Franc Berneker (1874 - 1932)
Franc Berneker se je kot nezakonski otrok rodil 4. oktobra 1874 na Gradišču,
v župniji Šmartno pri Slovenj Gradcu. Njegova mati je bila Marija Berneker,
mlajša hči najemnika na berneškem posestvu, ki leži severozahodno od
cerkve sv. Barbare. Po smrti svojega očeta je začela služiti pri različnih
gospodarjih, večinoma je bila za kuharico in gospodinjo po okoliških
župniščih. Tako je mladi Franček del svojega otroštva preživel v Starem
trgu, pri znamenitem župniku Davorinu Trstenjaku, o čemer priča tudi
vzidana spominska plošča na hiši Stari trg št. 31.
Že zgodaj je mladi Berneker pokazal svojo umetniško nadarjenost,
vendar se je trmasta odločitev za umetnost za mladeniča njegovega socialnega
ter materialnega položaja zdela domala nedosegljiva. Leta 1891 je stopil
v uk k podobarju in pozlatarju Ignaciju Oblaku
iz Celja, vendar je delavnico pred zaključkom šolanja zapustil brez
mojstrovega spričevala in se odpravil na tuje iskat znanja in zaslužka.
Najprej se je zaposlil v tovarni bratov Colli
v Innsbrucku, v Gradcu obiskoval obrtno šolo ter opravljal priložnostna
dela. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih je bil Franc Berneker
oktobra 1897 sprejet na Akademijo za upodabljajoče
umetnosti na Dunaju, na splošno kiparsko šolo. Študij pri prof.
Edmundu Hellmerju je po štirih letih uspešno
končal in pri istem profesorju do 1905. leta obiskoval še specialno
kiparsko šolo. Skozi akademsko šolanje in življenje se je kipar stežka
prebijal s pomočjo svojih dobrotnikov, zlasti kroga slovenskih izobražencev
na Dunaju ter različnih naročil. Velikemu pomanjkanju navkljub, je bilo
dunajsko obdobje za njegovo kiparstvo srečni čas; v lastnem ateljeju
je umetnik izvrševal zasebna naročila, se posvečal ateljejskemu kiparstvu
ter spomeniškim študijam. V teh letih je nastala glavnina njegovih najboljših
del, vključno s Trubarjevim spomenikom; obenem je bil Dunaj s svojim
razgibanim akademskim in kulturnim življenjem pomembno evropsko umetniško
središče. Preko svojih tovarišev Savanov je kipar vzdrževal tesne stike
tudi z domovino, redno se je udeleževal umetniških razstav in natečajev
ter bil prisoten v slovenski strokovni ter obči javnosti.
Na Dunaju je Berneker ostal vse do leta 1915, ko je bil
vpoklican v vojsko. Kasneje je niz nesrečnih okoliščin povzročil, da
se kipar ni mogel več vrniti v okolje, kjer je ustvaril svoja najboljša
dela, temveč se je bil prisiljen vrniti v domovino, v provincialno Ljubljano.
Brez sorodnikov, rednih dohodkov in pomembnejših naročil se je večkrat
vračal k prijateljem in znancev v svojo rodno pokrajino, občasno živel
in delal v Celju, izplenjal marmor na Pohorju ter snoval kiparske projekte,
ki jih ni več mogel uresničiti.
Osamljen in pozabljen je po kratki bolezni umrl 16. maja
1932 v eni izmed dvoran Narodne galerije v Ljubljani.
Glavnino kiparskega opusa Franca Bernekerja hranita Galerija
likovnih umetnosti Slovenj Gradec ter Narodna
galerija v Ljubljani, ki hrani tudi kiparjevo zapuščino in obsežno
dokumentarno gradivo.
Na prelomu 19. v 20. stoletje, ko se je z generacijo slovenskih
slikarjev impresionistov oblikoval odločilen čas za slovensko moderno
umetnost, se je razmahnila tudi kiparska dejavnost. Prvi slovenski kiparji,
akademsko izobraženi predvsem na Dunaju, so dobili priložnost sodelovati
na relativno številnih kiparskih natečajih, ki so jih v tistem času
prirejali različni odbori za postavitev spomenikov slovenskim literatom
in drugim pomembnim možem. Ravno natečaj za Prešernov
spomenik leta 1900 je takratno slovensko občinstvo opozoril na
kiparja Franca Bernekerja, v domovini neznanega kiparja. Takoj je nanj
postal pozoren Rihard Jakopič, ki mu je
v Slovanu preroško napovedal trnovo umetniško
pot.
Franc Berneker je slovenski kipar, ki je širši javnosti
znan zgolj kot prvi slovenski moderni kipar in kot avtor najlepšega
ljubljanskega spomenika Primožu Trubarju.
Že v svojih časih je veljal za izjemno nadarjenega kiparja, ki pa zaradi
svoje nesrečne usode ni mogel uresničiti svojega umetniškega poslanstva.
Tako niso bile nikoli izvršene številne ambiciozne kiparske zamisli,
ki postavljajo Bernekerja za prelomnega slovenskega kiparja moderne.
Še manj je znana njegova umetniška angažiranost. Kot sopotnik Jakopiča
in član Savanov, si je vseskozi s tovariši prizadeval za slovensko umetnost
in njeno ustrezno mesto v javnem življenju. Kot umetnik je sodeloval
na prvih slovenskih razstavah v Jakopičevem paviljonu, s Savani leta
1904 uspešno razstavljal pri Miethkeju
na Dunaju, se udeleževal kiparskih natečajev, izvrševal maloštevilna
naročila, obenem pa je kot zagnan kulturni delavec sodeloval v javnih
razpravah o umetnosti. Bil je član kluba Sava,
društva Probuda, Društva slovenskih umetnikov
in Umetnostne komisije Narodne Galerije, vneto se je zavzemal za ustanovitev
slovenske umetniške akademije v Ljubljani, vzpostavitev slovenskega
umetniškega trga s kritiško strokovno javnostjo in ozaveščenim občinstvom
ter naročniki.
Kiparski razvoj Franca Bernekerja se začenja na pragu
dvajsetega stoletja z realističnim kiparskim izrazom, kot ga je gojilo
konservativno akademsko okolje in podpiral okus premožnih meščanskih
naročnikov. Na dunajski akademiji je še vedno prevladoval akademski
realizem, podprt z neobarokom berninijevskega tipa, medtem ko očitnejši
modernizmi niso bili dovoljeni. Vseeno v delih profesorjev in učencev
opazimo odmeve novih sočasnih slogovnih tendenc: elemente secesije,
simbolizma, socialnega realizma Meunierovega
tipa, Hildebrandovega novega klasicizma
ter oblikovne in vsebinske poteze Rodinovega kiparstva. Tudi pri analizi
Bernekerjevega ustvarjanja lahko izluščimo prevladujoče vplive oz. nove
slogovne tendence, ki jim je kipar (ne)posredno sledil. Oblikovno, manj
vsebinsko, se je predvsem naslonil na Rodinovo kiparstvo, seveda preko
močnega vpliva, ki ga je mojster imel na sočasno evropsko kiparstvo.
Slikovita (impresionistična) modelacija, ki odseva notranje napetosti
ter dinamiko figure, povzroča nemirno trepetanje svetlobe na površini
in tako bistveno razgiba figuro, je rodinovski princip, ki se ga je
naš kipar vedno znova posluževal, tako v portretih, kiparskih skupinah,
kot tudi spomeniških osnutkih. Vendar Bernekerjeve umetnine jasno dokazujejo
kiparjevo sposobnost ter umetniško avtonomnost, da ne sledi zgolj izbranemu
slogovnemu izrazu, temveč tako tradicionalne kot moderne kiparske usmeritve
podredi svojemu umetniškemu čustvovanju in ustvarja nove celote. Bistvena
značilnost, ki zaznamuje umetnika, je namreč tematika njegovih del.
Vso kiparjevo ustvarjalnost zaznamuje lirična, melanholična nota, dopolnjena
s pesimističnim, mestoma tragičnim odnosom do sveta. Najbolj je vidna
v njegovih kiparskih skupinah, kjer prevladuje simbolistična, socialna
tematika, nadgrajena z močno osebno tragično noto, ravno samosvoja kiparska
poetika pa je element, ki umetnika nezmotljivo odvaja od del kiparskih
sodobnikov. Svojstveno "žalosti polno" ustvarjanje je odraz
kiparjeve usode prav v tolikšni meri, kot je odraz časa in obdobja,
v katerem je deloval.
Presežek v Bernekerjevem opusu predstavlja Trubarjev
spomenik, ki na najboljši možni način ilustrira bistvo kiparjevega
delovanja ter njegovo osebno filozofijo, obenem pomeni prelom v slovenski
spomeniški plastiki ter odpira pot moderni(stič)ni slovenski skulpturi
dvajsetega stoletja.
V kakovostno ter slogovno neenotni generaciji slovenskih
akademskih kiparjev je Franc Berneker prvi pretrgal z akademizmom ter
svoj kiparski izraz obogatil s sočasnimi umetniškimi tokovi ter gibanji.
Obenem je kot sopotnik impresionistov in član kluba Sava
bistveno prispeval k nastanku in uveljavitvi sodobne slovenske umetnosti.
Kljub izjemnemu pomenu za slovensko umetnost, kipar še nima svoje monografije,
njegova izgubljena dela še čakajo na odkritje in skupaj z njegovimi
nazori na pravilno ovrednotenje ter umestitev v zgodovino slovenske
likovne umetnosti.
Prvo informacijo o Francu Bernekerju je že pred časom
ponudila Retrospektivna razstava ob 110 - letnici umetnikovega rojstva
v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ( leta 1984/1985). V
isti ustanovi bomo v ponedeljek 3. decembra 2001 odprli retrospektivno
razstavo, ki, ki bo prinesla nova umetnostnozgodovinska spoznanja ter
vključila vprašanja, ki obsegajo širši socialni, družbeni, nacionalni
ter kulturni kontekst. Razstava bo tako poskušala uveljaviti nove načine
presojanja kiparske umetnosti, nenazadnje tudi prispevati k popularizaciji
vprašanja slovenskega pionirskega kiparstva in njenih ustvarjalcev,
prvih akademsko šolanih kiparjev.
gor