GROZDJE

Avtorici: Bojana Keser in Doroteja Žibert

Grozdje je tisto sadje, iz katerega naredimo največ vina. Na trti raste v visečih šopih - grozdih. Lupine grozdnih jagod so zelene, bledo rumene, vijoličaste, modrikaste ali rdeče. Zelenemu grozdju pravimo belo, vijoličastemu pa črno. Na jagodah nekaterih sort je značilen poprh, druge spet imajo skoraj voskasto lupino. V notranjosti jagod je prosojno sadno meso, v katerem je ponavadi nekaj pešk, obstaja pa tudi več sort grozdja brez pešk. Nekatere sorte gojijo za namizno rabo, druge izključno za stiskanje v vino. Tretje sorte sušijo v rozine, korinte in sultanine.

ZGODOVINA

Grozdje je ena tistih vrst sadja, ki so ga ljudje začeli gojiti že davno, dolgo preden je Noe posadil vinograd na gori Ararat. Divje grozdje je na Kavkazu raslo že v kameni dobi in človek je kmalu odkril, kako lahko iz njega pridobi vino. Dokazano je, da so stari Egipčani delali vino, uporabljali pa so ga bolj za tempeljske obrede kot za družabno pitje. Stari Grki in Rimljani pa so navdušeno pili vino in jedli grozdje in so nasadili velikansko število vinogradov. Grozdje so se naučili tudi sušiti. Galci so prvi natočili vino v lesene sode, pozneje pa so srednjeveški menihi postali vešči kletarji. Grozdje so stiskali tudi v kisu podobni kisli tekočini vejrus. V Angliji 19. stol. so se viktorijanci na veliko navduševali nad grozdjem in so v steklenjakih pridelovali izjemne primerke. V Franciji pa je v tistem času neko grozdno zdravilišče ponujalo zdravilne in shujševalne kure s samim grozdjem. Stoletja je človek spoznaval, kje na njegovi zemlji vinska trta dobro uspeva in rodi. Potujoči trgovci, vojščaki, posvetna in cerkvena gosposka so prenašali iz kraja v kraj vedno nove vrste trt, dobre in slabe, primerne in neprimerne ter tako širili število vrst in zvrsti trte. Pri nekdanjem načinu razmnoževanja je bilo to zelo enostavno. Malo vinogradov je bilo posajenih le z eno ali dvema sortama. Nekatere izmed sort so dale dobro vino, druge le veliko grozdja in slabo vino. Na prehodu iz 19. V 20. Stol. sta trsna uš in plesen uničili tedanje vinograde. Ureditev novih vinogradov je zahtevala nov način razmnoževanja in seveda ponovno obiro sort. Evropsko trto so začeli cepiti na Ameriško, ki je bila bolj odporna proti trsni uši. S cepljenjem so se v naših vinogradniških krajih pojavile nove odpornejše sorte, v vinogradih so sadili že manjše število sort. S tem pa so tudi nastajali sortno čisti nasadi z manjšim številom trt na hektar. Pomembno vlogo pa je odigrala tudi tehnika. Kolje je tu in tam zamenjala že žična opora.

PRIMERI VINOGRADOV

NAJBOLJ RAZŠIRJENE SORTE V PODRAVSKEM VINORODNEM RAJONU

LAŠKI RIZLING, SOVINJON, ŠIPON, BELI PINOT, TRAMINEC, RENSKI

 

OSTALE SORTE:

ranina, rumeni muškat, rulandec, modra portugalka, modri pinot, modra frankinja, zeleni silvanec, neuborgovec, veltlinec, muškat otonel, rizvanec, sivi pinot, šardone, žametna črnina, refoško,

NAJBOLJ RAZŠIRJENE SORTE V POSAVSKEM VINORODNEM RAJONU

žametovka, kraljevina, modra frankinja, modra portugalka , laški rizling, zeleni silvanec, rumeni plavec, šentlovrenka, sovinjon

SORTE VINSKE TRTE

Sorte, ki dajo najbolj kakovostna bela vina:

Sorte, ki dajo kakovostna bela vina:

Sorte, ki dajo najbolj kakovostna črna vina:

Sorte, ki dajo kakovostna črna vina:

Sorta, ki dajo povprečna črna vina:

Laški rizling

Tuji nazivi: graševina, Welschriesling, Riesling italien blanc

Po ekološko-geografski razvrstitvi sort glede na poreklo spada laški rizling v zahodnoevropsko skupino. Izvira iz Francije. To je naša v podravskem rajonu najbolj razširjena sorta. Precej ga je tudi v posavskem in nekaj tudi v primorskem vinorodnem rajonu. Razširjen je tudi v Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, v Bolgariji, Romuniji in v Rusiji. Izraz "laški" je za to sorto sporen.

Botanični opis:Vršiček mladike je svetlo zelen in dlakav. List je srednje velik, okroglast in tridelen. Gornja stran je svetlo zelena, gladka in gola; spodnja stran lista je bledo zelenkasta in posuta z redkimi dlačicami. Listni pecelj je kratek, tanek, gol in zelene barve. Grozd je majhen ali srednje velik, zbit, valjast in pogosto nekoliko vejnat. Grozdni pecelj je dolg in tanek. Jagoda je majhna, okrogla, v zbitem grozdu pa nekoliko podolgovata. Jagodna kožica je precej debela, prozorna, pretkana z drobnimi žilicami, zelenkasto rumena, na sonči strani opečena ter posuta z oprhom. Sok je brezbarven, sladek in prijetnega okusa. Grozdje dozori pozno. En grozd tehta od 60 do 150 gramov. Je srednje odporen proti boleznim in proti pozebi.

Renski rizling

Tuji nazivi: rizling rajnski, Weisser Riesling, Rieseling, Riesling, Riesling renano, Riesling blanc, White Riesling.

Spada v zahodnoevropsko skupino sort. Njegova domovina je Porenje. Nekateri avtorji trdijo, da so to sorto gojili v Porenju v Nemčiji že v 9. stoletju. Danes ga imajo največ v Nemčiji in drugih deželah zmerne klime.

Botanični opis: Vršiček mladike je odprt, rumenkasto zelen in volnat. Listje srednje velik, okroglast in petdelen. Zgornja stran lista je mehurjasta, hrapava, temno zelena, spodnja stran pa je sivo zelenkasta in obrasla z redkimi pajčevinastimi dlačicami. Listne žile so zelene in na spodnji strani lista dlakaste. Listni zobci so široki, neenaki in topi. Grozd je majhen do srednje velik, zbit, valjaste oblike in včasih tudi vejnat. Jagoda je majhna ali srednje velika, okrogla. Jagodna kožica je zeleno rumena, prozorna in pretkana z drobnimi žilicami. Sok je brezbarven, sladek in aromatičen. Je pozna sorta. Grozd tehta od 60 do 90 gramov. Je odporen proti spomladanskim pozebam, saj vzbrsti sorazmeroma pozno.

Sauvignon

Tuji nazivi: muškatni silvanac, Muskat Sylvaner weisser, Muskat Sylvaner, Sauvignon bianco, Sauvignon white.

Po ekološko-geografski razvrstitvi sort spada v zahodnoevropsko skupino. Njegova domovina je Francija, kjer nosi originalno ime Sauvignon blanc. Precej je razširjen v Franciji in številnih deželah z zmerno klimo.

Botanični opis: Vršiček mladike je rumenkasto zelen, malo povit in srednje obrasel. List je srednje velik,tro- ali petdelen, listni pecelj je dolg in nekoliko rdečkast. Gornja stran lista je temno zelena in nekoliko mehurjasta. Zobci lista so topi in neenaki. Grozd je majhen, cilindričen, kratek in zbit. Grozdni pecelj je srednje dolg, debel in do sredine olesenel. Jagoda je srednje velika in okroglasta ter ima rumenkasto zeleno kožico. Na sončni strani je jatarnorumena, pikčasta in ima srednje izražen popek. Jagodno meso je nekoliko gosto, sočno, sok pa je sladek in finega okusa.Grozd je težak od70 do110 gramov, dozori pa srednje pozno. Sorta je tudi občutljiva na nizke temperature, posebno na vzhodnih legah.

Beli pinot

(beli burgundec, bela klevana)

Tuji nazivi: burgundac bjeli, Weisser Burgunder, Pinot bianco.

Spada v zahodnoevropsko skupino sort. Njegova domovina je Francija, kjer nosi originalno ime Pinot blanc. Tam se ga tudi največ nahaja, najdemo pa ga tudi v številnih deželah zmerne klime, pa celo v Južnoafriški republiki in Kaliforniji.

Botanični opis: Vršiček mladike je bronzast in rahlo obrasel, z nekoliko rdečkastimi robovi. List je srednje velik, okroglast, tri- ali pet delen. Je temno zelen, pecelj je debel in kratek. Zobci so neenaki, majhni topi, na koncih glavnih listnih žil pa ostrejši. Grozd je majhen ali srednje velik, zbit in valjast ter večinoma ni razvejan. Jagoda je majhna do srednje velika ter okroglasta. Kožica je tanka in rumenkasto zelene barve, z izraženim oprhom, pikčasta in ima srednje izražen popek. Jagodno meso je sočno, sok je sladek in finega okusa. Beli pinot je srednje pozna sorta, grozd tehta od 60 do 120 gramov.

Sivi pinot

(rulandec)

Tuji nazivi: klevanjka, Rulander, Rulander grauer, Rother klevener. Njegovo originalno ime je Pinot gris.

Spada v zahodnoevropsko skupino. Njegova domovina je Francija, kjer je nastal iz modrega pinoja (Pinot noir) po mutacijski poti, tako kot vsi drugi sorodniki. Po podatkih ga je že v začetku 18. stoletja prinesel iz Francije trgovec Ruland v Spayer v nemčiji, od koder se je razširil v vse vinorodne dežele zmerne klime.

Botanični opis:vršiček mladike je sivo belkasto kosmat in pokončen. List je srednje velik, okroglast in trodelen. Njegova zgornja stran je gola, spodnja pa je obrasla z redkimi volnenimi dlačicami. Listni pecelj je kratek, debel in rdečkaste barve. Grozd je majhen do srednje velik, valjast, s kratkim in debelim pecljem, sivkasto rdečkaste barve. Jagoda je okroglasta, s tanko kožico ter bakreno rdečkasta. Ker je grozd zbit, so jagode večkrat nekoliko deformirane. Kožica je tanka in močno posuta z oprhom, meso je sočno in sok sladek, s finim sortnim okusom. Dozorevanje grozdja je srednje pozno, teža grozda pa je od 60 do 150 gramov. Je tudi relativno dobro odporen proti pozebi.

Šipon

Tuji nazivi: moslavac, moslavac žuti (bijeli), Furmint feher.

Spada v skupino sort Proles pontica, kar pomeni, da je bila v davni preteklosti prenesena v Evropo iz Prednje Azije. Do nedavnega je ta sorta povzročala hudo kri, saj nismo samo v Sloveniji trdili, da je nastala pri nas, temveč so si jo prisvajali tudi Hrvati, da ne govorimo o Madžarih, kjer se goji dokazano že preko tisoč let. Tja so jo prinesli italijanski menihi v času vladanja prvega ogrskega kralja Štefana, ki je širokogrudno podeljeval zemljo cerkvi. Prvotno njeno ime je bilo "Fiore monti", od tod ime današnjega Furminta. To sorto gojijo v številnih vinogradniških deželah, v Evropi in celo v Avstraliji.

Botanični opis: Vršiček mladike je belkast, volnen in nekoliko zavit v rasti. Ko preneha rasti, se zravna. To se dogaja tudi pri pomanjkanju vode v tleh. List je velik, okroglast in tridelen ali celo cel. Površina lista je gladka, spodnja stran je kosmata, kar je tudi eden najznačilnejših znakov za poreklo te sorte. List je temno zelene barve, s spodnje strani pa sivkasto zelen. Listne žile so zelene, zobci pa precej ostri. Listni pecelj je srednje dolg in rdečkaste barve. Grozd je največkrat srednje velik, pa tudi velik in podolgovat, neenako nabit in pogosto vejnat. Grozdni pecelj je kratek in olesenel. Jagoda je srednje velika in nekoliko eliptična. Kožica je debela, rumenkasto zelena in s sončne strani rjavo lisasta. Jagodno meso je sočno, sok pa brezbarven in kiselkast. Je zelo bujna sorta, čeprav v polni rodnosti bujnost oslabi. Dozorevanje je pozno. Grozd tehta od 120 do 200 gramov. Rodi bogato, vendar neredno. Spada med naše na bolezni zelo občutljive sorte. Je tudi občutljiva na pozebo, saj je bila ta sorta pri zadnjih zimskih pozebah od vseh najbolj prizadeta, posebno še v vinogradih, ki jih je prizadela toča.

Rebula

(rumena rebula, zelena rebula, garganja)

Tuji nazivi: Ribolla bianca, Ribolla gialla.

Spada v zahodnoevropsko skupino sort. Njena domovina je Italija, kjer jo zgodovinarji omenjajo že od 14. stoletja naprej, pri nas pa jo štejemo med udomačene sorte. Precej je razširjena v sosednji Italiji, in sicer v severnih vinorodnih območjih ter na južnem Tirolskem. Pri nas je razširjena na Vipavskem in v Goriških brdih. Pojavlja se v treh različkih, in sicer: rumena rebula, zelena rebula in rumena z debelejšimi jagodami.

Botanični opis: Vršiček mladike je svetlo zelen in nekoliko obrasel, pri obodu nekoliko belkast, nekoliko je tudi povit. List je srednje velik, cel ali tridelen. List je z zgornje in s spodnje strani svetlo zelen in gol. Listni pecelj je kratek do srednje dolg, zelen ali pa nekoliko vijoličast. Grozd je podolgovat, srednje velik in valjaste oblike. Grozdni pecelj je kratek, pri osnovi olesenel. Jagoda je srednje debela, okroglasta, rumenkasta in pokrita z obilnim oprhom. Jagodni popek je izražen, kožica pa je debela. Je srednje bujna in srednje pozna sorta, ki rodi obilno in redno. Grozd tehta od 140 do 160 gramov.za peronosporo ni posebno odporna, za oidij bolj. Proti pozebi pa je dokaj odporna.

Modra frankinja

Tuji nazivi. Frankinja crna, moravka, Blaufrankische.

Spada v skupino črnomorskega bazena. Razširjena je v nekaterih evropskih vinogradniških deželah, pri nas je je največ v posavskem vinorodnem rajonu.

Botanični opis: Vršiček mladike je rdečkast, gladek in svetlo zelen. List je velik, skoraj cel ali malo narezan, okroglast. Z gornje strani je list mehurjast, temno zelen, jeseni pordeči. Listni pecelj je srednje dolg, zelenkast z vijoličastimi niansami, nasproti srednjemu listnemu rebru stoji pravokotno. Grozd je srednje velik do velik, valjaste oblike in precej nabit. Včasih je tudi vejnat, na spodnji strani zaobljen. Grozdni pecelj je precej kratek in zelenkaste barve. Jagoda je srednje velika, temno modra, precej oprašena in okroglaste oblike. Jagodna kožica je debela, meso sočno, sok sladek in nekoliko trpek. Bujnost je močna, ena najmočnejših v našem sortimentu. Grozdje dozori srednje pozno, na sončnih legah pa tudi bolj zgodaj. Teža grozda: od 150 do 200 gramov. Pridelek je obilen, rodi dokaj redno. V začetku rasti je občutljiva za peronosoro. Spada med srednje odporne sorte na nizke temperature.

Žametovka

(žametna črnina)

Tuji nazivi: Kavčina crna, Kolner blauer.

Spada v ekološko skupino sort črnomorskega bazena. Po Turkoviću izvira iz naših krajev. Najverjetneje je, da je to tudi naša stara udomačena sorta. Najbolj je razširjena v Sloveniji, in sicer v posavskem vinorodnem rajonu, tu in tam tudi v podravskem. Najstarejši trs žametovke raste na mariborskem Lentu. Njegova starost se ceni na več kot 400 let. Gojijo jo tudi v severozahodni Hrvaški, v manjši meri pa tudi v Nemčiji in Avstriji.

Botanični opis: Vršiček mladike je razširjen, na robovih lističev karminast. Gornji listki so prav tako razširjeni. Spodnji lističi so poleg tega še dlakavi. List je petdelen, zelen, sijajen, površina lista pa je valovita. Listni pecelj je srednje dolg, srednje debel in deloma tudi obarvan. List ima v stranski zarezi značilen zob. Spodnja stran lista je volneno obrasla. Grozd je srednje velik, srednje zbit, vejnat. Grozdni pecelj je dolg, močan, barva peclja pa je rdečkasto zelena. Jagoda je debela, temno modra, okrogla in močno oprhana. Zaradi večje stisnjenosti v grozdu je lahko tudi nekoliko podolgovata. Jagodna kožica je debela, sok pa sladek, brezbarven in prijetnega kiselkastega okusa. Grozdje dozori zelo pozno. Grozd tehta od250 do 400 gramov. Tako težko grozdje daje redko katera sorta našega sortimenta. Proti glivičnim boleznim je dokaj odporna, je pa močno okužena z virozami, predvsem z virusno boleznijo predčasnega rdečenja in zvijanja listov. Na nizke temperature pa je zelo občutljiva.

Modri pinot

(modri burgundec)

Tuji nazivi:burgandec crni, Burgander, Spatburgunder blauer, Swarzer Burgunder, Blauer Burgunder, Pinot nero.

Spada v zahodnoevropsko skupino sort. Izvira iz Burgundije v Franciji in nosi originalno ime Pinot noir. Največ ga je seveda v njegovi domovini Franciji. Gojijo ga v večjem ali manjšem obsegu v vseh deželah zmernega pasu.

Botanični opis: Vršiček mladike je zelen, sijajen, gol ali rahlo dlakav, kratek in pokončen. Če je rast močna, je vršiček upognjen. List je srednje velik, bolj okroglaste oblike in tri ali pet delen. List je topo zobčast, na gornji strani mehurjast, na spodnji gol. Gornja stran lista je temno zelena, v jeseni na robovih nekoliko pordeči. Listni pecelj je srednje dolg, debel, zelen in rdečkasto progast. Grozd je majhen, zbit, valjaste oblike. Grozdni pecelj je kratek in debel. Jagoda je drobna, sočna, okrogla ali nekoliko jajčaste oblike in temno vijoličaste barve. Jagodna kožica je debela, sok pa nekoliko aromatičen. Grozdje dozori sorazmerno zgodaj. Grozd tehta od 70 do 90 g. Pridelek je sicer reden, vendar skromen. Za peronosporo je modri pinot precej občutljiv, proti pepelnasti plesni pa dokaj odporen.

Modra portugalka

Tuji nazivi: portugizac crni, Portugieser blauer, Portugais Noir, Porthogese nero.

Za to sorto sicer ni zanesljivo ugotovljeno, od kod izvira, čeprav ima geografsko opredeljeno ime. Na Portugalskem namreč ni najti kake njej podobne sorte. Sicer pa spada v skupino zahodnoevropskih sort. Še največ avtorjev meni, da je njegova domovina Avstrija. Gojijo jo v Avstriji, na Madžarskem, v Nemčiji, Franciji, Na Hrvaškem in še v nekaterih drugih vinorodnih deželah po svetu. Pri nas je najdemo največ v posavskem vinorodnem rajonu.

Botanični opis: Vršiček mladike je bronasto zelen, skoraj gol, le tu pa tam ima redke sijajne pajčevinaste dlačica. List je velik, okroglast, tri ali pet delen, valovit, globoko zarezan in ostro zobčast. Drugače je živo zelene barve, jeseni pordeči. Gornja in spodnja stran lista sta goli. Listni pecelj je kratek, srednje debel, zelen z rdečimi progami. Grozd je srednje velik, nabit, piramidaste oblike in krilat. Grozdni pecelj je kratek in olesenel. Jagoda je srednje velika, temno modra, belkasto oprašena. Drugače je okroglaste oblike ali nekoliko podolgovata zaradi zbitosti. Jagodna kožica je tanka, meso sočno, sok sladek, prijeten in brez kakega posebnega vonja. Dozorevanje grozdja je rano, grozd pa tehta 150 do 250 g. Je za bolezni občutljiva sorta, pa tudi bolezni ne prenaša dobro.

Traminec

Izvira iz Italije. Cvet je dvospolen. Enoletni les je kratek, temno rjave barve. List je majhen, okrogel, širši kakor daljši, trodelen, s plitvimi zarezami, temno zelen in mehurčast. Listni zobci so majhni, topi. Vršički mladik so belkasti kosmati. Grozd je majhen, gost, vejnat piramidalen. Grozdni pecelj je kratek in debel. Jagoda je drobna, podolgovata, svetlo rdeče barve, sivkasto modro naprašena pikčasta. Jagodna kožica je debela in trda, meso je sluzasto, s sortnim značajem. Dozori srednje zgodaj, rodi srednje bogato. Traminec je primeren za najboljše lege. Zahteva globoka humusna in rodovitna tla. Občutljiv je za apno, tla so lahko nekoliko mokra in težka. Najboljša vina daje v Radgonsko-Kapelskih goricah, Halozah, v okolici Svečine in Ljutomersko-Ormoških goricah. Ta sorta je odporna proti mrazu, jagode tudi proti gnilobi. Tej sorti ustrezajo zelo kratki k o r d o n i ( debla ) ali vzgoja na krake (trikrake). Tudi višina debla naj ne presega 1,10m. Režemo ga zelo močno. Gnojimo ga zelo izdatno z dušikom in hlevskim gnojem. Pridelek je majhen. Traminec daje visoko kakovostno vino ekstraktno, alkoholno in aromatično. Dišeči traminec ima izrazitejši vonj in okus kot rdeči traminec, ki je manjvreden. Sodi med srednje pozne sorte.

Kraljevina

Ta sorta je srednje bujne rasti. Uspeva v vseh zemljah, najbolje v lapornatih tleh. Zahteva precej sonca. Zelo dobro prenaša sušo, burjo in točo, ker je dobro pokrita z listjem. Občutljiva je za oidij in črno pegavost. Odporna je proti peronospori. Dozorel grozd je majhen, okroglaste oblike. Jagode so rumene. Rodnost je v ugodnih razmerah tudi nadpovprečna. Je sorta, ki doseže visoko stopnjo sladkorja. Izvira iz Posavja in Hrvaške. Enoletni les je svetlo sivo rjave barve, podoben barvi slame. Grozd je podolgovat, valjast. Jagoda je drobna, okrogla, svetlo rdeče barve. Jagodna kožica je tanka. Za rast zahteva boljše vinogradniške lege. Pri nas jo najdemo v posavskem rajonu. Rodi obilno, daje pa lahko, kiselkasto vino. V mešanici z žametovko in drugimi sortami daje c v i č e k. Dozoreva prej, gnije pa bolj. Tudi za pozebo je bolj občutljiva. Pogosto jo napade peronospora. Zahteva intenzivno gnojenje.

To je srednje pozna sorta, ki pomladi pozneje brsti. Rdeča in zelena kraljevina sta ista sorta. Različna je le obarvanost jagod, ki je odvisna od letine, lege, bujnosti trte in starosti trte.

Šentlovrenka

Je francoska sorta.Vzgojena je iz burgundca. Grozd je kratek,zbit, valjast, na kratkem, debelem peclju. Jagoda je podolgovata, drobna, črno modre barve barve.

Ta sorta sodi vskupino “burgundcev”, vendar rodi več, kakovostno pa je slabša. Je odporna proti zimski pozebi in osipanju ob cvetenju. Zanjo so primerna zračna lahka do srednje težka tla. Na tleh, ki so bogata z apnom, da boljše, dišeče vino. Največ te sorte je v Slovenskih goricah in Halozah.

Gnojimo jo močno, zlasti s kalijem. Pri gnojenju z dušikom je potrebna previdnost. Prevelike količine dušičnih gnojil povzročajo gnitje.Proti peronospori in oidiju je manj odporna, zaradi zbitosti jagod je podvržena gnilobi. V zadnjem času so jo začeli saditi tudi za brajde.

Rumeni plavec

Izvira s Primorske. List je velik, peterodelen z globokimi zarezami z velikimi in ostrimi zobmi. Jagodna kožica je zelena. To je ena izmed starih udomačenih sort v posavskem vinorodnem rajonu. Rumeni plavec je pozno zoreča množična sorta, ki daje primerno kiselkasto namizno vino. Na Bizeljskem je sestavni del bizeljskega rdečega vina. Je odporna sorta. Glede rezi, obdelovanja, vzgoje, nege in gnojenja pa je podobna drugim sortam, ki jih gojijo v Posavju.

Rumeni muškat

Trta je francoskega porekla. V Sloveniji so znani nasadi te sorte pri Kamnici nad Mariborom in pri Sv. Urbanu na Kozjaku. Cvet je dvospolen. Enoletni les je močan, svetlo rdeče barve z dolgimi medčlenki. List je srednje velik, malo zarezan, ostro zobčast temno zelen. Na koncu so rumene kepice. Grozd je velik valjast, z nabitimi jagodami. Jagoda je srednje debela okrogla, zeleno rumena. Jagodna kožica je debela. Zahteva sončne lege ter rodovitna tla. Najboljše lege za to sorto so na Kozjaku, v gornjih Slovenskih goricah in na nekaterih območjih Haloz. Rumeni muškat je zahtevna sorta. Na neprimernih legah in tleh pogosto gnije.V nižjih legah rad pozebe. Tej sorti ustreza š p a r o n s k a vzgojna oblika in z deblom, ki je visoko največ 1,20m. Zahteva izdatno gnojenje z gnojili. Z dušikom gnojimo previdno, saj listje hitro pobledi. Pridelek iz leta v leto niha, enako tudi kakovost.

Ta sorta daje pri nas vino z nežno muškatno aromo in cvetico.

Rumeni muškat ustreza tudi za namizno grozdje. Sodi med srednjepozne sorte.

Namizne sorte - grozdje za prehrano

V Sloveniji ne pridelujemo mnogo namiznega grozdja. Na naših trgih prodajajo manjše količine domačega grozdja: muškat, radgonsko ranino,zeleni silvanec, rumeno avguštano, žlahtnino, karmelitanko, kraljico vinogradov, muškat Ottonel.

 

Samorodne trte

Samorodnih trt pred pojavom trtne uši vEvropi niso gojili. Šele, ko je trtna uš začela uničevati kvalitetne evropske trte, so začeli uvažati iz Amerike trte, ki so bile odporne proti trtni uši. Te trte so križali z evropsko trto in tako vzgojili križance-samorodnice.Samorodnice niso enakovredne kvaliteti evropske trte. V evropskih državah prepovedujejo sajenje samorodnic, predvsem je prepovedana prodaja njihovega vina.

 

Stare samorodnice

otela, šmarnica, izabela, klinton, bakuš, game-gemaj

 

Zakaj odklanjamo samorodnice

Za slovensko vinogradništvo je to vprašanje boleče, saj zavzemajo v podravskem in posavskem okolišu 1/5 vinorodnih površin. Posebno nevarna je ŠMARNICA, ker ima njeno vino večje količine metilnega alkohola. Ta povzroča negativne učinke na umski razvoj ljudi. Zato je nesmiselno saditi samorodnice ob tako bogati izbiri žlahtnih sort.

VIRI:

Jože Colnarič/Stojan Vrabl, Vinogradništvo, ČPZ KMEČKI GLAS, leto izdaje1980, str. 31 - 57.

Tit Doberšek, Vinogradništvo, Državna založba slovenije, leto izdaje1968, str. 95,96, 110, 128.

L ojze Hrček, Sorte in podlage vinske trte, SVA Veritas, 1996, str. 17 - 14.

nazaj