Ko sem začenjal svojo pot v zborovski glasbi (kot pevec in vodja gimnazijskega okteta v Kopru in kmalu zatem kot dirigent izolskega zbora Simon Gregorčič), je bil tedaj zbor Srečko Kosovel in z njim zborovodja Klavdij Koloini glavna in občudovanja vredna ikona v slovenskem prostoru. Moško zborovsko petje sem spremljal tudi kasneje, ko sem v glavnem vodil mešane zasedbe in žal ugotavljal, da moško petje usiha, tako po svetu kot pri nas, in da so kosovelovci nekakšni poslednji Mohikanci. Na tekmovanjih so začeli moške zbore uvrščati v isto kategorijo kot mešane, kjer pa so zaradi objektivno manjših izraznih možnosti in pomanjkanja sodobne literature, ostajali v ozadju. Predvsem pa je začelo moškim zborom primanjkovati tenorjev.

Ko sem prišel (kot zborovodja) na Vipavsko in so me povabili h kosovelovcem, nisem okleval. Po eni strani zaradi nostalgije po fantovskem petju, po drugi pa zaradi profesionalnega izziva, kaj lahko v takšnih neugodnih razmerah dosežem, spremenim. Navsezadnje je Vipavska dolina še vedno Eldorado, kjer se na korih še vedno kali sorazmerno veliko mladih pevcev. Na drugi strani pa je mehkoba vipavske duše neločljivo povezana z zemljo, s trto, ko čarobnost hramov in opojnost vina kar hlepita po pesmi, petju.

Tudi pri kosovelovcih je medtem prišlo do osipa pevcev, predvsem tenorjev. Moje stališče je, da je že tako malo tenorjev po nepotrebnem razpršeno v raznih manjših sestavih. Mnogi odlični zborovski pevci se tako izgubijo v povprečnih skupinah. Moja želja je, da bi jih uspel združiti. Če govorim o kosovelovcih, bi potreboval še sedem, osem tenorjev, da bi nas bilo 40 in bi dosegli mogočen zvok, ki ga zahtevajo nekatere skladbe in skladatelji, recimo Simoniti ali Bruckner. Madrigale pa bi recimo znotraj zbora lahko pele manjše zasedbe… Kljub vsemu smo s potrpežljivim in vztrajnim delom lani na daljnem evropskem severu, v mestu Tromso na Norveškem, svetu uspeli dokazati, da moško zborovsko petje, vsaj v Sloveniji še živi, pa čeprav je v evropskem merilu moških zborov le še za vzorec. Na naših nastopih skušamo dokazati, da ima moško petje svoje čare, svoje posebnosti in zakonitosti, svojo tradicijo in svoj glasbeni šarm in da številna temeljna dela slovenske glasbene literature v moški izvedbi najlepše zvenijo.