Rodoslovje - prva stran

Slovensko   rodoslovno društvo

Kazalo:

	Družinski arhiv: kako ga voditi in hraniti (prof. Marjana Kos)
	Kako je nastala naša kronika Buhovi s Stirpnika (Jelka Anžič)

DRUŽINSKI ARHIV: kako ga voditi in hraniti (prof. Marjana Kos)

S tem prispevkom želim rodoslovcem podati nekaj informacij, ki bi jim utegnile priti prav pri njihovem delu oz. stiku z arhivskim gradivom. Kaj ARHIVSKO GRADIVO sploh ječ

Po uradni definiciji, ki je zapisana v Zakonu o varstvu naravne in kulturne dediščine iz l. 1981, je "arhivsko gradivo izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, fonografirano ali kako drugače zapisano) dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za znanost ali za kulturo, in sicer ne glede na to, kdaj, kje in pri kom je nastalo." (Ur. list SRS, 1981) Arhivsko gradivo je torej le tisti del dokumentarnega gradiva, ki je še posebej pomemben - v zakonu piše: "ki ima trajen pomen za znanost in kulturo". Pri arhivskem gradivu je namreč poglavitna vsebina, včasih pa tudi umetniška vrednost.

Arhivsko gradivo je torej lahko pisano, risano, filmano fotografirano, filmano, fonografirano ali kako drugače zapisano.

PISANO GRADIVO je najbolj pogosto. Gre za listine, rokopisne knjige, pisma, skratka pisane dokumente. RISANO GRADIVO: že ime samo pove, da gre za dokumente, ki ponazarjajo razne objekte, predmete in osebe. Torej so to razni načrti (predvsem tehnični, katastrski, načrti filmskih in gledaliških scen, načrti stanovanjske opreme), emblemi, grbi. Med t. i. risano gradivo štejemo tudi umetniška dela, naj spet omenim načrte raznih arhitektov, pa seveda skice, risbe in grafike. TISKANO GRADIVO: tipično tiskano gradivo so predvsem plakati, letaki, gradiva za seje, vabila, prospekti, boni, živilske in denarne nakaznice, obveznice za posojila.... Večinoma so ti dokumenti nastali v večji količini, vendar jih je, posebno zelo starih, zelo malo ohranjenih. SLIKOVNI ZAPISI: v prvi vrsti gre seveda omeniti fotografije - s pomočjo fotografskega postopka nastanejo na steklenih ploščah, fotografskih filmih in na papirju slike, ki dokumentirajo določen dogodek, predmet ali osebo. Ločimo 3 vrste fotografskih zapisov: negativ, pozitiv in fotografijo. V arhivih imamo tudi mikrofilmske posnetke - te izdelujemo predvsem zaradi zaščite oz. varnosti gradiva. Uporabnik ima tako stik le z mikrofilmskim posnetkom, iz katerega pa je možno izdelati tudi fotokopijo. Posebne vrste slikovni zapis je tudi film - posnetek dogodka s filmsko kamero, v novejšem času pa so vse pogostejše, posebno v privatnem življenju, t. i. video-kasete. ZVOčNI ZAPISI so zapisi govora ali glasbe. Posneti so lahko na gramofonskih ploščah, magnetofonskih trakovih, kasetah ali - v novejšem času - zgoščenkah ali CD-jih.

Ker se arhivsko gradivo uvršča med kulturno dediščino, pomeni, da gre za predmete nacionalnega pomena. Gradivo osebnega oz. družinskega arhiva pa ima za lastnika tudi nek čustven pomen. Pogosto se z njim na nek način poistoveti, občuti ga kot del sebe. To je tudi glavni razlog, da ga mnogi skrbno hranijo. Kot arhivist oz. zgodovinar ne morem, da ne bi rekla: kako bi bilo čudovito, če bi raziskovalci lahko imeli dostop do takega privatnega arhiva! Vendar vem, da je to za marsikaterega lastnika prevelika žrtev, prevelik izziv. Razumem, da nihče noče, da bi tujci neprizadeto brkljali po tem, kar je nekomu sveto.

Ponosni lastniki želimo torej svoje arhivsko gradivo čim bolj zaščititi. Vendar, v dobri veri, da za gradivo skrbimo kar najbolje, lahko delamo nepopravljivo škodo. Zato nekaj informacij o materialih in hranjenju ne bo odveč. S tehničnimi vprašanji se v arhivih sicer, pogosto ukvarjamo. Gre za to, kje in kako je gradivo shranjeno. že v srednjem veku so shranjevali pisno gradivo v kleteh ali stolpih oz. prostorih, ki so se zdeli varni. Pomembne listine so se ponavadi hranile v kakih skrinjah, kasneje tudi v omarah.

Danes je seveda drugače. Za gradnjo arhivskih stavb, še posebej skladišč, obstajajo posebni standardi. Treba je namreč poskrbeti, da se vsaka zvrst gradiva hrani tako, da se bo material, iz katerega je, kar najdlje in najbolje ohranil. Materiali so različni in imajo zato tudi različne lastnosti. PAPIR: Kakovost papirja je lahko zelo različna. Za obstoj papirja je zelo pomembna njegova kislost (pH vrednost naj bi bila nekako manjša od 5, za nevtralnega pa se smatra še papir, ki ima vrednost od 5 - 7). Procesi, ki so neposredno povezani z uničenjem papirja, so oksidacija, notranja razgradnja, razgradnja zaradi UV žarkov in razgradnja zaradi vlage/mokrote. Oksidacija je počasen proces, ki pa se mu ne moremo izogniti, ker ga povzroča kisik iz zraka. Notranjo razgradnjo povzroča kislina v celulozi, ki še posebno nastaja pozimi pri izgorevanju kuriv. žarki ultravijolične svetlobe povzročajo oksidacijo celuloze, zaradi česar se trgajo celulozne verige. S tem papir izgubi trdnost in porumeni. To se zlasti hitro vidi pri časopisnem papirju, ki je po kvaliteti izredno slab - ta porumeni že v nekaj urah. Zelo pomemben dejavnik je tudi vlaga: papir vsebuje približno 6 - 8 % vode - pri relativni zračni vlagi 50 - 60 %. če se relativna zračna vlaga zmanjša na npr. 30 - 40 %, papir postane krhek in drobljiv. Vendar pa je tudi prevelika vlaga škodljiva (80% ali več). Celulozna vlakna so namreč higroskopična, povezava med vlakni popusti in papir je čedalje manj čvrst. Tudi estetsko se dokument uničuje: vlaga pušča rumene madeže, sam papir pa postane valovit. PERGAMENT je narejen iz živalske kože in za razliko od papirja veliko bolj obstojen. Vendar pa je ravno tako zelo higroskopičen in vpija vlago. že 55 - 60 % vlaga mu škodi, pojavi se nastanek želatine. Tudi vlažen pergament se podobno kot papir naguba, izgubi obliko, barve odpadajo. Prenizka vlaga (manj kot 40 %) pa pergament izsuši, da postane trd in neprožen. To pa je k sreči možno nekoliko popraviti - pergament enostavno izpostavimo pravilni vlagi. Na splošno se lahko reče, da je pretirana vlaga bolj škodljiva kot pa presuho ozračje. Pri FILMSKEM TRAKU je pomembna emulzija, ki je občutljiva na svetlobo. Ker vsebuje želatino, pri visoki vlagi nabrekne in slika se uniči, lahko pa se razvije tudi plesen. Idealna temperatura, pri kateri naj bi hranili trak, je med 10 - 15 stopinj, sprejemljiva pa je tudi še temperatura do 25 stopinj. Pomembna je tudi relativna zračna vlaga - ta ne sme preseči 60 %, niti ne sme biti manjša od 20 %. Pri prenizki vlagi se namreč trak izsuši in postane lomljiv, pri previsoki pa ga napadajo plesni.

MATERIALNO VARSTVO ARHIVSKEGA GRADIVA

Glede na to, kar sem zapisala o materialih, vidimo, da je potrebno pazljivo ravnanje in hranjenje. Sicer materialno varstvo obsega predvsem vzdrževanje in varovanje gradiva pred poškodbami, uničenjem in izgubo. To pa se lahko zgodi pri tatvini, požaru, poplavi, neprimerni zračni temperaturi in vlagi, ultravijoličnem sevanju, prahu in bioloških škodljivcih.

Temperatura in zračna vlaga: že pri posameznih materialih sem povedala, kakšno naj bi bilo idealno ali pa vsaj ustrezno hranjenje. Sicer moram posebej opozoriti (čeprav je logično), naj se gradivo ne hrani v kakih omarah ali policah, ki so blizu grelnih naprav, npr. peči in radiatorjev, pa tudi ne v kaki kleti, kjer je ponavadi visoka vlaga. Poleg tega obstaja tu večja nevarnost vdora vode. Večino privatnega arhivskega gradiva najdemo na podstrešjih - tja so ga naši predniki postavili kot staro šaro ali pa enostavno spravili s poti, da ga prebrskajo le po potrebi. Odveč je najbrž pisati, da tudi to ni primeren prostor za hranjenje kulturne dediščine.

Ultravijolična svetloba: že pri papirju sem omenila, da na svetlobi porumeni in postane krhek. To velja posebno za papir slabše kakovosti, torej za dokumente od konca 18. oz. 19. stol. dalje. Nekateri hranijo doma lepe diplome, priznanja in odlikovanja. V stanovanjih pogosto videvamo te diplome v čudovitih okvirjih obešene po stenah. Kot dekorativen predmet se odlično podajo okolici, vendar: kaj pa svetlobač Tak dokument, čeprav pod šipo, je nenehno izpostavljen ultravijoličnim žarkom, še slabše je, če sonce sije direktno nanj. Vsekakor je bolje, če se takemu načinu hranjenja odpovemo. Poleg tega tudi pisava na dokumentu bledi in lahko se zgodi, da sčasoma ne bo več kaj prebrati. Za tolažbo naj povem, da tudi arhivi, ki pripravljajo razne razstave svojega gradiva, najraje dajejo na ogled le kopije. če pa že pokažejo originale, je razstava časovno precej kratka, pa tudi razstavni prostori so, razen ko so prisotni obiskovalci, ves čas v temi.

čeprav se zdi, da je največji sovražnik in uničevalec arhivskega gradiva človek, moram omeniti tudi ostale, t. i. biološke škodljivce. Gre za razne insekte in mikroorganizme. Ti se hranijo bodisi s papirjem, usnjem, pergamentom, lepili, lesom in tekstilom. Torej ne napadajo le arhivskega gradiva samega, pač pa tudi embalažo oz. opremo, v kateri je shranjeno. Naj naštejem nekaj teh škodljivcev: ščurki, srebrna ribica, knjižne ušice, termiti, hrošči, trdoglavci ali kukci, mikroorganizmi (plesni in bakterije). Razvoj mikroorganizmov zaustavimo s čiščenjem prahu ter ustrezno temperaturo in vlago v zraku. če pa že imamo okuženo gradivo, ga moramo takoj ločiti od zdravega ter ga razkužiti. Razkuževanja sami seveda ne moremo opraviti, ker gre za zelo natančne postopke, za katere je potrebno ustrezno znanje in sredstva. To prepustimo strokovnjakom. Mimogrede - razkužuje se s kemikalijami in plini.

Včasih nas kljub vsej pazljivosti doleti "katastrofa" ali pa že gradivo samo najdemo v slabem stanju. Kar lahko sami storimo za take dokumente, je naslednje:

Sušenje dokumentov (če jih npr. zalije voda): dokumente moramo vedno sušiti vsakega posebej, drugače se zlepijo, tudi puščajo madeže eden na drugem.

Ravnanje dokumentov: vsakokrat, preden dokumente vložimo v škatlo, fascikel, mapo..., jih zravnamo. To pomeni: zravnati jim moramo vse gube in zavihe, ki so se naredili, posebno na vogalih. Papir se namreč na pregibih najprej raztrga. Po možnosti poravnan dokument položimo za nekaj časa pod kak drug kup dokumentov, da se pregibi nekoliko zgladijo. Včasih ljudje prepogibajo dokumente zato, da dobijo manjši format. Za hranjenje je res majhen dokument bolj udoben, vendar papir z leti izgubi prožnost, postane krhek in se hitro lomi. Poleg tega: ko je papir enkrat prepognjen, ga nikoli več z nobenim restavratorskim postopkom ne moremo spraviti v prvotno zdravo oz. nepoškodovano stanje. Zato, če je le mogoče, vse večje dokumente, npr. zemljevide, diplome, načrte hranimo v iztegnjenem stanju (v mapah).

Lepljenje raztrganin: neštetokrat pri svojem delu naletim na primere, ko so ljudje raztrgane dokumente skušali popraviti, a so jih le še bolj uničili - lepili so jih namreč z lepilnim trakom (selotejpom). Tak trak sicer začasno zlepi dokument, vendar pa po nekaj letih popusti, in kar je najhuje - pusti barvo. S tem je dokument nepopravljivo poškodovan. Torej: nikoli sami lepiti dokumentov! Prosimo raje strokovnjake.

Fotografije so poseben problem. Še preden se pripeti "katastrofa", jih dajmo reproducirati. Ne jemljite tega za slabo - včasih so reprodukcije skoraj enake originalu! V zadnjem času je posebno moderno barvno ali pa tudi črnobelo fotokopiranje fotografij. To je sicer hiter in precej poceni postopek, vendar se zavedajmo, da močna svetloba, ki za trenutek osvetli fotografijo, to prav gotovo poškoduje. Svetujem, da se tega postopka poslužujete le izjemoma.

EMBALAžA OZ. OPREMA ARHIVSKEGA GRADIVA

Arhivsko gradivo ponavadi hranimo "pokupčkano" ali razdeljeno v manjše tehnične oz. fizične enote. Ena taka enota je lahko škatla, mapa, fascikel, registrator... Pri mapah bi opozorila na tole: izogibajmo se plastičnih (PVC) map: skozi ta material papir ne more dihati, s tem izgubi odpornost in sprhni. Tudi same plastične mape niso (vsaj večina) preveč odporne - postanejo krhke in se lomijo.

Kovine so drug sporen material. Idealno bi bilo, če papir oz. arhivsko gradivo sploh ne pride v stik s kovino. Kovina sčasoma prične rjaveti, kar pušča madeže tudi na papirju. Zato vse kovinske dele z arhivskega gradiva odstranimo (v mislih imam kovinske sponke).

Registratorji: so pogosto uporabljani. Slaba lastnost teh je, da je dokumente potrebno preluknjati, če jih želimo vložiti vanj. To pa je nedopustno! Obstajajo sicer tudi registratorji, ki papir le pritisnejo, vendar je ta mehanizem kovinski in prične sčasoma rjaveti.

Fascikel: to je pravzaprav skupaj zvezan kup papirja, ki pa se v arhivih ne uporablja več. Tudi za domačo uporabo ga ne svetujem. Danes uporabljamo t. i. arhivske škatle.

Fotografije hranimo v albumih, ločene eno od druge.

Fotografski film: hranimo narezan v posebnih vrečkah, ki se dajo vložiti v registrator. Seveda ne film ne fotografije ne smejo biti izpostavljeni svetlobi.

Magnetofonski trak in kasete: hranimo v škatlicah in ne na svetlobi. Tudi ne preblizu magnetnih naprav.

Za vsako embalažo, v katerih je arhivsko gradivo shranjeno (škatla, album, vrečka, fascikel, mapa... itd.), pa velja naslednje: imeti mora napis, kaj oz. katero gradivo se v njej nahaja (npr.: diplome, fotografije z izletov, spričevala, dokumenti v zvezi s premoženjem...).

DELO Z GRADIVOM

Osebni fondi imajo v primerjavi z gradivom ostalih fondov povsem poseben karakter.

V t. i. privatni arhiv poleg družinskih dokumentov prav lahko uvrščamo tudi gradivo privatne ustanove, npr. tovarne.

če se osredotočim torej na gradivo družinskega arhiva, moram povedati, da je tu še vedno največji problem uničevanje, ki je predvsem posledica nepoučenosti, neznanja in nezanimanja.

V vseh državah je zakonsko prepovedano uničevanje arhivskega gradiva in celo njegovo izvažanje v tujino. Tudi pri nas. Vendar - če lastnik ni dovolj poučen o njegovem pomenu, težko pričakujemo, da se bo tega tudi držal.

če smo premalo poučeni o zvrsteh arhivskega gradiva, se lahko kaj hitro zgodi, da kak precej pomemben dokument vržemo proč. Vemo, da ima administracija v tem stoletju opraviti z ogromnimi količinami papirja, katerega pomen nam pogosto ni najbolje znan. Tudi na sezname zvrsti dokumentov, ki so tretirani kot arhivsko gradivo, se ne moremo 100 % sklicevati. Kako zanesljivo določiti ali je nek dokument arhivsko gradivo ali nič Do neke mere si je mogoče pomagati tudi s posebnimi kriteriji, vendar bi na tem mestu navedla le tiste, ki najprej pridejo v poštev pri družinskem gradivu. Ves čas se namreč moramo zavedati, da arhivsko gradivo nastaja sproti, je del našega življenja.

* pomembnost vsebine gradiva: gre za to, na kaj se nanaša. Morda je to pomemben dokument, ki ga bodo naši nasledniki še potrebovali za npr. dokazovanje in uveljavljanje raznih pravic. To lahko kaka oporoka, spričevalo, pogodba ipd. Lahko pa gre tudi za dokument, ki ni toliko pomemben za družino in njene člane, pač pa bolj za neko organizacijo ali društvo, v kateri je bil član družine dejaven.

* avtorstvo oz. izvor gradiva: gre za to, kdo je avtor dokumenta - npr. član družine ali pa je bil on le prejemnik. Pogosto se zgodi, da se tu znajde kako pismo ali npr. rojstni list, ki ga ne moremo spraviti v nobeno zvezo z ostalim gradivom. Sem mnenja, da takega dokumenta ne zavržemo, da se nasploh nič ali pa vsaj čim manj meče proč. Ves čas moramo imeti pred očmi, da očitno obstaja neka zveza z ostalim gradivom ali družino, sicer ga predniki ne bi shranili.

* podvajanje gradiva: na tak primer ne naletimo pogosto, pa vendar. Pri kakih avtorjih znanstvenih ali umetniških del (v mislih imam predvsem literarne ustvarjalce) naletimo na veliko enakih izvodov tipkopisov ali kopij tipkopisov. Po arhivističnih pravilih nima smisla ohranjati vseh npr. 10 izvodov; dovolj je, če ohranimo original in eno ali dve kopiji. Jaz pa vseeno menim, da se jih ohrani če že ne vse, pa vsaj čim več.

Na splošno pri urejanju in škartiranju gradiva osebnih fondov velja, da se čim manj meče proč. Shranjeni dokumenti nam vendar pričajo o značaju in delu osebe, ki jih je ustvarila, zato pravzaprav težko zavržemo nekaj, kar se je temu človeku zdelo tako zelo pomembno, da je stvar shranil.

Postavlja se tudi vprašanje, kaj storiti z naključnimi beležkami, zaznamki, lističi... z za nas nepomembnimi sporočili. Osebno menim, da jih ne kaže zavreči, ker kljub temu nekaj sporočajo. Morda iz njih razberemo kake navade, razvade ali celo značajske poteze ustvarjalca.

Potem je tu še en problem: kaj storiti s številnimi kopijami enega in istega dokumenta - vendar ne v tisti situaciji, ki sem jo malo prej navedla. Gre namreč za enake kopije ali dokumente, ki jih najdemo v različnih sklopih (npr. mapah), ker so pač isti dokumenti služili za različne situacije. Kako ravnati: ohraniti vse ali ohraniti le enegač Spet svetujem: najbolje je ohraniti vse - še predvsem, če dokument dopolnjuje kakega drugega ali celotno dokumentacijo. Enako je ravnati s tiskanimi stvarmi, npr. kakimi časopisi, knjigami... ipd.

Pa še ena situacija je zanimiva: vemo, da so v preteklosti osebe na višjih položajih pogosto službene akte, akte državne administracije hranile doma. Zato je jasno, da vrednost posameznih družinskih arhivov ni le v poznavanju življenja neke družine, pač pa tudi v boljšem poznavanju življenja celotne takratne družbe.

Potem ko si ustvarimo nek razvid nad celotnim gradivom, s katerim imamo opraviti, se lotimo urejanja.

Na začetku večinoma naletimo na nek kupček papirja, nametanega, ali recimo, povezanega brez kakega posebnega reda. Spomniti se je treba, da ima ta kupček ponavadi za seboj že kar nekaj nevarnosti in je največkrat pravi čudež, da se je sploh ohranil do današnjih dni. Vzemimo za primer privatno korespondenco in uradne dokumente, ki jih je nekdo hranil zaradi svojih potreb - kot spomin ali kot dokazni material pred oblastjo. Prav gotovo tem dokumentom ni dal nikakršne zaporedne številke ali signature, še manj, da bi zanje vodil kako evidenco. Tako pripade arhivistu (oz. tistemu, ki se urejanja loti), naloga, da ustvari nek red, ki omogoča med dokumenti hitro in predvsem lahko orientacijo.

Prav gotovo je prvo to, da se čim bolj natančno spoznamo z življenjem in delom osebe ali družine, katere gradivo urejamo. Prav tako je potrebno poznati čas in okoliščine, v katerih je živela. Sem spada zasebno in javno življenje, rodbinske zveze, prijateljske in sovražne zveze, politična stališča, morebitno skrito delovanje, poklicno delovanje ter nasploh aktivnosti na raznih področjih. To poznavanje nam namreč olajša dešifriranje nečitljivih podpisov, šifriranih sporočil, povezovanje in razumevanje raznih dogodkov in odločitev, in nenazadnje izdelavo smiselne ureditve fonda.

Pri arhivskem gradivu kake javne ustanove ali gospodarske organizacije srečujemo ponavadi vedno iste kategorije gradiva, ki nastajajo po točno predpisanih obrazcih in delovnih navodilih. Za življenje neke družine tega seveda ne moremo reči, življenje teče mimo pravil in ga ne moremo vkalupiti in predpisati njegovega poteka. Zato kronološka ureditev družinskega arhiva skorajda ne pride v poštev. Tudi uporabnik bi se, posebno pri večjih količinah, zelo težko znašel. Prisiljen bi bil pregledati vsak dokument, da bi našel informacijo, ki jo išče.

Ni dvoma torej, da je dokumente najbolje urediti po snovi oz. dogodkih. Dokumente razdelimo na skupine, lahko pa tudi podskupine, če je neka situacija zelo kompleksna in obširna. Znotraj teh manjših skupin pa že lahko preidemo na kronološki red.

Zvrsti gradiva seveda od družine do družine variirajo. Prav gotovo imamo pri neki javni osebi (politiku, znanstveniku ali umetniku) opraviti s povsem drugačnim gradivom kot pri gradivu običajnih ljudi. Pri teh predstavlja privatna korespondenca verjetno mnogo pomembnejšo plat kot pa pri nekem pisatelju ali politiku, kjer je njegova izjemna dejavnost postavljena v prvi plan.

Zelo redko, pa vendar se tudi to zgodi, naletimo tudi na že urejeno gradivo. Ponavadi gre za večjo količino, ki ji je moral že lastnik sam dati nek red, da se je med lastnimi dokumenti sploh znašel. Pogosto so ti arhivi zelo smiselno urejeni, saj je ustvarjalec pač sam sebe in svojo dejavnost najbolje poznal. Zato njegovo ureditev gradiva kar obdržimo, uvedemo le rahle popravke, vendar to skoraj ni potrebno. Seveda pa previdnost ni nikoli odveč - ponovno se moramo spomniti, da so dokumenti skozi leta, desetletja in celo stoletja pogosto spreminjali lastništvo, da so jih ljudje pogosto pregledovali, jemali v roke, da so prehajali iz roda v rod, da so preživeli že mnoge selitve, vojne in druge nevarnosti, in da se je zato lahko tudi ureditev malo spremenila. V tem primeru seveda pomešane dokumente vrnemo nazaj na njihovo mesto.

Zapisala sem že, da je najbolje družinski arhiv urediti tematsko. Vendar - kakoč Na nekem predavanju letos spomladi nam je naša priznana arhivska strokovnjakinja dr. Ema Umek predlagala tako ureditev družinskega fonda - gre za 5 glavnih skupin dokumentov:

1. Dokumenti, ki se nanašajo na družino kot celoto - npr. plemiške diplome, genealoška debla, privilegiji, osebni dokumenti vsakega člana družine posebej (sem štejemo razne matične liste: rojstne oz. krstne, poročne in mrliške), šolska in druga spričevala o izobrazbi, službeni dekreti, dnevniki.... Skratka, v tej skupini dobimo pregled nad celotno družino.

2. Korespondenca. Sem spadajo razna pisma, razglednice, dopisnice, sporočila. Zaradi preglednosti je najbolje, če korespondenco razvrstimo po članih družine. Zdi se mi pametno, da razvrstimo v okviru posameznega takega sklopa pisma v tista, ki jih je nekdo prejel in v tista, ki jih je nekdo pisal (pri teh gre seveda za kopije - original je pač prejel naslovnik). Ni pa priporočljivo, če razvrščamo posebej poslovno in privatno korespondenco nekega človeka. Zelo pogosto se namreč uradne in osebne vesti prepletajo, posebno pri kakih zasebnih podjetnikih.

3. Posest družine: sem štejemo zemljiško posest (npr. posestvo, posamezne parcele), stavbe, gospodarske obrate (mlini, žage, delavnice, tovarne...). Torej so to predvsem naslednji dokumenti: katastrski in zemljiško-knjižni spisi, računi, dokumentacija v zvezi s kakšnimi sodnimi postopki (zelo pogoste so tožbe, posebno v zvezi z dedovanjem), prodajne in kupo-prodajne pogodbe...

4. Posebno udejstvovanje družine ali njenega člana. Pogosto imamo opraviti z gradivom človeka, ki je imel kako posebno funkcijo, bil je npr. državni ali deželni poslanec, delegat v skupščini, župan, aktivni član kakega društva, umetnik, ipd. V tem sklopu so vsi dokumenti, ki pričajo o tej dejavnosti (morda kaka članska izkaznica, zapisniki sej, programi, vabila...).

5. Zbirke in gradivo, ki ga je ta človek pri svojem delovanju zbiral, pisal, skratka ustvarjal. Sem seveda ne moremo šteti le zbirk samih, pač pa tudi ostalo gradivo, ki se nanaša nanje.

To je torej teh pet glavnih sklopov, po katerih lahko razvrstimo gradivo. Znotraj teh seveda dokumenti ne smejo biti kar nametani, pač pa jih spet zložimo po smiselnem zaporedju, lahko tudi po kronološkem redu, odvisno pač od gradiva.

Ta prispevek naj bo le nek kažipot k urejanju domačega arhiva. Upam, da sem z njim marsikomu olajšala začetne težave in dileme.

Kako je nastala naša kronika Buhovi s Stirpnika (Jelka Anžič)

Ideja, da poleg srečanja Buhove rodovine pripravimo tudi knjigo, ja najprej zahtevala delitev dela. Prikaz družinskega drevesa sva prevzela Janko in Jelka Anžič. K sodelovanju sva pritegnila še zgodovinarko, prof. Sonjo Anžič. Njena strokovna pomoč je bila za uspeh raziskav odločilna. V nadškofijskem arhivu smo vedno raziskovali vsi trije skupaj, tako smo lahko sproti tudi preverjali naša odkritja, ki so nam dajala vedno novega zagona. Dogovorili smo se, da bomo, kolikor bo mogoče, raziskali predvsem moško linijo gospodarjev na Buhovi domačiji, sproti pa popisali brate in sestre v vsaki generaciji. Na ta način smo dokumentirali deset rodov, zadnje štiri pa smo popisali v celoti.

Naš prvi znani prednik je postal Georgij Doleniz, ki se je rodil 1598. leta, torej pred skoraj 400 leti. Priimek se je ohranil vse do danes.

Zbrane podatke sta zakonca Smolej prav izvirno prikazala v obliki mlaja. Njegov vrh tvorijo današnji potomci, prejšnje generacije pa so predstavljene na traku, ki se vije okrog mlaja, kjer vsak zavoj prikaže eno generacijo. Temu prikazu v knjigi sledijo ročno spisani življenjepisi Lucije in Franca Dolenc in njunih 13 otrok. Te smo zbirali Anton Jakopič, Majda Tolar in Ivanka Dolenc, da smo si delo razdelili. Skoraj pozabljena doživetja so oživela in ostala v trajni lasti potomcev. Podatke smo urejali s pomočjo računalniškega programa Brother's Keeper. Tudi večina drugega gradiva je zbranega na računalniku, kar omogoča enostavno dopolnjevanje in raziskave.

Ob prebiranju knjige se srečujemo s posamezniki in njihovimi življenjskimi zgodbami. Vsaka je svojstvena, vsaka drugačna. Vse pa imajo nekaj skupnega. So zgodbe o ljudeh, ki so zrasli v pomanjkanju, trdem delu in skromnosti. Stara starše sta kljub težkemu življenju vztrajala, se veselila prijetnih plati življenja, negovala ljubezen in prijateljstvo. Bila sta verna in delovna. To sta znala prenesti tudi na svoje otroke. Radi povedo, da očeta niso nikoli slišati kleti. Tudi otroci so delovni in složni. Radi se spominjajo prijetnih dogodkov, tiste druge pa raje potisnejo vstran.

Ob branju knjige se nam ustvari podoba velike družine, ki se je borila za preživetje, življenje pa so si lepšali s plesom ob igranju domačih godcev, z romanji, kjer so molili, pogovarjali in zabavali. Družin s podobno usode je bilo takrat precej, ta je opisana in ohranjena potomcem, lepo bi bilo, ko bi jih bilo več. 

Na vrh