Pomen rodoslovnega vira

Ta župnijska knjiga je rodoslovcu razmeroma redko na voljo. V širšem smislu spada med matične knjige (priprava poroke) in ne med pastoralne knjige, kamor npr. štejejo knjigo župljanov (status animarum) in knjigo birmancev.

V različnih obdobjih  srečujemo različna poimenovanja, kot npr.: ženitveni zapisnik (najpogosteje), ženitni zapisnik, ženitveni protokol, ženitovanjski ali ženitninski (izpraševalni) zapisnik. V času pred letom 1918 najdemo dvojezične, slovensko-nemške zapisnike (gl. naslovno sliko članka), ki so jih ponekod uporabljali še dolga leta po koncu prve vojne, dokler jih niso porabili. Staroavstrijski priročnik katoliškega zakonskega prava zapisnik imenuje Trauungsrapular[1]. Le-ta ima praktično enake rubrike kot tisti slovenski, ki smo jih videli. Razlika je morda v tem, da so v nemškem najprej izpolnjene vse rubrike za ženina, pod njim pa za nevesto, pri nas pa so zapisnik izpolnjevali vzporedno, na levi strani za ženina in na desni za nevesto. Današnje slovensko cerkveno poslovanje imenuje to knjigo Zapisnik o sklenitvi zakona ali Zapisnik pred poroko.

Kdaj so zapisnik začeli uvajati, nismo podrobneje raziskovali. Očitno so ga pričeli voditi nekoliko kasneje, po uvedbi poročnih matičnih knjig. Vodnik po župnijskih arhivih iz leta 1975[2] našteva kar precej župnij, ki naj bi zapisnike še hranile. Večina jih je iz časa od prve polovice 19. stol. do druge svetovne vojne in še kasneje. Najstarejši primeri pa so od leta 1800 dalje:

Sv. Peter pri Mariboru	1800-1812
Selnica ob Dravi	1807-1834
Ruše	1807-1894
Sv. Trojica v Halozah	1811-1825, 1932
Zaplana	1812
Sv. Križ nad Mariborom	1818-1937
Polje ob Sotli	1822-1941
Sv. Lovrenc v Slov. Goricah	1826-1930 (11 knjig!)
Sv. Lenart pri Veliki Nedelji	1828-1945
Velika Nedelja	1831-1941
Ptuj - Sv. Peter in Pavel	1832-1918
Remšnik	1838

Zakaj je največ najstarejših in obsežnih zapisnikov z mariborsko-ptujskega območja, nismo mogli ugotoviti. Ali jih drugod leta 1975 niso popisali ali so v (nad)škofijskem arhivu? Rodoslovcem bi svetovali, da po zapisniku povprašajo tudi tam, kjer uradno ni evidentiran. Pri tem pa zapisnika ne smemo pomešati z ženitnimi pogodbami in ženitnimi spisi!

In sedaj k vsebini ženitnega zapisnika. Gre za zapisnik predporočnega spraševanja zaročencev in njunih prič. Razen tega je duhovnik vpisal tudi nekatere uradne ugotovitve, povezane s poroko. Zapisnik ima obliko vnaprej tiskanega obrazca in je vezan v knjigo. Tiskal ga je škofijski ordinariat, ki je župnikom dal podrobna pisna navodila za izpolnjevanje vsake rubrike. Če župnik od prisotnih ni dobil ustreznega odgovora ali je vanj podvomil, je moral okoliščine sam ugotoviti, po potrebi tudi z uradno poizvedbo v drugi župniji.

Škofijska navodila župniku naj bi zagotovila, da bo pri poročnih pripravah upošteval norme Zakonika cerkvenega prava, ki danes vsebuje 111 kanonov matrimonialnega (poročnega, zakonskega) prava[3]. Del teh pravil se nanaša na pripravo poroke in je zato povezan tudi z ženitnim izpraševanjem. Pravila Kan. 1073 do 1082 npr. obravnavajo poročne zadržke.

Za današnje potrebe je zapisnik podrobneje urejen v pastoralnem priročniku Župnijska pisarna iz leta 1988. Pred tem je veljal Pravilnik in Poslovnik o vodstvu matičnih knjig (Škofovska konferenca, Zagreb 1951). Današnje župnijsko poslovanje izhaja tudi iz prenovljenega rimskega obrednika in pontifikala ter zlasti iz Zakonika cerkvenega prava (1983). Na nekatere postopke o cerkvenih matičnih knjigah pa seveda močno vpliva tudi državno pravo. Tako npr. današnji zapisnik ob poroki vsebuje tudi podatke o predhodnem civilno sklenjenem zakonu.

Današnji obrazec zapisnika pred poroko se vsebinsko bistveno ne razlikuje od tistega iz 19. stoletja. Danes je morda nekoliko ločen prvi del, ko se ugotavljajo splošni podatki, in drugi del, kjer je popisana privolitev ženina in neveste ter duhovnikovi napotki, povezani s tem. Priporočeno je, da duhovnik zaročencema vprašanja postavlja ločeno, brez navzočnosti drugega. Zato so odgovori, čeprav praviloma vedno enaki, zapisani ločeno za ženina in za nevesto.

Glavna udeleženca ženitnega izpraševanja sta ženin in  nevesta. Čeprav je večina ljudi prepričana, da imenovanje teh dveh vlog izhaja neposredno iz poročnega obreda, pa cerkveno zakonsko (poročno) pravo to imenovanje povezuje z resno medsebojno obljubo zakonskega stanu. Sredi 19. stoletja so to opisovali takole:

"Nastop zakonskiga stanu je silno tehtna reč, ker tukaj se sklepa neprenehljiva in nerazvezljiva zveza za celo življenje, zatorej se ta stopinja ne sme goditi brez dobriga pomisljika, ne brez obilne priprave. Preden se tedaj moški in ženska za terdno in za vselej skleneta, se poprej pogovorita zastran svoje prihodnje zveze; da se pa zamoreta s svestjo pripravljati na tehtno stopinjo, zategavoljo si med seboj dasta obljubo, da se bota v zakon vzela. Ta obljuba prihodnjiga zakona se imenuje zaroka, kakor jo tudi razlaga cerkveni zakonik (Causa XXX. qu. 5 c.3.) Naša slovenska beseda zaroka, tudi zaroke ali zaročki, je posneta od tod ker se moški in ženska zarečeta ali si besedo dasta zastran prihodnjiga zakona. Od te dobe se moški imenuje ženin; ker se pripravlja za ženitev, ženska pa se imenuje nevesta, ker ženin nekdanje čase poprej ni vedil ali ni mogel vediti zanjo, ko so očetje med seboj sklepali zaroke za svoje otroke, ali ko si je ženin dostikrat le z ropam iskal svoje prihodnje tovaršice.[4] Od takih oseb pravimo de so na zarokah, de imajo obljubo ali besedo med seboj, de so si zakon obljubile...

Obljuba se vzeti v prihodnje, pa se mora z besedo ali z drugimi znamnji dati na dan; ako bi bila storjena le v sercu, nikakor ne veže... Obljuba, se vzeti, mora dalje biti vzajemna, to je, mora biti dana od oboje strani, tako de moški da svojo besedo, ženska pa jo sprejme, in svojo privolitev nasprot da na znanje."[5]

Pri pregledovanju zapisnika neke južnoštajerske župnije (1910-1958) smo opazili veliko možnosti za rodoslovca, željnega podatkov. Ker zapisnik nima enake teže uradne evidence kot npr. poročne in druge matične knjige, so v nekaterih obdobjih nekoliko nedosledno izpolnjevali vnaprej predvidene rubrike. Verjetno je bil način zapisovanja deloma odvisen tudi od župnije oz. župnika ali pa celo od časa, v katerem je bila poroka. V našem primeru sta se obseg in popolnost vpisov opazno spremenila med drugo svetovno vojno (naglica, strah pred okupatorjem?) in med povojnim komunističnim obdobjem. V celoti je manjkalo obdobje 1925-1939 (morda je v posebnem zvezku). Kljub temu je zapisnik poln dragocenih podatkov.

Zapis o nameravani poroki je bil v ženitveni zapisnik vpisan nekaj dni pred prvim oklicem v cerkvi. Nato so sledili trije oklici - praviloma vsak teden po eden. Če je bil kateri od oklicev (ali celo vsi trije) spregledan, tj. uradno opuščen, je to posebej zapisano. Včasih je zapisano, kdo je spregled odobril ali pa je zapisan vzrok za to (npr. priča je v domačem kraju na krajšem dopustu in je bilo treba s poroko pohiteti). Poroka je bila kmalu po tretjem oklicu, kar je za rodolovca dobrodošel podatek za nadaljnje iskanje. Redko je bil datum poroke pripisan na koncu rubrike o oklicih.

Priimki

Nevesta je vpisana z dekliškim priimkom. Če se je možila vdova, je pokojni zakonec vpisan v posebni rubriki, kjer najdemo tudi datum njegove smrti, ki je pomemben za ponovno možitev vdove. Rojstni datum pokojnega je zelo redko pripisan, saj za novo poroko ni pomemben.

Kdor pozna krajevne priimke, bo nekatere znal obravnavati previdneje. Župnik jih je včasih zapisal tako, kot jih je slišal. V našem primeru smo npr. ugotovili, da gre pogosto za isti družinski priimek, čeprav je zapisan različno: Omrzu, Omerzu, Omerzel, ali: Črnelč, Črnelič, Černelič. Za ugotavljanje pravilnega oz. današnjega zapisa uporabimo dodatne vire (npr. Status animarum, matična knjiga) ali pa najverjetnejši priimek ugotovimo s primerjanjem celih družin. Sledi seveda popravljanje priimkov nekaterih družin, kar je nujno, saj praviloma oče in otroci nimajo različnih priimkov.

Starši

Vpisana sta oče in mati, pri čemer je za očeta pripisan poklic/stan. Pri materi najdemo tudi dekliški priimek. Dodan je še družinski naslov, ki nas rodoslovno lahko vodi v drugo župnijo. Če je kateri od staršev poročna priča, so podatki ponovljeni tudi v rubriki za priče.

Rojstni podatki

Brez popolnih rojstnih podatkov zaročencev poroka seveda ni bila možna. Župnik je te podatke vpisoval na podlagi uradnih potrdil ali na podlagi lastne matične evidence. Zato so rojstni podatki zaročencev zelo zanesljivi in popolni (poln datum in kraj s hišno številko). Včasih je navedena tudi stran v krstni knjigi (kot npr. Tom III., pag. 171).

Poklici

Opis poklica je za rodoslovca dobrodošel podatek. Najdemo ga pri imenu zaročencev, ob imenu očeta in za imenom vsake od prič.

Naslovi

Zaročenca sta morala povedati, v katerih župnijah in koliko časa sta bivala. Zato v rubriki s številko VI. včasih najdemo cele selitvene zgodbe. Ali pa le pripis, da je oseba od rojstva bivala na naslovu staršev, kar je tudi pomemben podatek. Opis krajev bivanja je bil uradno pomemben zaradi župnikove krajevne pristojnosti za poroko.

Zadržki  

Zadržki so poseben del ženitnega spraševanja. Ali je zakon komu obljubil? Ni v rodu ali svaštvu z zaročencem? Ga nihče v zakon ne sili? Ni drugega zadržka?

Po današnjih navodilih so v zapisniku vnaprej našteti zadržki, ki naj bi jih župnik preverjal:

ˇ Nezadostna starost
ˇ Nezmožnost spolne združitve. Zdravje za zakon
ˇ Obstoječa zakonska vez
ˇ Poroka z nekrščeno osebo
ˇ Sveti redovi
ˇ Večna javna zaobljuba
ˇ Ugrabitev ali pridrževanje
ˇ Umor zakonca
ˇ Krvno sorodstvo v ravni črti ali v stranski do vključno 4. kolena
ˇ Svaštvo v ravni črti
ˇ Javna spodobnost
ˇ Zakonito sorodstvo iz posvojitve