RAZVIJANJE OSEBNOSTNIH SPRETNOSTI
V preteklem zgodovinskem obdobju je bil velik poudarek na človekovih ročnih in drugih fizičnih spretnostih. Z razvojem tehnologije in socialnega okolja pa postaja zelo izrazit pomen človekovih osebnostnih spretnosti (angl. soft skills). Osebnostne spretnosti določajo kako uspešni bomo v interakciji z drugimi ljudmi in s samim seboj.
V današnji družbi lahko opažamo sledeče vire posameznikove moči: denar, fizična moč, znanje, spretnosti. Za denar velja, da ga je bolje imeti kot ne. V splošnem pa je denar le merilo za izmenjavo vrednot, ki jih ustvarjamo za druge ljudi. Kolikor več dajemo, toliko več denarja za to prejmemo. Zelo izraziti viri moči so specializirana znanja in spretnosti. Pri tem velja posebej izpostaviti posameznikove osebnostne spretnosti, ki se odražajo v komunikaciji z okoljem in s samim seboj.
Osebnostne lastnosti kot so odgovornost, podjetnost, samospoštovanje, prilagodljivost, aktivnost, odločnost, kreativnost, konstruktivnost in druge, so osebnostne spretnosti, ki so v danem okolju lahko ključne za doseganje posameznikovega ali pa skupinskega cilja.
Vedno znova se nam postavlja vprašanje, kako v učnem okolju razvijati osebnostne spretnosti. Ugotovitve kažejo, da je v pogosto primerih še vedno pretežni poudarek pri poučevanju na učni vsebini, kar določa golo teoretično znanje, ne pa na izkušnji, ki je pravi generator človekovih sposobnosti in spretnosti. Odgovor, ki se skriva v zgornjem izzivu, nas opozarja na sledeče dejstvo: Naše učenje oziroma razvijanje osebnostnih spretnosti se lahko odvija s pomočjo živega primera oziroma modela, na katerem temelji izkušnja in na osnovi lastne izkušnje, ko spoznanja preizkušamo z lastno aktivnostjo. Tovrsten pristop, ki vključuje uporabo različnih učnih zaznavnih položajev, omogoča bolj plastično in celovito integriranje dobljene izkušnje.
Zanimiv tovrsten primer je dejavno učenje (imenovano tudi akcijsko učenje, angl. action learning), ki je izkustveni učni pristop učenja v skupinah. Pri tem gre za aktiven učni proces obogaten z povratnimi informacijami, do katerih pride ob podpori učnih kolegov, ko se obravnavajo realni problemi. Udeleženci se učijo drug od drugega, pri čemer si nudijo podporo in nasvete, izzive in kritike.
Proces obsega štiri osnovne aktivnosti, ki so lahko neodvisne ali pa medsebojno vsebovane in povezane
- izkustveno učenje
- reševanje problemov
- pridobivanje dodatnega znanja
- podpora učne skupine
V tovrstnem učnem procesu udeleženci razvijajo osebnostne in skupinske spretnosti kot napr.: spretnosti medosebne komunikacije, grajenje medosebnih odnosov, samozavest, spretnosti aktivnega poslušanja, odkritost in emocionalni nadzor. Z uspešno rešitvijo problema lahko udeleženci ozavestijo in pridobijo tudi izkušnjo za potrebne organizacijske spremembe.
Sestavil: Milan Kotnik