CVETOVI, KI NE DIŠIJO |
Predstavitev stepelijevk
Leta 1624 je na poti v Holandsko Indijo pristala na jugu Afrike v zalivu Table Bay (današnji Cape Town) nizozemska ladja, da bi obnovila zaloge vode. Na krovu je bil mlad misionar z medicinsko izobrazbo Justus Heurnius, ki je zbral, narisal in opisal okoli ducat rastlin iz okolice današnjega Cape Towna in vznožja pogorja Table. Od novih rastlin je bila najbolj nenavadna rastlina s čudnimi sijočimi stebli in peterokrakimi cvetovi, katerih rumena barva z rjavimi madeži je spominjala na močvirski tulipan (Fritillaria meleagris LINNE). Zaradi tega je rastlino po objavi risb J. B. Van Stapel leta 1644 poimenoval Fritillaria crassa. Do izida Linnéjeve Critica Botanica leta 1737 je rastlina dobila še nekaj imen, kar je bila posledica borbe botanikov za pravilno uvrstitev le-te. Carl Linné je osnoval nov rod Stapelia in rastlino poimenoval Stapelia variegata (danes Orbea variegata) skupaj s še tremi podobnimi rastlinami, ki so bile znane v Evropi: Stapelia hirsuta, Stapelia incarnata (danes Quaqua incarnata) in Stapelia mamillaris (danes Quaqua mamillaris).
Leta 1797 je Francis Masson izdal knjigo Stapeliae Novae, v kateri je opisal že 41 vrst, ki so bile, kljub svojim različnim oblikam vse uvrščene v rod Stapelia. Prvi, ki je spoznal, da bi bilo dobro stapelijevke razdeliti v skupine, je bil angleški botanik Robert Brown. Leta 1809 je objavil delo Wernerian Society, v katerem je poleg rodu Stapelia uvedel tri nove rodove: Huernia (o vsej verjetnosti je prišlo do napake pri poimenovanju; nekateri kasnejši avtorji so uporabljali ime ‘Heurnia’), Piaranthus in Caralluma. Uvajanje novih rodov je nadaljeval angleški botanik in zbiratelj sukulent Adrian Haworth z rodovi Duvalia, Pectinaria, Orbea, Tromotriche, Tridentea, Obesia (danes združena z rodom Piaranthus), Gonostemon (danes v rodu Stapelia), Caruncularia (danes v rodu Tridentea) in Podanthes (danes v rodu Orbea). Shultes in Römer sta leta 1820 v delu Systema Vegetabilium spet združila vse rodove nazaj v Stapelia in uvedla sekcijsko delitev. Leta 1838 je Endliher izločil rod Pectinaria, leta 1830 pa je Robert Sweet priključil stapelijevkam rod Hoodia, 1878 pa dr. N. Edward Brown še rodova Trichocaulon in Diplocyathia (danes Orbea ciliata (THUNB.) LEACH).
Na koncu 19. in začetku 20. stoletja so zaradi novih odkritij različni avtorji uvedli veliko novih rodov, večino od njih pa so do danes že zavrgli. White in Sloane sta leta 1937 v delu The Stapelieae prepoznala 20 rodov, vključno z dvema, ki sta danes znana kot hibrida.
Eno zadnjih revizij stapelijevk je objavil Larry C. Leach od leta 1978 do leta 1988 v Excelsa Taxonomic Series 1-4. Leta 1992 je Darrel C. H. Plowes v Asklepios 56 objavil preliminarno revizijo rodov Hoodia in Trichocaulon. Bodičaste primerke rodu Trichocaulon je uvrstil v rod Hoodia, rastline z gladkimi stebli pa v novi rod Leachia PLOWES, ki ga je še istega leta zaradi podvajanja rodovnega imena preimenoval v Leachiella PLOWES. Danes je v skupino Stapeliae vključenih 34 rodov. S tem pa verjetno še ni konec preuvrščanja, ker so meje med posameznimi rodovi zelo nejasne. V nadaljevanju bom po abecednem vrstnem redu na kratko predstavil vse rodove, ki so trenutno veljavni.
Angolluma MUNSTER je nov rod, ki ga je leta 1990 uvedel R. Munster. Na novo je uvrstil Pachycymbium decaisneanum (LEM.) Gilbert iz tako imenovane “Ango grupe” rodu Caralluma (Angolluma decaisneanum (LEM.) MUNSTER nom. nud.) iz Senegala, Benina in Malija. Leta 1993 jo je Newton formalno uvrstil v rod in opisal novo vrsto Angolluma semitubiflora iz Tanzanije. Stebla so kratka, štiriroba, z izrazitimi zobmi. Cvetovi se pojavijo v rastnem vršičku (apex).
Anomalluma1 PLOWES je monotipski rod iz Somalije, ki ga je uvedel Darrel C. H. Plowes leta 1993. Vanj je uvrstil vrsto Caralluma dodsoniana LAVRANOS, ker se po svoji obliki močno razlikuje od karalum, po nagrbančenih steblih je bolj podobna rodovoma Pseudolithos ali Rhytidocaulon. Stebla so kratka, razvejana, zelo grbasta. Cvetovi poženejo v bližini rastnega vršička. So majhni in so podobni cvetovom ehidnopsisa.
Caralluma R. BROWN je rod, ki je razširjen od Indije, preko Arabskega polotoka vse do severovzhodne in severne Afrike, svoje predstavnike pa ima tudi v Evropi. Rod nima nekih homogenih lastnosti, ampak ga lahko razdelimo v nekaj skupin s skupnimi značilnostmi. V prvi skupini so rastline s tankimi koničastimi stebli, rastejo večinoma v Indiji (Caralluma adscendens). V drugo skupino, ki je doma pretežno v severovzhodni Afriki, pa spadajo primerki, pri katerem se rastni vršiček stebla močno podaljša v nekakšen ‘cvetni pecelj’ (Caralluma turneri). V tretji skupini, ki se razprostira na širokem območjo od severne Afrike do Indije, so rastline, ki poženejo kobulasta socvetja v bližini rastnega vršička (Caralluma europea). Preostanejo še rastline, ki imajo ‘zobata’ stebla in posamezne cvetove blizu rastnega vršička (Caralluma hesperidum2). V rodu je trenutno 87 vrst.
Desmidorchis EHRENBERG je rod, ki ga nekateri avtorji uvrščajo v rod Caralluma. Tu najdemo dve vrsti iz okolice Rdečega morja (Desmidorchis acutangula=Caralluma russelliana in Desmidorchis quadrangula). Usoda tega rodu ni še popolnoma jasna.
Duvalia HAWORTH je rod večinoma pritlikavih rastlin, ki imajo cvetove z nazaj zavihanimi krpami in dvignjenim anulusom3. Duvalije iz južne Afrike imajo v nasprotju s svojimi sorodniki v severni Afriki in Arabiji v bazi vsakega zobu par majhnih zobčkov. V rodu je trenutno 21 vrst.
Duvaliandra GILBERT je monotipski rod (Duvaliandra dioscorides (LAVRANOS) GILBERT), ki je nastal s preuvrstitvijo Caralluma dioscorides LAVRANOS iz otoka Sokotra v Indijskem oceanu. Cvet rastline je z zmanjšano zunanjo korone.
Echidnopsis HOOKER F. je rod s pokončnimi ali plazečimi se ozkimi stebli z večjim številom grbastih reber in majhnimi cvetovi, ki se običajno pojavijo posamezno v bližini rastnega vršička. Rastišče je večinoma severovzhodna Afrika in Arabski polotok. Pri nas je najbolj znan Echidnopsis cereiformis HOOKER F. V rodu je trenutno približno 38 vrst.
Edithcolea N. E. BROWN je monotipski rod, doma na otoku Sokotra, v Somaliji in Tanzaniji. Edithcolea grandis N. E. BROWN je nemogoče zamenjati z drugimi stapelijevkami zaradi razprostrtih bodečih razvejanih stebel in cvetov z zelo zamotanim vzorcem perzijske preproge.
Frerea DALZELL je monotipski rod iz Indije. Frerea indica DALZELL je bila nekaj časa uvrščena v rod Caralluma (Caralluma frerei (DALZELL) ROWLEY). Ker pa je edini predstavnik stapelijevk z dobro razvitimi listi, je ostala samostojen rod.
Hoodia SWEET je rod pokončnih stebelnih rastlin z mnogo grbastimi rebri. Grbe se zaključijo z bodico ali ščetino. Veliki cvetovi rožnatorjave barve poženejo v skupinah blizu rastnega vršička. Rastišče se razprostira od Južne Afrike do južne Angole. Do Plowesove revizije rodov Hoodia in Trichocaulon je bilo v rodu 18, po njej pa 26 vrst, junija 1993 pa je bila opisana še ena nova vrsta iz Namibije Hoodia longispina PLOWES.
Huernia R. BROWN je zelo številen rod s 65 vrstami, ki rastejo od Južne Afrike do Arabije. Za rod so značilne vmesne krpice na stičišču krp korole. Cvetovi so pogosto zelo privlačni. Nekateri so poraščeni s papilami, drugi imajo izbočen anulus. Stebla imajo običajno 4 do 5 reber okrašenih z bolj ali manj izrazitimi zobmi. Izjema je Huernia pillansii, ki ima do 24 reber in zobe reducirane v ščetine.
Huerniopsis N. E. BROWN z dvema južnoafriškima predstavnikoma ima značilna plazeča se stebla z dvema zobkoma v bazi vsakega zobu in žametastimi cvetovi z močno reducirano zunanjo korono.
Lavrania PLOWES je rod z enim samim predstavnikom iz Namibije (Lavrania haagnerae PLOWES). Soroden je rodovoma Echidnopsis in Larryleachia4. Ima cilindrična stebla z 12 vrstami grbic brez bodic. Cvetovi poženejo v šopu 6 do 15 v spodnjem delu stebel.
Laeachiella5 PLOWES je nov rod, ki ga je leta 1992 uvedel Plowes s pripravljalno (preliminarno) revizijo rodov Trichocaulon in Hoodia. Trichocaulone s stebli brez ščetin (gladkimi stebli) je uvrstil v novi rod, bodičaste vrste pa v rod Hoodia. V novem rodu je trenutno 10 vrst iz Južne Afrike in Namibije.
Notechidnopsis LAVRANOS & BLECK je rod z dvema vrstama. Osnovan je bil za dva nekdanja predstavnika rodu Echidnopsis iz Kapske province v Južni Afriki, ki se razlikujeta po načinu cvetenja. Cveti v socvetjih od 5 do 15 cvetov naenkrat.
Ophionella BRUYNS je monotipski rod iz Kapske province v Južni Afriki. Uvedel ga je Bruyns z odcepitvijo dveh rastlin iz rodu Pectinaria (P. arcuata=O. arcuata in P. mirkinii=O. arcuata var mirkinii), ki imata tudi morfološke značilnosti rodov Caralluma in Stapeliopsis. Glavni značilnosti zaradi katerih taksona nista vključena v rod Pectinaria sta, da imata stebla s štirimi rebri namesto s šestimi, kot je to značilno za pektinarije in cvetovi ne poženejo posamezno na vrhu stebel, ampak v skupinah v spodnjem delu stebla. Poleg teh so še koronalne razlike, tako da je upravičeno, da je Ophionella samostojen rod.
Orbea HAWORTH je rod z 20 vrstami, ki ga je v svoji reviziji leta 1978 ponovno uvedel Leach (Excelsa Tax. Ser. 1) z odcepitvijo rastlin z gladkimi stebli in dvignjenim anulusom v sredini cvetov iz rodov Stapelia in Stultia. Rastišče je večinoma jug Afrike, en predstavnik pa raste v Somaliji. Pri nas sta najbolj znani Orbea. variegata (=Stapelia variegata) in Orbea ciliata (=Diplocyathia ciliata).
|
Orbea variegata |
 |
Orbeanthus LEACH je rod z dvema vrstama iz Transvaala. Nastal je z Leachovo revizijo leta 1978, ko je odcepil iz rodu Stultia rastlini s plazečimi se štirirebrnimi stebli, drobnimi listnimi zobci in cvetovi z anulusom v bazi ter z dlačicami poraščeno korono.
Orbeopsis LEACH z 10 vrstami je prav tako nastal z Leachovo revizijo leta 1978. Iz rodu Caralluma je odcepil rastline, ki cvetijo v socvetjih blizu baze stebel. Cvetovi imajo dolge in ozke krpe. Stebla so štirirebrna z dobro razvitimi zobmi, v njihovi bazi pa se pogosto pojavlja par drobnih zalistnih zobcev. Pri nas je najbolj poznan predstavnik Orbeopsis lutea (=Caralluma lutea).
Pachycymbium LEACH je čvrst in lahko razpoznaven rod iz Transvaala s tremi vrstami, ki so bile predhodno v rodu Caralluma. Cvetovi so zvončasti, poženejo posamezno ali v parih v bližini rastnega vršička. Stebla so štirirebrna z izrazitimi zobmi in zalistnimi zobci.
Pectinaria HAWORTH je rod iz Kapske province s tremi vrstami in prav toliko podvrstami. Po Bruynsovi reviziji leta 1981 je v rodu pustil samo rastline s šestrebrnimi stebli, dva taksona je preuvrstil v rod Ophionella, sedem pa Stapeliopsis. Cvetovi so drobni, poženejo na spodnji strani stebel, pri P. saxatilis in P. asperiflora pa imajo zraščene konice krp (podobno kot Ceropegia).
Piaranthus R. BROWN je eden najstarejših rodov, saj je bil uveden v začetku prejšnjega stoletja. Rastline imajo majhna in čvrsta, krompirju podobna štirirebrna stebla. Cvetovi poženejo v bližini rastnega vršička mladih poganjkov večinoma v parih ali skupinah štiri do šest. V rodu je trenutno 16 vrst, večina iz Kapske province.
Pseudolithos BALLY je majhen rod s štirimi vrstami in eno variacijo, ki je doma v Somaliji in deloma v Etiopiji. Rastline imajo grbasta, okrogla ali štirioglata stebla, ki se razraščajo samo pri eni vrsti in čudovite majhne cvetove v skupinah, ki poženejo na vrhu ali ob strani telesa.
Pseudopectinaria LAVRANOS je monotipski genus iz severne Somalije (P. malum) s plazečimi se rebrastimi stebli, ki se okoreninijo. Rod ima več skupnih značilnosti z rodom Echidnopsis. Od vseh ostalih rodov stapelijevk se loči po majhnih, jabolkom podobnih cvetovih.
Quaqua N. E. BROWN je rod s 13 vrstami iz juga Afrike, ki so bile predhodno uvrščene v Caralluma. Bruyns je leta 1983 izločil rastline s pokončnimi kvadratnimi stebli in trdimi zobmi. Majhni cvetovi s kratko cvetno cevjo poženejo v manjših ali večjih socvetjih ob strani stebel.
Rhytidocaulon BALLY je majhen rod s 6 vrstami iz afriškega Roga in Arabije. Stebla so tanka, siva in grčava. Cvetovi so majhni skoraj brez cvetnega peclja.
Stapelia LINNE je najstarejši rod v stapelijevkah doma v južni Afriki. Po Leachovi reviziji leta 1985 zajema 43 vrst s kvadratnimi stebli in večinoma velikimi zelo smrdečimi, rdečimi ali rjavordečimi cvetovi, podobnimi morskim zvezdam. Najbolj znani predstavniki so S. hirsuta, S. gigantea in S. grandiflora.
Stapelianthus CHOUX je rod z 8 vrstami, ki je doma na Madagaskarju. Stebla so vitka, plazeča se, s finimi zobki. Stapelianthus je v bližnjem sorodstvu z rodom Huernia, kar se vidi po zgradbi zunanje korone in naravi stebel.
Stapeliopsis PILLANS je rod s 6 vrstami iz Južne Afrike in Namibije, v katerega je Bruyns uvrstil štirirebrne predstavnike rodu Pectinaria. S tem je ustvaril, z dlakavo notranjostjo korole in polinijem (pollinia - vrečka s pelodom) z grebenastim sidrom6, sicer pa z malo skupnimi značilnostmi.
Stultia PHILLIPS je majhen rod z dvema zelo podobnima vrstama. Prva je iz Jemena (S. araysiana), druga iz Kapske province (S. miscella). Stebla imajo dolge mehke zobe, na sredi sploščenih cvetov imajo dvignjen anulus, kjer se nahaja korona. Leach je uvrstil preostale predstavnike v rod Orbea.
Tavaresia WELWITSCH je edini rod stapelijevk s tremi ščetinami – ki so pravzaprav pretvorjeni listi – na grbah vzdolž reber. Teh je med 6 in 12. Drugi razpoznavni znak rodu so dolgi trobentasti cvetovi (kot rog pri starih gramofonih). V rodu sta dve7 vrsti, T. angolensis in T. barklyi, ‘tretji’ predstavnik T. meintjesii pa je naravni hibrid med T. barklyi in Stapelia gettliffei. Rod je bil nekaj časa znan po imenu Decabelone DECAISNE.
Tridentea HAWORTH je še en star rod, ki ga je oživil Leach v svoji reviziji. Vanj je uvrstil rastline iz rodov Caralluma in Stapelia s štirirebrnimi gladkimi stebli: v eno sekcijo predstavnike z dolgimi stebelnimi zobmi, v drugo rastline z rahlo bleščečimi stebli z zaokroženimi robovi, v tretjo pa dolgostebelne rastline, ki visijo s pečin. Socvetja se pogosto razvijejo v bližini stebelne osnove. Cvetovi imajo pogosto čudovite vzorce, podobne perzijski preprogi. Poznamo 17 vrst iz Južne Afrike in Namibije.
Tromotriche HAWORTH je maloštevilen rod s tremi nekdanjimi predstavnicami stapelij. Stebla so zelo podobno steblom v rodu Tridentea, steblo Tridentea revoluta pa Quaqua mamillaris. Njihove skupne značilnosti so: način razvejanja, štirirebrna stebla, ki skrivajo zametek listov, korola je zelo refleksna, notranja korona pa ima dva rogova. Vse tri predstavnice rodu so doma v Kapski provinci.
Whitesloanea CHIOVENDA je rod z enim samim predstavnikom - W. crassa (N. E. BROWN) CHIOVENDA ), ki ima posamezna štiriroba stebla, redko višja kot širša, z zvončastimi cvetovi v socvetjih, ki poženejo na spodnjem delu telesa. Doma je v severni Somaliji.
