Popravopis - Domače zemljepisne pridevniške klobase

Simon Lenarčič

Domače zemljepisne pridevniške klobase
(nekoliko spremenjen odlomek iz Popravopisa z dopolnili iz dodatka k Popravopisu)

Legenda: ^?? = vprašljivo ali nepotrebno; ^(??) = pogojno vprašljivo ali nepotrebno; * = napaka.

Pridevnik slovenskoprimorski^?? še zdaleč ni edina oporečna domača zemljepisna pridevniška klobasa na pravopisnem meniju. Jezikoslovci so nam jih v SP'01 (in leksikonu Slovenska krajevna imena CZ) natrosili toliko, da vseh niti pod razno ni mogoče opisati, zato se bom v tej kritiki omejil le na nekaj vzorčnih primerov.

Za Kapelski Vrh je SP'01 predpisal pridevnik kapelskovrhovski^??, izvirni pridevnik kapelski pa naj bi odslej bil le še »neuraden«.
Nekoliko bolje sta jo odnesli Bohinjska Bela in Bohinjska Bistrica, katerih izvirna pridevnika belski in bistriški sta z v SP'01 favoriziranima skovankama bohinjskobelski^(??) in bohinjskobistriški^(??) povezana z nevtralnejšo besedico »tudi«.
Najslabše pa se v SP'01 godi Kamniški Bistrici, katere izvirni pridevnik bistriški [gl. SP'62 - geslo Bistrica] je po novem preprosto ukinjen* in nadomeščen s skovanko kamniškobistriški^(??).¹

Podobno so bila v SP'01 obravnavana tudi ustrezna prebivalska imena. Kapelčani so v primerjavi s Kapelskovrhovci^?? le še »neuradni« prebivalci Kapelskega Vrha, Beljani in Bistričani pa v primerjavi z Bohinjskobeljani^?? in Bohinjskobistričani^?? »tudi« prebivalci Bohinjske Bele in Bohinjske Bistrice.
Bistričanov, po SP'62 in Krajevnem leksikonu Slovenije (1995) še edinih prebivalcev Kamniške Bistrice, pa naj od izida SP'01 ne bi bilo več, kajti v njem piše, da tam zdaj živijo samo še Kamniškobistričani^??.
Nenadoma naj bi izumrli tudi Moravčani oziroma Moravčarji, ki so po Krajevnem leksikonu Slovenije še leta 1995 živeli v kraju, katerega so dobro desetletje prej sami povsem po nepotrebnem preimenovali iz Moravcev v Moravske Toplice. Namesto njih so se zdaj tam menda naselili (ali nastali?)² Moravskotopličani^??, ki so, kar se tiče etimologije, podobnega izvora kot Dolenjskotopličani^??, Šmarješkotopličani^??, Stubiškotopličani^?? ipd.. Njihova domnevna etimološka "pradomovina" je namreč Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša!

Tudi za slovenska krajevna imena, katerih prvi del je pridevnik tipa gorenji ali dolenji, so v SP'01 na prvem* mestu navedene umetne zloženke (npr. Dolnjeajdovčan^??), šele na drugem pa izvirne nezložene oblike (Ajdovčan).
Nič drugače ni v leksikonu Slovenska krajevna imena CZ, ki so ga tako kot SP'01 spisali jezikoslovci, saj navaja za npr. vse tri Globodole, ki so skupaj pravzaprav en sam Globodol, na prvem* mestu iz obeh delov imena skovane pridevniške oblike (npr. gorenjeglobodolski^??) in celo prebivalska imena (npr. Gorenjeglobodolčan^??), čeprav jih Globodolci oziroma Globodolčani, kolikor vem, niso nikdar uporabljali.
Kam pripelje takšno lepljenje delov imen, pokaže primerjava kratkih in jedrnatih, tudi za knjižni jezik sprejemljivih poimenovanj Medvedčan in Nemčan za prebivalca Gorenjega Medvedjega sela in Gorenje Nemške vasi, ter težko izgovorljivih (prebavljivih) in odvečnih knjižnih skovank Gorenjemedvedjeseljan^?? in Gorenjenemškovaščan^??.

SP'01 ne prizanaša niti dolinam, goram. Savinjčani sicer še niso postali "Savinjskodolinci", so pa njihovi kraji, pridelki ipd. zdaj »bolje* savinjskodolinski* kot savinjski«.³ In če je bilo zaenkrat prizanešeno Julijskim in Kamniškim Alpam, ni bilo Savinjskim, saj je slovenščina "bogatejša" za pridevnik savinjskoalpski*.
Julijskim Alpam je bilo pravzaprav prizanešeno samo v SP'01, ne pa tudi v knjigi Sto znamenitih rastlin na Slovenskem Prešernove družbe (1990), kjer je mak, ki raste v Julijskih Alpah, imenovan julijskoalpski* mak. Vendar pa so botaniki, kot kaže, vendarle kmalu spoznali, da tako ne gre, saj je v knjižici Alpske rastline nad gozdno mejo, ki je pri CZ izšla istega leta kot prej omenjena, nanjo pa se je podpisal isti strokovnjak, ta mak (že) imenovan z normalnim pridevnikom: julijski mak. Enako ime je uslovarjeno tudi v leksikonu Rastline založbe Učila ter v Velikem splošnem leksikonu DZS, ki sta izšla kasneje.

V starih in manj starih časih so bila izvirna slovenska poimenovanja neprimerno bolj upoštevana in spoštovana.
- V SP'62 so bile praviloma uvrščene samo izvirne, za knjižni jezik večinoma povsem sprejemljive kratke pridevniške oblike in prebivalska imena.⁴ Tako sta bila npr. za Opatje selo predpisana samo pridevnik opajski in prebivalsko ime Opajci, ki sta v leksikonu Slovenska krajevna imena CZ razglašeni za neknjižni^?? obliki (nadomestili naj bi ju knjižni skovanki opatjeselski^(??) in Opatjeselci^(??)). SP'01 je deloma priznal zmoto jezikoslovcev, ki so spisali omenjeni leksikon, in prebivalsko ime Opajci ponovno sprejel v knjižni jezik (z oznako »neuradno«), pridevnika opajski pa (še) ne^??. A bi ga lahko, saj če npr. s pridevnikoma openski za Opčine in briški za Brda ni nič narobe,⁵ potem tudi s pridevnikom opajski ni.
- V Slovenskih krajevnih imenih CZ so (bili) izvirni pridevniki nasproti knjižnim skovankam večinoma vendarle še normalni oziroma nevtralni, brez kakršnegakoli kvalifikatorja (sporna izjema je npr. omenjeni opajski), dasiravno navedeni šele na drugem mestu. Enako tudi prebivalska imena. Posebne oznake - recimo, da nenormalnosti - pa praviloma niso (bile) deležne izvirne oblike, ampak knjižne, umetne, kar je tudi edino prav.
- Krajevni leksikon Slovenije (1995) je do izvirnih pridevniških oblik in prebivalskih imen še nekoliko obzirnejši. Umetnih knjižnih skovank v mnogih primerih sploh ne omenja, tako da so npr. prebivalci Kapelskega Vrha samo Kapelčani, o pravopisnih Kapelskovrhovcih^?? pa ni sledu. Ena od izjem je ime Opajci (s pridevnikom opajski), pa še to najbrž predvsem zaradi izobčenja, ki ga je doletelo v leksikonu Slovenska krajevna imena CZ.

Tako kot v SP'62 in Krajevnem leksikonu Slovenije (1995) bi moralo biti tudi v SP'01 (in v leksikonu Slovenska krajevna imena CZ). Prebivalcem slovenskih krajev se ne bi smelo po birokratsko predpisovati, kako se bodo po novem imenovali.⁶ Nasprotno, pravopis bi moral vsem Slovencem svetovati, da naj, kadar npr. iz sobesedila ni razvidno, o katerih Bistričanih je govor, to raje povedo opisno (npr. »prebivalci Kamniške Bistrice«) in ne uporabljajo umetnih skovank.⁷ Za zgled je lahko priročnik Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem (izdal ga je Slovenski znanstveni inštitut v Celovcu), v katerem takšnih skovank skorajda ni, tiste redke, ki so, pa so večinoma označene s kvalifikatorjem »redko«.

Manj moteči kot velik del knjižnih skovank za prebivalska imena so knjižni pridevniki, vendar tudi zanje velja, da bi smeli biti kvečjemu dopuščeni (za primere, ko bi povedano sicer ne bilo razumljivo), ne pa predpisani*.⁸ Toda med domačimi pridevniškimi klobasami, s katerimi nam je postregel SP'01, so tudi takšne, ki se jih vsaj jaz ne bi spomnil niti v sanjah in jih zagotovo ne bom nikdar uporabil, npr. že omenjena savinjskodolinski* in savinjskoalpski*. Še hujši od njiju pa je npr. velepridevnik kamniško-savinjskoalpski*⁹.
Še dobro, da nas SP'01 ni osrečil tudi s kakšnim "ljubljanskobarjanskim", "ljubljanskokotlinskim", "logarskodolinskim" (toda ta je uslovarjen v Slovenskih krajevnih imenih CZ!), "polhograjskodolo-mitskim", "škofjeloškohribovskim" "postojnskojamskim", "kamniškosedelskim", "goriškobrdskim" ali podobnim, zgledno po pravopisnih "zgledih" sestavljenim, a nič kaj užitnim pridevnikom.

Opombe

1 Pri tem pa naj bi bil po SP'01 pridevnik kamniškobistriški^?? tudi edini* pridevnik s pomenom »nanašajoč se na reko Kamniško Bistrico«. Toda v Krajevnem leksikonu dravske banovine je bil prod iz te reke opisan le s pridevnikom bistriški (o pridevniku kamniškobistriški^?? se v tistih časih najbrž še nikomur niti sanjalo ni), pa se je kljub temu vedelo, iz katere »bistre reke« je. Zakaj ne bi moglo biti tako še danes?
Zgled za rabo pridevnika bistriški bi lahko bile Primorske novice. V člankih, ki govorijo o dogodkih v Ilirski Bistrici, namreč zlepa ne bo pisalo ilirskobistriški^(??), ampak le bistriški.

2 V slovenskem zgodovinopisju velja, da sprememba prebivalskega imena praviloma pomeni prihod (»vdor«) ali nastanek novega ljudstva (»hord«, »krdel«), torej tudi novih prebivalcev. Tako vsaj razlagajo (naši) zgodovinarji pojavljanje in izginjanje imen Veneti, Iliri, Noričani, Karantanci, Karniolci, Sloveni, Slovenci ipd..

3 Prebivalci Kanalske doline so jo, kar se pridevniških zloženk tiče, v SP'01 odnesli nekoliko bolje. Pridevnik kanalskodolinski* je namreč celo »slabši« kot kanalski. Morda je tako zato, ker je že pridevnik kanalski umetno narejen. Po P. Merkuja Slovenskih krajevnih imenih v Italiji se namreč v dolini ne uporablja, pač pa se to, da je kaj "kanalsko", pove drugače (npr. da je »iz Kanalske doline«).

4 Eno izmed krajevnih imen, za katere nimamo drugačnih izpeljank kot knjižnih, je Kranjska Gora (še nedolgo tega Kranjska gora), kajti naselje se je prvotno imenovalo Borovska (po drugem viru Borovška) ves, prebivalci pa Borovci.

5 Za pridevnika "opčinski" in "goriškobrdski" še nisem slišal. Ni pa rečeno, da ne bosta kdaj zares skovana in predpisana, saj je pri nas očitno vse mogoče.

6 Nekaterim "srečnežem" se pravopisna preimenovanja zgodijo vsakih nekaj let. Tako so npr. Pograjci, prebivalci Polhovega Gradca, iz SP'62 izvedeli, da se pravilno^?? imenujejo Polhograjci, toda tedanji pravopisci so jim vendarle uslovarili vsaj njihov izvirni pridevnik pograjski (poleg polhograjski), v Uvodu (zakaj ne tudi v slovarskem delu?!) pa priznali, da tudi z imenom Pograjci ni pravzaprav nič narobe in da se lahko uporablja v knjižnem jeziku. V Krajevnem leksikonu Slovenije II DZS (1971) jim je bilo vrnjeno izvirno ime (Pograjci, pridevnik samo pograjski), ki pa je v leksikonu Slovenska krajevna imena CZ (1985) skupaj z izvirnim pridevnikom postalo neprimerno^?? za knjižno rabo in bilo nadomeščeno z že tretjo različico Polhograjčani. V SP'01 (in Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1995) sta uslovarjena samo umetno ime Polhograjčani in pridevnik polhograjski - o izvirnih oblikah ni več ne duha ne sluha.

7 Če ni moteče, da imamo enake pridevnike in prebivalska imena npr. za Ribnico na Pohorju in dve dolenjski Ribnici, ne bi smelo biti moteče niti to, da se prebivalci različnih Bistric imenujejo enako. Povsem mogoče pa je, da kdo razmišlja tudi o tem, da bi po vzoru raznih »-bistričanov« Ribničanu s Pohorja rekli "Pohorskoribničan".

8 Če je govor npr. o znamenitostih v okolici Kamnika, je pridevnik kamniškobistriški^(??) za opis Kamniške Bistrice povsem nepotreben - zadostuje bistriški. Še manj pa je knjižna skovanka potrebna domačinom, ki v vsakem trenutku vedo, o kateri Bistrici ali katerih Bistričanih teče beseda.

9 Mar ne bi tistim, ki ne morejo preživeti brez takšnih "delikates", zadostoval pridevnik kamniško-savinjski? V besedni zvezi »kamniško-savinjski vršaci«, na primer, nima pridevnik alpski kaj iskati, pa še to bi se dalo povedati tudi brez pridevnika (»vršaci Kamniško-Savinjskih Alp«). Sicer pa se je kot zanalašč v SP'01 deljaj naredil točno tam, kjer je bilo najmanj treba, tako da je že tako ali tako grozen pridevnik s po naključju "predpisano" obliko kamniško-savinjsko-alpski dobil povsem nemogoč pomen (»kamniški, savinjski in alpski«).

P.S.:
Rezultate analize oporečnosti domačih in tujih pridevniških klobas sem strnil v navodila za špiljenje zemljepisnih pridevniških klobas.