Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

K A Z A L O:
- Status animarum kot arhivsko gradivo (Dr. Bogdan Kolar)
- Indeksi priimkov/hiš (Šenčur)
- 

Status animarum kot arhivsko gradivo (Dr. Bogdan Kolar)

Po prvih začetkih vodenja evidence matičnih sprememb, do katerih je prihajalo v posameznih župnijah (v 15. stol.), in so za to sprejemale ustrezne odločbe posamezne škofijske sinode, je bilo vprašanje vodenja matičnih knjig sistematično urejeno na tridentinskem cerkvenem zboru (1545-1563). Na 24. zasedanju v letu 1563 je bil sprejet splošni predpis, ki je vsem župnikom ukazoval vodenje poročnih in krstnih knjig. V letu 1614 je nato papež Pavel V. (1605-1621) izdal Rimski obrednik (Rituale Romanum, tit. 12, c. 3), kjer je predpisal še vodenje birmanskih in mrliških knjig. V skladu z Zakonikom cerkvenega prava iz 1917 je bilo potrebno ob koncu leta škofijskemu ordinariatu poslati avtentični prepis treh matičnih knjig: krstne, poročne in mrliške (kan. 470). Ta ukaz se je praktično izvajal od 1835 dalje.

Libri de statu animarum ali status animarum je ravno tako predpisal Rimski obrednik v letu 1614, a je bilo njegovo vodenje od 1917 dalje samo priporočeno (kan. 470, par. 1), čeprav so njegovo skrbno pisanje priporočale domale vse provincialne in škofijske sinode. Zakonik iz 1917 je ukazoval, parochus "librum de statu animarum accurate conficere pro viribus curet". Po tej dikciji naj bi status animarum služil dušnemu pastirju pri upravi in duhovnem vodstvu župnije . Kakšna je bila vsebina vpisov so predpisovale posamezne sinode (prim. sklepni dokument ljubljanske škofijske sinode iz leta 1908, Syn. Labac. a. 1908., 143 sq.).

V evangeličanskih skupnosti so vodenje matičnih knjig večinoma predpisale cerkovne ordnunge (najstarejše Zurich 1526, Nürnberg in Brandenburg 1533) . Najstarejša krstna knjiga se nahaja v kraju Hynwill (Švica) iz leta 1525.

Državne matične knjige je najprej uvedla Anglija leta 1538 in Francija leto kasneje . V 18., 19. stol. ter ponekod tudi v 20. stol. so cerkvene matične knjige služile tudi kot državne javne evidence, v Avstriji napr. v obdobju 1751 do 1939, v Nemčiji pa do 1876; do spremembe značaja teh knjig je prišlo zaradi zaostritve odnosov med državo in Cerkvijo. Znano pa je, da so v nekaterih državah uradi priznanih verskih skupnosti še vedno zadolženi, da vodijo matične knjige in s tem opravljajo vlogo državnih matičnih uradov.

Na našem področju so v večjem številu začeli pisati status animarum sredi 18. stol., nekako po letu 1750, ko postanejo vse pogostejši. Seveda pa so že ob samem začetku vanje vključevali starejše podatke, ki so jih imeli na voljo. Začetek vodenja torej sodi v čas, ko so državne oblasti uvedle enotno poimenovanje naselij in so, predvsem iz vojaških razlogov, oštevilčile gospodinjstva. V tem obdobju se je uporabljala deskriptivna oblika statusov, to je brez formularjev, čeprav so iz povsem praktičnih razlogov že uporabljali tabele; narediti jih je moral vsak dušni pastir sam. Statuse so vodili po župnijah ali po podružnicah ter v njihovem okviru po vaseh.

Jezik vodenja je bil latinski, ne le pri rubrikah, temveč tudi pri vpisih. Vsaki hišni številki je bila določena ena stran. Običajno je zato tak vpis v knjigi večjega formata obsegal čas treh generacij oz. ok. 100 let. Statusi so običajno imeli obliko obsežnejših knjig, ustrezno vezanih in podobnih matičnim knjigam.

Elementi vpisa pri posameznem gospodinjstvu so bili zelo sumarni:
* kraj in številka,
* dominium (kateremu gospodstvu je bil gospodar podložen),
* domače ime (vulgare nomen),
* ime in priimek gospodarja,
* žena in drugi družinski člani, tudi služinčad.

Za vsakega posameznika je nato vpis obsegal podatke:
* aetas (vpisali so rojstno leto ali samo starost),
* velikonočno izpraševanje (ocene o znanju verouka po letih),
* značaj (mores) (rubrika je ostala velikokrat prazna).

Ko je bila stran polna, so lahko kar znotraj iste knjige začeli spremljati novo obdobje, npr. po letu 1830. V tem obdobju je bil popis že obsežnejši in v drugačni obliki; to so bili tabelarični vpisi . Formularji so bili že tiskani, čeprav so lahko še daleč v 19. stoletju uporabljali rokopisno obliko. Tabelarični vpisi so bili obvezni.

Elementi popisa posameznega gospodinjstva so vsebovali:
* natus: dies, mensis, annus
* confirmatus
* communione
* scientia: preces, De Trinitate, De Sacramentis, Reliquia mores

Formularji so se lahko razlikovali od škofije do škofije. Ponekod so bili bolj obsežni, drugod manj. Jezik je bil večinoma povsod latinski, saj je šlo za interne cerkvene knjige, za razliko od matičnih knjig, ki so imele državno-upravno veljavo in so morale biti vodene v nemščini. Formularji, ki so se uporabljali v 19. stoletju, so imeli naslednje opisne elemente:
* Vicinitas-locus
* Nomen et Nro. Domus
* Nomen et cognomen
* Status
* Tempus: nativitatis, confirmationis, 1me confessionis, 1me communionis
* Scientia - možnost vpisa za 20 let
* Annus - copulationis, mortis
* Adnotatio (marsikdaj je bil vpisan poklic kot miles, grenadier; izselitev; če je bil tujec, kraj rojstva; delovno mesto - železnica...). V to rubriko je bilo mogoče vnesti podatke, za katere sicer ni bilo prostora drugod, a so bili po mnenju pastoralnih delavcev pomembni za poznanje verskih razmer v družini.

Marsikje so v poznejših časih pripravili ali vsaj skušali pripraviti rekonstrukcijo gospodinjstev, zlasti če so ta bila stalnejša: to je imelo seveda le rodoslovno vrednost, ni pa služilo namenu, zaradi katerega so statuse sploh začeli voditi. Župnija Križe na Gorenjskem ima npr. pri posameznih hišnih številkah rekonstrukcijo za več rodov nazaj, ponekod celo vse do zač. 17. stol. (do 1640).

Statuse so vodili iz pastoralnih razlogov. Želeli so imeti evidenco o znanju katekizma, zlasti pri velikonočnem izpraševanju ter imeti pregled nad verskimi razmerami v župniji. Status je smela voditi samo župnija. Za hitrejši pregled je lahko služil tudi kot pripomoček za vojaško evidenco (in conscriptions Angelegenheit), zlasti v obdobju, ko so morali župniki državnim vojaškim oblastem posredovati podatke o vojaških obveznikih. Včasih so vsebovali tudi obsežnejše vpise ali navajali dokumente, ki so bili pomembni za sklenitev kakšnega pravnega dejanja, npr . ob sklenitvi zakona so bila potrebna razna dovoljenja; več podatkov je bilo zbranih o priseljencih, ki so prihajali od drugod . Naloga dušnega pastirja je bila, da je dobro poznal svoje vernike. Tridentinski zbor je določil: "Božja zapoved je, da tisti, ki jim je izročena skrb za duše, poznajo svoje ovce . "(odlok navaja F. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, Ljubljana 1932, str. 428). Duhovnik je moral poznati materialne in socialne, predvsem pa moralne razmere v župniji. Za njihovo poznanje kot za poznanje ljudi mu je najbolje služil prav status . Zlasti novoimenovanemu dušnemu pastirju je bil ta priročnik v veliko pomoč. Pomagal mu je, da se je lahko hitro seznanil z razmerami v vsaki družini.

Natančnost in obseg statusov je bil zelo odvisen od zavzetosti dušnega pastirja. če jih je ta imel za koristne, jih je vodil. Redni cerkveni nadzorni obiski (vizitacije), ki so jih izvajali dekani oz. škofje, so obsegali tudi pregled vodenja statusov animarum.

Status animarum danes

Izhajajoč iz njegove temeljne značilnosti tudi danes uvrščamo status animarum ali knjigo župljanov med pastoralne knjige (poleg birmanske, knjige prvoobhajancev, oznanilne, oklicne ali druge knjige) in ne več med matične knjige.

Določila novega Zakonika cerkvenega prava (kan. 535, par. 1) in Območnega prava (ad kan. 535), ki je stopil v veljavo 27. novembra 1983 (na prvo adventno nedeljo), pa določajo, da mora vsaka župnija ali kakor župnija imeti knjigo župljanov. Nanjo gledamo v prvi vrsti kot na pomemben pastoralni pripomoček, ki omogoča dobro poznanje razmer v župniji in stanje v družinah . Status animarum povzema, če je seveda natančno in dosledno voden, podatke iz drugih matičnih knjig in dopolnilnih knjig župnije. Še vedno je urejen po družinah oz. samostojnih gospodinjstvih, ki ohranjajo vsaj osnovne vezi s Cerkvijo (prim. Župnijska pisarna, Ljubljana 1988, str. 58-60).

Obseg in oblika

Knjiga župljanov ima naslednje podatke:
* priimek in ime članov družine in njihove sorodstvene vezi (mož- žena, sin-hči, brat-sestra, stric-teta itd.);
* datum in kraj (župnija) njihovega rojstva, krsta, obhajila, birme, poroke, smrti in poklic;
* bivališče (kraj, ulica, številka) ter domače hišno ime.

V današnjem pastoralnem delu se uporabljata dve obliki statusa animarum: knjižna, ki je starejša, in kartotečna, to je novejša. Tako z vidika uporabnika, župnika, ki se seznanja s svojo župnijo, kot z vidika raziskovalcev različnih smeri, ima status animarum v knjižni obliki prednost pred kartoteko. Knjiga ima stalno mesto v župnijskem arhivu; je torej manjša nevarnost, da bi se zgubila. Knjiga vsebuje podatke za mnoge pretekle rodove, kar je s pastoralnega, zgodovinskega, narodnostnega in tudi študijskega vidika zelo pomembno. Za kartotečne liste je nevarnost, da se lažje zgubijo ali zamešajo. Marsikdaj se celo zgodi, da jih župniki pošiljajo v župnijo, kamor so se njihovi farani odselili. Priporočeno je, da v tem primeru župnija ohrani prepis ali celo izvirnik ter se na nov naslov pošlje samo prepis . Zaradi praktičnih in zgodovinskih razlogov, pa se svetuje, da ima župnija obe obliki statusa animarum. Znamenje zvestobe ustanovi je, da se z vodenjem statusa nadaljuje oz . dopolni , če mu je bila v preteklosti namenjena premajhna pozornost. Župnije, ki z njim šele začenjajo, pa imajo možnost, da z dobro zastavljenim začetkom postavijo temelje dragocenemu pripomočku, katerega vrednost se bo videla šele v prihodnosti. Zlasti rodoslovci odkrivajo veliko dodatno vrednost podatkov, ki so zbrani na način, kot ga omogoča status animarum.

Na vrh