Pri vasi Breznik blizu Dragatuša so našli bronast kipec plesalke (etruščanski izdelek s konca 6. stol. pr. Kr.)

Bronast meč iz Podzemlja (druga polovica 8. stoletja pr. Kr.)

    Po končani Oktavianovi vojni (prvotno ime cesarja Avgusta) zoper Japode med leti
35 in 33 pr. Kr., je prišlo tudi ozemlje Bele krajine pod oblast rimske države. Prebivalstvo je vsaj spočetka ostalo nespremenjeno, vendar so se keltski staroselci polagoma pričeli romanizirati in so tudi privzeli navade, nošo in način življenja novih gospodarjev.
    Tako kot je z Rimljani prihajalo krščanstvo, je z njimi tudi izginjalo. Podleglo je poganskim narodom, ki so se valili tudi čez naše kraje proti zahodu, v Italijo.
 

Srebrn obesek iz cerkve na Kučarju pri Podzemlju  (6. stoletje po Kr.)

    V času od okoli 4. stoletja do 11. stoletja našega štetja je prišel v Belo krajino prvi dotok slovenskega prebivalstva z one strani Kolpe, iz današnje Hrvaške. Prvo ime za Belo krajino, ki ga zasledimo je "ultra montem" (dežela onstran gora - Gorjancev). Novo prebivalstvo je najprej pritegnila zemlja, ki so jo rimski predhodniki kultivirali. Vabila jih je obdelava (ki je bila znatno lažja kot tam, kjer bilo treba na novo krčiti gozd), to pa je bilo okoli Podzemlja, Vinice, Črnomlja, Metlike, Dragatuša, Gradaca ter v bližini poti Črnomelj-Mehovo (Štrekljevec, Hrast, itd.). Gre za nižinski svet, ki je veliko primernejši za ekstenzivno poljsko tehniko kot hribovitejši in porasli svet na zahodu, jugovzhodu in severovzhodu Bele krajine. Sloveni so prihajali v naše kraje skupaj z Obri, bodisi kot njihovi zavezniki bodisi kot podložniki. Pot so jim kazale stare rimske ceste in doline večjih rek. Svoja bivališča so postavljali na seliščih staroselcev ali ob njih, te pa so potem vsrkali vase. Pri tem so od njih prevzemali mnoge pridobitve v poljedelstvu, obrti, itd.

    Na ozemlju današnjega Črnomlja je bila, kot priajo spomeniki, najdeni v Črnomlju in okolici iz časov poznega rimskega cesarstva, latinska kolonija, dokaj številna naselbina in močna vojaška postojanka proti južnim in vzhodnim barbarom. Rimljani so ostali tu precej dolgo. Pod jezom nekdanjega mestnega mlina je še viden tlak iz kamnitih, z železnimi kljukami zvezanih plošč, okoli pa so bili najdeni ostanki poslopij in več kamnov s podobami. Zidovja, kanali in sledovi rimskih kopališč so bili najdeni na njivah v Loki na okljuku, ki ga obliva reka Dobličica.
    Pripadajoče grobišče se je razprostiralo nekoliko južnejše od naselbine, namreč na prostoru sedanje Loke. Tu so pri gradnji hiš vseskozi zadevali na rimske grobove, spominske kamne, skelete.
    Rimska naselbina je bila zvezana s cestami čez Gorjance. Ena poteka od Gradca do Rožanca in naprej proti Štrekljevcu čez Gorjance in gotovo do velike rimske ceste, ki je vodila iz Emone (Ljubljana) v Sirmium (Sremsko Mitrovico).
    V predrimskem in rimskem času naj bi se Črnomelj imenoval Terpo ali Terponos, kar pomeni mesto na steni. Iz Terponosa naj bi pozneje nastalo ime Aceruncue in iz tega Črnomelj.
    Za čas od okoli 4. stoletja do 11. stoletja našega štetja nimamo sledov oz. podatkov o Črnomlju.
    V 5. stoletju po Kr. je Črnomelj upravno v vzhodnogotsko državo. Tu so bili naseljeni romanizirani staroselci, ki so ohranili rimske običaje in način življenja. Najdbe keramičnih izdelkov, npr. namizna keramika in anfore, ki so bile izdelane v Palestini, Gaziji, Mali Aziji, na egejskem prostoru in v severni Afriki, kažejo na stike takratnih prebivalcev s trgovci bizantinskega sveta. Kot naselbina je takratni Črnomelj primerljiv z utrdbami, kot so Čedad, Kranj in Poreč.
    Ves stari del mesta je nižinsko poznoantična utrdba. Naselbina je morala biti zelo velika, saj dimenzije zavarovanega prostora z obema rekama, Lahinjo in Dobličico, znašajo okrog
200 krat 80 m. Odkrili so poznoantične grobove (v sondi 5 krat 5 m je bilo najdenih 5 skeletnih grobov). V Beli krajini je to prvo odkrito poznoantično grobišče. Grobišče, povezano s poznoantičnim mestnim naseljem je eden redkih primerov v Sloveniji.
 

    Kje je v rimskem času, v Metliki, stala naselbina, ki je bila morda neke vrste podeželska vas ali celo le posestvo, ne vemo. Poznamo pa grobišče tedanjih prebivalcev, in sicer na današnjem Borštku, prav na kraju, kjer so približno 800 let pred Rimljani svoje mrtve pokopavali brezimeni žarnogrobiščni prebivalci. Antično grobišče na Borštku so uporabljali od konca prvega in vse drugo stoletje našega štetja. Grobne najdbe nam kažejo, da so bili prebivalci v tesnem stiku z ljudmi v dolini Krke, o čemer govore rimski sledovi na Hrastu in Mačkovcu, koder se je verjetno čez Gorjance rimska pot vijugala v dolino Kolpe. Iz tega časa (1. in 2. stoletje) poznamo še rimsko grobišče v Rosalnicah pri Metliki, kjer so prišli na dan bogati grobovi s hišastimi žarami, amforami in steklenimi posodami.
    Od 2. stoletja pa vse do zgodnjega srednjega veka namreč o ljudeh, ki naj bi živeli na prostoru današnje Metlike, nimamo nikakih sledov oz. podatkov.

    Nad Rožancem je v manjši kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami, ohranjen oltar (mitrej) posvečen enemu izmed ilirskih bogov Mitru (bogu sonca in vojne). V naravno steno je vklesana podoba boga Mitre v boju z bikom. Relief je bil narejen po naročilu treh bratov iz družine Aelijcev v 3. stoletju, ko je mitraizem, prastara perzijska vera, skoraj postal državna vera v Rimu. Njegovo čaščenje so po rimskem imperiju širili predvsem vojaki in trgovci. Zaradi vremenskih vplivov je relief na nekaterih mestih še komaj prepoznaven. Kopija je raztavljena v Belokranjskem muzeju v Metliki. Izmed treh Mitrovih oltarjev, najdenih v Sloveniji (na Trojanah in v Trebnjem), je ta najznamenitejši.
 

Nazaj!