Pravna informatika   mag. Janez Toplišek

Kako žalostinko prepesniti v hvalnico?
Polresnice o pravni informatiki in o dostopnosti do predpisov/judikatov na Slovenskem
(Pravna praksa, 36/99, 23.12.1999)

Na letošnjih Dnevih pravnikov v Portorožu smo s kotizacijo plačali tudi nekaj trgovskih nastopov. Na drugih podobnih prireditvah so trgovci tisti, ki odštejejo denarce zato, da smejo predstaviti svojo ponudbo . V poročilu 9. Sekcije, ki je bilo objavljeno v PP 33/99 (str. 7), je toliko spornega, da je treba javnost seznaniti tudi s pogledom koga, ki nima nobene povezave s tistimi, ki trgujejo s pravnimi informacijami. Če se sekcije niste udeležili, naj povemo, da je bil njen namen predstaviti pravne informacijske sisteme.

Trditev vodje sekcije, da je primerjava z drugimi državami za Slovenijo zelo ugodna, drži vsaj z njegovega stališča: malokje po svetu imajo trgovci s pravnimi informacijami tako ugodno lovišče, tako monopolna izhodišča (tudi zaradi majhnosti države), nasproti sebi imajo konfuzno državo, pravniška društva in njihove zveze pa ne zastopajo svojega dela civilne družbe. Da ne govorimo o tem, da bi se pravniška društva morala vsaj simbolno truditi tudi za bolj pravno državo: boljša dostopnost do predpisov in judikatov je namreč prvorazredno pravnopolitično vprašanje.

Tudi glede naslednje trditve ima poročilo vodje 9. Sekcije prav: spletne strani slovenskih ministrstev kažejo pravo bogastvo. Žal gre za razmetavanje bogastva, ki ni njihovo. Vsako ministrstvo se trudi z lastno zasnovo spletnih informacij, med katerimi najdemo tudi kakšen predpis. Bistvo spletnega predstavljanja pa je v tem, da naj bo ista informacija le na enem mestu, drugi pa naj se z njo po potrebi povezujejo. Še posebej v državi, ki je »velika« za srednje mesto v Nemčiji ali kaki drugi podobni državi. Ali v Sloveniji ni nikogar, ki bi zmogel znanja in moči, da bi zasnove spletnih informacij državnih organov uredil v racionalnejšo mrežo?  Predvsem imamo v mislih ponudbo predpisov in judikatov. Če bi ministrstva skrbelo, kako neposredno po elektronski poti ponuditi predpise svojega resorja, bi kmalu ugotovili, da je nesmiselno to početi na vsakem ministrstvu posebej. Osnovna težava slovenskih državnih organov pa je v tem, da si niso zmožni predstavljati, kaj potrebuje večina državljanov, ki ne bo nikoli kupovala uradnega lista.

Poročilo portoroške sekcije brez obrazložitve zamolči, zakaj na predstavitvah ni bilo edinega omembe vrednega sistema, ki brezplačno ponuja večje število zakonskih besedil, tj. Državnega zbora (DZ). Verjetno so v parlamentu pravočasno spoznali, da bi kot pionirji sodobne brezplačne ponudbe pravnih informacij čudno štrleli iz druščine tistih, ki informacije prodajajo kot osnovno (GV) ali kot »stransko dejavnost« (nekatera sodišča). Kot kompenzacijo za to nerazumljivo praznino vodja sekcije poveličuje video spremljanje sej prek interneta. Navdušenje nad tem sodobnim pristopom je seveda razumljivo, saj državljane odvrača od razmišljanja o nedostopnih besedilih predpisov, po drugi strani pa je DZ za ta futuristični projekt zapravil veliko davkoplačevalskega denarja, ki bi ga moral porabiti za nujnejše namene na področju pravne informatike. Takšno stanje ustreza mnogim: eni so to izpeljali zaradi osebne in strankarske promocije, lačni državljan je namesto prepotrebnega kruha dobil sladko pecivo, trgovci s pravnimi informacijami pa še naprej veselo ribarijo v kalnem. Gre za razumnost prioritet. Ne želimo omalovaževati sodobne in koristne pobude za neposredne prenose sej DZ, a gre za to, da je veliko drugega ta trenutek pomembnejše. Predvsem pa brezplačen in neposreden elektronski dostop do VSEH predpisov slovenske države.

Zbirka judikatov pri Vrhovnem sodišču STAIRS je bila že večkrat javno opisana kot poluporabna ali množično neuporabna in celo za solidnega poznavalca računalnika tako okorna, da bi danes težko našli programerja, ki bi zmogel še enkrat narediti primerljivo nesrečen podvig. Domnevam, da tehniški muzej v Bistri že komaj čaka, da bodo ta sistem uskladiščili pri njih.

In spet ima vodja sekcije prav: med najboljšimi na svetu je komercialni sistem Ius-Info. To je res že zato, ker noben drug sistem na svetu ne ponuja toliko slovenskih predpisov. Zato ga uporabljam tudi jaz. Pa čeprav množice predpisov, veljavnih v Sloveniji, v tem sistemu ne boste našli. Bolj kot vnašanje starih, še vedno veljavnih predpisov, jih skrbijo časovni prikazi predpisov in podobne računalniške iznajdbe. Očitno jih je presenetilo, da tako počasi odmira pravo tistih držav, ki so se v zadnjih sto letih »pasle« po naši deželi.

Na koncu vodja 9. Sekcije upravičeno opozori, da nas bo preplavilo pravo Evropske unije. Zamolči, da nas bodo poleg slovenskih predpisov in judikatov veliko stale tudi evropske pravne informacije. Nebogljenega državljana ne kaže vznemirjati, da bo njegova pravna varnost v Evropi še manjša, kot je danes. Kajti množica predpisov bo še manj dostopna, še manj razumljiva in še dražja. Kdo bo imel od tega korist, je jasno.

Naj končamo z naštevanjem polresnic, ki jih je ponujala 9. Sekcija Dnevov pravnikov 1999. Trgovci so res uspešno izrabili stanje, ki ga je omogočila konfuzna in informacijsko nesposobna država, ki ji je razen tega vseeno, kaj o nedostopnosti predpisov misli državljan in del civilne pravniške družbe. Zanimivo bo opazovati, kaj bo Državni zbor ukrenil ob obravnavi poročila Varuha človekovih pravic za leto 1998 (!). To poročilo namreč neposredno opozarja na nevzdržne polresnice, ki si jih je pod okriljem pravniških zvez dovolil organizator portoroških »Dnevov«. Nedostojno je, da nam jih je tudi zaračunal, žalostno pa, da smo jih plačali in ga s tem podprli.

Res, potreben je kar precejšen talent, da uspeš takšno žalostinko prepesniti v hvalnico vodje sekcije!

Upamo, da bralcev ne preveč potrlo, če povemo, kaj se je skoraj hkrati kot v našem Portorožu dogajalo na 8. Nemških dnevih pravne informatike v Saarbrücknu. Okrog 500 pravnikov je pod geslom srečanja »Svobodno pravo za svobodne državljane« razpravljalo o dostopnostih pravnih virov. Ugotovili so, da so z internetom prvič v zgodovini nastale razmere, ko je država zmožna državljanom brezplačno in neposredno ponuditi vse predpise in judikate. Zaradi novih, višjih standardov pravne države pa je država to tudi dolžna storiti. Razprave so nakazovale tudi pogled naprej; v zakonodajnih postopkih že uporabljajo čistopise predpisov in zakaj ne bi torej državljanu brezplačno ponudili tudi čistopisov?

Slovenskih pravniških društev pa vse skupaj še ne zanima. Ne vemo, če je možna še kakšna drugačna razlaga kot to, da njihova vodstva nimajo pojma, kaj se dogaja po svetu. Ali pa nova spoznanja pomagajo zakrivati tisti, ki so interesno povezani s trgovci s pravnimi informacijami.

V prihodnje bi se polresnicam, ki jih lepo ponazarja poročilo 9. Sekcije »Dnevov«, izognili tudi tako, da bi organizator vprašal strokovno javnost, kaj meni o predloženih temah. V opisanem primeru je bilo že vnaprej očitno, da nam bo pod naslovom strokovne sekcije predstavljena aktualna trgovska ponudba (zaradi prepričljivosti je bil vmes tudi kakšen neuspeli projekt).

Kot član pravniškega društva pozivam kolege, da tega ne dovolijo početi tako omalovažujoče na naš račun.
 
Na vrh  
 
Na prvo domačo stran  Elektronsko poslovanje  Elektronski podpis  Elektronski pravni viri  Poklicno / osebno 
.
Softver
.
.
.