na prvo stran

Vinski običaji

Vino je imelo velik pomen že pri najstarejših verskih obredih. V primitivnih časih so se v človeku rodile predstave o raznih božanstev. Človek jih je priklical k življenju, ker si je skušal razložiti nekatere naravne pojave. Enako si je razlagal tudi občutke, ki so se ga polaščali, potem ko se je napil alkoholne pijače. Na opojnost je gledal kot na neko vrsto čarovnije. Vino je imelo pomembno vlogo pri različnih verskih obredih že od stare Babilonije in ga ima še danes.

Izmed vseh letnih časov prinese jesen največ novega: grozdje dozori, ločimo ga od trte in se z njim napotimo v klet, kjer bo s stiskanjem nastal iz njega mošt in pozneje z alkoholnim vretjem vino, ki ga 11. Novembra uradno potrdi tudi sveti Martin.

Sodobno praznovanje godu sv. Martina, ki ga imenujemo tudi Martinovanje, je menda od vseh šeg in navad ohranilo največ vezi z dediščino. Nekdanja praznovanja so bila povezana z vsem, kar so ljudje med letom ustvarili, pridelali, zredili. Veselje, ki je temu sledilo je bilo podobno pustnemu, s hrano in pijačo. Zato pravimo, da je martinovanje tudi jesenski pust.

Sv. Martin se je rodil leta 316 v Sombotelu na današnjem Madžarskem. Raziskovalci menijo, da je zamenjal neko keltsko božanstvo, saj so imeli prav kelti razvite kulinarično-pivske navade in z njim povezana praznovanja.

Danes ob Martinovanju najpogosteje omenjamo martinovo gos in vino. Vendar dediščina pokaže veliko več, saj je bil to praznik letine. Zato so bile mize bogato obložene z mesom, pogačami in novim vinom. Po ljudskem prepričanju naj bi Martin mošt spremenil v vino. In res v tem času iz mošta z vretjem nastaja vino. Prav gotovo pa drži, da Martin vina ne krsti, čeprav to počno po nekaterih vinskih območjih v Sloveniji.

Martin prinese včasih še nekaj lepih in toplih dni. Te dneve imenujemo “babje leto”. Toda ljudska izkušnja ve, da mu ni zaupati.

Trgatev je poleg Martinovanja eden najpogostejših običajev.

Trgatev povezuje delo, šego in družabnost, zato je eden najpomembnejših na vseh območjih, kjer uspeva vinska trta. V severovzhodni Sloveniji je zunanje znamenje trgatve klopotec. Prepodil naj bi ptice, ki pobirajo jagode iz dozorelih grozdov. Klopotci so naša posebnost, lahko bi rekli tudi izzum. Postavljanje klopotca je slovesno dejanje, povezano s simboličnim oznanjanjem začetka trgatve. Trgatev nam še danes pomeni dvoje: samo opravilo, torej trganja grozdja, poleg tega pa preživljanje časa v vinogradu in vinski kleti, dopolnjeno z družabnimi šegami in praznovanji v družini, s prijatelji, sorodniki in sosedi. Trgatev pa pomeni še nekaj. Beseda se uporablja za številne sodobne prireditve, ki se zvrstijo v treh, štirih tednih v času prave trgatve.

Značilnosti nekdanjih prireditev – vinskih trgatev – je bila dekoracija prireditvenega prostora. Če plesišče ni bilo pod živo trto, so prostor v celoti pod stropom in delno tudi po stenah okrasili s pravimi grozdi in vinsko trto. Na plesišče so postavili več stražarjev, da so budno opazovali, kateri od plesalcev se bo ojunačil in soplesalki skušal odtrgati grozd. Če so ga opazili, so njega ali plesalko zaprli v posebno kletko ali zapor. Za izpustitev sta se morala odkupiti.

Glavni trgatvi rečemo tudi prava trgatev. Pri glavni trgatvi potrgamo večino grozdja, pri čemer dajemo prednost bolj zgodnjim sortam, razen sort, ki so namenjene za kasnejšo trgatev, torej poznih sort.

Pri obiranju, obiramo z nožem ali s škarjami. Bolj so priporočljive škarje, ki trte ne stresajo.