo: Jaz in moj Bog! "Privatistična", zasebna duhovnost nam je nekako prodrla pod kožo, tako, da se v občestvu, skupnosti ne počutim dobro, ta nas "raztresa". Mogoče ste tudi vi slišali verne ljudi, ki so pripovedovali: "Maša ali skupna molitev sta pač potrebna, toda ko sem sam s svojim Bogom, ko me nihče ne moti, takrat je najlepše." Sveti Duh nas ne uvaja v nekakšne ezoterične, odmaknjene prostore, marveč je tisti, ki oživlja; on prevetri, prinaša novo življenje v naš vsakdan. V nicejsko-carigrajski veroizpovedi molimo: "Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja". Vsako zapiranje sam vase, ali v ozek krog somišljenikov, v nekakšne nedostopne duhovne kroge, je za krščanstvo in vsakega posameznika "smrtno nevarno". Sveti Duh povezuje, ustvarja vezi, toda ne tako, da pušča kogarkoli zunaj, da ustvarja nekakšno elito, izbrano družbo. Krščanska duhovnost je v tem, da prinesemo smisel za duhovne vrednote tja, kjer so ljudje zakopani v materijo, da vsakdanje ukvarjanje s "svetnimi stvarmi" tako uravnavamo, da nam koristijo pri rasti v svetosti, da ne ločujemo vsakdanjega življenja, poklicnih in stanovskih dolžnosti od verskega življenja, ter da tega ne zožimo na "opravljanje verskih pobožnosti". Sveti Duh noče ustvarjati dvoličnežev ali samih v sebi razklanih ljudi, ki ta notranji razkol prinašajo v svet. Nekaj je narobe, ko se kristjan obtoži, da je jedel meso v petek, na delavnem mestu pa je po nemarnosti povzročil okvaro, koga oškodoval, doma pa bil zadirčen do žene in otrok.

Druga nevarnost je to, da se zapiramo navdihom Svetega Duha, da mu ne pustimo do besede. Pred kratkim mi je povedala neka gospa: "Mama nas je vedno znova spodbujala, naj molimo k Svetemu Duhu za razsvetljenje, saj brez njegovih navdihov ne moremo spoznati, kaj je prav in kako naj ravnamo." Ta odprtost Svetemu Duhu nas reši zaverovanosti v lastni prav. Odločanje in ravnanje po Svetem Duhu je vse kaj drugega kot pa "obračanje po vetru"!

Sveti Duh prinaša vedno novo svežino v moje življenje. Kristjan, ki mu je odprt, je "na prepihu", je deležen novih spodbud, je izpostavljen stalnemu preverjanju. Zato v njem ni zadaha po zatohlem, ni oklepanja navad in oblik, ki predstavljajo samo zunanjo steno ali lupino. Sveti Duh najprej poskrbi za vsebino in potem za zunanji videz. Prav ob velikonočnih praznikih lahko ugotavljamo, kakšne težave imajo mnogi kristjani, da ohranjajo nekakšne zunanje izraze vernosti, prav zato, ker ni notranje vsebine. Toliko obešajo na to fasado in jo krasijo, da bi se ne razkrila notranja praznina.

Sveti Duh – srce Cerkve

Cerkev ni brezdušna organizacija, marveč živ organizem. Zato za svoj obstoj ne potrebuje menadžerja, direktorja, marveč ljubitelja, srce. Organizem, telo, ki hoče živeti, mora imeti srce. Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo ima takšno srce, ki jo oživlja, to je Sveti Duh. Če bi namreč to srce prenehalo biti, "bi apostoli ne oznanjali več evangelija, mučenci bi se branili prelivali svojo kri, evangelisti ne bi več posredovali resnice, usmiljeni ne bi več izžarevali veselja, molilci ne bi več vztrajali v hvaljenju Boga" (Daniel Ange). Sveti Duh uveljavlja tiste zakonitosti, ki vladajo v Bogu samem in so se na najpopolnejši način v svetu uresničile v velikonočni skrivnosti, uveljavlja zakonitosti ljubezni. Po poslušnosti Svetemu Duhu bomo tudi mi, udje Cerkve, delovati v povezanosti s srcem, bomo prepojeni s to srčno krvjo, ki je ljubezen. Prav ljubezen nas postavlja v najtesnejšo povezanost s srcem. Čudovito je spoznala svojo vlogo v Cerkvi sv. Terezija Deteta Jezusa in se po "otroško" naselila v samem srcu Cerkve. Prisluhnimo ji: "Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih Pavel našteva, mogla misliti sebe. Najraje bi se bila postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo ... Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna. Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!"

Cerkev, ki bo živela v poslušnosti Svetemu Duhu, bo tudi sama postala srce družbe, sredi katere živi. Kakor je srce sredi telesa, tako naj bi bila Cerkev sredi sveta. Pravzaprav je poslana, da postane srce sveta, tisti občutljivi organ, v katerem odmevajo vse stiske in preizkušnje, hrepenenja in veselje sveta, sredi katerega je razpela svoj šotor. Cerkev je tu zato, ker ima povedati in ponuditi svetu nekaj pomembnega in potrebnega za vse ljudi in za vse čase. Njeno oznanilo je vedno aktualno in njen prispevek nenadomestljiv za vse čase. Zato je vesoljna, zato bo ostala do konca časov. Če hoče izvrševati to vlogo srca, pa mora ona sama biti odprt in sprejemljiv prostor, kjer more vsakdo najti toplino Božje ljubezni, more priti v stik z Božjim odprtim srcem.

Cerkev se bi odpovedala svojemu osnovnemu poslanstvu, če bi se umikala iz sveta z namenom, da se ne bi "umazala", če bi bila slepa za probleme sveta sredi katerega živi, če ne bi prispevala svojega potrebnega in njej lastnega deleža. Cerkev ni na svetu zato, da bi se ohranila nedotaknjeno za večnost, temveč je zato tukaj, da se izniči in razda v službi svetu in ga tako pripravlja za poveličanje. Kadarkoli se je Cerkev preveč ukvarjala sama s seboj, je zamujala in spregledala "znamenja časov". Vsako takšno "zamujanje" je voda na mlin tistih, ki hočejo na vsak način dokazati, da je mesto Cerkve kvečjemu med muzejskimi predmeti (eksponati), v nobenem primeru pa ne sredi svetnega dogajanja. Izriniti Cerkev iz javnega življenja je srčna želja mnogih dejavnikov. Vzhodu, kateremu pripada Slovenija po komunistični dediščini, je to skoraj povsem uspelo. Uspelo mu je razbiti med ljudmi zavest občestva, cerkvenosti. Verniki so zgolj posamezni primerki, ki zadovoljujejo svoje čudne verske potrebe. Vsilili so jim podobo Cerkve "na dveh bregovih", prepričanje, da je vera zgolj zasebna potreba, katero naj zadovoljijo v svoji intimi in naj se z njo ne pojavljajo v javnosti. Skušali so s svojo prefinjeno politiko ustvariti razdor med "uradno" Cerkvijo in "navadnimi" verniki, nekako "spreti" ta dva pola med seboj in seveda tako zmanjšati moč Cerkve in njeno prepričljivost. Marsikje jim je to tudi uspelo.

Toda Zahod ni pri tem izrinjanju Cerkve iz javnosti nič manj uspešen. S svojo liberalistično miselnostjo, za katero je dovoljeno vse, kar se človeku zljubi, je pokazal, da ni prostora za ustanovo, ki bi želela biti "vest sveta". Čeprav gre tu za "žametni udar", za odstranitev Cerkve v imenu človekove svobode, ni nič manj usoden. Cerkev ustvarja v svobodoljubnem človeku današnje dobe zgolj traume in slabo vest. Zato spominja na čase čarovnic in grmad.

Postati znova prepričljivi, to je naloga, ki si jo zastavlja sedaj Evropa, ko išče pota nove evangelizacije, to je tudi delo Svetega Duha, ki deluje v Cerkvi in posamezniku, to naj bi bilo prizadevanje vsakega kristjana, tudi tebe in mene. Kako lepo opredeli vlogo kristjanov v svetu duhovni pisatelj iz tretjega stoletja v pismu Diognetu: "Kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani". To je resnica o Cerkvi in kristjanih, dejansko stanje pa je večkrat drugačno.

2. Sv. Ciprijan je zapisal, da je Cerkev "ljudstvo, ki je zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha" (prim. C 4). Tako je Cerkev "družina", ki je pritegnjena v "družino" troedinega Boga. Med "člani" te družine naj bi torej odsevali tisti odnosi, ki vladajo v Sveti Trojici. V vsaki "celici" tega skrivnostnega telesa, od "domače Cerkve", katero predstavlja posamezna družina, pa do "vesoljne Cerkve", prihaja do izraza bogastvo življenja, ta edinost v različnosti in različnost v edinosti. Pa se odkrito vprašajmo: Kakšno podobo kažejo naše krajevne Cerkve, kakšen odnos imamo do naše župnije? Ali imajo te "krajevne Cerkve" "srce", ali pa so zgolj brezdušne ustanove? So to bolj ali manj učinkovite organizacije? Je župnišče naš dom ali pa zgolj "župnijski urad"? Odmevajo dogodki v naši župniji v mojem srcu, se v življenje župnije z vsem srcem vključujem? Ali čutim odgovornost za versko življenje v župniji, ali pa sem samo "odjemalec" in vidim v župniji nekakšen "servis", ki ustreže nekaterim potrebam: krst, birma, poroka, pogreb ...? Kolikokrat slišimo vernike, ki govorijo o dogajanju v župniji kot o nečem, kar se odvija na drugem bregu. Župnija je zanje župnik, mežnar, ključarji in morda še kdo; vsi ostali, "navadni verniki" pa so bolj ali manj zahtevni in kritični odjemalci verskih uslug. Koliko mostov bo moral še zgraditi Sveti Duh, da bo "premostil" te razdalje in da bo pritegnil vernike bliže k srcu Cerkve! Koliko pregrad bo potrebno še porušiti, da bomo kot verniki "dihali" s Cerkvijo, kot župljani živeli z župnijo; da bomo odkrili v župniji svoj življenjski prostor, katerega tudi jaz sooblikujem; da bo vsakega od nas prevzela zavest, da je tudi on ud tega župnijskega telesa, pa vseeno kateri, vsekakor pa neobhodno potreben za zdravo in celovito delovanje tega telesa. Napravimo tale poskus: O Cerkvi, o župniji razmišljajmo in govorimo tako, da vedno uporabljamo besedico "mi": Mi smo župnija, mi smo poklicani, mi smo odgovorni, mi bomo naredili ... Prepričan sem, da bomo tako župnijo bolj vzljubili, nam bo bolj pri srcu.

Pri maši nas duhovnik pozdravi: "Občestvo Svetega Duha z vami vsemi". Utrip župnijskega življenja najbolje "zmerimo" pri župnijskih mašah. Tu se najbolj jasno vidi, kdo ali kaj nas je zbralo v cerkvi, okrog oltarja: ali Sveti Duh, ki želi iz nas ustvariti občestvo, družino ljubečih se bratov in sester, ali pa "nedeljska dolžnost", kateri zadostim že s tem, da neprizadeto in zgolj telesno prisostvujem nekakšni predstavi.

Sveti Duh – oblikovalec človeških src

Ime "drugi Tolažnik" je tisto, ki nam predstavi Duha kot tistega, ki nas zagovarja, ki je "na naši strani" in nas tolaži; kot tistega, ki nam govori na srce in v srcu, tistega,. Kdor namreč hoče tolažiti, mora ljubiti. Mora biti odprt; mora resnično iti preko. Mora imeti svobodno občutljivost srca, ki najde pot k ranjenim mestom. Imeti mora tenkočutno, a silno moč, ki prodre do resničnega vzroka bolezni in jo tam, "pri koreninah", z zdravilnim ognjem izžge in ozdravi. To je tista tolažba, ki nam nikoli ne manjka, če ji znamo prisluhniti v tišini in zbranosti. To je tolažba, ki jo najdemo v svoji notranjosti, saj Sveti Duh prebiva v nas in naše srce se po pravici imenuje "tempelj Svetega Duha", saj si ga je ta privzel za svoje bivališče po zakramentu svetega krsta. Kdor ljubi, ljubi v moči njega, katerega cerkveno izročilo imenuje Ljubezen. Kako pogosto bi morali vzklikati: "Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo, in prenovil boš obličje zemlje!" Guardini takole komentira ta vzklik: "Ali veš, da je to res? Da lahko pride On kot tihi dih, ki 'veje, kadar hoče in nihče ne ve, od kod prihaja in kam gre', in se dotakne tvoje duše in vse postane drugačno? Stvarnost, ki je bila, je ostala, in vendar je vse postalo novo. Sedaj spoznaš, da imaš srce in da je tudi tebi odločeno ljubiti, in stvari se napolnjujejo z svetlim nežnim smislom, in ti veš: vse je nekje dobro in se splača, po Božje splača biti tukaj, vztrajati ..." (V srcu Boga, 82).

Sveti Duh odpira naša srca za Boga, za odkrivanje lastnega poslanstva in za potrebe našega bližnjega. On nam govori na srce, zato nas vodi "v puščavo" tišine in zbranosti, da tam v moči tega Duha vse temeljito in prav razmislimo. Sveti Duh nas v teh "duhovnih vajah", v tej "kovačnici temeljitih kristjanov" usposobi za poslanstvo v svet. Samo tistemu, ki je poprej prisluhnil Svetemu Duhu v tej puščavi, bodo prisluhnili tudi ljudje! Tako bi se morali kristjani vedno znova podajati v šolo Svetega Duha, da bi kot Mojzes prihajali med ljudi ožarjeni od te božje bližine. Obhajanje velikonočne skrivnosti z njenim vrhom, ki so binkošti, so že ena takšnih priložnosti.

Jezus sam se je prvi izročil vodstvu Svetega Duha, tako da je njegovo delovanje najlepši izraz moči, ki jo more prejeti človek, ki se prepusti vodstvu Svetega Duha. Po njegovem zgledu pa tudi učenci, saj so "polni Svetega Duha" tudi oni izvrševali enaka dela kakor njihov Učitelj. Čudovita moč Svetega Duha se izraža tudi v življenju svetnikov, tistih bitij, ki so en sam dokaz, kaj vse more uresničiti ta veliki Umetnik v tistih, ki se prepuščajo njegovemu delovanju. Svetniki stopajo v svet po temeljitem oblikovanju v zbranosti in tišini, v tem "ateljeju Svetega Duha". V življenju vsakega svetnika moremo odkriti "poteze" Svetega Duha, čeprav niti dva svetnika nista enaka. Drži, kar pravi apostol Pavel: "Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti" (1 Kor 12,4). Sveti Duh je resnično gibalo krščanskega življenja, je vihar, ki pomede ves prah, in razmaja, kar je bilo otrplega.

2. Papež Janez Pavel II. je zaklical v Mariboru: »Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.« In tisti, ki je božji arhitekt naše svetosti, je Sveti Duh. Toda če Sveti Duh vodi v puščavo poglabljanja in zbranosti, tudi vodi ven iz nje v svet. Svetniki niso nadljudje, saj so najbolj človeški od ljudi. Niso nekakšni junaki ali heroji, ti nam vzbujajo vtis, da vse človeško presegajo, svetniki pa ga ne presegajo, temveč ga povzemajo, trudijo se, da bi bili najprej in kar najbolj ljudje, ki so ustvarjeni po božji podobi in sličnosti. Živeti sveto, pomeni tudi živeti odgovorno. Uvideti moramo preprosto resnico, da je 'sveto življenje' hkrati tudi najbolj ekološko prijazno, ekonomsko učinkovito (ne v smislu porabniške, temveč gospodarne ekonomije), kulturno razvito, umetniško globoko, politično sporazumno. Samo svetnik je svetu zares domač in prijazen – svetnež pa je v osnovi antiekološki pojav, ki zmanjšuje življenjske resurse prihodnosti. Če si smemo drzniti iskati svetost za tretje tisočletje, bi ta morala biti: cerkvenostno in družbeno naravnana ter zavzeta, v službi človeškega dostojanstva in v ljubezni do življenja, odprta za drugačnost, pozorna do zapostavljenih in izkoriščanih, kritična do vodilnih in odgovornih za družbeno, socialno in gospodarsko življenje, ekološko naravnana, prinašalka upanja in duhovne vedrine, gojiteljica lepote.

Ali naj bo "slovenska svetost" kaj drugačna? Vsekakor mora biti slovensko obarvana, saj ima svoje lastne, od drugih različne danosti, v katerih se mora razrasti. Mogoče bo to svetost, ki je v pozornosti do tega, kar je majhnega, ne da bi postala malenkostna; z velikim čutom za sedanji čas, ki pa se ne bi odpovedala preteklosti (koreninam) in prihodnosti; z veliko odgovornostjo do Cerkve, kar bo pomenilo večje angažiranje pri oblikovanju njene podobe v sedanjem času, ki nas postavlja pred čisto nove izzive (zaradi majhnosti si ne moremo privoščiti nedejavnosti); z upoštevanjem "slovenske duše" pri oblikovanju in posredovanju verskega življenja, kar pa ne pomeni zgolj ohranjanje izročila brez vsebine, ampak ponovno umestitev evangelija v naše življenjsko okolje, novo evangelizacijo našega naroda ... Samo poglobimo se v svetost blaženega Antona Martina Slomška. Ali se ni le-ta v njem razcvetela v vsej slovenski neponovljivosti, hkrati pa v ekumenski in katoliški širini?!

3. "Pridi srcem svetla luč!", vzklikamo v omenjeni pesmi, ki je nekakšna epikleza, klicanje Svetega Duha v ta brezdušni in zatohli svet in v zakrnela srca. Prav za Svetega Duha smemo uporabiti besede: "V njegovi luči nam vse postane svetlo." On razsvetli temine srca. Kot luč pa je Sveti Duh tudi ogenj: on sveti, pa tudi prežarja in ogreva. Sveti Duh je kot princ, ki s svojim dotikom (poljubom) odtaja zaledenelo srce, da se v njem in po žilah začne znova pretakati vroča kri. On je tisti ogenj v naših prsih, ki ogreje vse, kar je mrzlo ter omogoči posamezniku in občestvu, da zaživi polnokrvno. Ko postane Sveti Duh srce našega srca, je to usposobljeno za dejanja, ki presegajo zgolj človekovo moč. On je tisti, ki v nas kliče Boga za Očeta; on nas spominja, kar nas je učil Jezus, in odpira naša srca za sprejem evangelija; on nas od znotraj obsipa s svojimi darovi, da moremo mi sami postati dar za druge.

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno", pravi Mali Princ. Ta notranje čisti pogled omogoča, da vidimo stvari in dogodke takšne kot v resnici so in kakršne bi morale biti. Vidi jih tako, kakor jih vidi Bog sam. Za takšen pogled pa je potreben Sveti Duh, ki je "luč srca", le ta omogoča, da srce s svojo ljubeznijo ni slepo, ampak svetlo, da vidi; "zares, šele sedaj resnično vidi v globoki jasnosti" (Guardini). Ta svetloba duha ni mrzla, ne sije od daleč, temveč je žareča in notranja. Samo greh je tisti, ki naš pogled izkrivlja, tako, da nam kaže napačno podobo o stvareh in dogajanjih, ter "ohladi" ali celo "zamrzne" naše srce.

Po Svetem Duhu oblikovano srce išče pota k drugim srcem. Zaveda se, da okrni, če se zapre samo vase. Zato krščanstvo ne more obveljati za "privatno zadevo", zadovoljitev nekakšnih osebnih duhovnih zahtev. Ali živim svojo vero skupaj z drugimi in za druge, ali pa je ne morem imenovati krščansko! Zato je kristjan po svojem osnovnem poklicu karitativno bitje. K bližnjemu ga ne nagiblje toliko nekakšno usmiljenje, temveč srčna ljubezen, ki vsakokrat odkrije tisti pravi način, pristop, ki za bližnjega ni poniževalen, temveč spoštljiv in ljubeč. Karitas tudi ni nekakšno čustvo, ki se pojavi ob določenih zares očitnih potrebah bližnjega, temveč je stalno razpoloženje kristjana. To je stalna odprtost njegovega srca, ki pozablja nase in je ob izrednih dogodkih ali potrebah bližnjega sposobno herojskega žrtvovanja. Sveti Duh, ki je največji dar v božjem življenju in človeštvu, tudi nas napravlja za dar našim bratom in sestram. Kristjan, ki bi hotel bližnjemu darovati samo nekaj svojega, delček, katerega lahko brez velike škode pogreša, ne bi razumel svojega poslanstva, za katerega ga usposablja Sveti Duh. Samo kolikor darujemo sebe, kolikor je v našem daru navzoče tudi naše srce, je ta daritev vredna kristjana. Drugače lahko vsa naša dobrodelnost postane nekakšna odkupitev ali dejanje za "potešitev vesti". Torej: ne denar, materialna pomoč, čas, nega, dobra beseda, temveč srce; ali tudi drugače: vse to, kolikor je izraz ljubečega srca. Kristjani se premalo zavedamo, da samo v primeru, da bodo ljudje začutili našo ljubezen, bodo tudi verjeli naši besedi.

Kristjan, ki se da voditi Svetemu Duhu, ki je "vez ljubezni", je bitje sinteze, zedinjanja. Po njem naj bi se povsod obnovila krščanska jedra človeške družbe; v njem in preko njega naj bi bil presežen razkol med evangelijem in življenjem, kar naj bi ustvarjalo življenjsko zvezo (sintezo) med božjim in človeškim, med zemeljskim in nebeškim. Takšne "ljudi povezave (sinteze)" potrebuje še posebej današnji čas, čas postmoderne, ki se zdi, da podlega razdvojenosti, osamitvi in brezbrižnosti.

Sveti Duh nas varuje pred "fasadnim krščanstvom", krščanstvom, ki bi za lepo zunanjostjo skrivalo svojo revščino. "Današnji svet pričakuje mimohoda svetnikov", pravi papež Pavel VI. Moderni človek, ki je ves v osvajanju in izkoriščanju snovi, čuti lakoto po nečem drugem, hrepeni po osebnem dialogu, ki mu ga snov odreka, čuti nevarno samoto. Zato čuti potrebo, da bi srečal brate, ki izžarevajo vedrino, veselje, upanje in ljubezen kljub preizkušnjam in nasprotovanjem, ki zadevajo tudi nje. Zato so danes bolj kot kdajkoli potrebni pričevalci "nevidnega". Ti pričevalci se oblikujejo v "delavnici" umetnika Duha Posvečevalca. V svetni svet naj bi tako kristjani prinašali nemir Svetega Duha. Prepričevali naj bi druge o njihovem dostojanstvu, kateremu so se mnogi že odpovedali, bili naj bi Jonatani Livingstoni Galebi, ki naj bi prepričali svoje vrstnike, da ne živimo zato, da bi jedli, temveč da jemo zato, da bi živeli.

Sveti Duh se torej ne imenuje samo zato, ker je sam svet, ampak tudi zato, ker vse, česar se dotakne tudi posveti. Ker se je nas kristjanov Sveti Duh "dotaknil" že pri krstu, nato še pri birmi ter "prebiva" v nas, smo posvečeni in "poklicani k svetosti". Se zavedamo tega?! Vinko Ošlak predlaga zanimiv poskus: "Naredimo v najbolj pobožni župnijski skupnosti anketo med starši, kaj želijo svojim otrokom, kakšno si želijo videti njihovo življenjsko pot." In nadaljuje: "Skoraj stavim, da na vsem Slovenskem ne bi našli matere in očeta, ki bi si želela, da bi njuni otroci postali – svetniki. In vendar je to edina kariera, h kateri nas je poklical največji Oče." Toda, kaj bi anketirali druge, kar sami sebe vprašajmo, če smo si kdaj res iz srca zaželeli to "svetniško kariero" in če smo se zanjo resno odločili! Ali ni to koristna tema za razmislek v tem postnem času?!

Besedilo je v knjižici:
Ciril Sorč, Velikonočna skrivnost. Razodetje Božjega srca, Župnijski zavod Dravlje, Ljubljana 2013, 77-99.