Drevesa se svojih korenin
zavedo
"Ta vojska vrh vsega še prepeva. Bori se, se uči in poje s
svojim
ljudstvom. Mogoče je videti čudno, da ljudstvo, ki je šlo skozi take
težave, kot je šlo to, lahko še poje.
Dejstvo pa je, da ta vojska poje več kot katerakoli vojska na svetu.
Partizani pojejo od jutra do večera. Njihove pesmi niso nesmiselne. To
so pesmi o njihovi zemlji in o tem, kaj bodo storili s fašisti, ki so
oskrunili njihovo zemljo. Pojejo o tem, kaj bodo storili, ko bodo
uničili fašizem. Njihove pesmi so preproste in zato čudovite. To so
pesmi, ki svet opominjajo, da si ljudstvo Jugoslavije pridobiva svobodo
in da namerava to svobodo tudi obdržati."
(Walter Bernstein, novinar ameriške vojske, leta 1944)
1943- V Constantini v Alžiriji je okrog 1100 Slovencev. Fantje
se
spontano družijo in kjer so vsaj trije, je tudi pevski zbor, pravi že
kar slovenski pregovor. Priložnostno petje kmalu preraste v skupino 40
stalnih pevcev, ki jih učita Ivan Češčut in Silvester Olenik. Na
nastopih jim dirigira Mirko Lukman. Poznajo ga kot "Jugoslovanski zbor
(Yugoslav chor). Oktobra 1943 je postal njihov dirigent Mirko Černigoj.
1944-5. junija je bila v taborišču Gravina pri Bariju v južni Italiji
na obisku kulturniška skupina 10. ljubljanske udarne brigade. Njen član
je bil tudi Rado Simoniti. Pripravili so velik miting s petjem in z
vznesenimi govori. Po končanem uradnem delu se jim je v zahvalo iz
ozadja oglasila ubrana slovenska pesem. Pelo je kakih 30 "Černigojevih"
pevcev, od 60-ih, kolikor jih je skupina že štela. Ostali so bili
razporejeni v posamezne brigade in na bojne naloge. Prefinjeno
Simonitijevo uho je takoj dojelo, da je to ogrodje, iz katerega se da
zgraditi zelo kvalitetno pevsko telo. Priprave in vaje so stekle. Zbor
dobi ime "Srečko Kosovel". Njegov dirigent postane Rado Simoniti,
korepetitorja pa Vlado Golob in Filip Bernard.
11. septembra je bil prvi koncert v Bariju, v "Teatro Niccolo Puccini"
Po prepričljivem nastopu in izrednem odzivu so sledili koncerti po
zavezniških bazah in vojaških bolnišnicah.
17. oktobra so se s koncertom v Quassanu poslovili od Italije in se
vrnili v domovino.
Svojo uspešno pot na Primorsko so začeli s koncerti na Visu, v Šibeniku
in Splitu, Dubrovniku, Trebinju, Cetinju, Baru in Skadru.
1945- Posebno doživetje je bil koncert v Bitoli. Zbor je zapel
makedonsko Bolen mi leži, v Simonitijevi priredbi; koncertna dvorana je
od navdušenja eksplodirala. Sledili so nastopi v Skopju, Vranju
(slovenskim izgnancem iz Gorenjske in Štajerske) in Nišu.
22. februarja je zbor po štirih mesecih nevarnosti, voženj, prepevanja
in vaj prispel v Beograd.
Že naslednji mesec je odšel na prvo turnejo, na vseslovanski kongres v
Sofiji v Bolgariji. Po vrnitvi v Beograd so tam pridobili še 35
"Černigojevih" primorskih fantov in skupaj odpeli še 28 koncertov.
Začne se prava pot domov, v Slovenijo. Prvi nastop je bil v Mariboru in
potem osrednja manifestacija v Ljubljani v Unionski dvorani. Sledilo je
še 13 navdušujočih nastopov. In potem zadnji cilj - Primorska; končno
doma! Sprejema "na naših tleh ni mogoče popisati", so pripovedovali
"stari" kosovelovci. Peli so v Postojni, Vipavi, Tolminu, Cerknem,
Idriji, Ajdovščini, Ivanjem gradu, Opatjem selu in Kostanjevici. V
tomaju so se poklonili svojemu "patronu" Srečku Kosovelu. Zapeli so v
Sežani, zavezniki pa so jim preprečili naslop v ladjedelnici v Trstu
(cona "A" in cona "B") V tedaj partizanom nenaklonjeni Gorici so jih v
na koncertu v gledališču Verdi varovali zavezniki z oklepniki, saj so
se bali nemirov. Ko je zbor zapel tudi ameriško "Carry me back to old
Virginy" so Anleži in Američani ponoreli. Čestitke so padale od
vsepovsod, o oklepnikih ni bilo več ne duha ne sluha. Koncert so še
dvakrat ponovili.
1946-Zbor se okrepi z novimi pevci (skupaj 84). Gostujejo ne
Češkoslovaškem, koncertirajo v Smetanovi dvorani v Pragi. Pot v Pariz,
pomembna misija, Konferenca zunanjih ministrov, ki je reševala tudi
vprašanje Primorske. Nastopajo v Lyonu, Grenoblu , Marseillu, Nici,
Lensu; Belgija nastop v Bruslju in Antwerpenu. Vabili so jih na
Švedsko, Norveško, Sovjetsko zvezo in ZDA, želeli pa so domov, graditi
porušene domove. Zbor se demobilizira.
1946- Tudi v Ajdovščini se gradi. 6, februarja je nastal sindikalni
pevski zbor LIPA. Prvi nastop so imeli poleti na Ezelju, ko je
zasvetila prva žarnica v vasi. Od začetka doleta 1961 pojejo pod
vodstvomDoreta Krtelja. V zboru pojejo Šturci, Ajdovci …Med pevci so
tudi prvi Kosovelovci.
1962- S prihodom mladega in ambicioznega dirigenta Klavdija
Koloinija
se začne kvalitetna in z nastopi bogata rast zagnanega pevskega telesa.
Nova pevska literatura, novi glasbeno-pevski tehnični prijemi, novo in
ustvarjalno pevsko vzdušje pelje naprej.
1964- Mednarodno pevsko tekmovanje pevskih zborov C.A.Seghizzi v Gorici
- 3. mesto.
1965- Odmeven nastop na festivalu odporniške glasbe v Bologni.
4. julija se na veliki proslavi prekomorskih brigad v Ilirski Bistrici
zlijejo poti in glasbeni tokovi nekdanjih kosovelovcev in lipovcev v
sedanje kosovelovce. Zbor dobi ime "Moški pevski zbor Srečko Kosovel".
Nadaljeval bo tradicijo borbenih, muzikalnih in vztrajnih predhodnikov.
1967- Ponovno nastopili na mednarodnem tekmovanju v Gorici v Italiji in
v močni konkurenci dokazali, da so najboljši - 1.mesto.
1969- Kosovelovci so ponovno na Češkoslovaškem. Ranjeni Čehi in Slovaki
po dogodkih leta 1968 (vdor čet Varšavskega pakta) na koncertih v
Pragi, Kladnju in Podjebradih ne skrivajo solza. Odmevajo spomini na
prvo gostovanje starih kosovelovcev v povsem drugih razmerah po
2.svetovni vojni. Koloini na odru ni vodil le svojih pevcev "ampak je
postal krmar sredi valujočega morja…" kot je zapisalo Delo.
1970- Prvo tekmovanje odraslih pevskih zborov v Mariboru. Kosovelovci
so proglešeni za najboljši moški zbor. Izstopali so po zlitosti,
brezhibni intonaciji, ritmu in interpretaciji. Veliko priznanje za
Ajdovce in Koloinija. Vrstijo se nastopi na vse bolj popularni reviji
Primorska poje.
1971- Mednarodno tekmovanje v Scheveningenu na Nizozemskem. Moški
pevski zbor Sreško Kosovel je v moški konkurenci na najvišji stopnički
- 1.mesto. Koncertirajo še v Krimpenu ad Leeku, Puldijku in Heerlenu.
1972- Ponovno mariborsko tekmovanje in osvojena srebrna plaketa. Tega
leta so kosovelovci gostovali na Poljskem. Navdušenje, priznanja in
dolgo aplavzi so jih spremljali na koncertih v Cheistochowi, Cieczinu,
Dobrowy Gorni, Rybniku in Katowicah.
1978- Naša pesem v Mariboru. Kosovelovci so se prvič okitili z zlatom.
Visoka kvaliteta je dokazana tudi na tem prestižnem tekmovanju.
Sledi tekmovanje in gostovanje v Debrecenu na Madžarskem.
Najpomembnejše pevsko srečanje v Vzhodni Evropi. Kosovelovci le korak
pod vrhom - 2.mesto.
1980- Srebrna plaketa mesta Maribor, in potem ponovno že znani
C.A.Seghizzi v Gorici. Tretje mesto je pustilo nekoliko grenak priokus
za vse garanje v pripravah na to tekmovanje, kjer so že bili
zmagovalci. Čez nekaj dni so organizatorji ponovno preverjali seštevke
točkovanja in ugotovili napako. Kar na vajah so jim podelili priznanje
za 2. mesto.
1981- Prvi resnejši pretres na obzorju. Klavdij Koloini zapusti zbor.
Po skoraj 20 letih!
Nov dirigent postane Tone Cimperman iz Ljubljane. Sezona je rešena.
1982- V Mariboru Srečko Kosovel dobi srebrno plaketo. Nov dirigent in
zbor sta se ujela.
1983- Klavdij Koloini ponovno prevzame krmilo.
1984- Novi stari dirigent je začel z novim zagonom, ki mu sledijo tudi
pevci. Rezultat je zlata plaketa mesta Maribor. Ta čarobni Maribor!
Zbor gostuje na Horskih svečanostih v Nišu: Posebno priznanje za
pogumno izbran sodobni program. Enkratno!
1985- Zaznamovalo ga je prisrčno gostovanje pri izseljencih v rudarskem
revirju v Merlebachu v Franciji. Obisk Pariza, znamenitosti, vtisi,
spomini. Obisk in koncert v Melunu, kjer živi Pilonov sin Dominique z družino. Samostojni koncert in dogovor o
izmenjavi
srečanja v Ajdovščini z melunskim mešanim zborom.
1986- »Ponovi vajo« v
Debrecenu na Madžarskem. Presenetljivo
so osvojili 2.mesto – za profesionalnim zborom madžarske vojske. Za
dokončen
študij obvezne skladbe, ki je bila v madžarščini in obvezna v finalu,
je ostala
ena noč. Dobro so jo izkoristili.
1987- Ponovno na
potovanju. Varna v Bolgariji. Močna
konkurenca in 2.mesto. Levi, ki jih ni bilo tako malo, so ostali
neporabljeni
nekje v zborovskem arhivu. Sicer pa so v disku, po besedah nekaterih
fantov,
tako jedli le čokolado in pili kokakolo.
1988- Že spet ta
Maribor in glej ga vraga – še enkrat zlata
plaketa. »Dobri smo« so si edini. Delo in upornost veljata.
1989- Nov izziv je
tekmovanje v Arezzu v Italiji, saj se
bodo pomerili z ženskimi zbori v kategoriji enakih glasov. Ženske so
bile
premočne, pri nagradah so ostali brez vsega. Ostalo jim je nadaljnje
delo. Pa
saj so vajeni.
1990- Konec leta so
peli na Dunaju, darilo Slovenije mestu
slave Martina Krpana in njegove kobilice. Prišla je samostojna
Slovenija.
1991/92- Osrednja
pozornost pevcev in dirigenta je bila
namenjena sodelovanju v Verdijevi Aidi na odru Cankarjevega doma.
Opravili so
vse »stalne« nastope in koncerte. Aida jim je prinesla le zadoščenje in
novo
izkušnjo ter nova znanja in poznanstva.T
ekmovali pa so
vendarle, tokrat na Češkem in ponovno v
Mariboru. Mogoče so za odtenek slabe volje nekoga v žiriji, ali premalo
zbranosti kakega izmed pevcev v kratkem trenutku, postali »le« srebrni.
1994 – Prvo mednarodno
tekmovanje v Mariboru. Pojavijo se
kot edini moški zbor. V močni konkurenci mešanih in ženskih sestavov so
osamljeni ostali praznih rok. Razočaranje!? V polnem teku so priprave
na doslej
najdaljšo pot in najdaljše gostovanje: Argentina.
1995- Praznovanje 50
obletnice. Celovečerni koncert s
bivšimi pevci; čestitke, darila, predvsem pa ponos. Žal se po 35 letih
poslovi
tudi dirigent Klavdij Koloini.
1996- Nov mejnik.
Graditi je treba naprej in na novo. Nov
upravni odbor s Cvetano Rijavec in
novim dirigentom Igorjem Hodakom.
1997- Tekmovanje na Nizozemskem.
Osvojili so drugo mesto.
Samozavest se vrača. Več je nastopov več je zadovoljstva. Nagrada je
osvojena
zlata plaketa mesta Maribor na tekmovanju Naša pesem.
1998-1999- Optimizem se nadaljuje. Pripravljajo se na
tekmovanje v Mariboru. Visoka pričakovanja se izjalovijo. Kosovelovci
ostanejo
brez nagrade. Neuspeh jih ni dotolkel.
Leto so uspešno zaključili z odmevnim koncertom na Zemonu.
1999- Kanada. Gostovanje pri
zamejcih v Torontu in obisk
rojakov v Ameriki v Chicagu. Vtisi so mogočni. Ljudje, ki so skozi
desetletja
ohranjali slovensko kulturo in običaje onkraj velike luže so ganjeni,
veseli
koščka domovine, ki so jim jo prinesli kosovelovci.
2000- Zbor v krizi.
Zamenjava dirigenta. Vajeti prevzame
prva ženska v zgodovini kosovelovcev, Alenka Slokar Bajc. Ker živi v
Ljubljani
jih vodi le eno leto.
2001- Delo dirigenta prevzame gospod
Matjaž Šček. Zbor dela
z novim elanom. Nov pristop. Nov način dela in delo s korepetitorko
Nadjo
Bratina so kmalu obrodili sadove. Ponoven vzpon moškega zborovskega
petja v
Ajdovščini. Na češkem v Olomoucu so osvojili drugo mesto.
2002-2003- Trdo delo. Tekmovanje pevskih zborov v Postojni. Spet
srebro. Tekmovanje na Norveškem, v Tromsoju, kulturnem in
univerzitetnem središču severne Skandinavije. Zopet drugi. Pred njimi
je bil le akademski mešani zbor iz Moskve.
2004- Vztrajnost, odrekanja, potrpežljivost, razumevanje življenskih
sopotnikov in okolja v katerem pevci živijo in delajo, so zbor
pripeljali do visokega jubileja 60-letnice neprekinjenega delovanja.
