|
Avtor romana Gimnazijec,
ki ga v letošnjem šolskem letu berejo dijaki na III. stopnji tekmovanja za
Cankarjevo priznanje, je Igor Karlovšek. Dodatna potrditev, da je bil izbran
več kot primeren avtor in ustrezna knjiga, je nagrada, ki jo je avtor 11.
novembra 2005 (Oko besede, Murska Sobota) dobil prav za omenjeno knjigo. Gre
za nagrado Večernica 2004 za najboljšo otroško in mladinsko literaturo, ki jo
podeljuje ČZP Večer. Igor Karlovšek se je rodil
leta 1958. Po poklicu je pravnik, diplomo in magisterij je opravil na Pravni
fakulteti v Ljubljani. Živi v Radečah, dela v odvetniški pisarni v Celju,
skupaj s svojo ženo Marijo. Je oče dveh sinov, študentov. Slovenski javnosti je znan
predvsem kot avtor televizijskih in filmskih scenarijev: Senzor: TV film, 1988 Ugrabitev 1, 1995 Umor 2, 1995 Vlomilci 3, 1995 Dosjeji J. K., 1996 Klan, 1998 radijskih iger: Zanke inšpektorja Kocjana
(Dvojni pogled, Dediščina, Samotna smrt, Čokoladna strast, Umor pred
lokalom), 1997 Vozli inšpektorja Kocjana
(Izsiljevalčeva smrt), 1997 in romanov: Bazen, 1990 Rodoljub, 1994 Navzdol in naprej, 1994 Klan, 1994 Polnočna loža, 1995 V objemu lože, 1997 Modra vrtnica, 1998 Pobarvani dosjeji, 2001 Gimnazijec, 2004 Prve zapise je objavil v
Anteni in Pavlihi v sedemdesetih letih, leta 1977 je v Mladih potih (Mladina)
objavil roman Mesečna noč, kratko prozo pa je objavljal do konca sedemdesetih
let v Sodobnosti, Dialogih, Mentorju, reviji Srce in oko ter drugih. Značilnosti Karlovškovega
pisanja: Zanimiva je snov njegovih romanov. Največkrat jo
vzame iz stvarnosti, ki jo pozna iz razpravnih dvoran, kjer se kot odvetnik
srečuje s temnimi platmi življenja, nepoštenostjo in družbenimi
nepravilnostmi, kriminalnimi ozadji dogodkov, z malimi ljudmi, za katere
inštitucije nimajo posluha.V intervjuju za Literaturo (1994, št. 42) s
pomenljivim naslovom Sem fabulist in
rad imam zgodbo, med drugim zapiše:
Vedno opozarjam na življenje takšno, kot mislim, da
se
resnično dogaja. Sem fabulist in rad imam zgodbo, res pa je, da je
vse, kar se trenutno
dogaja v
Sloveniji, na meji nečesa, čemur bi
lahko skoraj rekli kriminalno dogajanje. Dejansko ne izhajam iz žanra in se ne držim
žanrskih prvin, kot so zapeljevanje
bralca v stransko zgodbo in nenadni zapleti,
iskanje storilca in podobo.
Gre mi za zgodbo ljudi, ki pa
se jim kriminalne zadeve dejansko dogajajo. Motiv za pisanje romana je
torej največkrat racionalne narave: v pereč družbeni problem je postavljena zanimiva zgodba romanesknega junaka.
Brez napete zgodbe torej ni Karlovškovega romana. V svojih delih prikazujem navade ljudi, žrtve, ki
se jim dogajajo resnično kriminalne stvari, pa naj jih oropajo, vržejo iz
službe, jim oplenijo vse premoženje, umažejo dobro ime in podobno, vendar gre
za družbene pojave, ki delujejo na posameznika in ne zgolj kriminalna
nagnjenja posameznikov, ki povzročajo dogajanje. Pri pripovedni tehniki
skušam ostajati blizu bralcu, da ga ne morim ali zapeljujem še s stilno ali filozofsko
visokoliterarnim izrazom, ki bi zameglila temeljno prvino – zgodbo. V
tem pogledu priznam vpliv ameriških avtorjev. (Sodobnost, 43, št. 3/4, 1995) Za svoje romane se izogiba
žanrske oznake kriminalka
(mimogrede: svoje romane raje imenuje akcijski). Ne samo zato, ker kriminalka
velja že vnaprej za literarno plažo, saj – po Mali literarni teoriji
Matjaža Kmecla - »ne sporoča nič
vzvišenega o človeku, v njej se do brezupnosti ponavljajo umori, goljufije in
detektivi s fajfami«, tudi ne zato, ker »kriminalka in njena razprostranjenost dopoveduje, da živi
sodobna literatura v nekakšnih zablodah, npr. da se dogajalne zgradbe ne
smejo ponavljati« - književna veda je celo dokazala, da je za
kriminalko ponavljalnost nekaterih sestavin celo nujna, pogoj, da jo bralci
sprejmejo. Karlovškovai romani pa niso narejeni po tovrstni šabloni. Sam
pravi: Prepričan sem namreč, da ne pišem kriminalk.
Odkrito pišem o majhnem človeku, ki ga družba, sistem, mafija, če hočete,
poskušajo stisniti. Kriminalna je družba. Kriminalna je Slovenija. Moja dela
niso kriminalke. Po tej logiki bi bila kriminalno čtivo tudi vsa klasika, ki
opisuje določeno stanje v družbi, posameznika, ki ga zadenejo osebne in
poslovne nesreče. (Delo, priloga
Ona, št. 23, 14. junija 2005) V Karlovškovih delih ne
gre za žanrsko logiko in zakonitost kriminalke, kjer odkrivamo zločin z eno
izmed običajnih tehnik, »bodisi
da od zločina do konca zgodbe iščemo storilca in pri tem ožimo krog
osumljencev, nato pa v zaključu najdemo krivca med najmanj sumljivimi, ali pa
spremljamo zločinca od izvršitve delikta naprej, dokler ne pade v roke
preganjalcev.« (Sodobnost, 43, št. 3/4, 1995) Romani so prej družbeno
aktualni kot kriminalni. V istem članku v
Literaturi z naslovom O svojem delu
je še dodatno zavrnil očitek, češ da so njegovi romani žanrski, in sicer prav
s tematiko, ki jo obravnavajo, oz. zaključkom romana: Zelo rad pišem o družbeno napeti in konfliktni
situaciji, ki potem terja od junaka nenehno opredeljevanje in bojevanje, včasih
celo za golo življenje v dokaj neenakem boju zoper močnejšega, neredko celo
institucionalno organiziranega nasprotnika, proti kateremu ta mali človek
nima nobenih pravih možnosti, čeprav bralci trpijo z njim in navijajo zanj. Zaradi
tega v mojih romanih tudi ne pride do velikega finala s srečnim koncem, ampak
ostane običajno trpek okus o neki nepopravljeni družbeni krivici, ki ni
povsem odpravljena ali popravljena.
Še na eno značilnost
Karlovškovega pisanja velja opozoriti, in sicer filmsko izrazno tehniko. Sam pravi, da nekatere prizore in
poglavja fizično vidi ter občuti že med predpripravo na pisanje, ko roman
piše še v glavi. »Sam tehnični
zapis je nato bolj ali manj zvesto sledenje zgodbi, ki se je v meni že
odigrala in zato je polifona struktura romanov že v meni, preden začnem
pisanje.« (Sodobnost, 43, št. 3/4, 1995) Prav ta polifona struktura, sočasno dogajanje različnih zgodb,
vnaša v zgodbo izjemno dramatičnost in napetost. Poglavja so večinoma kratka,
jedrnata in se zaključijo tik pred odločilnim preobratom, pred razrešitvijo
ali po končani akciji, kar bralca pritegne, da skuša čim prej najti odgovor
na vprašanje, kaj bo pa sedaj. Na koncu omenimo še verizem, ki se skriva v natančno in
tehnično podrobnem opisu pravil policije, dela sodišč in drugih inštitucij;
velik pomen daje pisatelj tudi poznavanju računalništva, medicine in prava na
sploh. Sam pravi: Pravo mi je dalo možnost seciranja vseh mogočih
človeških stisk in vpogled v življenje, ki ga skoraj noben drug poklic ne
more dati. Pravniku je odprt pogled v skrivnosti države, vladanja, uprave,
bančništva, davčnega sistema – vse tja do kaznivih dejanj in
materializacije najbolj nizkih in nizkotnih človeških strasti. Moji junaki niso nič posebnega, niso junaki –
so pač vpeti v družbene silnice. Te slike poskušam prikazati – nekateri
pravijo, da gre za »naturalizem« - objektivno, neolepšano, razen
seveda jezika, kjer se ne spuščam tako globoko, da bi z govorom in slengom
prikazal posamezne nivoje dojemanja in izražanja. (Literatura, 1994, št. 42) V številnih intervjujih in
člankih Igor Karlovšek zelo odkrito govori in piše o svojem ustvarjanju (o
temah svojih romanov, sporočilu, poetiki, kritikah in sprejetosti pri
bralcih). Rišejo nam sliko človeka, ki ne ustreza povsem značilni podobi slovenskega
pisatelja (ki npr. pije, je vsaj malo čudaški in živi v svojem svetu iluzij
ali demonov), ampak želi biti normalen, tukaj in sedaj, hoče biti družbeno
angažiran ter s svojim pisanjem tudi koristen. Kdo ve, če ga ravno ta
pisateljska drža in dejstvo, da ni profesionalni pisatelj, ne bosta vedno
potiskala na vznožje slovenskega Parnasa? S kančkom grenkobe je pisal tudi o
tem med drugim v Oninem intervjuju (Ona, št. 23, 14.
junija 2005), kjer pravi takole: Jaz
pač pišem po svoje, zaradi notranjega vzgiba in zato, da bi me bralo čim več
ljudi. Moje knjige so v knjižnicah večinoma izposojene, kar mi je v
zadoščenje. |
|
