Simon Lenarčič

Navodila za špiljenje zemljepisnih pridevniških klobas

Če kje, potem se je ravno pri pridevniških in drugih zloženkah pokazalo, da jezik ni matematika in da besed ni mogoče kar poljubno "seštevati" - oziroma da pretiravanje tudi pri matematiki škodi.
1 Kaže, da bo treba "lingvomatematične" formule in izračune temeljito popraviti.
V pomoč bi lahko bili rezultati analize oporečnosti domačih in tujih pridevniških klobas, ki sem jih strnil v nekaj odstavkov, po katerih bi se bilo priporočljivo ravnati pri kovanju pridevnikov iz dvo- ali večbesednih zemljepisnih imen.

- Osnovno pravilo je, da pridevnikov iz dvo- ali večbesednih zemljepisnih imen ne delamo za vsako ceno, na silo, ampak le, kadar je nujno (npr. pri imenih, ki se veliko uporabljajo), pa še to pod pogojem, da je rezultat sprejemljiv tudi z estetskega vidika (da ni po nepotrebnem predolg in da je v sozvočju s primerljivimi, uveljavljenimi pridevniki).
Pri slovenskih krajevnih imenih se, če je le mogoče, ravnamo po pridevniških oblikah, ki so žive v posameznih krajih - toliko bolj, če odstopanje od norme knjižnega jezika ni moteče.

- Pri dvo- ali večbesednih nenaselbinskih zemljepisnih imenih, katerih ena (prva ali druga) sestavina je pridevnik na »-ski« iz lastnega imena, druga (ali tretja) pa občno ime (npr. morje, ocean, jezero, otok, otočje, polotok, ožina, prekop, kanal, dolina, gora, gorovje, hribovje, republika), zloženih pridevnikov (praviloma) ne izpeljujemo. Pač pa, kadar je to mogoče (oziroma je tak pridevnik že v rabi), uporabljamo kar pridevnik, ki je navadno prva sestavina tega večbesenega imena (npr. balkanski za Balkanski polotok oziroma Balkan, atlantski za Atlantski ocean oziroma Atlantik, jadranski za Jadransko morje oziroma Jadran, karibski za Karibsko morje, ferski za Ferske otoke, dominikanski za Dominikansko republiko, savinjski za Savinjsko dolino).
Kadar tak pridevnik ni mogoč oziroma ni v rabi, ne uporabljamo nobenega pridevnika. Posebnost je npr. ime Združeni arabski emirati, iz katerega je smiselno izpeljati le pridevnik iz občnega imena, torej emiratski.

- Pri dvo- ali večbesednih naselbinskih imenih, katerih ena (prva) sestavina je pridevnik na »-ski« iz lastnega imena, izpeljujemo pridevnik največkrat samo iz glavne sestavine (bistriški za te ali one Bistrice, kapelski za Kapelski Vrh, loški za Nemško Loko ipd.), zelo redko pa samo iz obeh (npr. kranjskogorski za Kranjsko Goro). Na oba načina izpeljujemo pridevnik le, če je tako splošno sprejeto (npr. soboški poleg murskosoboški za Mursko Soboto) oziroma kadar je - zaradi razumevanja - nujno potrebno.

- Če prva sestavina dvo- ali večbesednega (ne)naselbinskega imena ni pridevnik na »-ski« iz lastnega imena, ampak navaden določni pridevnik (npr. južni, stari, tihi, črni, gornji, veliki), druga pa občno ime, izpeljujemo pridevnik navadno z obeh sestavin (npr. tihooceanski za Tihi ocean, severnomorski za Severno morje, črnovrški za Črni Vrh oziroma Črni vrh).
Če pa je druga sestavina takšnega imena lastno ime, izpeljujemo pridevnik iz tujih imen pridevnik različno (npr. južnokorejski in korejski za Južno Korejo, gornjeavstrijski za Gornjo Avstrijo, britanski in le izjemoma velikobritanski za Veliko Britanijo), iz domačih krajevnih imen pa navadno samo iz druge sestavine (npr. globodolski za Gorenji, Srednji in Dolenji Globodol, loški poleg škofjeloški za Škofjo Loko, štangarski za Veliko in Malo Štango, nedeljski za Veliko Nedeljo, toda starološki za Staro Loko).

- Pri vseh tujih imenih, ki se začenjajo z besedami San, Sankt, Saint, New, West, East ipd., ter večini
2 imen, ki se začenjajo s spolnikom (Le, La, El, Las, Los) ali besedami, kakršne so Fort, Port, Mont, Monte, Mount, Sierra, Tel ipd., izpeljujemo pridevnik iz obeh sestavin (npr. sandieški za San Diego, lemanski za Le Mans, montblanški za Mont Blanc, pasdecalaijski za francoski departma Pas-de-Calais, portauprinški za Port-au-Prince, sierraleonski za Sierro Leone, telavivski za Tel Aviv).

- Pri dvobesednih tujih oziroma nepodomačenih zemljepisnih imenih, katerih obe sestavini sta enakovredni (ali ju čutimo kot taki), izpeljujemo pridevnik praviloma iz obeh sestavin (npr. buenosaireški za Buenos Aires, cransmontanski za Crans-Montano).
Če obstaja krajša različica takšnega večbesednega imena ali pa eno od besed čutimo kot glavno sestavino, izpeljujemo pridevnik raje iz nje (npr. burkinski za Burkino Faso, clermontski za Clermont-Ferrand).

- Pri dvo- ali večbesednih tujih (nepodomačenih) zemljepisnih imenih, katerih prva sestavina je lastno ime, ena ali več pa ne, izpeljujemo pridevnik največkrat samo iz prve, lastnoimenske sestavine (npr. aiški za Aix-en-Provence, neuillyjski za Neuilly-sur-Seine, santiaški za Santiago de Chile, stratfordski za Stratford-upon-Avon).
Izjema so lahko pridevniki iz angleških zemljepisnih imen, katerih zadnja sestavina je beseda city (npr. oklahomacityjski
(??) za Oklahoma City), pridevnik karlmarxstadtski (za nekdanji vzhodnonemški Karl-Marx-Stadt) in morda še kateri, vendar zlasti za cityje velja, da se je lepše izraziti brez pridevnika.



Opombi

1 Ker se klin s klinom izbija, bom s preprosto jezikovno-matematično primerjavo pokazal, kako odvečne so na silo narejene pridevniške zloženke: v besedni zvezi »kraj v Savinjski dolini« je 20 črk, v besedni zvezi »savinjskodolinski* kraj« pa 21. Kje je tu smisel? Celo če bi pridevniška zloženka za nekaj črk skrajšala stavek, bi to ne bil dosežek, ki bi upravičeval nenaravno besedno (s)tvorbo.

2 Tistih, pri katerih čutimo, da sta oba dela imena neločljivo povezana.
© Simon Lenarčič, 2010
Popravopis - izbrana poglavja/odlomki (2a)