IZDELOVANJE INTERAKTIVNIH VAJ

Preden začnemo z izdelovanjem različnih interaktivnih nalog, vaj ali pa preizkusov znanja predlagam, da si preberemo kaj o tem pravi teorija.

Sestava dobrih vprašanj je zelo zahtevno delo. Pri sestavi moramo upoštevati razna načela in pravila, ki jih žal mnogi sestavljalci ne poznajo ali pa se ne ravnajo po njih.

Pri poučevanju, utrjevanju, preverjanju znanja se opiramo na učne cilje: katere vidike znanj, katere veščine in spretnosti naj učenci usvojijo, kaj naj bodo zmožni narediti ali doživljati.

Učne cilje (znanje, veščine, spretnosti) sistematizirajo različne taksonomije.
Taksonomija govori o klasifikaciji učnih ciljev glede na različne stopnje zahtevnosti, prikazuje hierarhično razvrstitev vedenja od preprostega do kompleksnega od konkretnega do abstraktnega.

BLOOMOVA TAKSONOMIJA ZNANJ

Bloom in njegovi sodelavci so razvrstili učne cilje s kognitivnega ali spoznavnega področja v šest kategorij:
- poznavanje,
- razumevanje,
- uporaba,
- analiza,
- sinteza,
- vrednotenje - evalvacija.

POZNAVANJE se kaže kot priklic in obnova dejstev, podatkov, definicij, kategorij, postopkov, metod, razlag, teorij.
Ta tip znanja je mogoče enostavno preverjati s testi dopolnjevanja in izbire ali pa z direktnim povpraševanjem (definicije).

Primeri nalog za preverjanje poznavanja:

1. Navedi barve luči na semaforju.
2. Klorofil je _ _ _ _ _  barve, ker odbija valovne dolžine _ _ _ _ _   svetlobe.
3. Kakšno končnico imajo datoteke narejene s programom Excel? (Obkroži črko pred pravilnim odgovorom.)
       A doc
       B exe
       C xls

Za RAZUMEVANJE znanj je značilno dojemanje smisla in bistva sporočila. Je prevajanje iz enega nivoja abstrakcije v drugega, iz ene simbolične oblike v drugo. Razumevanje posreduje tri miselne operacije:
- prevajanje: učenec dobljeno sporočilo ali gradivo izrazi z drugimi besedami ali pa ga prevede v kakšno drugo obliko (npr. z besedami predstavi ali prebere graf),
- interpretacijo: učenec pravilno dojame poglavitne ideje in razume njihov medsebojni odnos (npr. sklepanje o zvezah med posameznimi spremenljivkami na grafu),
- ekstrapolacijo:  učenec je sposoben presojanja in napovedovanja učinkov, posledic ali dogodkov, je sposoben sklepati o posledicah na osnovi danega sporočila (npr. ob grafu sklepa kakšne bi bile posledice opisane situacije na kaj drugega).

Primeri nalog za preverjanje razumevanja:

1. Razloži razvrstitev luči na semaforju.
2. Ko prevodnik in magnetno polje povzročita tok, je njegova smer takšna, da ustvari magnetno polje, ki nasprotuje gibanju. Ta princip ilustrira: (Obkroži črko pred pravilnim odgovorom.)
       A magnetno privlačevanje žeblja
       B električni generator ali dinamo
       C gibanje kompasove igle
       D električni zvonec

UPORABA gre za uporabo splošnih idej, pravil, principov, metod, teorij  v konkretnih, za učenca novih situacijah. Samostojno reševanje  problemsko zastavljenih nalog. Na osnovi usvojenih principov in posplošitev reševati nove probleme.

Primeri nalog za preverjanje uporabe:

1. Približaj se semaforju in pravilno reagiraj.
2. V katero obdobje spada objekt na pričujoči sliki? (Priložena je slika še ne obravnavanega umetnostno zgodovinskega objekta)

ANALIZA zajema razčlenjevanje gradiva na njegove sestavne dele ali elemente, ugotavljanje odnosov med temi deli in načine medsebojne povezave. Bloom loči tri vrste analize:
- analiza elementov sporočila,
- analiza odnosov med elementi oziroma deli sporočila,
- analiza organizacijskih principov.

Primeri nalog za preverjanje analize:

1. Razlikuj med različnimi scenariji pred semaforjem!
2. Fotosinteza poteka na svetlobi. Kaj od naslednjega ponuja najboljšo eksperimentalno podporo za trditev:
    A v temi nastaja škrob in rastline ne porabljajo CO2
    B rastline vsebujejo klorofil
    C rastline uporabljajo O2 podnevi in ponoči
    D rastline dihajo samo ponoči

SINTEZA je povezovanje delov in elementov v novo celoto. Gre za samostojno interpretiranje še nepoznane problemske situacije in za samostojno načrtovanje strategij. Ravnanje na tej stopnji oblikujeta kreativnost in divergentnost. Odgovori so novi, enkratni. Učitelj ni prenašalec znanj, ampak bolj animator, mentor, vodič.

Primeri nalog za preverjanje sinteze:

1. Izdelaj priročnik z nasveti, kako ravnati v križišču.

VREDNOTENJE ali evalvacija je presoja idej, argumentov, rešitev, izdelkov, materialov, in metod v skladu z nameni  in po različnih kriterijih. Kriteriji so lahko notranji: ti zajemajo presojanje ali vrednotenje gradiva glede na logično natančnost, doslednost in druge notranje kritetrije, ali pa zunanji: zajemaj presojanje učnega gradiva glede na izbrane ali spominske kriterije.

Primeri nalog za preverjanje vrednotenja ali evalvacije:

1. Ovrednoti vedenje določenega števila voznikov v križišču.
2. Jana mora izbrati blago za svojo šolsko haljo. Haljo bo pogosto nosila in prala. Katera od spodaj navedenih tkanin  bi temu namenu najbolj ustrezala?
_ _ A barva blaga je obstojna pri pranju,
_ _ B blago se pri pranju ne mečka,
_ _ C blago se ne krči pri pranju,
_ _ D blago se lahko vzdržuje,
_ _ E blago je mehko in zadržuje zrak,
_ _ F tkanje je močno, gosto in gladko,
_ _ G barva blaga je obstojna na soncu,
_ _ H madežev na blagu ne opazimo,
_ _ I vzorec je vtkan v blago.

PRIPRAVA PREIZKUSOV ZNANJA, NALOG IN VAJ

Ko imamo točno določene učne cilje se lotimo sestavljanja preizkusov znanja, nalog, vaj. To je zelo zahtevno delo, naštela bom nekaj navodil, ki naj bi jih vsak sestavljalec upošteval.

1. Pri sestavljanju nalog moramo izhajati iz učnega načrta, učbenika in drugih podobnih virov. Vprašanja izrazimo z nekoliko drugačnimi besednimi formulacijami, kot so navedena v literaturi.

2. V testu znanja sta lahko dva ali več tipov nalog in ne le en tip. Test, ki ima dva ali več tipov nalog je za učence bolj privlačen. Izkušnje kažejo, da zadostuje, če uporabimo dva tipa nalog.

3. Besedilo v nalogah mora biti prilagojeno bralnim sposobnostim učencev. To velja predvsem za učence nižje stopnje.

4. Vprašanja morajo biti jasno in enopomensko formulirana. Napisana morajo biti tako, da  učenec hitro dojame kaj od njega zahtevajo.

5. Pravilne odgovore je treba razvrstiti po slučajnem vrstnem redu. Pri nalogah izbirnega tipa s štirimi ali petimi možnimi odgovori, moramo poskrbeti, da pravilni odgovori ne bodo vedno na začetku, sredini ali na koncu. Odgovori naj bi bili tudi vsi približno enako dolgi. Slabo je, če so pravilni odgovori vedno krajši ali daljši v primerjavi z napačnimi.

6. Za reševanje nalog mora biti dovolj časa. To je nujno potrebno, če želimo, da bodo učenci odgovarjali na vprašanja zbrano in sproščeno.

7. Naloge razvrščamo po tipih. Pravilno je, da rešujemo najprej vse naloge enega tipa in nato naloge drugega tipa.

8. Naloge razvrščamo po njihovi težavnosti. Najlažja vprašanja naj bodo na začetku, povprečno težka v sredini in najtežja na koncu. Taka razvrstitev vpliva na motivacijo in pripravljenost za miselno reševanje nalog.

Na vrh

VRSTE NALOG

Sedaj, ko smo osvežili znanje v zvezi s taksonomijami in navodili za sestavljanje nalog si poglejmo še kakšne vrste nalog poznamo in kako jih sestavljamo. Sestavljanje nekaterih tipov nalog je bolj zahtevno kot drugih, zato ni prav, da se odločimo samo za tiste tipe nalog, ki jih najlažje sestavljamo.
V splošnem ločimo:

1. naloge alternativnega tipa,
2. naloge izbirnega tipa,
3. naloge dopolnjevanja in kratkih odgovorov,
4. naloge povezovanja in urejanja,
5. naloge pojasnjevanja in interpretiranja,
6. naloge esejskega tipa.

1. Naloge alternativnega tipa so naloge, ki so najpogosteje sestavljene iz vprašanja in dveh odgovorov. Na vprašanje odgovarjamo z da ali ne, pravilno ali napačno, resnica ali neresnica.

2. Naloge izbirnega tipa zahtevajo, da med več možnimi odgovori ali alternativami izberemo en sam odgovor. Ta oblika nalog se najpogosteje uporablja v praksi.

3. Naloge dopolnjevanja in kratakih odgovorov, so v bistvu enake in se razlikujejo le po obliki. Če je vprašanje postavljeno v obliki nedokončanega stavka, gre za tip dopolnjevanja, če pa v obliki dokončanega stavka z vprašajem na koncu, gre za tip kratkega odgovora. Zahtevajo, za razliko od nalog izbirnega tipa, reprodukcijo znanja, ne zgolj prepoznavanje in so zato ustrezno težje.

4. Naloge povezovanja in urejanja so naloge, ki od učenca zahtevajo, da poveže med seboj različne pojme, npr. pisatelje in njihova dela.  Za vsako nalogo v prvem stolpcu mora učenec poiskati ustrezni odgovor v drugem stolpcu. Naloge urejanja pa zahtevajo, da učenec razvrsti podatke v stolpcu po določenem vrstnem redu.

5. Naloge pojasnjevanja in interpretiranja so naloge, ki zahtevajo od učenca, da podaja daljše odgovore, opisuje slike, grafikone.

6. Naloge esejskega tipa, zahtevajo obsežnejše odgovore. To je že samostojni preizkus.

Na vrh

Vir:
Zorman, L. 1974. Sestava testov znanja in njihova uporaba v šoli. Zavod za šolstvo RS. Ljubljana
ZRSŠ - Zavod republike Slovenije za šolstvo, Program: Načrtovanje in razvoj. 1999. Modeli poučevanja in učenja Vsebinsko delo študijskih skupin.
ZRSŠ - Zavod republike Slovenije za šolstvo, Računalniško opismenjevanje. 2000. Priprava gradiv.

Copyright Lilijana Fabris

    SŠ Srečka Kosovela

   2001