prepoznava govora

 

Zvók je mehansko valovanje, ki se širi v dani snôvi (trdnini, kapljevini ali plinu). V kapljevinah in plinih je zvok vedno vzdolžno valovanje, v trdninah pa je mogoče izzvati tudi prečno zvočno valovanje. Zvok lahko opredelimo s frekvenco in amplitudo zvočnega tlaka. Prva je povezana z višino tona, druga z glasnostjo. Amplitúda je pri nihanju največji odmik nihajoče količine od ravnovesne lege.

Enačbe, ki so pomembne za to projektno delo:

Frekvenca je v fiziki količina, določena kot število nihajev v časovni enoti. Običajno jo označujemo z grško črko ν.

 

V ožjem pomenu definiramo kot zvok le zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa, to je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok. Zvok, ki ga sestavlja ena sama frekvenca, imenujemo ton. Spekter tona je črtast z eno sinusno sestavino. Zven je zvok, ki ga sestavlja več sinusnih sestavin z različnimi frekvencami, navadno osnovni ton in višji harmonični toni, katerih frekvence so celoštevilski večkratniki frekvence osnovnega tona. Tudi spekter zvena je črtast. Šum je zvok, v katerem so v večji ali manjši meri navzoče vse sinusne sestavine v nekem frekvenčnem intervalu; njegov spekter je zvezen. Aperiodični šum je pok.

 

Spekter tona opredeljujeta frekvenca in jakost oz. gostota energijskega toka.

 

TON -( črtast spekter z eno sinusno sestavino)

ZVEN-(črtast spekter z več sinusnimi sestavinami)

ŠUM-( zvezen spekter z vsemi sinusnimi sestavinami na izbranem intervalu frekvence )

POK- ( zvezen spekter )

Zvok in z njim povezane fizikalne pojave preučuje akustika, subjektivno človeško zaznavanje zvoka pa psihoakustika.

 

Zaznavanje zvoka

Zvok zaznavamo s pomočjo čutila za sluh. Človek in mnoge živali uporabljajo svoja ušesa za zaznavanje zvoka, nizek zvok oz. zvok z nizko frekvenco pa lahko zaznavamo tudi z drugimi deli telesa s pomočjo čutila za tip.

Shematski prikaz sluha;(modro: zvočni valovi, rdeče: bobnič, rumeno: polž, zeleno: avditorni receptorji, vijolično: frekvenčni spekter slušnega odziva, oranžno: živčni impulz).

 

Glasbeniki razločujejo zvene po višini in barvi. Višino določa predvsem frekvenca osnovnega tona v zvenu, barvo, po kateri ločimo zveze z isto višino med seboj, pa harmonični ton. Formant je oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko, je najvišja točka(maksimum) v frekvenčnem spektru zvoka ki nastane z akustično resonanco.

 

Formanti so razpoznavne ali smiselne frekvenčne komponente človeškega govora in petja. Po definiciji, je informacija, ki jo ljudje potrebujejo, da razlikujejo med samoglasniki, predstavljena čisto kvantitativno po frekvenčni vsebini zvoka samoglasnika. Formanti so značilni delci, ki poslušalcu identificira samoglasnik.

Formante delimo po velikosti frekvence. Formant z najnižjo frekvenco se imenuje f1, drugi f2 in tretji f3.