ZALIVANJE

Mesojedke potrebujejo stalno vlažen substrat. Nekatere gojimo kot akvarijske rastline, večina pa je le kopenskih. Vse so vajene, da jih občasno voda povsem prekrije. Za večino je nujna deževnica brez vsake sledi apnenca, le mastnice so vajene trše vode, saj nekatere živijo tudi ob potokih in skalnih razpokah. Mesojedke se nikoli na prilagodijo na trdo vodo. Apnenec in dušikove spojine so za njih strupene.

Mnoge zamika, da bi zalivali v vrčke, vendar to ni posebno modro. S tem dejanjem bi porušili kemično ravnotežje znotraj pasti. Vsi vrčki so zaščiteni pred atmosfersko vodo, tako je večina tekočine v njih rastlinskega izvora.

Gnojenje prepovedano!!!

Vsakdo bi hotel pospešiti rast rastlinam, ki jih goji, a pri mesojedkah to ne gre. Za večino pomeni vsakršna količina gnojila zanesljivo smrt. Med številnimi poskusi se je le delno obrestovalo gnojenje nepentesov in to z 1/8 količine gnojila, ki je priporočljiva za 'normalne' rastline. Uspeh ni bil posebno velik, celo zmanjšala se je velikost vrčkov.

Travniški požari

Nekatere mesojedke (dioneja, saracenije) živijo na takih področjih, kjer v poletni vročini zagori trava. Mesojedke si po takih požarih hitro opomorejo, celo več, naslednje leto obilneje cvetijo. Vzrok ni pognojena zemlja, pač pa pogorijo večja drevesa, ki delajo senco podrasti.

Mnoge avstralske vrste in nekatere vrste iz Južne Afrike sploh ne vzkalijo, če semena ne oplazi ogenj.

Svetloba

Vse mesojedke ljubijo svetlobo, čim več, tem bolje. Paradoksalno a resnično je, da jih najbolje vzgajamo v enakih pogojih, kot jih nudimo kaktusom (razen količine vode, seveda). Če svetlobe ni dovolj, mesojedke ne tvorijo pasti, se ne obarvajo, ne cvetijo in po daljšem obdobju propadejo. Pozimi bi bilo idealno, če bi jim dan podaljšali za nekaj ur z umetno osvetlitvijo. Poleti jih gojimo na najbolj sončnem mestu, kar je mogoče. Le nepentesi imajo radi polsenco, zato jih obesimo pod drevo z redko krošnjo.

 

    Začetna stran Značilnosti Opisi Vzgoja Fotogalerija Literatura Dogodki