Iksia je zgodba o vesoljskima Juliju in Romeu... Iksia Kazalo Nazaj Naprej

Iksia ali slovo živostrojnega človeka

IKSIA, znanstvenofantastični roman, Založba Obzorja, Maribor, 2001, 253 strani, 2700 tolarjev.

Roman je nadaljevanje Iksiona ali bega iz prikazovalnice, v katerem Eva in Uri pristaneta na Zemlji podobnem planetu in zaplodita nov človeški rod. Z enako nalogo se po nekaj tisoč letih spustita na ta planet obojnica Iksia in žiovostrojni človek Angel in bralec je priča nenavadni, neuresničljivi in nedosežni ljubezenski zvezi, ki se tke med njima.

"Remec žensko naravnost občuduje, žensko, ki jo v določenem kontekstu - kako tipično, preroško, mar tudi drzno? - vzpostavi kot samozadostno v tej drži, tej pozi tudi in celo kot univerzalno bitje…Obojnica Iksia mu tako predstavlja razvojni vrh dosedanjega ukvarjanja z erotiko, točneje, z žensko kot subjektom in objektom te erotike. Remec je, lahko rečemo, občudovalec ženske. To je opazno vsepovsod: opisuje in analizira jo v občutkih in občutenju popolnega zdovoljstva in sreče, predajanja in prejemanja, a tudi trpljenja in mučenja, z njenim bitjem in njeno bitjo spoznava in dojema, medij mu je in gonilo, ki se skozi njegove romane od fenomenalne Votline do osupljive Iksie, vzpenja, zori in izpopolnjuje. Njena metamorfoza v obojnico je rezultat silne potrebe po ohranitvi vrste, po obstoju človeškega rodu - čeprav s tem, vsaj posredno, odriva svoj prirodni antipod, moškega - verjetno že kot nekaj odvečnega, nepotrebnega, motečega in mučečega jo, morebiti ravno zato, ker kot tak z njo manipulira. A skoraj že začaran deveti romaneskni krog se razplete kar presenetljivo, čeprav pa povsem človeško - obojnica Iksia se dokončno in zavestno znebi obojništva in p-ostane samo zgolj in zgolj ženska (ali ni to mar zdosti, ali ni to vse?), polna, celovita in univerzalna. Saj zato pa ima Angela, živostrojnega človeka, ki vse bolj postaja samo človek, moški, ki si želi ženske, te ženske, Iksie.

Krog je sklenjen, čeravno pa ne tudi poln: živostrojni človek lahko postane človek in moški le tako, da se samouniči. Doživljamo torej transformacijo, metamorfozo obeh temeljnih protagonistov. Obojnice, ki je že človek, v njo, žensko, živostrojnika pa v človeka, in sicer moškega - oba hote skrčita svojo dotedanjo univerzalnost in na ta način s sinergijo zbližanja dosežeta in presežeta prejšnjo univerzalnost zgolj dveh posameznikov. Zato bi lahko ugotovili, da ima najnovejši, deveti Remčev roman dve rdeči niti, njuna nosilca pa sta dva skrajna človeška antipoda, in sicer samoplodna obojnica in živostrojnik. Skozi njuno naraščajočo ljubezen in skozi sanjske svetove, ki Dromidom in Iksii zagotavljajo neizmerne možnosti prehajanja med časom in prostorom, se vzpostavlja prostorsko časovni kontinuum Remčevega univerzuma…

(Iz spremne besede Janeza Majniča)


LJUBEZEN DALJNIH SVETOV

Miha Remec, brez dvoma eno najuglednejših od neravno številnih znanstvenofantastičnih peres sodobne slovenske proze, s svojim novim romanom Iksia dokazuje suvereno obvladovanje žanrskega zgodbarstva in tako rekoč nezmotljiv občutek za fabuliranje, ki hoče meje žanra, kot ga razumejo ljubitelji, razširiti ali celo preiti, in bralcem enostavno ponuditi bohotno zgodbo.

Tako tudi Iksia kaže, da avtor zanstvenofantastični žanr dojema tudi kot pripomoček za razgrinjanje vsakršnih univerzalij o človekovem bistvu, njegovih upanjih, strahovih, ljubezni, stranpoteh in kesanjih: tudi v tej Remčevi prozi je nespregledljivo, da se fantastika ves čas preliva v mogočo realnost, zgodbe pa govorijo predvsem o človekovi zmotljivosti, ki je brezmejna in brezčasna.

Avtorjeva antiutopičnost oziroma antiapokaliptičnost v Iksii kaže človekovo potrebo po nadzorovanju drugih, po malikovanju in tribalizmu, ki nikakor noče pristati na božje razboženje, če pa se to res zgodi, poskuša praznino in strah pred neznanim na vsak način zapolniti z novim božanstvom in novim verovanjem.

V ta ris Remec elegantno vpelje siceršnje konstante omejenega žanra, neznane svetove upoveduje tudi z domiselno izbranimi neologizmi, a ne pristaja na običajne šablone, saj njegova zgodba zmore povedati bistveno več tudi o moči ljubezni, o slehrnikovem brezkončnem upanju, bogoiskateljstvu in duhovnem zadoščenju, dodaja pa tudi refleksije o temnejših plateh civilizacije, predvsem o vsakršni nestrpnosti.

Pomembna stalnica Remčevega zgodbarstva - že najmanj od romana z začetka osemdesetih let Iksion - naprej je erotika, ki deluje kot princip ohranjanje človekovega bistva, odprtosti, radovednosti in tolerantnosti, temu segmentu pa avtor dodaja zavezujoča vpraševanja o smislu človekovega bivanja v prihodnosti, precej prestreljena z aluzijami na različne norosti iz svetovne zgodovine. Zgodba o odkritju novega sveta, ki je po Zemljinem propadu zmožen ponuditi pravšnje okolje za nadaljevanje človeškega rodu, je izpisana v precej stiliziranem, mestoma izredno himničnem tonu, ki pa nikdar ne zmanjšuje siceršnje gladke berljivosti romana, morda je še najmanj prepričljiva v zadnjem poglavju, kjer hoče preveč shematično in prehitro "zgodovinsko" pregledati razvoj življenja in predvsem načine civilizacij na novem planetu, a jo pomirljivo in harmonično sklene poslednje izpolnjenje nekdaj "samoplodne" Iksie ob "živostrojnem človeku". In še ne ravno obrobna ugotovitev: pomisli pisca spremne besede Janeza Majniča, da bi si Remec s svojimi doslejšnjimi znanstvenofantastičnimi besedili - če bi pač pisal v angleščini - najverjetneje zlahka priboril katero od uglednih nagrad za tak tip žanrskega pisanja, bi težko kaj dodali, to dejstvo je nespregledljivo in žal nespremenljivo. Iksia dokazuje odlično pisateljsko kondicijo Mihe Remca in je najverjetneje eden od vrhov njegovega pisanja, s tem pa seveda tudi eden najboljših primerkov slovenskega znanstvenofantastičnega zgodbarstva.

Igor Bratož, Književni listi, 18.02.2002

Kazalo Nazaj Naprej