CVETOVI, KI NE DIŠIJO

Nekaj besed o morfologiji stapelijevk

V seriji člankov že dobro leto govorimo o družini svilnovk (Asclepiadaceae), ničesar pa še nismo spregovorili o zgradbi vegetativnih in generativnih organov. Dobro pa bi bilo povedati tudi nekaj o sami oploditvi rastlin, ki je zelo zapletena. Pozornost bom posvetil samo sukulentnim predstavnikom družine oziroma samo posebni skupini stapelijam podobnih rastlin (Stapeliae).

Vsi predstavniki stapelijevk imajo nekaj skupnih značilnosti. Najbolj vidna je seveda sukulentna oblika stebel, ki so si pri različnih rodovih precej podobna. Stebla so večinoma zelo mesnata in lahko olesenijo samo v osnovi. V prečnem prerezu so največkrat robata, lahko pa so tudi okrogla. Stebla vsebujejo brezbarven voden sok, ki ga izločajo pri poškodbah. Čeprav je sok grenak, rastline uživajo domačini in njihova živina.

Stebla so po obliki lahko bradavičasta ali pa rebrasta. Bradavičaste rastline so zelo razširjene. Zelo sploščene in malo izbočene bradavice imajo predstavniki Larryleachia (Trichocaulon) in Echidnopsis. Pri nekaterih vrstah rodov Huernia, Caralluma in Stultia so bradavice podaljšane v zob. Večina stapelijevk ima rebrato obliko stebel. Prevladujejo rastltine s štirimi rebri (Stapelia, Orbeopsis, Huernia, Piaranthus, Caralluma), pri rodovih Tavaresia in Hoodia pa so rebra številnejša.

Od vseh staplijevk ima le Frerea indica normalno razvite liste, ki na koncu vsake rastne sezone odpadejo, ostale vrste pa imajo liste močno reducirane. Pri nakaterih predstavnikih rodov Caralluma in Echidnopsis so listi v obliki majhnih lusk, ki se kmalu posušijo in nato odpadejo. Pri nekaterih vrstah je list pretvorjen v mehke lasnate konice Nekatere rastline imajo liste spremenjene drobne laske (Huernia pillansi) ali pa v trde bodice (Quaqua mammilaris). Običajno je listna bodica ena sama, pri rodu Tavaresia pa se ob glavni bodici pojavi še par stranskih. Stranski listi pri ostalih stapelijevkah manjkajo, pri nekaterih vrstah (Duvalia, Orbeopsis lutea) pa so njihovi ostanki še vidni (stipula, dentikel).

Oblika rasti pri stepelijevkah je precej enotna. Iz osnove primarnega stebla poženejo stebla prvega reda, ki iz spodnje strani osnove brstijo naprej. Posamezna stebla se v stiku s podlago rada ukoreninijo in postanejo neodvisna od primarnega koreninskega sistema. Tako nastanejo tudi do več metrov veliki grmi. Starejša stebla v osrčju grma sčasoma odmrejo, zunanja pa se širijo dalje. Večino so stapelijevke nizke rasti, le nekatere Hoodia-e dosežejo velikost do poldrugega metra. Stebla so večinoma pokončna, pri nekaterih vrstah pa plazeča (Duvalia, Echidnopsis), Caralluma subterranea pa tvori celo podzemne živice.

Oblika rasti Duvalia polita narisal Iztok Mulej

Stapelijevke poženejo cvetove običajno v večjem številu in oblikujejo socvetja, le redko se pojavijo posamezno. Cvetovi so običajno nameščeni v rastnem vršičku, na koncu posameznih odganjkov. Pri večini stapelijevk izgleda, da cvetovi poženejo stransko na rastno os  ali celo iz osnove poganjkov (Huernia). Tu požene cvetni brst, iz katerega potem požene izrastek glavnega stebla in cvetni brst porine v stranski položaj. Le-ta tudi ne stoji nikoli v osi listov oziroma bradavic, ampak med njimi.

Cvetni brst Stapelia gigantea narisal Iztok Mulej

Cvetovi skoraj vseh stapelijevk so zvezdasti, le Tavaresia ima cvetove oblikovane v obliki troblje. Skoraj vedno so cvetovi petkrpni, izjemoma imajo štiri ali šest krp, našli pa so tudi že trikrpne cvetove in dvokrpni cvet hibrida huernije. Cvet je vedno razčlenjen na čašni in venčni del. Čašni listi so drobni in po številu sovpadajo z venčnimi listi. Krona se pri svilnaticah imenuje korola (Corolla). Listi korole so v osnovi zrasli skupaj in tvorijo bolj ali manj globoko cvetno cev, prosti so le končni razširjeni deli venca (krpe¹). Spodnja stran korole je običajno nezanimivo oblikovana, zelenkaste ali rdečkaste barve. Pravo nasprotje pa je zgornja stran, ki ima mnogotere oblike in vzorce. Površina je pogosto pokrita z laski ali bradavicami, s prečnimi brazdami ali brazgotinami. Prevladujejo rdeče, rjave in vijoličaste barve z vsemi vmesnimi odtenki, to so barve mrhovine in iztrebkov. Tak je tudi vonj cvetov. Velikost cvetov je od nekaj milimetrov do 30 cm (Stapelia gigantea). Cvet z barvo, vonjem pa tudi dlačicami privablja oprašitelje, ki so večinoma razne muhe in mušice. Postopek oprašitve je zelo zapleten, pred tem pa je potrebno spoznati zgradbo spolnih organov stapelijevk.

Zgradba cveta Huernia zebrina narisal Iztok Mulej

V bazi cvetne cevi, ki ga pri nekaterih vrstah (Orbea, Huernia) ogrinja krog (Annulus), se nahaja zapleteno zgrajeni spolni organ (Gynostegium). Plodnica je podrasla in sestavljena iz dveh enopredalastih plodnih listov, ki sta na konicah zrasla v debelo brazdno glavo, ki je peterokotne oblike in samo hlini brazdo. Plodnico in brazdno glavo obkroža staminalni² steber. Na vrhu staminalnega stebra se na vsakem vogalu brazdne glave nahaja prašnična tvorba, ki se imenjuje polinarij (pollinarium). Pelodna masa vsakega prašničnega predela je zlepljena v prašnično vrečko ali polinij (pollinium), ki ima na spodnji strani cevast izrastek (ključ polinija)³. V vsakem polinariju je par prašničnih vrečk. Le-ta je preko roke translatorja (caudicle) pritrjena na centralno strukturo, ki jo lahko poimenujemo oprijemalna glava⁴ (corpusculum). Oprijemalna glava in roka translatorja tvorita prenosni aparat. Pod oprijemalnimi glavami polinarija so v staminalnem stebru zareze⁵, ki so pravzaprav prave brazde.

Polinarij Huernia keniensis narisal Iztok Mulej

Staminalni steber oklepa korona (corona), ki se deli na zunanjo in notranjo. Kot vsi organi v cvetu svilnovk, sta tudi obe koroni petoštevni. Zunanja je običajno večja od notranje. Krpe prve so zravnane ali pa razširjene in prirasle na bazo cvetne cevi. Običajno je tako globoko zarezana, da izgleda 10-delna (slika). Pri nekaterih rodovih je zunanja korona tako močno reducirana, da se vidi samo notranja (Duvaliandra, Huerniopsis). Krpe notranje korone so manjše in pogosto prekrivajo brazdno glavo. Pri nekaterih rodovih imajo krpe notranje korone še razne okraske.

Staminalni steber Huernia keniensis narisal Iztok Mulej

Pri večini visoko razvitih rastlinah se oprašitev izvrši s prenosom peloda na brazdo pestiča, pri svilnaticah pa je sama oprašitev izredno zapletena, prav tako kot zgradba generativnih organov. Oprašitelji stapelijevk so večinoma muhe, ki nasedejo barvi in vonju cvetov, v njem iščejo hrano ali vanj izležejo jajčeca. Ko lezejo po cvetu, se pogosto ujamejo z nogo ali sesalom v staminalno režo. Pri poskusu osvoboditve se ujeti del pomika navzgor po reži do utora oprijemalne glave (corpusculum), ki je nadaljevanje staminalne reže. Če je žuželka dovolj močna, potegne cel polinarij iz ležišča in ga odnese do naslednjega cveta⁶. Oprašitev se izvrši, če se ključ polinija ujame v staminalno režo in se tam zagozdi, ko se insekt poskuša osvoboditi. Včasih se polinarij zlomi v translatorju in oprašitelj lahko s preostankom polinarija opraši še en cvet.

Prečni prerez cveta Orbea variegata narisal Iztok Mulej

Sama lega polinarija in oblika koronalne strukture sta taki, da pomagata k oprašitvi. Zaradi nagiba obeh koron lahko insekt prileti v cvet samo pod točno določenim kotom. Ključ polinija pa je obrnjen tako, da je oprašitev čim bolj verjetna.

Ker na določenem rastišču raste več predstavnikov stapelijevk, je naravno križanje mogoče, ni pa pogosto. Oprašitelji so pogosto specializirani za točno določeno vrsto, omejilni faktor pa so tudi razlike v velikosti ključa polinija in staminalne reže.

Z umetnim križanjem se je veliko ukvarjal dr. Gerald Barad iz Združenih Držav (New Jersey) in ustvaril mnogo čudovitih hibridov. Uspešno se lahko križajo vrste različnih rodov (Stapelia x Pseudolithos, Huernia x Frerea, Frerea x Caralluma).

Literatura:

	Plowes, D. C. H. (1990): An introduction to stapeliad genera; Cactus and Succulent Journal 62 (3),
	Leach, L. C. (1985): Excelsa Taxonomic Series No. 3: A Revision of Stapelia; Aloe, Cactus and Succulent Society of Zimbabwe,
	Leach, L. C. (1988): Excelsa Taxonomic Series No. 4: A Revision of Huernia; Aloe, Cactus and Succulent Society of Zimbabwe,
	Rauh, Werner (1979): Die großartige Welt der Sukkulenten; Verlag Paul Parey,
	Barad, G. S. (1990): Pollination of Stapeliads; Cactus and Succulent Journal 62 (3),
	Mulej, I.(1994): Predstavitev stapelijevk, Cvetovi, ki ne dišijo - 4.del, Kaktusi in druge sočnice 23 (3)

Opombe: